Category Archives: Izbor člankov 2010

23Mar/16

Izbor glasila Samarijan številka 1, april 2010, letnik VIII

Samarijanove delavnice: Belokranjske pisanice

Na društvu smo se odločili, da bomo naše člane povabili na izdelovanje belokranjskih pisanic. Organizirali smo dve delavnici, eno v Ljubljani in eno v Mariboru. Tako sem dve soboti namenila našim članicam. Obe delavnici sta bili dobro obiskani. Samarijanka Magda je skrbela, da je delo potekalo nemoteno in vmes večkrat fotografirala.

Belokranjske pisanice imajo svojo posebnost: značilni geometrijski liki so narejeni v batik tehniki, z dvema barvama, črno in rdečo.

Za delo smo potrebovale jajce, pisač, čebelji vosek, svečo, nad katero smo topile vosek, rdečo in črno barvo ter nekaj ročne spretnosti. Dobre tri ure smo ustvarjale. V nas je bila rahla napetost: kaj sem naredila, joj ta črta ni dobra, sedaj se mi razlije še vosek na jajcu, tu se ne da nič popravit. Ko jim razložim, da je vsaka pisanica unikatna in da bo čudovita kljub spodrslaju, so se pomirile. Bolj boleče je bilo, ko se je pri odstranjevanju voska jajce skotalilo na tla in je počilo. No, na koncu sledi še pika na i. Pisanici smo dali še nekaj leska, namazali smo jo z maščobo in skozi luknjici napeljali rdeč cofek. Izdelke smo položile v pleteno košarico in jih seveda še fotografirale.

Želim povedati, da samarijanke niso samo na telefonu. Pri izdelovanju pisanic so se poglobile v delo z umirjenostjo, potrpežljivostjo in z vso ljubeznijo. Kljub temu, da je včasih prišlo tudi do nesreče in se je pisanica razbila, so hrabro prenesle. Hvala vam, da ste si vzele čas in ste prišle!

Vsem samarijankam in samarijanom želim vesele velikonočne praznike,

Nevenka


Naši vtisi o delavnici

Naša Nevenka je zdaj že priznana izdelovalka belokranjskih pisanic. Občudovali smo jih na razstavah v društvu in drugje. Končno pa smo jo prepričali, da je imela delavnice o izdelovanju pisanic tudi za samarijane v Ljubljani in Mariboru. In kako je bilo? Poglejte, preberite!

Presenetila sem samo sebe. Lep občutek.

Suzana, Maribor


Ko misliš, da te v življenju nič več ne more presenetiti, se krepko motiš. Lepo mi je bilo.

Tamara, Maribor


Današnja delavnica je prinesla nova znanja in izkušnje – uživala sem in veselim se in upam, da jo še kdaj ponovimo, saj se je izkazalo, da smo skriti talenti. Hvala Nevenki in Magdi!

brez podpisa


Veliko lepih utrinkov s te delavnice. Izkušnja, ki jo je Nevenka podelila, me je razveselila. Sedaj bodo prazniki lepši!

brez podpisa


Včasih je tudi lep sončen dan lepo preživeti ob delu.

nečitljiv podpis


Meditacija v delu, čudovito in zanimivo. Hvala, da sta prišli in nam poklonili ta prelepi čas.

Melita


Velika noč je lahko kadarkoli. Hvala!

brez podpisa


Slovo od našega supervizorja: Dr. Branislavu Cvetku v spomin

Jeseni 2009 je na Rašici umrl naš supervizor dr. Branislav Cvetko.

Vsak človek s svojim obstojem, osebnostnimi lastnostmi in delovanjem pušča za sabo sled. Kako široka je, je odvisno od razvejanosti njegovega delovanja in od števila njegovih življenjskih sopotnikov, ki jih je z njim povezoval skupni interes in cilj. Kako osupljiva je ta sled, pa je odvisno od izjemnosti njegove osebnosti in presežnosti njegovega delovanja. Ko se spominjamo delavca v vinogradu, imenovanem Društvo svetovalcev zaupni telefon Samarijan, dr. Branislava Cvetka, lahko mirno zapišem, da je pustil široko in osupljivo, občudovanja vredno sled.

Kot zdravnik, specialist nevrologije in psihiatrije, doktor znanosti je predvsem skrbel za duševno zdravje ljudi, bil pa je tudi direktor Bolnice za duševne bolezni Ljubljana Polje. Zanimivo je, da je na tem položaju podpisal sklep o ustanovitvi prvega zaupnega telefon v Sloveniji ‘Klic v duševni stiski’, ki v okviru Psihiatrične klinike – kot oblika prve psihiatrične pomoči ponoči, ko je ambulanta zaprta – deluje že osemindvajset let. Takrat pač ni mogel pomisliti, da se bo po končani redni zaposlitvi znova tesno povezal s še enim telefonom za klic v duševni stiski, s Samarijanom.

Ko je Samarijan 25. decembra 1996 začel z delom, so že od začetka za trajno izobraževanje svetovalcev skrbeli supervizorji. Za to nalogo so prišli v poštev čisto posebni ljudje: morali so biti strokovnjaki in morali so biti pripravljeni delati prostovoljno (brez nagrade, ker Samarijan ni premogel denarja za to). Že na začetku se je kot supervizor Samarijanu pridružil dr. Cvetko. Spričo dejstva, da so se med klicalci velikokrat pojavljali psihiatrični bolniki, ki so večinoma postali tudi redni (in utrujajoči) klicalci, je hitro uvidel potrebo po dodatnem šolanju svetovalcev v tej smeri. Prevzel je pobudo in za Samarijanove svetovalce v Bolnici za duševne bolezni v Begunjah organiziral celodnevni seminar o depresiji in shizofreniji, ki ga je vodil psihiater dr. Šmitek.

Člani Samarijana so se kar v lepem številu udeleževali Letnih srečanj Slovenskega združenja kriznih telefonov. Nekajkrat so Samarijanovi supervizorji na teh srečanjih tudi predavali – tudi dr. Cvetko – samo enkrat pa se je zgodilo, da je bil en dan na srečanju razen dr. Cvetka prisoten tudi Samarijanov supervizor. Nasprotno temu pa dr. Cvetko ni izostal na nobenem srečanju. Na teh srečanjih je vodil delavnice, debatiral, se s svetovalci pogovarjal in jih bogatil.

Najbolj številnim pa bo zagotovo ostal v spominu kot supervizor.  Vsak mesec se je iz Velikih Lašč pripeljal v Ljubljano, ob uri stopil v sobo, sedel na svoj stol in z nasmeškom vprašal: »No, kako?« Vedno nas je presenečal z življenjskim pristopom, ki ga nikoli ni povsem prekrila široka strokovnost. Z izredno umirjenostjo je našel besede in način, na katerega jih je povedal, da je razrešil zaskrbljenost in povrnil dušni mir svetovalcu ob še tako zamotanem primeru.

Pogrešamo ga in pogrešali ga bomo. Za njegovo nesebično pomoč, za njegovo umirjenost in prijaznost mu bomo hranili topel spomin.

Marjan Žveglič


 

Samarijanov intervju: Doživetje je močnejše od bolečih nog

Zadnja leta je vodstvo samarijanskih gorskih izletov prevzel naš član Darko. Tisti, ki smo že bili z njim na katerem od izletov, vemo, kako prijetno in varno se počutimo pod njegovim vodstvom. V želji, da ga predstavimo tudi tistim, ki se še niste opogumili za izlet, pa objavljamo kratek potovor z njim.

Kako te je zaneslo v naše društvo, koliko časa si že naš član?
Vsakih toliko let človek naredi »bilanco« v svojem življenju. Po eni takih bilanc pred kakimi desetimi leti sem ugotovil, da na zunaj izgleda vse lepo, nekaj pa je vendarle manjkalo. V tistem času sem temeljito spremenil svoj sistem vrednot. Eno pomembnih spoznanj je bilo, da smo ljudje med sabo povezani dosti bolj kot si mislimo. Z ženo Darjo, ki je to vedela že precej pred mano, sva takrat iskala dejavnost, kjer bi lahko prispevala kaj dobrega. Darja je tudi »odkrila« društvo Samarijan in že po uvodnem pogovoru sva si rekla ‘to je to’ in upala, da naju bodo sprejeli. In so naju. Zdajle je ravno štiri leta, odkar sva tukaj.

Dežurstvo, ki ti je ostalo v spominu.
Dežurstvo samo po sebi ni kaj takega, da bi ostalo v spominu. Vedno se ga veselim. Klicalci pa so tisti, ki včasih zapišejo kaj trajnega v moj spomin. No, k sreči imam spomin vzgojen tako, da se slabi vtisi hitro zbrišejo, dobro pa ostane. Dejstvo je, da tudi nam klicalci veliko dajo. Še vedno se učim poslušati in še vedno kdaj odložim slušalko s solznimi očmi. Stiska nekaterih je resnično neizmerna.

Prvi koraki v gorah.
Kot osnovnošolca me je stric včasih vzel kam s sabo in med hojo navkreber sem si vedno obljubil, da nikoli več ne bom šel nikamor v gore, ker je prenaporno (take misli me še zdaj ob kakšnem gaženju po globokem snegu ali lomastenju po gostem ruševju občasno obidejo, haha). Vedno pa potem po povratku po nekaj dneh pozabim na obljubo. Doživetje je močnejše od bolečih nog, prask, strganih hlač in žuljev.

Doživetja sem hotel omogočiti tudi drugim, zato sem se dobrih deset let aktivno ukvarjal z vodenjem. Na mojih turah je bilo praviloma vedno treba kaj malega poplezati, zato nikoli nisem imel velikih skupin. Zahtevne ture terjajo dobro pripravo in pomenijo tudi večjo odgovornost. Vodnik je namreč za vodene v celoti odgovoren.

Kakšne vzpone imaš najrajši?

Nimam najljubše zvrsti gorništva, v vsem skušam biti zmeren. Če v kakšnem obdobju rad raziskujem in iščem kakšne res redko obiskane kraje, me potem nekaj časa »drži« plezarija. Seveda ima tudi rastlinstvo in živalstvo svoje mesto, ampak temu se bom bolj posvetil kasneje.

Kar smeje se mi, ko sledim kakšni že dolgo opuščeni stezi ali najdem nenavadno lahek prehod čez navidez neprehoden svet. Težko je z besedami opisati mir na kakšnem odmaknjenem kotičku. Pozimi so gore posebno lepe. Turno smučanje in zimski alpinizem je doživetje, vredno vsakega truda. Potrebno pa je vsak hip vedeti, da se še tako lepa tura lahko spremeni v svoje nasprotje. V mislih imam nesreče, ki jih je vsako leto več. Zato je tudi v gorah potrebno najprej znati in potem imeti izkušnje. In ne pretiravati. Še vedno je najlepši del vsake ture vrnitev domov.

Samarijanovi izleti – kako jih pripravljaš, kakšno je vodilo pri odločitvi, kam nas boš peljal…

Tisto leto, ko sem prišel k Samarijanu, sem sklenil prenehati z vodenjem, zdaj pa kaže, da temu ne bo tako. No, zmanjšal pa sem zahtevnost tur. Na vsaki turi je na prvem mestu varnost.

Izbira ciljev je težji del, saj je nemogoče najti, nekaj kar bi večini ustrezalo. Zato sem zastavil tako, da je en izlet res lahek, primeren tudi za otroke (do zdaj jih še nihče ni pripeljal s sabo), druga dva pa bolj ali manj gorniška. Tudi če je vrh znan, je lepo priti nanj po kakšni nevsakdanji poti. Ali pa tam, kjer poti sploh ni. Trudim se povedati tudi kaj o krajih in ljudeh, tu pa Samarijani včasih vedo več kot jaz …

Kaj načrtuješ za to leto?

      1. Izlet : Vremščica, 1027m: nedelja,23. maja
      2. Izlet: Ogradi, 2087m: nedelja, 25.julija
      3. Izlet: Goli vrh, 1787m: nedelja 12. septembra
      Upam, da vam bo všeč.
      Pogovarjala se je Darja, Ljubljana

 

Novoletno srečanje samarijanov: Kjer te imajo radi takega, kot si

Letos smo se samarijani zbrali v COŠD Spuhlja pri Ptuju, da bi skupaj praznovali prihod novega leta. Kot ponavadi smo ob druženju imeli tudi zanimive delavnice, obiskali smo tipično panonsko hišo-muzej in se poveselili ob večernem zabavnem programu s plesom. Na novoletnem srečanju sem bila prvič, gotovo pa ne zadnjič!

Vedno znova sem presenečena, ko opazujem dogajanje okrog sebe na Samarijanovih srečanjih: ko se zberemo, se najprej malo opazujemo, nato spoznavamo, potem pa nemudoma začnemo tkati nevidne vezi, ki so na koncu prepletene v gosto mrežo, ki ustvarja enkratno vzdušje, značilno za Samarijana. Razidemo se kot veliki prijatelji, polni iskrenih misli, vtisov, ljubezni in v pričakovanju naslednjega srečanja.

Alenka, Ljubljana

Samarijanovo novoletno praznovanje, letos v prelepi naravi Štajerske, je bilo spet tisto ‘tapravo’. Zbrani z vseh vetrov Slovenije smo takoj ob prihodu začutili vzdušje. Vzdušje, kakršno je tam, kjer te imajo radi takega, kot si.Težko je z besedami opisati naše navdušenje nad delavnicami, ki so nam marsikaj povedale o nas samih.Posebno poglavje je bil naš novoletni bife, ki je letos bil takoooo zelooo bogat. Seveda nismo zanemarili niti novoletnega sporeda in opolnoči zdravice z otroškim šampanjcem, katerega smo začuda vsi hvalili.Upam, da bodo fotke z letošnjega praznovanja dovolj prepričljive, da naslednje praznovanje ne bo minilo brez TEBE.

Irena, Maribor

Na srečanju sem se počutila zelo dobro. Všeč mi je bilo, da ni bilo tako natrpano s programom. Večerna zabava se mi je zdela super, saj sta nas mariborska voditelja, izkušen in umirjen Miran in njegova prikupna mlada sovoditeljica Lejla, neprisiljeno z igrami vodila skozi ves večer, tako da smo prav hitro priplesali do polnoči. Tudi predavanje Jožice v nedeljo me je z njenim ogromnim znanjem in izkušnjami navdušilo. Srečanje je nudilo dovolj priložnosti za sklepanje novih prijateljstev in zelo sem vesela, da sem spoznala Mojco iz Maribora, s katero si izmenjujeva maile in se hkrati bolje spoznavava. Hvala tudi patru Tomažu, ki s svojim toplim odnosom do ljudi naredi iz vsake maše nekaj posebnega in dragocenega. Domov sem prišla sproščena, polna miru in ljubezni in zdelo se mi je, da sem še nekaj časa plavala na oblakih in vsrkavala pozitivno energijo, s katero smo polnili drug drugega. Vse pohvale tudi delavcem doma, še posebej prijazni kuharici.

Milena, Kranj

Samarijan informira: Trpinčenje in nadlegovanje na delovnem mestu oziroma mobbing

Tako kot v Evropi se tudi v Sloveniji srečujemo s trpinčenjem na delovnem mestu oziroma mobbingom. Vzroki za slabe medčloveške odnose na delovnem mestu so lahko različni (pomanjkanje srčne kulture, nizke družbene vrednot …), zato nam nikoli ne sme biti vseeno, kakšen odnos vzpostavimo v medsebojni komunikaciji. Vodilo ravnanja vseh nas bi moralo biti, da spoštujemo različnost posameznikov. Da vedno vsi ne ravnamo tako, nam sporočajo tisti, ki se pri svojem delu srečujejo z pojavi trpinčenja.

Trpinčenje oziroma mobbing poimenujemo z različnimi imeni (bullying, teroriziranje, viktimiziranje, trpinčenje, šikaniranje …), za katerimi se skriva enak pomen: sitemetično slabo ravnaje z zaposlenimi in sodelavci, ki lahko, če se ponavlja ali poteka kontinuirano, povzroči žrtvam resne socialne, psihične in telesne zdravstvene težave.

Prvi je pojav definiral švedski raziskovalec nemškega rodu Heinz Leyman, ki pravi:

“Da lahko govorimo o nasilju na delovnem mestu in dobimo razsežnost trpinčenja, zahteva ta definicija izpolnjenost naslednjih pogojev:

  • sovražna in neetična komunikacija do žrtve s strani ene ali več oseb;
  • pogostost/sistematičnost (statistična definicija: vsaj enkrat na teden);
  • pojavnost skozi daljše časovno obdobje (statistična definicija: vsaj šest mesecev).
  • HEINZ LEYMAN DELI TRPINČENJE NA PET RAZLIČNIH KATEGORIJ:

  • Ravnanje, ki vpliva na samoizražanje in na način komunikacije.
  • Omejevanje in preprečevanje družabnih žrtvinih stikov.
  • Kršitev žrtvinega ugleda.
  • Napadi na kakovost žrtvinega poklicnega in življenjskega položaja.
  • Neposredni napad na zdravje osebe.
  • Ločimo pet faz v procesu trpinčenja:

  • Konflikt (gre za kritičen dogodek).
  • Nasilna dejanja (skupaj s psihološkimi napadi sprožijo proces trpinčenja).
  • Vključenost vodstva.
  • Ožigosanje/etiketiranje žrtve.
  • Izključitev, izgon (travmatske posledice, psihosomatske bolezni, čustveni pretresi
  • 23Mar/16

    Izbor glasila Samarijan številka 2, julij 2010, letnik VIII

    Bili smo zraven: Osmi študijski dnevi Slovenske krovne zveze za psihoterapijo

    Letošnja tema je bila psihoterapija otrok in mladostnikov. Skupaj z drugimi samarijani sem se udeležila le drugega dne, ki se je pričel z okroglo mizo o etičnih dilemah te psihoterapije. Nekaj poudarkov iz razprave:

        • ali te ni (raz)jezilo, da je mama vedela bolje kot ti, kaj je dobro zate,
        • vsak princip dajanja pomoči je VZTRAJANJE na principu MOČI (JAZ vem, kaj je dobro ZATE …),
        • v izogib temu: ko otrok nekaj naredi, POČAKAM, da SAM prepozna učinke/posledice svojega ravnanja (NE kritiziram, moraliziram, svetujem),
        • otroka POSLUŠAM že pri enem letu starosti; tako ugotovim, kaj OTROK pričakuje, kaj mu JAZ lahko nudim,
        • odrasli VIDIMO otrokovo VEDENJE, nismo pa sposobni uvideti DOŽIVLJANJA otrok – reagiramo pa vedno na videno …,
        • pomemben je MOJ odnos do otroka, kako ga DOŽIVLJAM, SPREJEMAM: zgradimo SPOŠTLJIV odnos do otroka,
        • stroka pomaga le 20 % otrok in še to le tistim »z bonusom« (bolje stoječi starši, skrbni starši, otroci z manjšimi težavami); otroci namreč ne odločajo sami o pomoči, starši odločajo zanje …,
        • pri različnih raziskavah se strokovnjaki kar pojavijo in otroka sprašujejo vse mogoče – gledajo samo SVOJ interes,
        • v naši zakonodaji piše »otrok ima pravico do ljubezni«… KDO ima dolžnost ljubiti ga, pa ne piše v nobenem zakonu,
        • morali bi imeti 2 konvenciji: za otroke in za mladostnike,
        • vsaka družba ima načrt, kako bo z otroki, ki so se zdaj rodili, otroci sami pa s tem nimajo NIČ,
        • čeprav je pogosto tako, da je treba otroka reševati pred lastnimi starši, naj vseeno imajo volan v rokah starši.

    Sledila je plejada delavnic in odločitev je vedno težka. Tokrat sem bila s svojo izbiro zelo zadovoljna. Prvo, za katero sem se odločila, je vodila Romana Kebe, univ. dipl. psih., psihoterapevt transpersonalne psihoterapije, naslovila pa jo je ANIMA in ANIMUS:

    Anima je personifikacija vseh ženskih podob v moškem, animus pa vseh moških podob v ženski.

    Mit pripoveduje, da smo na začetku imeli 2 glavi, 4 roke, 4 noge in smo bili moški in ženska v enem telesu. Bogovom pa to ni bilo všeč in so nas razdelili. Od takrat neprestano iščemo svojo drugo polovico … prav to iskanje je podlaga za zaljubljenost.

    Ženska: »to be« – biti

    Moški: »to do« – delati

    V osebnem življenju moškega se njegova anima oblikuje pod vplivom vseh žensk: mame, stare mame, učiteljic, prijateljic, likov iz literature … . Anima v njem ima tako pozitivne (imaginacija, ljubezen …), kot negativne (je zamerljiv, maščevalen, hitro menjava partnerke, spreminja razpoloženje, je obseden s seksualno fantazijo …) lastnosti.

    Ko se moški začne ukvarjati z animo v sebi, ko ta del vzame s spoštovanjem, ga neguje, pride do prave naklonjenosti, nežnega odnosa, modrosti.

    Tudi v osebnem življenju ženske se animus oblikuje pod vplivom vseh moških: očeta, starega očeta, sosedov, učiteljev … Pozitivne lastnosti animusa: intelekt, trdnost, fokusiranost, samozavest, znanstvenost, moč. Te lastnosti ženski pomagajo, da svojo bolj čustveno naravo prizemlji in iz nje deluje. Z njimi se lažje izrazi, spodbudi jo k akciji, z njimi pokaže svojo nežnost na pravi način. Negativne lastnosti animusa: pasivnost, negodovanje; pri ženski se kažejo v trdoti, krutosti do sebe in drugih, zvabijo jo proč od odnosov, predvsem z moškimi, v njej zbudijo kup predsodkov, kako naj bi bilo, ne dovolijo pa ji videti realnosti.

    Ko ženska postane pozorna na animus, se ta začne spreminjati (ko se princesa zaljubi v grdo žabo – moški del sebe – se ta spremeni v princa; ženska sprejme tudi ta del sebe, s tem postane cela).

    Začnimo kiparit, risat, vrtnarit. Tako bomo v stiku s svojim notranjim svetom in ga bomo laže izrazili. Če bomo svoj moški svet razvijale v pozitivno smer, bomo bolj verbalno sposobne, razvil se nam bo intelekt in notranje izkušnje bomo znale prenesti v vsakdanje življenje.

    IŠČIMO TO DRUGO POLOVICO V SEBI (NE ZUNAJ – V NJEJ/NJEM) INJO RAZVIJAJMO V SEBI!

    Sledila je vodena meditacija, nato pa smo dobile barvice in plakate in narisale svoja doživljanja v njej. UPS, sem si dejala, ko mi je narisano zelo nazorno pokazalo, kako je s tem pri meni …

    Popoldne je Lynn Stadler, psihologinja in gestalt psihoterapevtka iz ZDA preko delavnice prikazala, kako uporablja gestalt terapijo pri otrocih. Zanimiv ni bil samo njen sproščen način podajanja, zelo spretno je prepletala tudi svojo teorijo in naše vaje. Ni je motilo niti to, da nas je k njej prišlo dvakrat več, kot je bilo načrtovano. Meni pa je bilo všeč, da je govorila v svojem jeziku, brez prevajanja, ki je bilo na jutranji okrogli mizi precej moteče, saj hočeš-nočeš razbija tok podajanja.

    In kaj je povedala? Ko se rodimo, smo v popolnem stiku s seboj. Notranje in zunanje je prepleteno. V odraščanju pa nekatera čustva (npr. jeza) niso dobro sprejeta in otrok ugotovi, da jih mora potlačiti, če želi zadovoljiti svoje potrebe. Posledice potlačitve so lahko glavoboli, bolečine v želodcu ipd.

    Lynn se pri otrocih ukvarja predvsem z veseljem, jezo, strahom in žalostjo. Pravi, da so to 4 pipe, ona pa je vodovodar, ki preverja, kako te pipe delujejo.

    Pri dojenčku so vse dobro pretočne, do 5., 6., 10., 16. leta pa nekatere pipe enostavno NEHAJO DELOVATI. Tekom dneva so otroci jezni, žalostni, jih je strah … a bolj kot ta čustva tlačijo, manj jih čutijo, manj so v stiku s seboj. Dovoljenja do občutenja, kaj šele izražanja teh čustev so že od rane mladosti odvisna tudi od otrokovega spola.

    Kako pomagati otroku, da izrazi svoja čustva? Tako, da si prisoten, v stiku, tako s seboj, kot z okoljem in se zavedaš sebe. Risanje, barvanje pomaga pri stiku s seboj in ko to z nekom podeliš, stik še poglobiš. Ker otroci o čustvih težko govorijo, jih Lynn poprosi, naj narišejo risbo, ko so bili jezni, žalostni, veseli, jih je bilo strah. Pri tem opazuje, kako hitro in enostavno so to narisali. Nato se na osnovi risbe pogovarja z njimi o dogodku. Seveda vse to razdeli na več srečanj z otrokom. Pri tem ugotavlja, da so nekatere pipe enostavno zaprte, druge le kapljajo … pa bi morale vse 4 dobro delati, saj so to NAŠA čustva. Ko se tekom srečanj pipe pri otroku popravljajo, je v procesu spreminjanja prava zmešnjava: nekaj časa dela ena pipa premočno, drugič druga, starše to zelo preseneti, a počasi se delovanje vseh štirih izenači.

    Kako otroka pripravi, da spregovori o jezi?

    Otrok leže na tla, na velik list papirja, Lynn naredi obris njegovega telesa, nato se pogovarjata o njegovi zadnji jezi, skupaj označita, kje/kako je čutil, da je jezen.

    Kako ravnati pri svojem otroku?

    Povej mu, kar opaziš (vidim, da si jezen , žalosten …). Če otrok joka, ga objemi, počakaj, da se jok umiri, nato povprašaj: si se ustrašil, poškodoval …?

    Kakšni pa so terapevtski koraki pri ozaveščanju otroške jeze?

        1. Zavedanje: Kaj je jeza? Na kakšne načine jo občutiš? Kaj te razjezi? Kako veš, da si jezen? Kako izraziš
        2. svojo jezo?

        3. Izražanje in obvladovanje agresivne energije – samopomoč: z igrami, risanjem, glino, glasbo, gledališko
        4. igro, lutkami, pisanjem in branjem, telesnim izražanjem, izjavami …

        5. Prepoznavanje čustva jeze: »Jezen sem!«
        6. Sprejemanje čustva jeze: »V redu je, da sem jezen. To ni ne prav, ne narobe, je le moje čustvo.«
        7. Izbira izražanja čustva jeze: nauči se novih orodij za spopadanje z jezo:
          • direktno izražanje: poveš osebi, kar imaš povedati,
          • osebno izražanje: jezo moraš na nek način izraziti, da ohraniš zdravje in mir v sebi.
        8. Delo z neizraženo jezo.

    Prisotne je Lynn vključila tako, da smo med delavnico narisali delovanje svojih 4 pip v obdobju od 6 – 18 leta in danes, nato nas je povprašala, kaj se nas je najbolj dotaknilo: risanje o delovanju pip v odraščanju, danes, ali razlika med obema. Nato smo narisali:

        1. svojo jezo,
        2. dogodek, ko smo bili jezni v otroštvu,
        3. kje smo čutili našo zadnjo jezo.

    Poskusi še ti …

    Vsaj nekaj utrinkov s študijskih dni je zapisala

    Jasna


     

    Dr. Vida Drame-Orozim: Psihoterapija s poslušanjem: uspeti s poslušanjem

        Brigita v uvodu: »Ko te prosim, da me poslušaš….« Brigita (si) na začetku postavi retorično vprašanje – vprašala je seveda tudi vse nas, ki smo bili prisotni: »Kolikokrat v življenju nas je kdo ZARES slišal?!« Poslušati nekoga (in ga slišati) je največ, kar ti nekdo lahko da!

    Poslušanje je ena najtežjih funkcij:

        • poslušamo, ampak ali tudi zares slišimo?
        • slušno zaznavo moramo ozavestiti, kar lahko dosežemo skozi trening aktivnega poslušanja

    Vsak dan nas v okolju obdaja množica različnih zvokov, slišimo jih, a gredo mimo nas. Ko nekdo z nami spregovori in ga želimo poslušati, ga slišimo in »ozavestimo«.

    Kaj je ključ do motivacije?

    Poslušanje je utrudljiv postopek, še posebej takrat, če je sogovornik v svoji pripovedi »nezanimiv«. Kako zares motivirati za poslušanje? Tako da rešimo odpore.

    Odpori: nihče ne dopušča rad oz. ni naravno, da kdorkoli posega v nas; nekdo, ki zares sliši, lahko ta odpor odstrani.

    Primer 1: Ne morem prepričati ljudi, da storijo nekaj, česar ne zmorejo (ali želijo) storiti sami.

    Posameznik, pridobljen proti svoji volji, ostane ne-pridobljen!

    Carl Rogers: Poslušanje je naše orodje za sprostitev človeških potencialov v drugih (=klicalcih)!

    Hrepenenje po poslušanju (»da bi bili slišani«) je vsajeno globoko v človeško naravo!

    Koliko se poslušamo?
    Oče (oz. starš) otroka: 7 min / teden
    Zakonci drug drugega: 26 min / teden
    Terapevte plačujemo! (100 € / uro)

        Največje potrebe človeške duše:

        • upoštevanje (»Verjamem vate…«, »Zaupam ti…«, »Cenim te…«)
        • občutek pomembnosti izgrajujemo in utrjujemo svojo samozavest in pridobivamo na občutku lastne vrednosti.

    Pozitivni občutki se širijo v našo okolico tisto, kar nosimo in doživljamo v sebi, »sevamo« v svoje okolje.

    Poslušanje da tistemu, ki ga poslušam vedeti, da mi je mar zanj oz. mi zanj ni vseeno!

          Poslušati in razumeti

        • Kako se obnašamo v vsakdanjih situacijah?
        • poslušamo, ali
        • čakamo na vrsto za govorjenje…
          Pozornost:

        • poslušati pomeni čutiti pozornost (npr. do klicalca): pomeni izraziti ljubezen
        • biti drugi osebi popolnoma na razpolago
        • Budisti: stanje pozornosti
        • poslušamo sebe, druge, Boga…
          Kaj NI poslušanje?

        • polovično poslušanje (ko med pripovedjo že načrtujem svoj odgovor…),
        • pretvarjanje, kot da nas pripoved osebe zanima (poslušanje »iz vljudnosti«),
        • iskanje šibkih točk za napad,
        • iskanje informacij,
        • pripravljanje naslednje »pritožbe«,
        • zdolgočaseno sedenje (npr. ko sem na predavanju samo »fizično prisoten«),
        • čakanje na skok v besedo mojemu sogovorniku.
          Zakaj poslušati?

        • Poslušanje: ustvarja visoko kvaliteto odnosov in visoko kvaliteto življenja,
        • preprečuje konflikte, nesporazume, prerekanja, čustvene prizadetosti.
          »Štiristopenjska formula za poslušanje«

        1. Pozornost
        2. Potrditev
        3. Razjasnitev
        4. Odziv
          Pozornost – kaj lahko (z)moti poslušanje?

        • zunanje motnje (hrup, vreme, okolica,…),
        • notranje motnje (notranje vznemirjenje, raztresenost, bolezen,…)
          Da bi lahko bili pozorni, se notranje umirimo oz. »izklopimo sami sebe«; pozornost je sedaj lahko usmerjena v sočloveka. Zlati molk ali zlati predah › osebi da možnost, da stopi v stik s seboj (Mhm…, Jaaa…, Aha…)
          Potrditev sprejmem, kar mi oseba pove in temu ne nasprotujem. Potrdim/preverim sogovornikova čustva:

        • Čutim, da vam je hudo…
        • Mislim, da je tole za vas resnično težko…
        • Vas je strah za sina?
          Razjasnitev
          To je trenutek, ko skušam z vprašanji osvetliti problem:

        • Mi lahko kaj več poveste o tem…
        • Lahko bolj podrobno opišete…
          Odziv
          Odziv › osebi povem svoje videnje njenega doživljanja problema in jo vodim po poti iskanja rešitve:

        • izrazim se kratko (v dveh ali treh stavkih),
        • osebi dam spodbudo in jo podprem (npr. vas podpiram v vašem prizadevanju, zdi se mi primerno,
        • kar ste storili, verjamem, da vam bo uspelo, …)

    Ksenija MB


     

    Samarijani beremo: Poletno branje

    Ko bostre dobilki to številko našega časopisa, se boste verjetno že odpravljali na počitnice in razmišljali, katero knjigo nesti s seboj – za krajšanje uric na morju, v gorah … Napotili smo se v knjigarne in pobrskali po policah. Preberite, kaj smo našli!

    Najprej smo se ustavili ob dveh knjigah Alenke Rebula, pesnice, filozofinje in psihologinje iz Trsta:

    Blagor ženskam
    Čeprav knjiga nagovarja žensko sedanjega časa in prostora, žensko, ki v sodobnosti (pa verjetno tudi v vsej svoji zgodovini) najdeva najmanj časa ravno zase, pa bi jo morali prebrati tudi moški. Vsi tisti moški, ki bi želeli čisto in poglobljeno spoznati žensko dušo. Začnejo naj tako, kot je to storil psihoterapevt Bogdan Žorž: z radovednostjo. »Načelno sem skeptičen do optimističnih priročnikov o duševnem zdravju, ker je notranja preobrazba vse prej kot preprosta. Toda ta knjiga (..) je izjema. Ponuja nam sijajno napisan premislek o ženski naravi in o ženski, kot jo določata današnji prostor in čas,« je na zavihek knjige napisal naš supervizor Janko Bohak. Njegov kolega Bogdan Žorž pa je svojo spremno besedo zaključil takole: »Blagor ženskam, ki se podajo na to pot oblikovanja samospoštovanja, dobrega stika s seboj!«

    Globine, ki so nas rodile
    To je posebna knjiga o otroštvu. Ne opisuje otrokovega razvoja, temveč nas potegne v njegov notranji svet. Ob tem se prebuja naš spomin na lastno srečno ali nesrečno otroštvo. Vsako poglavje se zaključi s pogledom na odraslega, kot se je rodil iz tega obdobja. Vsi smo bili nekoč majhni, a nismo vsi odrasli … O njej je slovenski strokovnjak Blaž Mesec z Univerze v Ljubljani zapisal: »Občudovanja vredno delo, za katerega bi želel, da bi ga prebirale generacije staršev in vzgojiteljev, da bi znali omogočiti naravno dozorevanje. Knjiga je poljudno strokovno delo, ki bralca očara z zavzetostjo in pronicljivim vživetjem. Ali, kot je rekla ena od naših predavateljic, Renata Ažman: »To knjigo je treba brati počasi. Tako se te dotakne, da včasih kar zaboli.«

    Potem smo brskali po lahkotnejšem branju in našli:

    Muriel Barbery, Eleganca ježa
    Francoska pisateljica Muriel Barbery zase pravi, da je lena avtorica, saj je v štirideset letih napisala zgolj dva romana. Eleganca ježa je v Franciji izšla leta 2006 in pisateljico izstrelila med zvezde svetovnega literarnega neba. Po podatkih z začetka leta 2010 je slovenščina 32. jezik, v katerega je knjiga prevedena. Govori o Renée Michel, ki je povprečna in neopazna 54-letna vratarica bogataškega stanovanjskega bloka v Parizu. Ker je del hišnega »inventarja«, je stanovalci niti ne opazijo. Toda videz vara: Renée je v resnici izjemno izobražena in kultivirana …

    Jane Johnson, Pirati srca
    Umetnost vezenja poveže dve izjemni ženski iz različnih zgodovinskih obdobij s podobnima ljubezenskima zgodbama. V dragi londonski restavraciji Julia Lovat dobi v dar knjigo, ki ji bo spremenila življenje. Na robovih listov je napisana zgodba Cat – dekleta, ki so ga daljnega leta 1625 ugrabili pirati in jo prodali v suženjstvo. Julia ji sledi v Maroko ter odkrije drugi del zgodbe, ki je Cat ni zapisala. S pomočjo karizmatičnega maroškega vodnika odkriva starodavne skrivnosti in na koncu – tako kot Cat pred štiristo leti – izgubi srce. Avtorica Jane Johnson v knjigi pripoveduje zgodbo svoje prednice, ki so jo ugrabili pirati. Dogodki ob raziskavi za knjigo so dramatično spremenili tudi njeno življenje, saj se je poročila z Berberom. Danes biva med dvema domovinama, staro – Veliko Britanijo in novo – Marokom.

    In zakaj ne bi posegli tudi po letošnjem nagrajencu kresnika?

    Tadej Golob, Svinjske nogice
    V knjigi se srečamo z Janijem Bevkom, skoraj-umetnikom z dna družbene lestvice, ki se s svojo mlado družino preseli v polkletno kotlovnico, prodano kot trosobno stanovanje, da si med triletnim sinom in mlado ženo izbori prostor, kamor bo postavil mizo in izrisal po dolgih letih prvo naročilo. Avtor je na eni od predstavitev dejal: »S to knjigo hočem povedati, da se ti mora kaj zgoditi, če hočeš kaj napisati. Samo raziskovanje svoje notranjosti je včasih premalo.« Golob ima poleg literature še eno strast – alpinizem. Na vprašanje, zakaj je kar nekaj alpinistom zelo blizu tudi literatura, je odgovoril, da kot alpinist pogosto razmišlja o minljivosti, ki je tudi pogosta leposlovna tema.

    Vesti iz društva: V TOTEM MARIBORI SE DOGAJA

    V letu 2009 smo začeli v podružnici Maribor izvajati različne aktivnosti. V prejšnji številki je bil objavljen Tatjanin prispevek. Literarna klepetalnica je iz meseca v mesec bolj zanimiva. Jeseni pripravljamo zanimive delavnice za popotnike in tiste, ki bi to želeli postati, prav tako je v nastajanju kolesarski kotiček. Spodaj je nekaj besed izvajalcev aktivnosti:

    Čeprav je življenjski ritem hiter in je veliko dela, nam je uspelo vsak mesec iti v kino. To je prav posebno doživetje – srečati se pred veliko dvorano, stati v vrsti za nakup kart in potem v zatemnjeni dvorani uživati ob smešnih prigodah zvezdnikov. Po filmu si zmeraj vzamemo nekaj časa za klepet in kakšno pijačo.

    Mojca


     

    Ob sredah dopoldne se nekaj zagnanih in gozdnega zraka željnih samarijank z nordijskimi palicami požene po Betnavskem gozdu. Uh, kako to dobro dene! Dolgi korak spremlja palica, s katero se potisnemo naprej, levo, desno. Pljuča se razširijo, globoko vdihnemo spomladanske vonjave. Vse okrog nas cveti. Še beseda zamre od napetega razmišljanja, ali hodimo prav. Spomnim se, kako smo v srednji šoli peli “Kaj pomaga prid’ga vsa, saj le praksa mojstra da!” Tudi pri nordijski hoji ni drugače. Ko začutiš mišice na spodnji strani nadlahti in tiste na plečih, veš, da je hoja pravilna. Ali bolijo kaj roke, vprašam kar tako. Pa me res bolijo, reče Mojca. Tako smo začele. Vztrajale smo celi krog, ki meri 1500 m. Za začetek dovolj.

    Nekaj naših članic bi hodilo popoldne, ker dopoldne zaradi službe pač ne morejo. Za njih si bom vzela čas kasneje, sicer pa bomo vztrajale ob sredah dopoldne (10.30). Hoja ni obvezna, druženje in narava sta pa vredna tega časa. In mimogrede naredimo še nekaj koristnega za svoje zdravje.

    Melita


     

    Ob četrtkih po superviziji smo imeli predavanja/raziskovalnice. Obravnavali smo teme, ki se nanašajo na medsebojne odnose, osebnost, komuniciranje, motiviranje, reševanje konfliktov, strategije za premagovanje stresa in miselno naravnanost.

          V raziskovalnici smo ugotavljali:

        • kateri zaznavni tip smo (avdio, vizualni ali kinestet),
        • ali smo introvertirani ali ekstravertirani,
        • kakšen je naš temperament (melanholik, sangvinik, kolerik ali flegmatik),
        • kakšne barve je naša osebnost.

    S pomočjo spoznanj o sebi in o drugih lahko z ljubeznijo svobodno stopamo naprej ter se veselimo vsega, kar prihaja na našo pot.

    Remi


     

    Računalniški tečaj je bil namenjen vsem, ki so želeli pridobiti/izpopolniti osnovno znanje o računalniku na področju medmrežja (interneta), sodelovanja na forumu, uporabi sodobnih komunikacijskih programov, obdelavi slik in osnovnemu delu s preglednicami ter urejevalniki teksta. Naučili smo se uporabe bližnjic za hiter dostop do posameznih ukazov, kopiranja, prenašanja in podobno. Tečaj vodiva Remi in Miran. Obisk je bil nekoliko manjši, kar je vplivalo na optimalno izvedbo tečaja, ker sva se lahko individualno posvečala skupinam tečajnikov. Namen tečaja je, da bi vsak znal narediti malo več, kot je znal že do sedaj.

    Želiva poudariti, da s pomočjo računalnika lahko komuniciramo, vendar nikakor ne želimo, da bi zanemarjal pristna osebna srečanja, ko se lahko vidimo v živo in se po samarijansko objamemo.

    Dobra volja in sosedska pomoč je dobrodošla. Udeleženci si lahko medsebojno pomagajo. Prišepetavanje je dobrodošlo in zaželeno. Druženje obvezno.

    Miran in Remi


     

    Samarijani s kolesom okrog Javornika

    13. junij 2010, sončno in 30°C

    Bila je sončna in vroča nedelja, dan, ko so kolesarili Franjo, dan, ko so mnogi planinci občudovali gorsko cvetje, dan, ko sem imela varstvo za bolno mamo Antonijo in sem lahko kolesarila pod vodstvom samarijanke Danijele. To je bil že moj drugi kolesarski izlet z navdušeno Danijelo, a škoda, da nas ni bilo več. Kje ste, kolesarji Samarijani?

    Kolesarska ruta je potekala:

    Kalce – Hrušica – Podkraj – Col – Strmec – Črni vrh – Godovič – Kalce, vsega skoraj 50 km kolesarjenja in vsega skupaj 690 m višinske razlike vzpona in prav toliko spusta.

    Naj povem, da je meni spust veliko bolj všeč in sploh mi ni jasno, kako lahko kolesarji uživajo, ko gonijo pedala v hrib?? In vendar mi je bilo nazadnje zelo všeč in v velik ponos, da sem premagala vse klance.

    Kdo smo bili? Danijela, Lucija, Aleš in Ljuba

    Zanimivosti na poti: Rimska utrdba iz 3. stoletja pod Hrušico in arheološko središče v Hrušici, spomenik vodovodu v Colu (ja, ponekod imajo zaradi kraškega področja take probleme z vodo,da si zasluži spomenik!), prelepo cvetje in jagode ob poti, veliko motoristov s težkimi motorji. Zaradi vročine po vaseh nismo videli ljudi, saj so vsi počivali doma, v senčkah. V gostilnah so gledali SP Mundial, tekmo med Alžirijo in Slovenijo, zmagali smo seveda z 1:0. Na koncu smo pri Godoviču odkrili še umetno jezerce (Barje imenovano), primerno za kopanje, kjer smo si namočili pregrete nogice.

    Kako je bilo? Za mene malček naporno, Lucija je bila najhitrejša in v klanec jo je kar odpihnilo navzgor. Aleš je bil pravi kavalir ali pa športni kolega, saj je ves čas skrbel, da smo vsi na vidiku, Danijela je zanimivo pripovedovala o zgodovinskih znamenitostih in posebnostih krajev in pokrajine.

    Danijela je bila v začetku žalostna zaradi slabe udeležbe, a na koncu je bila zadovoljna, da je speljala prečudovit izlet in da nas je napolnila z voljo za kolesarjenje tudi v prihodnje.

    Jesenski izlet bo septembra in do takrat imate še veliko časa za treniranje. A meni je tokrat šlo tudi brez posebnih priprav in treninga.

    Napisala kolesarka Ljuba


     

    Samarijani kuhamo: Hladno in sladko

    V tej poletni vročini se prileže kaj hladnega … in sladkega. Za navdušene kuharje med nami smo zbrali nekaj preprostih receptov za sladoled, ki ga naredimo kar sami. Dober obliz!

    KREMAST SLADOLED
    Sestavine: 2 lončka sadja po želji, 2 lončka sladkorja, 2 lončka kisle smetane, 1/4 l sladke smetane.
    Priprava: Sadje in sladkor zmeljemo v multipraktiku ter dodamo kislo smetano in še malo premešamo. Ročno vmešamo z metlico ali kuhalnico z luknjo še stepeno sladko smetano in damo v zamrzovalnik.

    DOMAČ SLADOLED V 5 MINUTAH
    Sestavine: 280 g zamrznjenih jagod, 100 g sladkorja, 160 ml sladke smetane.
    Priprava: V električnem mešalniku zmešajte jagode in sladkor. Mešajte, dokler ni sadje grobo zmleto. Električni mešalnik naj še naprej melje, medtem pa počasi vlivajte smetano, dokler ni popolnoma vmešana. Takoj postrezite, lahko pa sladoled tudi spravite v zamrzovalnik do enega tedna.

    LIMONIN SLADOLED
    Sestavine: za 4 osebe: 5 limon, 450 g jogurta,150 g sladkorja v prahu, 4 jajca (beljakovina), malo soli, nekaj rezin limone za dekoracijo.
    Priprava: Prereži limono na polovico, jo izstisni in izmeri 200 ml soka. Zmešajte jogurt, limonin sok in 50 g sladkorja v prahu tako da bo postalo kremasto. Med hlajenjem dodajte beljakovino, ki jo premešate skupaj z ostalim sladkorjem in soljo tako, da bo postalo trdo. Obe masi premešajte. Maso zamrznite za približno 35 minut. Na koncu dajte sladoled v skodelico in vse skupaj še dekorirajte.

    SLADOLED IZ ROBID
    Sestavine: za 6 oseb: 150 g robid, 40 g sladkorja v prahu, 1 sveže jajce, 75 g jogurta (3,5 % maščobe).
    Priprava: Preberite sveže robide, odtalite, če so zamrznjene Pirirajte sadeže, maso pa počasi potiskajte skozi sito. Premešajte jajce in sladkor v prahu tako da postane svetlo rumeno in kremasto. Počasi zmešajte med robide in jogurt. Dajte maso v lončke in pustite, da se za 6 ur zamrzne. Sladoled je zelo okusen tudi z jagodami, pa še lažje naredimo. Pazite, da izluščite vsa jederca, okus sladoleda je boljši.

    ČOKOLADNI SLADOLED
    Sestavine: 3 rumenjake, 10 dkg sladkorja v prahu, 2-3 žlice kakava, 1 žličko nesscaffe in 1 sladkor z aromo ruma zmešamo z malo mleka, da se kakav in sladkor dobro raztopita. Dodamo še ostalo mleko (skupna količina 2,5 dl), spet dobro premešamo ter narahlo vmešamo še 2 dl stepene sladke smetane ter vlijemo v strojček.

    JAGODNI SLADOLED
    Sestavine: 25 dkg jagod, 9 dkg sladkorja, sok pol limone in en rumenjak dobro zmiksamo s paličnim mešalnikom, ko je zmes res gladka in enakomerna, dodamo še 2,2 dl mleka in 1 dl tekoče sladke smetane, še enkrat dobro premešamo in vlijemo v strojček. Super je, če je vsaj tretjina jagod gozdnih.

    BANANIN SLADOLED
    Sestavine: 30 dkg banan, 11 dkg sladkorja in sok dveh limon dobro zmiksamo, dodamo 2,5 dl mleka in 1 dl tekoče sladke smetane, premešamo ter vlijemo v strojček. Ta sladoled je tudi krasen, če naredimo mešanico jagod in banan.

    23Mar/16

    Samarijan 3/2010 – Priloga

    18. kongres IFOTES, DUNAJ, 10. – 14. julij 2010

    LISTENING FOR PEACE (POSLUŠANJE ZA MIR)

    Exploring alternatives to violence (Iskanje alternativ nasilju)

    Sobota, 10. 7.

    Prava avstrijska organiziranost: kljub 1.200 udeležencem je prijava v Univerzitetnem centru potekala hitro in gladko, nato pa me je v osrednjem parku v prijetni senčki pod ogromnim drevesom pričakal ljubek ležalnik, kjer sem v miru, ob rahlem vetrčku ki je še kako prijal ob tistih 38 °C ), prebrala res dobro napisan Zbornik, obogaten z vsemi potrebnimi navodili, načrti zgradb in prostorov dogajanja.

    Zvečer je sledilo novo presenečenje: sprejem v Mestni hiši, ki se me je dotaknila že s svojo zunanjostjo, notranjost pa me je pustila brez besed … tako velike in veličastne dvorane v živo še nisem videla.

    In nato so si presenečenja kar sledila: Manj kot meter daleč sem občudovala mlade plesalce najboljše dunajske plesne šole, ki so nas popeljali v romantične čase dunajskega valčka. Prava milina jih je bilo gledati, ko so se z nasmeškom na ustnicah tako lahkotno vrteli, priklanjali in kar lebdeli tam pred nami.

    »Ulična komedijanta« IFO PEP in IFO PAPS sta na zelo posrečen način predstavila naše delo:

    • različni smo si kot raznobarvne rutke, kar je za naše delo zelo dobrodošlo,
    • za svoje delo potrebujemo veliko srce,
    • čutenja naših klicalcev so kot milni mehurčki, ki jih nalahno pošiljajo proti nam, torej ne samo, da moramo z njimi ravnati z občutkom, ujeti je treba tudi pravi trenutek.

     

    Pika na i pa je bilo 5 avstrijskih prostovoljk, ki so sicer do vratu zapete (Avstrija pač), a s pravimi rutkami okrog bokov najprej odplesale zelo umirjen »ples s tančicami«, nato pa v vsej svoji čutnosti še pravi orientalski ples. Smo jim divje navdušeno ploskali, nato pa se tudi sami prepustili veselim ritmom.

    Nedelja, 11. 7.

    Uradna otvoritev. Prihajamo iz mnogih držav (Avstralija, Avstrija, Belgija, Češka, Estonija, Finska, Francija, Velika Britanija, Izrael, Italija, Južnoafriška republika, Kanada, Madžarska, Nemčija, Nigerija, Nizozemska, Norveška, Slovenija, Španija, Švedska, Švica, ZDA) in težko z besedami opišem povezanost, ki je nastajala med nami v teh nekaj dneh, ko smo spregovorili kar tako, mimogrede in se takoj začutili. Naše delo nas še kako povezuje!

    Pa presenečenjem tudi tokrat ni bilo konca: Otvoritvena slovesnost ni bila polna dolgih, suhoparnih pozdravnih govorov, ampak smo se z aplavzom najprej zahvalili prevajalkam, ki nam bodo 4 dni podarjale svoje znanje, nato smo zaploskali udeležencem po državah, najbolj pa me je (AAAH, stereotipi in predsodki!) presenetil Avstrijec, ki nas je na zelo prefinjen način, preko malo stoječega gibanja (vseh 1.200!!!) pripeljal do zanimivih izgovarjanj samoglasnikov in soglasnikov, na koncu pa smo na različne načine, šepetajoč in prepevajoč, črkovali »IFOTES«. Kakšna dobra otvoritev! Zame pa še ena potrditev, da:

      • smo prostovoljci na telefonih sprejemajoči, odprti za spremembe in vse novo,
      • stereotipom/predsodkom ni verjeti, saj nas največkrat peljejo v napačno smer.

    HVALA Avstriji, Dunaju, organizatorjem, nova lekcija zame.

    Nekaj iskric iz uvodnega nagovora Marca Miltona, ki je predsednik IFOTES-a od leta 2000, jaz pa prav od takrat članica Samarijana:

    Začnimo pri sebi: vsi imamo v sebi potenciale, ki znajo preiti v nasilje do sebe ali drugih. Lahko samo v mislih ali besedah, a tudi to je nasilje. Naša največja skrb: kako delati z nasiljem, ki smo mu izpostavljeni? Naučiti se, da nanj ne odgovorimo z nasiljem. Ko so jo pozvali, mati Tereza ni hotela iti v kampanjo proti vojni, šla pa je v kampanjo za mir. To je zelo dobro sporočilo. Torej: ne borimo se proti nasilju, na tem kongresu se učimo nenasilnega govorjenja in obnašanja.

    Kaj so povedali predavatelji

    Margarete Aull

    Nasilje: boš šokiran obmolknil, povzdignil glas ali se potrudil poiskati primerno tretjo pot?

    Pogosto mešamo nasilje in agresijo. Nasilje je VSAKO dejanje, ki želi podreti meje drugega, ga oslabiti, ponižati. V tako obnašanje nasilneža pogosto vodi njegova nizka samopodoba. Ti ljudje v življenju navadno dosežejo manj, kot bi lahko.

    Agresija pa se pojavi, ko ena oseba želi raniti drugo. Oseba ima namen in tudi voljo za uresničitev namena.
    Vrste nasilja:

      • fizično: cukanje, suvanje, tepež … pelje lahko celo do umora;
      • psihično: ponižanja, grožnje, vpitje … je težje prepoznavno;
      • seksualno: vse od poljubov do seksa, gledanja porno revij, tudi, ko otroka napelješ, da te gleda, boža … torej vedno, ko ima nekdo namen z drugim ravnati po svojih željah;
      • socialno: če n.pr. otroku govoriš, da ni dovolj lep, pameten, spreten … saj mu s tem povzročaš občutke krivde.
        Nekateri mislijo, da svoje želje, cilje, namene lahko uresničijo le preko nasilja.

    In MI na telefonu? Dejanje ZAVRNIMO, to ni tema za pogajanje, ČLOVEK pa potrebuje naše sprejemanje.

    Paolo Mordazzi

    Nasilje: kako ga prepoznati, se z njim ukvarjati, ga nadzorovati

        Takoj na začetku je nam, ženskam, podvoril: »Ženske ste močnejše, živite dlje, nič čudnega, da ste na telefonih v večini.« Pravi Italijan, ni kaj. Je bil pa tudi v podajanju izjemno dober. Začel je z: »Zame nasilje ne obstaja. NI nasilja samega po sebi. So le osebe, ki se tako obnašajo. » Možnosti/alternative: ko se srečaš z nasiljem, NI alternativ, ampak lahko:
    • pobegneš,
    • se upreš – spopadeš.

    Pogum nam je dan že ob rojstvu, čeprav se tega ne zavedamo. Potrebujemo ga, da spustimo rob mize in shodimo, da snamemo pomožna koleščka in vozimo kolo z dvema kolesoma, da gremo v šolo …

    V odraščanju se NENEHOMA soočamo z neznanim in MORAJO NAM PUSTITI zbrati pogum in se spustiti v nove situacije. Tudi za naše težko delo ob telefonu potrebujemo POGUM: delati z nekom, ki ga niti ne poznam niti ne vidim (oči so ogledalo duše, pravimo po vsem svetu), torej moramo njegovo dušo prepoznati brez potrebnih sredstev, samo s poslušanjem, kar je zelo neobičajno. Po drugi strani pa: če želimo nekomu nekaj povedati intimno, mu zašepečemo V UHO, torej smo mi TAKOJ intimni, že zaradi NAČINA našega dela.

    Nato nas je prosil, da stisnemo pest in jo 15 sekund opazujemo, saj pogum potrebuje malo moči. Potem smo spregovorili o svojih občutkih ob tem.

    Da postanemo močni, potrebujemo vztrajnost. Tako pri mišicah kot ostalem pa velja, da dolgo gradimo moč, zelo hitro pa jo lahko izgubimo.

    Torej potrebujemo:

      • POGUM,
      • MOČ.

    Z leti ugotovimo, da nam ne pomaga ne pogum, ne moč, če se ne želim/zmorem spreminjati. Potrebujemo še:

      • FLEKSIBILNOST/SPOSOBNOST SPREMINJANJA.

    Ko delamo na telefonu, empatija ne pomeni »razumeti«, ampak »postati klicalec/ka«: če se ne vživim v njegov/njen položaj, je vse zastonj.

          Poznamo tri tipe ljudi v stiski:

        1. So v sobi BREZ vrat in oken – ne vidijo nobenega izhoda.
        2. Sicer vidijo vrata in okna, a MISLIJO, da jih ne zmorejo odpreti (ne znajo, nimajo »orodij«).
        3. So v sobi, vidijo odprta vrata, okna, a NE GREDO ven (so kot tiger, ki je bil od rojstva v kletki in ko je odrasel, so mu odprli vrata, on pa se je še kar naprej sprehajal po kletki …).

    Ko nisem v stiski, VIDIM, PREPOZNAM, ZNAM VEN. Imam pogum, moč in sposobnost spreminjanja. Vse to pa mi da

      • URAVNOVEŠENOST.

    VEM, da imam vse sposobnosti in lahko rešim vsako situacijo: sem v harmoniji, prisoten, ves čas v mikro premikanju; če onesposobim eno samo »mišico«, to izgubim. In naše življenje je nenehno gibanje, premikanje.

    Naša opremljenost je odvisna od našega načina razmišljanja. NE »kar sem«, ampak »kar delam« je tisto pravo, saj se v življenju VSE spreminja, vsak od nas je drugačen, IZBIRAMO PA SAMI!

    Pogum, moč, sposobnost spreminjanja in uravnovešenost pa mi prinese še to, da

      • LAHKO

    nekaj naredim, pa ne zato, ker moram ali želim, ampak KER LAHKO to storim. »Lahko« je odprta, osvobajajoča beseda …

    Nekateri brez »moram« ne znajo živeti (kot da jih to stiska za vrat), »želim« nam da malo več svobode (a tu vedno pričakujemo nekaj v zameno), »želim« je kolo gibanja humanitarcev, pri otrocih je to način ukazovanja (če ne dobijo tega, kar želijo, je vojna), »lahko« pa pomeni, da SAMO in EDINO jaz odločam o svojih dejanjih (to vedno sprejmemo mirno; s pomočjo tega zavedanja lahko vodimo brez ukazovanja).

    Nato nas je prosil, da spet stisnemo pest za 15 sekund in jo opazujemo, nato pa 15 sekund opazujemo odprto dlan in primerjamo svoje občutke v obeh situacijah. POSKUSI ŠE TI! NI dejanja, ki nima posledic! Znanstveniki so dokazali, da celo zamah metuljevih kril povzroči spremembo na drugem koncu sveta …

    … in odprta dlan nam s svojimi petimi prsti ponuja prav teh 5 orodij (pogum, moč, sposobnost spreminjanja, uravnovešenost, lahko), o katerih je govoril.

    Ni dejanja, ki nima posledic. Znanstveniki so dokazali, da celo zamah metuljevih kril povzroči spremembo na drugem koncu sveta.

    Poslovil se je s stavkom, da ga bo to poletje spremljala misel, ali bo kdo od nas 1.200 prisotnih tu in tam pogledal svojo pest in jo videl drugače …

    Magda Cserhalmi

    Okoliščine in izkušnje, ki povzročajo nasilje oz. nagnjenje k nasilju

    Najprej smo si ogledali film »Sijaj/Shine«, ki zelo dobro prikaže prenos trpljenja iz generacije v generacijo. Oče si je v otroštvu iz svojih prihrankov kupil violino, pa je ni smel igrati. Nato se mu je rodil zelo glasbeno nadarjen sin, on pa je s fizičnim nasiljem skušal popolnoma zatreti njegov talent. Sin je bil tako zelo nadarjen, da so ga vabili na študij v Ameriko, a ga ni pustil. Kasneje je sin na svojo roko odšel študirat v Anglijo in tam doživel živčni zlom. Po dolgotrajnem zdravljenju, ki ni prineslo bistvenih izboljšav, je kot odrasel moški spoznal sestrino prijateljico, se, še ves sesut, z zelo nenavadnim, lahko bi rekla pootročenim obnašanjem, zaljubil vanjo, ona pa je začutila njegovo bistvo in se z njim poročila. V tem zakonu je doživel brezpogojno ljubezen in sprejemanje in bil ponovno sposoben nastopati ter imel zelo uspešne koncerte.

    Nauk filma: Starši naj podprejo otroka v iskanju ali potrjevanju njihovega avtonomnega področja.

          Na podlagi videnega nam je povedala prednosti tistih, ki si dovolijo izbiro:

        1. Najdejo ključ skritih vrat, za katerimi srečajo svoj odrasli in svobodni jaz.
        2. Imajo pogum zapustiti staro pot in storiti nov, težak korak.
        3. Slečejo tuja oblačila, ki so jih bili prisiljeni nositi (»oblačila« so navade, norme, merila).
        4. Sprejmejo neuspeh in svojo odgovornost zanj.
        5. Prepoznajo meje svojih sposobnosti in so zadovoljni z »dovolj dober«.
        6. So sposobni sprejemati, prositi za in dajati ljubezen.

    Vse to pa nam omogoča sprejemanje novih odločitev glede našega življenja, torej spreminjanje samo!

    PRENEHAJ se boriti, ZAČNI živeti. In predvsem bodi ISKREN do sebe, svojega jaza! PRISLUHNI SI!

    Kaj se je dogajalo zunaj

    Premor za kosilo. Tako vroče je zunaj, da sploh nisem lačna. A dan bo še dolg, pomislim, in si zaželim meni najljubše pijače – McDonaldsov vanilijev shake. V razmišljanju, koga naj povprašam za pot, saj smo tu sami tujci, stopim ven in McD je takoj čez cesto … kupim shake in se vrnem na kamnito klop pred Univerzo, ko že sledi novo presenečenje: uživam v tišini nedeljskega popoldneva, ko po cesti pred menoj pridrvijo – kolesarji! Kolesarska dirka sredi Dunaja. Kako zanimivo! Prvič vidim kaj takega v živo. Najprej peščica vodečih, nato strnjena skupina, ki ob hitri, usklajeni mimovožnji ustvarja prav poseben, meni nov zvok. Za njimi pa pisana zbirka z reklamami popisanih avtov, z rezervnimi kolesi in deli na strehah. Očitno se vozijo v krogu, saj me prijetno presenetijo še nekajkrat. Pa jim nič ne zavidam, te dirke v tej silni vročini … Obsedim v tišini in v misli mi pridejo Slovenci, ki so dolgo nazaj (nekateri pa tudi sedaj) študirali tu. Hiša modrosti tolikim generacijam … Pri kom vse sem se v šoli učila »študiral na Dunaju« …Torej je hodil tu, po istih stopnicah, sedel v istih predavalnicah. Le kako mu je bilo? Prihajajočemu iz male, ne preveč cenjene domovine v ta »hram učenosti«? Si (kolikič že??! ) zaželim, da bi zidovi spregovorili …

    Pavza mine 1, 2, 3 in že hitim proti JURIDICUMU, kjer sem prijavljena prav na delavnico Italijana, ki me je dopoldne s svojim podajanjem tako prevzel in navdušil. Pa ne samo s podajanjem, tudi (ali predvsem) s tem, da je razmišljal o nas in našem delu, da se je pripravil na srečanje z nami. To cenim.

    Kaj smo doživeli na delavnicah

    Paolo Mordazzi – delavnica

    Nasilje: kako ga prepoznati, pokazati, nadzorovati

    Nasilje je vsako obnašanje, ki ni uravnovešeno. Ob tujem obnašanju lahko občutim jezo, strah, bolečino, nezadovoljstvo. Pravzaprav NI pomembno, KAJ se zgodi, ampak, KAKO na to reagiram. Ko imajo nasilni ljudje problem, VEDNO reagirajo enako…

    Kaj storimo s trmastim otrokom, ko nekaj želi?

        Poglejmo običajno pot:

      • otrok trmari,
      • starš dvigne glas (nasilje zatre z nasiljem),
      • otrok še kar joka, vpije,
      • starš ga udari (nasilje se stopnjuje),
      • otrok še kar tuli,
      • starš ga zgrabi in odvleče.

    Kaj bo dosegel s tem? NIČ. A NI je stvari, ki bi povzročila NIČ. Besede »nič« ni v nobenem slovarju, enostavno je ni, torej to ne more biti odgovor. To je NASILJE, NASILJE, NASILJE.

    Pa poglejmo še drugačen/boljši način:

      • Ko se otrok prvič tako obnaša, mu čim nežneje rečemo: »Kar nadaljuj, kolikor hočeš,« sami pa odidemo naprej in tako otrok izgubi svojo glavno publiko. NE SMEMO se vrniti, dokler otrok sam ne odide z mesta trmarjenja in nas poišče. Ko pride do nas, mu nežno rečemo: »O, lepo te je videti. Zdaj gremo pa lahko domov.« To je naša pohvala otroku, saj se je sam potolažil. Otrok ve, da ni ravnal prav (takoj ko nekaj prosi in tega ne dobi, postane trmast, torej razume svoje obnašanje).
      • Še bo poskušal (saj tudi mi ves čas preizkušamo svoje meje ), da vidi, ali je to naša stalna praksa, ali le enkraten poskus.

    Če deluješ iz stanja odraslega (odgovornega), boš počakal, da se otrok umiri in mu nato razložil, zakaj NE. Sporazum/dogovor lahko delamo le s tistim, ki ve, da bo prekršek prinesel kazen. NAJPREJ pa morata starša skleniti dogovor o pravilih otrokovega obnašanja.

    Ključ otroka pri odraslih je SRAM/osramotitev. Vedno nam naredijo sceno na javnem mestu ali ko imamo obiske, ne pa, ko smo sami z njim. Če imamo obiske in otrok »zganja cirkus«, naj ga vsi odrasli samo opazujejo, v popolni tišini, naj ne reagirajo in otrok bo nehal. Otroku PUSTI, da sam izbere svoje možnosti/vrednote.

    Starši pogosto pravijo, da jih je sram zaradi obnašanja njihovih otrok, ne zmorejo pa pogledati vase, koliko je otrokovo obnašanje pogojeno z njihovim. Energija otrok je pravzaprav naša energija – otroci so naše ogledalo. Sami jim damo vzorec obnašanja (jim polnimo kozarec = količino izkušenj).

    ***

    Besede so čisto posebna sredstva, zato ne smemo uporabljati napačnih. Ne pozabimo tega ob delu na telefonu, saj z vsako besedo nekako določimo nadaljnjo smer pogovora. Besede pa prihajajo IZ NAS.

    ***

    »ZAKAJ« nikoli ne pelje k rešitvi. Dá samo vzrok, motiv, med vzrokom in rešitvijo pa ni povezave. Ko sem v težki situaciji, nisem sposoben videti vzroka, torej je »zakaj« popolnoma brezpredmeten. Zato, da bi bili uspešni, učinkoviti v svoji pomoči, rabimo nekaj več kot »zakaj«. Zakaj je vedno zadaj, v preteklosti, torej nepotreben, saj nihče od nas ne more nazaj in spremeniti dogodka ali ravnati drugače, da bi se izognil nastalemu problemu. Raje glejmo naprej, v prihodnost, tam je rešitev problema.

    Če obstanem v trenutku problema, imam 2 možnosti:

        • problemu posvetim ves svoj čas in pozornost,
        • živim naprej in problem bom sčasoma rešil.

    Kakšna pa je razlika med težavo in problemom?

      • Imam težavo: lahko grem/živim naprej, čeprav malo teže (strnjena kolona na avtocesti, a se premika).
      • Imam problem: ne vidim alternative, stojim na mestu, ne znam/zmorem naprej (pokvarjen avto na avtocesti).

    Če imam težavo, pa jo znova in znova rešujem na isti način, se spremeni v problem. Če imam problem, pa se delam, da ga ni in to počnem dolgo časa, bo slej ko prej treščil ven!

    Če znam plavati, še ne pomeni, da mi bo uspelo rešiti utapljajočega. To sta dve popolnoma različni stvari. Klicalcu pomagam »umiriti vodo«. Ko bo prišel ven, bo SAM razmislil o svojih vrednotah in o želji, da jih spremeni.

    ***

    Ni absolutno »dobrega/slabega«, ki bi veljalo za vse. Samo poglejmo na V, Z, S, J, povsod različne navade; ali pa v 4., 5., 6. nadstropje …

    Kolikokrat zamenjamo stol, na katerem sedimo pri mizi? NIKOLI. Kolikokrat pomislimo, kako pomembne so malenkosti? In koliko malenkostnih navad sestavlja naše življenje …

    Zakoni/odnosi padejo na malenkostih, ponavljajočih se razlikah v malenkostih, ki nažirajo odnos. Partnerja, bodita pozorna in pravočasno najdita rešitev, ki je sprejemljiva za oba!

    Kako pogosto rečemo: »Meni je dobro tako. Tak sem.« Dajmo si priložnost poskusiti nekaj novega (šampon, milo, stol …), pa se nato vrnimo na staro, a dajmo si možnost, da vidimo, da LAHKO. To nam bo dobrodošla izkušnja v težkih situacijah.

    Če mislim, da so drugi odgovorni za način mojega življenja, bo to enkrat eden, drugič drugi, pa usoda, pa … JAZ SAM sem odgovoren!

    Imeti moram nek varen pristan, sicer bom na morju vedno lovil veter v hrbet, da bo laže. A vsaki barki slej ko prej zmanjka goriva = v življenju moram imeti cilj, sicer me premetava sem in tja in se nikoli ne najdem.

    Zdaj vem, zakaj mi je bil Mordazzi blizu in sem ga tako dobro sprejemala: rešuje TU in ZDAJ, kot jaz, ne koplje po preteklosti, ne išče vzrokov (zakaj), človeku pomaga umiriti vodo (kot mi na telefonu) in mu s tem omogoči, da sam razmisli o rešitvi svoje težave.

    Ponedeljek, 12. 7.

    Brez nogometa in svetovnega prvenstva pač ni šlo ;)…tako je predstavnik Nizozemske povedal, da je zelo žalosten, da čestita Špancem za zmago, da pa nečesa nikoli ne bodo dosegli: 3 poraze v finalu … in jim tega tudi ne želi. Na oder je takoj prišel še delegat Španije in dejal, da so bili oboji dobri, a vseeno se želi zahvaliti Nizozemcem, saj so tako lepo odprli vrata in žoga pač rada gre v odprta vrata …

    In že sta bila na odru IFO PEP in IFO PAPS: na vse mogoče načine sta skušala odpreti kovček in po vseh mogočih ključih je bil pravi ključek, ki ga je imela IFO PAPS obešenega blizu srca. Njuno sporočilo: JAZ sem ključ za spremembo. Nato pa smo pod njunim vodstvom še na zelo smešen način telovadili in kar naenkrat je sledilo novo presenečenje: med udeleženci spretno pomešane avstrijske prostovoljke so začele v zrak metati raznobarvne rutke. Uspelo mi jih je ujeti kar nekaj, vendar sem obdržala le obe »samarijanovi« barvi (svetlo modro in rumeno), ostale sem podarila manj »obdarjenim«. Besede so čisto preveč suhoparne, da bi opisale ČUDOVIT pogled na pisano mahajočo dvorano! BRAVO, Avstrijci, RES presenečate! In njihovo sporočilo: SPUSTI BARVE V SVOJE ŽIVLJENJE! Še en dokaz njihovega pretanjenega občutka za te vrste delo in iskanje spodbud zanj.

    In spet poslušamo predavanja …

    Patrick Gasser

    Nogomet in družbena odgovornost pri zmanjševanju nasilja

    Predstavnik mednarodne nogometne zveze UEFA, Patrick Gasser, je najprej povedal, da UEFA podpira naš Kongres, nato pa navedel njihove poti iz nasilja:

      • vsako leto 30.000 otrok z vojnih področij bivše Jugoslavije pod njihovim okriljem igra nogomet, kar prinaša veselje v njihov vsakdan,
      • slavni nogometaši so napisali knjigo receptov s trinajstimi zdravimi obroki, ki je bila prevedena v več jezikov,
      • 2000 družinam, v katerih so bili očetje politični begunci, so omogočili, da spet živijo skupaj,
      • od leta 2008 za vsak doseženi gol Rdečemu križu podarijo 4.000 EUR,
      • borijo se proti rasizmu in posledični zlorabi.

    Torej se UEFA ne ukvarja le z nogometom, ampak tudi z družbenimi problemi.

    Paul Schnabel

    Prihodnje strukturirano nasilje in kako ravnati z njim

    Sigmund Freud, ki je leta 1910 predaval na isti univerzi, je začenjal s »poslušaj, SAMO poslušaj, človeka v stiski ne zanimaš ne ti, ne tvoja zgodba, POTREBUJE LE POSLUŠANJE. Poslušanje z odprtim srcem in brez sodbe.«

    Poslušanje je tako zelo pomembno in klicalcem koristi mnogo bolj kot naše govorjenje. Nekateri PRVIČ govorijo o svoji stiski, zato jim lahko tudi mi ubesedimo, kar sami še ne upajo. Nato to lahko ponovijo za nami. TABU je namreč prepoved govorjenja o nečem, ne razmišljanja o nečem. Ko spregovorijo, je, kot bi prišli iz teme na svetlo. Ne moremo pa premikati gorá. Na koncu koncev je to pogovor dveh neznancev. Samo KLIK in zveze je konec … Zato poslušajmo, poslušajmo, to je največ, kar lahko damo.

    Drugi dan in že se pletejo vezi med nami: prepoznavni smo po torbah in kar mimogrede me nekdo ogovori, na hitro, v mimohodu na ulici, v dvigalu, na stopnicah … izmenjava nekaj stavkov o počutju, svoji državi, zaupava si svoja mnenja o dogajanjih na kongresu … pravzaprav nikoli ne vem, v katerem jeziku bo, zato hitro pogledam na barvne pikice na priponki – vsaka barva pomeni določen jezik. To mi je v veliko pomoč, saj skušam odgovoriti v njenem/njegovem jeziku in ne v angleščini, s katero navadno začnejo. Čeprav bežna, ta srečanja puščajo prijeten občutek, dokazujejo povezanost, ki nam jo prinaša naše prostovoljsko delo.

    Gilles Charest

        Strukturna orodja za nenasilno komunikacijo v organizacijah

    POSAMEZNIK je vedno manj v stiku s seboj, s tem pa izgublja tudi stik z drugimi in okoljem. ORGANIZACIJA gleda na ljudi kot na stroje, zato izginja solidarnost, saj je preveč tekmovalnosti. POSLEDICA tega je, da se počutimo izključeni, izolirani in izgubljamo smisel.

    Če živimo v linearnih strukturah (komunikacija je enosmerna – samo od zgoraj navzdol), nas to jezi, saj ni enakosti, nismo slišani, ni v redu, če govorimo, niti če smo tiho in v taki situaciji hitreje zbolimo. Tudi če zamenjamo ljudi, bomo ob isti strukturi kmalu na istem.

    Če pa preidemo na dinamično strukturo (imamo dva ali več krogov – v enem je vodstvo, v drugem ali več pa delavci), nas to osvobaja. Vsaka skupina dela v svojem krogu, sprejme odločitev, ki jo nato predstavnik skupine pove vodilnemu. Vodilni tako ne vsiljuje svojih odločitev, ampak postane izvajalec njihovih. KAKO pa priti do dobrih odločitev? Glede na to, da vsaka skupina oz. posameznik vidi le delček organizacije, mora vedeti in upoštevati, kaj bo njegova odločitev prinesla ostalim delom organizacije. Krogi v isti organizaciji smo med seboj namreč povezani in zato moramo poznati in upoštevati meje vseh, na katere bo vplivala naša odločitev. Na ta način ne izgubljamo svoje moči, ampak jo delimo in (kot pri ljubezni) več kot je deliš, več je imaš. (Fantu/prijatelju daj predlog in VPRAŠAJ, če ima pripombo nanj, NE, če se strinja.) Pri tej strukturi smo torej svobodni, a tudi odgovorni. Nekateri pa se prav zaradi posledične odgovornosti raje odpovedo svobodi.

    Jean Pages

    Dobrodošle raziskave (DR) in organizacijski razvoj DR je raziskava o tem, kaj dobro deluje v nas in v organizaciji.

          DR deluje v 4 korakih:

        1. odkritje: kaj je DR,
        2. usoda: kaj se bo z njeno pomočjo zgodilo,
        3. sanje: predstava, kaj bi lahko bilo,
        4. opis: kako bi moralo biti.

    Razmislimo: Kaj že delamo, da bi dosegli cilje? Kaj je pozitivnega v naši organizaciji? Najdi svoje sanje o organizaciji in jih podeli z drugimi!

    Danes so mi drugi izbrali kosilo … sem namreč delegat skupščine IFOTES in najprej so nas nahranili … napaka? Morda res. Polna glava že slišanega in poln želodec … če bodo na skupščini preveč suhoparni, imam VSE pogoje za – prijeten dremež … No, pustimo se presenetiti. Tu imamo ITAK presenečenja kar na vsakem koraku: med pavzo me je IFO PEP osvežil/pošprical z vodo in potresel s čarobnim prahom…

    Generalna skupščina IFOTES – 1. del, povzetek:

        • uradni sedež je v Švici (Rolle), operativni pa v Italiji (Udine),
        • uradni jezik je angleščina,
        • dobro bi bilo določiti neke standarde za TES (telefon za pomoč v duševni stiski),
        • imamo 20 polnopravnih in 10 pridruženih članov, 11 držav pa želi postati član,

    v tudi pridruženi člani naj plačajo polno članarino,

      • predstavijo se kandidati za nove pridružene člane: Coral Lombardia, Česka in muslimanski telefon iz Nemčije,
      • izključena bo Latvija, ki sicer ima številko 116 123, a že dolgo ni nobenega glasu od nje,
      • skupna številka 116 123 dela edino v Sloveniji, drugje še ne, saj imajo težave s financiranjem klicev nanjo,
      • naslednji kongres bo leta 2013 na Švedskem v Gothenburgu,
      • edini kandidat za novega predsednika je Stefan Schumacher.

    Ni bilo suhoparno in ni bilo dremeža 😉 … Ostali udeleženci so popoldne imeli na izbiro več izletov, delegati pa smo voden ogled starega dela mesta in katedrale sv. Štefana, ki je najpomembnejša gotska stavba v Avstriji, končali s sprejemom, kjer sem se pogovarjala z avstrijskim prostovoljcem Gerhardom in dosedanjim predsednikom IFOTES-a Marcom Miltonom. Prvega sem pohvalila za super organizacijo in vsa presenečenja, pa mi je povedal, da so imeli prvi sestanek takoj po zaključku prejšnjega kongresa in je bilo njihovo glavno vodilo za tokratnega: kar je meni všeč, bo tudi drugim, kar je meni duhamorno, bo tudi drugim, predvsem pa so se želeli izogniti dolgim uvodnim govorom. Moram dodati, da so bili na pravi poti in sta IFO PEP in IFO PAPS čudovita zamenjava dolgim govorancam! Pohvalil pa je naš kongres v Ljubljani, ko je bil prostovoljec šele pol leta in ga je najbolj navdušil Rosenberg (avtor knjige »Nenasilno sporazumevanje«, ki je tako zelo navdušil tudi nas, da je prav naše društvo poskrbelo za prevod in izdajo knjige v slovenščini).

    Marca pa sem povprašala, kako se počuti po 10–letnem predsedovanju. Dejal je, da odhaja ob pravem času, vesel, poln lepih vtisov, srečanj in dotikov. V najinem polurnem pogovoru se je iz neznanca spremenil v še eno lepo presenečenje na Dunaju. Preko »dotika najinih duš«, kot mi je na koncu dejal Marc, sem začutila njegovo globino, tisto lepo in nežno v njem.

    Torek, 13. 7.

    ROMANTIČNO nežen začetek s prelepo glasbo in mehurčki. Naša »ulična komedijanta« ustvarjata OGROMNE, več kot meter velike, RES sta spretna pri tem, mi pa pihamo običajne milne mehurčke s pomočjo stekleničk, ki so nas pričakale na mizah. In sporočilo? ZAUPAJ TRENUTKU! Ko je nekaj težkega in si sam – ZAUPAJ SEBI in rešil boš! Zaupaj trenutku, zaupaj sebi! Sem prepričana, da je IFO PEP zelo dober prostovoljec na telefonu, saj zna tako lepo govoriti o našem delu, naši odgovornosti, naših občutkih.

    Rosette Poletti

    Razvijanje alternativ nasilju v komunikaciji

    Vzroki nasilja: frustracije, obup, občutek manjvrednosti, ponižanja. Velika večina družin ne obvlada pogovora brez nasilja. To dá, žal, tudi otrokom zgled/vzorec, da drugačna komunikacija ne obstaja. Besedno nasilje, ki je najpogostejša oblika nasilja, je tako ženska kot moška značilnost. Žal. Npr.: »Nehaj jokati, nerviraš me!«, »Molči, saj nimaš kaj povedati!« Indirektno besedno nasilje pa je še teže prepoznavno: tišina, ignoranca, sploh ne vzpostaviš dialoga, z nekom govoriš o tretjem, ko da ta ni prisoten … Tudi na telefonu prihaja do tega. Pomoč nam in našim občutkom pri tem: KARKOLI reče klicalec, je DEL NJEGA, nima nobene veze z menoj!

    Alternative nasilju:

      • osebni razvoj: ne kontroliraš več drugih, jih ne želiš več spreminjati,
      • se odpoveš potrebi/želji, da imaš vedno prav. V ZDA imajo dober rek: Bodi srečen ALI imej prav. Obojega namreč NE MOREŠ imeti,
      • odpri srce, ugotovi, kaj se dogaja v tebi, kaj tvoj način komunikacije povzroča drugim,
      • nauči se drugačne komunikacije (čustvena pismenost),
      • prekini oz. prepreči igro moči, ki jo nenehno igramo med seboj.

    ENA SAMA beseda lahko spremeni življenje, npr. strah spremeni v zaupanje. Najbolj pomaga, da ničesar ne jemljemo osebno. Vsak od nas namreč živi v svojem svetu, v svojih sanjah, popolnoma različnih, drugačnih od naših. Če nas želi užaliti, je to v njegovi glavi in nima nobene zveze z nami. Če njegovih besed ne vzamemo osebno, smo varni. Kot primer povedanemu: nekdo je užalil modreca in celo noč ni spal zaradi slabe vesti. Zjutraj se mu je šel opravičit, modrec pa je dejal: »Ne jemljem tujega, torej nisem sprejel tvoje žalitve, pustil sem jo tebi, saj je tvoja.«

    Vsi smo povezani med seboj in vsako dejanje vpliva na vse. Ko me nekdo napade, je moj odziv pomemben za njegovo nasilje: če je nasilen in začuti moj strah, bo postal še bolj nasilen. Torej je za vse nas pomembno, da živimo odgovorno in komuniciramo na nenasilen način. KAKO VELIKA NALOGA ZA VSE NAS, da postanemo MIROVNIKI, VIRI MIRU!

    David Gilmore

    Pridobivanje moči preko humorja kot alternativa nasilju

        David je klovn/terapevt z bogato izobrazbo, ki je razvil šolo humorja za življenje. Zanj je humor simptom svobode. Dihanje je vir življenja. Torej smo srečni, ker živimo. Pa je to res?

      • manj kot mislim – manj živim,
      • bolj kot mislim – manj diham (saj se moram umiriti),
      • manj kot diham – manj živim.

    Smeh je pomemben, zdrav, a koliko nas se zjutraj smeji, ker je smeh zdrav??! Žalostne zgodbe nas pogosto nasmejijo. Zakaj le? Ko se skupaj smejemo, se povežemo, dihamo skupaj. Kaj je realnost? To, kar se dogaja ali to, v čemer živim jaz in ostali?

    Diana Rucli, Stefan Schumacher

    Nasilje na telefonu – izkušnje s klicalci

    Prostovoljcem želimo dati orodje, da bi se lahko spopadli tudi s težjimi klicalci. Kakšen naj bi torej bil trening, da bi znali delati z nasiljem in agresijo? Inovativen, učinkovit (čas na telefonu je kratek, mi pa se najprej odzovemo čustveno, torej je potrebno dobiti »stikalo«, ki takoj pomaga), uporaben za vse tipe držav in prostovoljcev.

    V Nemčiji in Italiji so imeli 12 – urni (4 module po 3 ure) poskusni trening: kakšne so težave, kako ste jih skušali rešiti, kakšne so vaše potrebe, opazovalna orodja, čustveno razumevanje, orodja za spremembo tega … Trening spoštuje tako klicalčeva kot prostovoljčeva čustva, pomaga prepoznati nasilje že na začetku, še preden se razvije in se mu laže izognemo. Pa tudi če se razvije, ga doživljamo bolj zavestno (Sem šofer tega pogovora, ali me bodo vozili drugi?! Kako super, ko sem šofer pogovora na aktiven in podpirajoč način! To je situacija, kjer zmagata oba udeležena!).

    Inteligenca vé VSE odgovore, modrost postavi PRAVA vprašanja, torej BODIMO MODRI. »Stikalo«: sprememba percepcije, pogleda; trening te nauči hitre spremembe v reakciji na slišano.

    Generalna skupščina IFOTES – 2. del, povzetek:

        Volitve:

      • Stefan Schumacher je novi predsednik,
      • sprejmemo vse tri kandidate za nove pridružene člane,
      • črtamo dosedanjo članico Hrvaško,
      • sprejmemo vse spremembe Statuta,
      • odločimo, da tudi pridruženi člani plačujejo polno članarino (65 EUR).

    Kako naj se odločim?

    Nisem in nisem se mogla odločiti med dvema delavnicama, saj sta bili obe zelo dobrodošli za naše delo. Na prvi naj bi govorili o internetnem svetovanju in ne samo, da je to tudi v našem planu, poleg tega še predobro vem, da se bomo s tem načinom približali novim skupinam klicalcev, znanja z druge pa bi bila dobrodošla prostovoljcem. Kot »pridna deklica« sem odšla na prvo, saj »kar se mora, se pač mora« (plan/obveza za Ministrstvo), a »mi je bilo izbrano« po mojih pravih željah … na prvi je bilo še po 10-ih minutah premalo udeležencev, tako da je odpadla in še dobro, da sem pogumna in sem kljub zamudi odšla na drugo. Dobro zato, ker je bila RES super, pa tudi zato, ker sem na njej spoznala Stefana iz Švice, ki ima 9–letno prakso s svetovanjem po internetu, pravkar pa je postal tudi trener za to področje! Ni naključij, kajne? Samo prepustiti se je treba in vse gre po pravi poti. In potrdil se j rek, da je sreča na strani pogumnih! Ne smem pozabiti povedati, da predavatelj Mike tako obvlada igro besed, da mi je bilo od srca žal, da nimam diktafona. Užitek bi ga bilo poslušati še in še ali pa ga predvajati vsem prostovoljcem, ki razumejo angleško. Bil je pozitiven, poln energije, pravi Američan, besedne igre so tako letele iz njega, da nisem vedela, naj jih zapisujem kar po angleško, ali sproti prevajam pomen. Dober izziv zame! Hvaležna sem bila, da je bila delavnica na vrsti tretji dan mojega govorjenja v tujih jezikih, kar je zelo pripomoglo k razumevanju in hitrosti prevajanja. Spet se je potrdilo, da (le) vaja dela mojstra. No, pa naj začnem, da te ne raznese od radovednosti … ah, ja, RES mi je žal, da je George iz ZDA in, seveda, ni nobene možnosti, da ga povabim na predavanje v Slovenijo. ŠKODA!

    Mike George

    Potovanje od mentalno čustvenega nemira k notranjemu miru

        Čustva so v nas in VZROK zanje je »srečati najstarejšega prijatelja, ki je z nami od rojstva do smrti« = EGO. EGO je:

      • več, kot vidiš in manj, kot vidiš,
      • navezanost na napačno sliko o sebi,
      • kar verjamem, da sem,
      • identifikacija z napačno sliko o sebi.

    Ko EGO zmaga, ko se z njim preveč identificiram, izgubim svojo osebnost: nov avto bi rad pokazal VSEM, kar pomeni, da mene NI, jaz SEM avto. Nato mi nekdo popraska ta avto in MENE boli (JAZ sem jezen), pa nisem popraskan jaz, ampak avto… izgubim občutek JAZA. Vse to povzroči navezanost. Če ni v igri navezanost na nov avto, je pa »Joj, koliko sem delal, da sem zaslužil zanj …«, torej navezanost na moje delo, moj denar. Če nisem navezan, se ne vznemirim, pa naj se avtu zgodi karkoli. Točno VEM, da je to le avto in NE JAZ!!! Arhitekt je moj poklic, to NISEM jaz, torej me ne boli, če kdo kritizira hišo, zgrajeno po mojih načrtih. Jaz in edino jaz sem namreč odgovoren za svoja čustva.

    Delavnica bo govorila prav o vzrokih za tako obnašanje, a pojdimo lepo počasi.

    KO imamo problem – KJE imamo problem? V glavi. Seveda mi ob problemu ni vseeno, a BOLJE ga lahko rešujem, če ostanem zunaj.

    Če dam roko v ogenj, me speče. To sporočilo/vaja, me nauči, da tega ne delam več. Tudi z nožem se ne zabadam kar naprej, saj vem, da to boli. Zakaj pa si potem delam čustvene bolečine? Tudi te si delam SAM.

    VSAKA bolečina mi pove, da moram nekaj spremeniti.

          Kako je potem s tem? Pri fizičnih bolečinah mi uspeva učenje iz izkušenj, pri čustvenih pa ne. Zakaj? 3 prepričanja, ki nam preprečujejo, da bi se kaj naučili na čustvenem področju:

        1. jeziti se ni slabo, nekaterim celo koristi (ali sovražiti, biti ljubosumen, užaljen …),
        2. ONI me jezijo, NE jaz,
        3. nekateri so odvisni od čustva jeze, saj se ob tem ustvarja kortizon in adrenalin.

    Ko občutiš neko čustvo in se ob tem dobro počutiš (katarza = se začasno zelo dobro počutiš), to čutenje kar ponavljaš in ponavljaš!

    Ko se n pr. razjeziš, VEŠ, na kaj si PREVEČ navezan: na svoj položaj (pomembna oseba, spoštovana od drugih), na avto, na svojo moč (šef, oče, trener), na materialno (denar, hiša), na čisto naravo (ne maraš ljudi, ki jo onesnažujejo, rad bi jih kontroliral, ampak »vsi drugi« so edina stvar, ki je ne moreš kontrolirati, torej si SAM delaš bolečino iz nemogočega). Pravzaprav misliš, da si navezan na čisto naravo, pa si v resnici navezan na željo po kontroli drugih. Torej sploh ni enostavno prepoznati, na kaj si pravzaprav navezan.

    Morda ti bo v pomoč nekaj primerov z delavnice:

    OBNAŠANJE STRAH NAVEZANOST na podobo (ne pomešaj z ljubeznijo)
    kritiziram njegovo idejo da bo njegova ideja boljša od moje na idejo
    sem posesiven da jo izgubim na osebo, na stvar
    se pritožujem* nad mrzlo juho pred mrzlo juho na podobo o meni
    krivim prijateljico, ker je … da se moram spremeniti, da jo bom izgubila na svojo podobo nanjo
    sam se omejujem, prepričujem se, da nečesa ne morem narediti da bi spoznali mojo omejenost na svojo popolnost
        *pomemben je način povedanega: če natakarju samo poveš, da je juha mrzla in želiš, da jo pogrejejo, je to pripomba, kar je v redu. Če pa se zaradi tega razburiš, razjeziš …

    VPRAŠAJ drugega, ZAKAJ je zamudil, naredil drugače, ne pa da te razjezi, ker je …

    Otroci vprašajo 300-krat na dan, odrasli le 30-krat … NE MOREŠ kontrolirati ljudi, LAHKO pa vplivaš nanje (in to politiki še predobro vedo).

    Na kaj smo v sebi najbolj navezani? Na PRETEKLOST. Če smo preveč navezani na svoje prepričanje, nas jezi nasprotno prepričanje ostalih (hočemo VEDNO imeti prav); rešitev: sicer ne mislim enako, a tudi tvoje prepričanje je v redu. In greš.

    Kjer je:

      • EGO, je navezanost,
      • navezanost, je odpor,
      • odpor, je strah/stres,
      • strah/stres, je EGO.

    In se vrtimo v krogu… saj je EGO napaka. Napaka, ker je to nekaj, kar ni moj pravi JAZ.

    Drugemu rečem: »Ne kritiziraj!« Ja, kaj pa jaz delam?! Iz obsojanja preidimo na sočutje, sprevidimo, da je za njegovim obnašanjem strah in za strahom navezanost na nekaj. Negotov sem, če sem odvisen od obleke, avta, službenega položaja… Dobro zavedanje: ko vem, da sem vir ljubezni, miru, veselja… Z meditacijo povečamo zavedanje, zato je uspešna že 2000 let. Pri njej telesa niso več važna, to je povezanost nad telesnim.

    Zavedanje sebe prinese odgovornost, ta pa pelje v samospreminjanje. Naj se drugi gredo igrice, jaz izstopam in se grem po novem. To bo vplivalo tudi na ostale. SKRB ZA DRUGE: ker ne želim nič od tebe, ne potrebujem tekmovalnosti, zdaj ŽIVIM IZ SEBE, ker vem, da je VSE V MENI.

    Seveda sem žalosten, ko nekdo od mojih bližnjih umre, saj je navezanost tu RES močna: veliko mislimo na svoje bližnje in ko umrejo, je kot bi v naših mislih/možganih nastala luknja – izgubili smo navezanost, od tod žalost.

    Kakšna je razlika med ČUSTVOM in OBČUTKOM?

    ČUSTVO je vznemirjenost uma, motnja energije mojega ozaveščanja, ko je tisto, na kar sem navezan ogroženo, poškodovano, prestavljeno ali izgubljeno.

    OBČUTEK je zaznavanje s pomočjo tipa:

      • fizično: s čutili,
      • duševno: z razumom (to je logično, to je prav) ali z intuicijo,
      • duhovno: to je najgloblja raven pri čutenju drugega, še globlje pa je, ko začutiš sebe!!!

    Že od malega imamo ZELO močno sporočilo: »TI si odgovoren za srečo svojih staršev!« Ko otrok zadovolji potrebo starša, ga ima ta rad (kako prijetno), ko je ne, pa je starš slabe volje, otrok ne čuti njegove ljubezni. Tako se nauči, da ljubezen prihaja od zunaj, od staršev. NAROBE! Ljubezen je v tebi, ni odvisna od zunanjega. Ko odrasteš, ne reci: »Nihče ni skrbel zame«, ampak poskrbi sam zase. Potrebujemo sicer drug drugega, je pa slabo, ko postanemo odvisni od drugega (ko prosjačimo »Daj mi, daj mi, daj mi svojo ljubezen …«). Zato naj otrok vidi in občuti ljubezen, ne pa občutka, da je ljubljen. Naj bo med nami povezanost in ne ljubezen, ljubezen je V NAS.

    Občutek je samostalnik, naučili pa so nas, da je predmet, da naši občutki prihajajo od zunaj, zato jih tam tudi iščemo: v igračah, cigaretah, pijači, drugih ljudeh …

    Jezna sem. NE!!! Pravilno: ČUTIM jezo. Začnem opazovati to čustvo od zunaj, nepovezano z menoj in čustvo izgubi svojo moč. NE REAGIRAJ HIPNO! SPOZNAJ/PREPOZNAJ OBČUTEK!

    7 mitov o osebnem razvoju:

        • Osebnost je, kar si ti. Napačno. Ko spremeniš osebnost, ne spremeniš svojega JAZ-a.
        • JAZ se lahko razvija. Napačno. Še ena iluzija, ki pa jo je težko prepoznati kot tako.
        • EGO je obvezen upravljalec tvojega življenja. Še ena blodnja, saj prav ego sabotira tvoje življenje.
        • Čustvo je bistvenega pomena za motivacijo. Ko bi le bilo. Ampak to je le dodatna zmeda. Rojstvo čustev je znak, da zlorabljaš in zapravljaš svojo energijo.
        • Cilji so potrebni za doseganje uspeha in posledične sreče v življenju. To zlahka verjamemo, saj zveni logično, a je daleč od resnice.
        • Pozitivno razmišljanje je bistveno za tvoje dobro počutje. Pa ni. Nemogoče je misliti pozitivno!
        • Imeti moraš uravnoteženo življenje. Dobra ideja, vendar je v “resničnosti” nedosegljiva.

    Če želiš celotno razlago 7 mitov, pošlji elektronsko pošto na: mike@relax7.com

     

    BISTVENE MODROSTI O OSEBNI RASTI:

        • Nobene osebe ne moreš ne spreminjati ne zares kontrolirati, torej prenehaj s tem in avtomatično boš postal vplivna oseba.
        • Nikar si kar naprej ne prizadevaj, da bi se imel bolj rad, le ozavesti, da je nemogoče ljubiti svoj JAZ , saj si ti ljubezen in kako naj ljubezen ljubi ljubezen? (Spet angleška besedna igra »Can love love love?«)

    v Tudi spoštovanje samega sebe ni potrebno. Vse, česar se moraš zavedati, je tvoja prirojena, neuničljiva dobrota in takoj ti bo jasno, kako pomemben/dragocen si ostalim.

        • Težava ni nikoli v drugem človeku.
        • Srečen ne boš vse do tedaj, dokler ne sprejmeš svoje nesreče in s tem končaš svojo nesrečnost, ker si nesrečen!
        • Nikogar drugega ne moreš osrečiti in če poskušaš in misliš, da si uspel, je to le iluzija – prerasti jo in bodi enostavno srečen ter s tem omogoči ostalim, da morda ob tebi spoznajo, kako biti srečen.
        • Nezadovoljen boš, dokler ne spoznaš in sprejmeš bistva življenja: vse in vsakdo je in dela točno to, kar je bilo zanj mišljeno, da bo. Vedno in v vsakem trenutku posebej.

    »Življenje ni potovanje do groba, z namenom, da tja prispemo varno, v dobro ohranjenem telesu, ampak bolj drsenje skozenj, da ga temeljito, popolnoma izrabimo in ob tem vzklikamo: »UAU, kakšna vožnja!«

    Sreda, 14. 7.

    Zadnji dan. Po okrogli mizi in švedski predstavitvi Gothenburg-a še zaključna slovesnost, ki me gane do solz. S takim občutkom so se zahvalili vsem prostovoljcem, ki so s svojim delom omogočili, da je vse tako lepo in dobro potekalo (RES BRAVO iz vsega srca!), tudi prevajalkam, ki so IFOTES-u (in s tem posredno nam vsem) prihranile 20 – 30.000 EUR. So si prislužili naše stoječe ovacije.

    In zaključek kongresa?

    Cela dvorana na nogah. Švedi, kot dobrodošlico Kongresu 2013, zavrtijo karaoke (ABBA: »Ring ring«) in mi pojemo in plešemo in se smejimo in ni besed, ki bi opisale ta čudoviti občutek razigranosti in povezanosti dobrih tisoč ljudi. Kot blisk izgine vsa moja, v vseeno napornih dneh celodnevnega sedenja in poslušanja nabrana utrujenost, v meni je eno samo veselje in toplina druženja vseh teh prostovoljcev z vseh koncev sveta. Za piko na i pa mi ena od njih podari še – rdeč nosek!

    Še en način pogleda IFO PEP-a in IFO PAPS-a na naše delo … pa saj imata prav, tudi mi se trudimo prinesti veselje – v ranjene duše naših klicalcev. Upam in želim, da ti bo tudi kaj od zapisanega pomagalo pri tem,

    Jasna, Ljubljana

    23Mar/16

    Izbor glasila Samarijan številka 3, december 2010, letnik VIII

    Naša dežurstva, supervizije: DAJANJE POMENI TUDI PREJEMANJE …

    Včeraj je bila nedelja. Pusta in siva, prav nič prijazna. Dež je vztrajno zalival zemljo, se zbiral v lužah in do vrha napolnil Ljubljanico. Pobarvano drevje je mokro dvigalo veje proti nebu in hrepenelo po soncu, listje se je spuščalo na tla in pokrivalo mokro zemljo. Kot bi jo hotelo zaščititi. Kot bi jo hotelo pokriti in segreti. Kdo bo segrel tiste, ki so ostali brez kurjave, tiste, ki jim je plaz zasul hiše, ki jim je povodenj odnesla dom, pridelke, identiteto?

    Včeraj je bila nedelja in jaz sem bila skoraj ves dan dežurna na zaupnem telefonu. V dežurni sobi je bilo prijetno toplo, na mizi jabolko, v predsobi jesenski pušeljc in razstava bučk. Na mizi me je čakala spet polna pisemska ovojnica znamk za misijone in dve polni vreči zamaškov za invalide. Drobna dejanja ljubezni. Kako malo je pravzaprav treba, da odrežemo znamko iz kuverte in pokrovček spravimo v vrečko. Če nas to naredi sto, je kuverta polna znamk in škatla v kotu polna zamaškov. Drobna dobra dela.

    Včeraj je bila nedelja. Pokrižala sem se in zmolila. Telefon je zazvonil. Glas na drugi strani je bil žalosten in obupan. Sam, zapuščen, ubog, brez volje, brez poguma, brez upanja, obremenjen … Spomnila sem se, da je geslo tega leta: »Nosite bremena drug drugemu« (Gal 6,2). Kako lahko prevzamen to njeno, njegovo breme osamljenosti? Lahko. Poslušam ta glas, ga sprejemam, ubesedim njegove občutke in se trudim, da bi bila pristna. Trudim se tudi, da bi ta glas dobil barvo jeseni, barvo mavrice, barvo sonca. Čeprav je zunaj dež. In ko mi to uspe, sem srečna. Zanj, zanjo in zase.

    Včeraj je bila nedelja. Na mizi sem prižgala drobno svečko, ker se mi je zdelo, da bo plamenček razsvetlil mojo dušo in pogrel moje srce. Dolg pogovor. Težak. On je že vse življenje v nekem zavodu. Pravega doma se skoraj ne spominja več. Njegova samopodoba je silno nizka, njegovi očitki hudi. Zavida ljudem, ki so zunaj, ki so zdravi, ki so svobodni, ki lahko živijo tako, kot sami želijo. Njega nadzorujejo in vodijo drugi. Kriči. Tudi name. Pustim ga, da izkriči svojo nemoč. To pomaga. Na koncu se pozdraviva kot prijatelja in si obljubiva, da se bova nekoč prav gotovo spet slišala.

    Včeraj je bila nedelja. Poslušala sem zavijanje rešilcev. Zdrznila sem se in sama sebe prisilila, da sem razmišljala pozitivno. Ni nesreča, prav gotovo ni nesreča. V porodnišnico peljejo mamico, mudi se in danes bo na svet prišlo novo življenje. Zanesljive roke babic in zdravnikov bodo v ta svet pomagale novemu detetu. Ljubi Bog, prosim te, naj bo porod kratek in brez zapletov. Bo fantek? Bo punčka? Kakšno ime mu bodo dali? Veselila sem z vsemi tistimi, ki jih bo razveselilo to nove dete. Prav gotovo bo srečno, saj se je rodilo v nedeljo. V bolnicah in porodnišnicah delajo, čeprav je nedelja…

    Včeraj je bila nedelja. Poklicala je tudi ona in razveselila sem se njenega šibkega glasu. Stara je, sama in skoraj slepa. Pripovedovala mi je o svojih rožah na balkonu. Boža jih in se pogovarja z njimi. Lepo ji uspevajo, saj čutijo njeno ljubezen. Kmalu jih bo morala umakniti v prostor. Napovedujejo mraz in prvo slano. Obljubila je, da bo še poklicala. Zahvalila se je za pogovor. Za ta in vse pogovore. Meni in vsem drugim. Zaželela mi je lepo nedeljo. Tudi jaz njej. Iz vsega srca.

    Včeraj je bila nedelja. Verjetno so nekateri ljudje sedeli ob bogato obloženih mizah. So se morda spomnili na tiste, ki so ostali lačni? So pripravljeni od svojega velikega kosa kruha odtrgati košček in ga dati drugemu? Ne košček, morda samo drobtinico? Mislim, da so ljudje še vedno zelo solidarni in imajo dobro srce. Zganejo se ob nesrečah, ob potresih, ob povodnjih, tajfunih in cunamijih. Zganejo se, ko se nekaj zgodi tam nekje daleč. Kaj pa, ko se zgodi za prvim vogalom? Upam, da in da tega ne obešajo na veliki zvon. Naj desnica ne ve, kaj dela levica.

    Včeraj je bila nedelja. Poklical je nekdo, ki si želi bližine, ljubezni, prijateljstva, tople dlani, objema … Kaj lahko naredim zanj? Veliko. Tudi preko telefona? Tudi. Lahko ga poslušam, mu pomagam poiskati luč na koncu tunela in sonce za oblaki. Lahko mu povem, da kdor daje, tudi dobiva in da topla beseda poboža srce in solze umijejo dušo.

    Včeraj je bila nedelja. Odhajala sem domov. Za mano je bil dolg dan. Sem bila utrujena? Ne. Nisem bila utrujena. Bila sem vesela, ker sem ga lahko preživela na drugi strani žice. Bila sem vesela, ker sem imela veliko pogovorov in ker se mi je zdelo, da sem dobro opravila. Ni več deževalo. Na vogalu odprte trgovine je sedel klošar. “Gospa, je ostalo kaj drobiža?”, me je vprašal. Bog ve, kolikokrat je to nedeljo že izrekel ta stavek? Bog ve, če je res komu ostalo kaj drobiža in ga je radodarno stisnil v njegovo mrzlo dlan. Nisem bila pametna in ga spraševala, če je lačen in mu lahko v trgovini kupim kruh in mleko. Že dolgo tega ne sprašujem več. Od takrat, ko mi je neki klošar rekel:” Gospa, kruh in mleko me ne bosta pogrela…”

    Včeraj je bila nedelja …

    Jutri bo nov dan in nova priložnost za drobno dobro delo.

    Ester, Ljubljana


     

    Naša dežurstva, supervizije: “NICE TO MEET YOU”

    Sedem nas je prišlo na ponedeljkovo supervizijo. Osem nas je bilo z našo supervizorko vred. Obetal se je lep klepet, pa ne zato, ker smo se zbrali v zgodnjem deževnem večeru ponedeljkovega roženvenskega oktobra, ampak zato, ker zna naša supervizorka vedno izbrati tako temo, da se imamo lepo.

    Tudi tokrat ni bilo nič drugače: pogovarjali naj bi se o PRIJAZNOSTI.

    O prijaznosti? Ja. Smo prijazni? Nismo prijazni? Kako biti prijazen in zakaj? Je prijaznost samo navada ali stvar vzgoje? Koliko smo lahko prijazni in kdaj smo s tem že vsiljivi? Je prijaznost lahko pristna? Kdaj je narejena? Kdaj in od koga smemo pričakovati prijaznost? Je to stvar zavestne odločitve ali navade? Lahko prijaznost privzgojimo? Se je lahko naučimo? Kako ločiti pristno in navidezno prijaznost? Veliko vprašanj se nam je porajalo, ko smo poslušali uvod supervizorke, ki ga na kratko povzemam.

    Naša supervizorka je bila na zasebnem obisku v Kanadi. Celih 19 dni. Pri svojih sorodnikih, pa tudi pri znancih in prijateljih iz študentskih dni. In prav iz teh dni ji je ostalo v spominu neko srečanje z družbo znanih in neznanih ljudi, od katerih ji je prav vsak pri rokovanju prijazno rekel: »Nice to meet you« (»Vesel/a sem, da sem te spoznal/a«). O tem se je isti večer na dolgo in široko pogovarjala s pastorjem in ko je bila v nedeljo pri maši, je prav ta pastor svoje razmišljanje, nagovor oz. pridigo posvetil tej frazi. Je bila to res samo fraza, znak prijaznosti ali resnično veselje nekoga, da je nekoga spoznal??? Kdo ve …

    In smo začeli govoriti o prijaznosti. Vsak po svoje in vsak tako, kakor čuti in doživlja. In naša pričevanja so bila zelo različna in zelo zanimiva. Da, prijaznost vsekakor, od jutra do večera, do vsakega in ne samo do tistih, ki so prijazni do tebe. Prijaznost je beseda, ki ima zelo širok pomen. Človek je lahko prijazen z besedo, mimiko, izražanjem topline, s spoštovanjem. Prijaznost NI to, da daš vse – ohraniti moraš svoja pravila, način, filozofijo.Prijaznost je drža do sočloveka. Vendar pa nikogar ne smemo s tem spraviti v zadrego. Prava je takrat, ko se oba dobro počutita, ko ne gresta preko meje, ko ne pretiravata ali tega načrtno ne izkoriščata. Prijaznost je del nas, zelo pa nas lahko prizadene, če nekdo izkoristi našo prijaznost ali je prijazen samo zato, ker za to nekaj pričakuje. Prijaznost ima zelo veliko obrazov. Izkazujemo jo lahko preko dejanj, s prijaznim pozdravom šoferju v praznem mestnem avtobusu, s pridržanjem vrat na hodniku, na vhodu, na izhodu, v službi, v bloku, kjerkoli. Prijaznost je prava takrat, ko v njej čutiš toploto in iskrenost. Lahko pa tudi zmrazi in postavi človeka v neprijeten položaj. Postaviti pravo mejo v prijaznosti je umetnost. Tudi pri prijaznosti je treba znati prijazno reči NE. Nekdo je lahko sonček in je prijazen vsak dan, podnevi ali ponoči. Nekdo drugi je zadržan in resnoben, vendar pri tem lahko vrhunsko prijazen.

    Prijaznost pomeni dati nekaj več v medčloveške odnose. Da, prav zares je tako. Vsi smo se strinjali s tem, kot tudi s pregovorom: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Prijaznost pa potrebujemo prav vsi.«

    Jaz si pa želim še kakšno takšno prijazno supervizijo …

    Ester, Ljubljana


     

    Naša predavanja: Bogdan Žorž, Svetovati ali poslušati?

    Z zanimivega predavanja Bograna Žorža je Jasna zbrala nekaj najpomembnejših misli, poudarkov, o katerih velja premisliti. Preberite!

    Nisem navaden poslušalec, ampak AKTIVEN, POZOREN poslušalec, ki vzpostavi dober stik, klicalcu sledi, ga spodbuja, da najdeta nove rešitve, da ON (klicalec) poveže svoja nova spoznanja.

    ***

    Ko želim klicalcu govoriti o lastni izkušnji v podobni situaciji: približam se mu, če jo ponudim na splošno. Torej: kaj sem storil – DA, kaj bi – IZOGNI SE! Ali bi RES storil tako? NE VEŠ, kaj bi storil v taki situaciji, »jaz bi« je namreč domišljijska izkušnja, zato za njeno uporabo kot primer rešitve velja NE in NE!

        ***

    Ni POMEMBNO in NOBENE MOŽNOSTI NI, da izvem, kaj je resnica, a saj NISEM sodnik.

    ***

    Človek, ki je v depresiji, ne ve, kaj želi, ne pozna svojih želja, pričakovanj. Če mu želim pomagati s svojimi vprašanji, NE PAMETUJEM, NE PONIŽUJEM, ampak mu pomagam ozavestiti NJEGOVE želje, pričakovanja in tudi, kar že je. Mu omogočiti SPREMENJEN pogled na situacijo. Moj cilj je pomagati, da vidi sebe, a od drugod, z NEKOLIKO drugačnega zornega kota.

    ***

        Ko klicalec reče: »VSE sem že poskusil.«, lahko povprašamo:

      • Kaj ste poskusili?
      • Kaj vas je ustavilo?
      • Česa vas je strah?

    ***

    Ko hči/snaha govori o nerazumevanju med generacijama, nikar ne reci: »Dajte malo potrpet. Poskusite se pogovoriti z njimi/njo.« Raje povprašaj: »Kaj si pa vi želite? Kaj v vašem /vajinem odnosu pa lepo teče?«

    ***

      Ko mislim, da nimam energije, jo imam, A JO TROŠIM ZA DRUGE, NAPAČNE STVARI. Pot ven:

    • za KAJ jo trošim?,
    • selekcija med aktivnostmi (to bom še, tega ne bom več delal),
    • ostane VEČ energije za tam, kjer je potrebna.V nasprotnem primeru svojo energijo tako razpršiš, da ostane za vsak košček zelo malo in imaš občutek, kot da je ni. Torej selekcioniraj, usmerjaj.

      Jasna, Ljubljana


       

      Samarijanovi izleti: Septembrski pogled z Jezerskega in Golega vrha

      Že nekaj izletov v Darkovi organizaciji je kljub drugačnim namenom minilo brez mene. Saj veste, kako radi dovolimo, da nam čas pobegne in kako sobote in nedelje hitro minejo! Tokrat pa je le prišel čas za ponovni obisk Jezerskega. Pa še z vodičem! Kaj je lahko primernejšega? Vodičem namreč zelo zaupam. Z menoj je namreč tako, da lahko po tujini, po neznanih mestih, kolovratim sama, v slovenskih gorah pa se počutim bistveno bolje, če gre poleg izkušen vodič. Kako smo si različni!?

      Septembrsko vreme se je ustalilo, prišla je napovedana nedelja. Z Ladom sva z veseljem vstala nekoliko bolj zgodaj, da bi bila pravočasno na zbirnem mestu. Na avtocesti sva ugotovila, da imava dovolj časa za kavico, zato sva se ustavila na Voklem. Srečala sva precej ljudi, tako da sva hitro izgubila zjutraj pridobljen občutek, da sva “edina”, ki sva vstala “tako” zgodaj. Ko sva nadaljevala vožnjo po dolini Kokre in nama Jezersko kar ni in ni hotelo priti nasproti, sva spoznala, da je pot daljša, kot pa sva se je spominjala. No, ampak prišla sva dokaj točno, Darko je že čakal, so-pohodnice pa tudi.

      Samarijanov izlet se je začel. Nekaj kilometrov smo se peljali še z avtomobili, da nismo po nepotrebnem izgubljali moči in časa po ravni dolini. Ko se je začel resnejši vzpon, pa naši pripomočki na štirih kolesih niso bili uporabni. Odvisni smo bili le še od nog, rok in pohodnih palic, pa dobre volje. Pot je bila prijetna, gozdnata, a dovolj strma, da smo se vsak po svoje morali potruditi. Eni so se vzpenjali hitreje, drugi malo počasneje, Darko pa je pozorno spremljal naše napredovanje. Istočasno nas je poučil, kako poteka reševanje dveh plezalcev, ki sta se ponesrečila in preživela noč v eni od sosednjih sten. Pot se je zravnala le enkrat, na sedlu, kjer nas je pozdravil lep razgled in velika dežnikarica. Predramila je gobarske strasti v nas, tako da je marsikdo potihem že delal načrte za pot navzdol.

      Bolj ko je čas tekel, vrha pa zaradi gozda nismo videli, pogostejša so bila vprašanja Darku: “Koliko je še do vrha?” In Darko je vsakokrat, opremljen z napravo GPS, natančno odgovoril: “Še (npr.) 77 m.” Časa, potrebnega za to pot iz znanih razlogov ni omenil. Pa smo spet nadaljevali pot, vsak s svojimi mislimi, vsak na svoj način. Nekaj metrov pod vrhom so drevesa izginila, pokazala se je gosta trava, posuta s prikupnimi, temnimi bobki. Njihovih lastnikov ni bilo, zato pa smo si mi, zmagovalci nedeljske poti, privoščili krepko malico, se dodobra razgledali naokoli, se pustili poučiti o imenih okoliških, bližnjih in daljnih, vrhov, ki jih je Darko stresal iz rokava, morda bodočih pohodniških ciljev.

      Pot navzdol je potekala brez težev, čeprav sem se strmine kar malo bala. Družbo so nam delale gobe, med njimi največ macesnovk in dežnikaric. Za zabavo je poskrbela Jožica, ki se je kar naprej zgubljala, ampak se tudi vedno z zakasnitvijo in novo gobjo trofejo prismejala iz gozda. Srečali smo tudi nekaj drugih pohodnikov, ki so nam zavidali našega vodiča!

      V dolini smo se poslovili od Darka, se nekateri še okrepčali ob Planšarskem jezeru, nakupili odličen kozji sir in se poslovili do naslednjega samarijanskega srečanja. Bilo je resnično zelo lepo!

      Alenka, Ljubljana