Category Archives: Izbor člankov 2011

23Mar/16

Izbor glasila Samarijan številka 1, april 2011, letnik IX

Samarijansko novo leto: Škratki v Črmošnjicah

Januarja smo se, kot je zdaj že običajno, zbrali na samarijanskem praznovanju novega leta POMEŽIK SONCU. Tokrat nas je gostil CŠOD Lipa v Črmošnjicah. Čeprav je razsajala gripa, se nas je kljub odpovedim zbralo okoli 40. Pod vodstvom veselih škratkov smo sodelovali v pestrem dogajanju. Tule pa so vtisi udeležencev, za vse, ki so zadnji hip zboleli ali iz kakršnega koli vzroka niso mogli na veselo srečanje.

Prišel je dan, ko smo se dobili na tradicionalnem samarijanskem novoletnem srečanju. Tokrat v majhni vasici Črmošnjice. Iz Ljubljane je Magdo in mene pot vodila sprva po avtocesti, potem pa sva pri Ivančni Gorici zavili na »partizansko magistralo« proti Beli krajini. Vzporedno s cesto naju je nekaj časa spremljala reka Krka. Po uri in pol sva prišli na cilj. Prihajali so tudi drugi samarijani, med njimi tudi naša predavateljica, terapevtka Lea Beznik. Okoli desetih smo že sedeli za mizami in čakali na pozdrav naše vodje. Toda namesto nje nas je pozdravil – škrat.

Nato je dobila besedo terapevtka in nam predstavila temo predavanja: asertivnost. Vsi smo aktivno sodelovali. Tema, ki smo jo predelali, je pri našem delu zelo pomembna. In kaj je asertivnost? S preprosto besedo bi rekla: ni ne ponižnost ne agresivnost, ampak srednja pot med obema. Pomembno je, da se pri našem delu izkažemo z empatijo, strpnostjo in dobronamernostjo.

Ura je neizprosno tekla in že je bil čas kosila, potem pa sprehod. Tisti, ki radi hodimo, smo se odpravili proti smučišču in tam uživali v lepoti narave. Nekateri so skrajšali sprehod in pričeli okraševati prostore. Še priprava hrane za dolg silvestrski večer in pričelo se je veselo rajanje. Dobrote na mizah so nas vabile, toda škratje nam niso dovolili takoj začeti s pojedino. Po uvodnih navodilih smo se le lahko posvetili hrani. Siti smo posedli v dnevni prostor in glavno vlogo so prevzeli škrati. Najprej so se predstavili. Opisali so se takole: »Smo zelo plašna bitja in se ne pokažemo vsakemu, ki si to želi. Ko pa se prepričamo, da je čistega srca in pozitivno naravnan, smo pripravljeni na sodelovanje. Želimo ti sporočiti, da nisi sam, -a. Tu smo, da si pomagamo, dajanje in sprejemanje je tisto, kar ustvarja ravnotežje med nami. Lahko ti pokažemo pot do najlepših zakladov, polnih draguljev.« Bili so zelo izvirni in duhoviti. Eden izmed njih nam je pripravil še skeč. Potem so se predstavili tudi vsi zbrani. Po končani prestavitvi je sledilo obdarovanje. Letos smo darila naredili sami in si jih izmenjali. Bilo je prav prijetno ogledovati, kaj smo dobili v dar. Eno izmed izvirnih in zelo lepo narejenih daril je bila iz testa narejena punčka. Letos smo si vzeli veliko časa, da smo se pogovarjali in spoznavali, bilo je veliko novih samarijanov, s katerimi smo si izmenjali marsikatero misel. Sledila so še voščila in lepih želja ni zmanjkalo.

Spanja je bilo premalo in zjutraj nas je prebudil vonj po sveži kavi. Kako se nam je prilegla! Kmalu se je na vratih prikazal naš duhovnik Tomaž. Poskrbel je, da smo imeli lepo samarijansko mašo. Bilo je lepo slišati pesem, ki je zadonela po prostoru.

Ura je neizprosno tekla in že nas je samarijanka Milena s predavanjem Kaj me žene v določeno vedenje? popeljala v samorefleksijo. Kar prehitro se je približal čas kosila in zaključek srečanja.

Dragi naši škratki, ki ste nam pripravili čudovit večer, v imenu vseh prisotnih samarijanov se vam prav lepo zahvaljujem, ravno tako našim predavateljicam Lei in Mileni za zanimivo in strokovno izobraževanje.

Tako, naj zaključim naše srečanje z mislijo: NE STORI DRUGEMU TISTEGA, KAR NE ŽELIŠ, DA BI DRUGI STORILI TEBI!

Nevenka, Ljubljana


 

Novoletnega srečanja samarijanov sem se udeležila prvič. Želela sem si le, da bi na tem vikendu preživela nekaj čudovitih trenutkov, vendar pa sem bila nad vsem preprosto navdušena!! Pozabila sem že, kako prijetno je druženje s samarijani in kako neverjetno zna biti. Najprej me je očaral sam kraj našega srečanja: prelepe Črmošnjice, kjer sem bila prvič. Tudi narava nam je pomagala, da smo se lahko za hip vrnili na začetek leta, saj nam je postregla s čudovitim zimskim vremenom in je snežna belina dala svoje vzdušje … Tudi kraj je bil pravi, saj je izžareval mir in toplino, čeprav niti ni bilo opaziti domačinov. Dobro vzdušje smo prispevali tudi udeleženci srečanja ter naši predavateljici, predvsem pa naši škratki, ki so poskrbeli za program. Sobotno predavanje nas je lepo uvedlo v sprehod in druženje, predvsem pa v nadaljevanje druženja ob ustvarjanju in okraševanju sobe ter jedilnice. Sama sicer nimam posebnega talenta za ustvarjanje in sem določen del samo opazovala. Smo pa vsi prispevali svoj delček in svojo različnost ob krašenju. Sklenilo se je nekaj čudovitih prijateljstev, predvsem pa nas je družila ljubezen, ki nas je gnala, da smo vztrajali pozno v noč. Najbolj bogat del nedeljskega dopoldneva je bila sveta maša, kjer sem čutila posebno povezanost, čeprav nismo bili vsi kristjani – pa vendar je On med to sveto mašo delal čudeže in delil posebne milosti. Predavanje po maši pa je bil zame čudovit zaključek našega srečanja in s težkim srcem sem ga predčasno zapustila. Ta vikend mi je pustil poseben pečat in še nekaj dni po tem globoko odmeva v meni. Hvala, samarijani!

Alenka, Kranj


 

Dragi samarijani! Še vedno sem v siju misli in prijetnih doživetij, ki so se zgodila pretekli vikend.

Pot se je začela na parkirišču Samarijana, ko sem čakala in razmišljala, kdo so: Sonja, Nevenka in Alenka, katere so bile namenjene, da se peljejo z menoj v Črmošnjice. Gospe so prišle točno ob dogovorjeni in odpeljale smo se proti Dolenjski. Klepetale smo od začetka poti pa do prihoda v Črmošnjice in našle veliko skupnih zanimanj in spoznanj. Ker nismo bile pozorne, kje se vozimo, smo celo malo zašle in naredile zaradi tega nekaj kilometrov več, kot bi bilo potrebno. Dom Lipa je prijazen in oskrbnica nas je sprejela, kot da smo že večkrat bili njeni gostje. Sobe, dnevni prostor, kuhinja, okolica … vse je bilo svetlo, čisto in prijazno. Predavanje Lee Beznik pa kot nekakšna »stand up« predstava, včasih celo komedija, ki nas je dobro nasmejala in sploh ne vem, kako sem lahko tako zelo neasertivna in imam kar naenkrat toliko problemov. Vse, prav vse pozna ta predavateljica in kako dobro se ji zdi, ko vidi, da razumem njeno misel in teorijo.

Da ne bi klepetala kar naprej z istimi kolegicami samarijankami, je poskrbela Jasna z odlično idejo, da je žreb določil, s kom se naj bi družila ves čas srečanja.

In moj barvni listek je določil, da sem bila par z najmlajšo udeleženko Špelo, samarijanko iz Zasavja. Študentka, ki bo nekoč dobra verjetno prav v psihoterapiji, ali pa v predavanjih samarijanom.

Enourni sprehod do smučišča in nazaj nas je dobro razmigal in pripravil na večerno praznovanje novega leta. Sneg, mraz in klepet, da nismo niti opazili, da smo prepešačili kakih 10 km. Zvečer, po večerji, je 33 pripovedovalcev govorilo o svojih čustvih, počutjih, in izkušnjah z delom na zaupnem telefonu. Pokazalo se je, da smo si res različni, a v nečem, kar nas združuje v samarijanu, smo si prav močno podobni. Prav zaradi neke notranje sile in želje, biti dober in narediti nekaj za druge, smo govorili o podobnih stvareh. Bila sem na vrsti med zadnjimi in najbolj mi je bilo všeč, da sem lahko vsem povedala, da sem v redu in fajn, da so tudi vsi samarijani fajn in da sem prav zato med njimi.

V nedeljo mi je maša patra Tomaža, ki sem ga poslušala zelo pozorno, povedala nekaj novega, nekaj, kar ne znam ponoviti, a razumem, da so besede, ki jih je prevajal in razlagal, naredile velik vtis in nekoliko sem jih tudi razumela. Biti boljši in boljši, da bi se ljudje razvijali v smer, ki bi prinesla lepše življenje, več miru in ljubezni, veliko potrpljenja in predvsem upoštevanje drug drugega.

Tudi predavateljica, samarijanka Milena s teorijo izbire je bila prava mojstrica in nas je popeljala na pot spoznanja, da je od nas odvisno, ali bomo izbrali pri našem delovanju zunanje signale ali pa notranje čute in intuicijo. Vprašanje je vedno, kako se bom razumela z ljudmi med katerimi živim, ali me bo to, kar nameravam storiti, zbližalo ali oddaljilo od ljudi. Kako to storiti, pa je odgovor realitetne terapije, ki jo bo predavateljica nadaljevala na posebnem srečanju, ki ga bodo organizirali mariborski samarijani.

Blagor meni, blagor nam vsem, da smo bili tam in da smo bili skupaj!

Ljuba, Ljubljana


 

Letošnje srečanje je bilo posebno, družili smo se s škratki, ki se ne ustrašijo nobenega dela in sejejo smeh in zabavo kamor koli pridejo.

Vsi, ki smo se v soboto zjutraj pripeljali v prelepo dolenjsko pokrajino in v Črmošnjice, smo bili pozitvno naravnani in pripravljeni na sodelovanje.

Škratki organizatki so se res potrudili, pripravili so zanimiv in zabaven program.

Zelo mi je bila všeč Lea Beznik, ki nas je seznanila z asertivnostjo in nas poučila, kako lahko asertivno sprejemamo kritiko, jo podajamo, prosimo, sprejemamo komplimente, kako asertivno rečemo ne …

S skupinskimi vajami smo to tudi praktično preskusili. Ta tema se me je zelo dotaknila, prvič sem namreč slišala o asertivnosti. Na kratko bi jo lahko povzela takole: »Postavi se na svojo stran za boljše spoštovanje in razvijanje samozavest in vzpostavi pristnejše medsebojne odnose.«

Po predavanju je sledilo kosilo. Nekaj zanimivega so si izmislili naši škratki, in sicer smo si z žrebanjem izbrali svoj par, s katerim smo skupaj jedli, se sprehajali, si zvečer izmenjali darilca …

Čeprav sem prepričana, da samarijani nimamo težav s komunikacijo, je bila to prijetna popestritev in zanimiva dogodivščina, tako kot takrat, ko v dežurni sobi dvigneš telefon in stopiš naproti osebi, ki je ne poznaš.

Po prijetnem popoldanskim sprehodu v pravi zimski idili je sledila krasitev prostorov in priprava ruskega bifeja iz dobrot, ki smo jih prinesli s seboj. Najbolj zabavno je bilo rezanje klobas in kruha z » nadomestki za rezanje«, vendar ker se pri samarijanih vse da, je bila miza z domačim kruhom, salamami, pršutom, pečenko, raznimi namazi … hitro pripravljena. Že samo ob pogledu na vse dobrote se je oglasil želodček in komaj smo čakali na večerjo. Letošnja priprava na večer je bila posebna tudi zaradi tega, ker je večina večerne toalete in ličil ostala kar v sobah; očitno nam za dobro razpoloženje to ni več potrebno, ali pa se nam preprosto ni dalo.

Večerno dogajanje sicer ni bilo preveč plesno, smo pa se prijetno zabavali ob predstavitvah in razmišljanjih o naših imenih, kar se mi je zdelo zelo domiselno. Še posebej se je izkazala škratica Darja s svojo iskrivo pripovedjo o škratih v idrijskem rudniku. živega srebra … je bilo smeha! Seveda smo na tem srečanju dobili svojo himno, pesem palčkov: »Hej ho, hej ho, veseli palčki smo, mi pojemo in žvižgamo, hej ho, hej ho … » smo prepevali.

Večer se je prevesil v noč in prijetno utrujeni smo legli k počitku. Zjutraj smo se z veseljem pridružili nedeljski samarijanski maši, ki je bila kot vedno posebna, taka kot jo zna pripraviti pater Tomaž, ki se nam je zjutraj pridružil.

Po zajtrku nas samarijanka Milena skozi delavnice popeljala v svet razmišljanja o človekovih potrebah. S pomočjo kroga potreb smo analizirali,kako dobro zadovoljujemo svoje potrebe in prišli do zelo zanimivih in poučnih rezultatov.

Čas nam ni dopuščal, da bi nadaljevali, zato je drugi del teme, kaj me žene v določeno vedenje? že izziv za naslednje srečanje.

Pri kosilu so nas prijetno presenetila »medena darilca« ene naših članic, vsem pa še enkrat hvala, in pohvale za organizacijo.

To je bilo moje tretje novoletno srečanje, odkar sem se pridružila samarijanom. Vsakega posebej se veselim, veselim se druženja z veliko družino ljudi, ki jih imam rada, jih spoštujem, ker si med seboj izmenjamo izkušnje, si zaupamo svoje stiske, se skupaj zabavamo in veselimo.

Čas, ki ga preživim v društvu, najsi bo na tovrstnih srečanjih, delavnicah, predavanjih in dežuranju, mi veliko da, veliko več kot je vreden čas, ki ga temu namenim.

        V današnjem času je največje razkošje, da imaš čas zase. Več časa imaš, bogatejši si in čas, ki ga namenim delovanju v Samarijanu je čas, ki si ga vzamem zase.
        Majda, Ljubljana

PESEM ŠKRATKOV

Hej ho, hej ho
veseli škratki smo
mi pojemo, mi žvižgamo
hej ho, hej ho …

Hej ho, hej ho
na delo zdaj gremo
mi kopljemo zlato, srebro
hej ho, hej ho …

Hej ho, hej ho
na delo zdaj gremo
lenuhi in zaspanci
pa naj spat gredo
hej ho, hej ho …


 

Društvene vesti: Samarijanke – ambasadorke prostovoljstva

Samarijani smo ponosni, da sta naši članici tudi dve ambasadorki evropskega leta prostovoljstva, Petra Matos in Magdalena Strmšek. V tej številki predstavljamo Petro, ki je postala tudi osebnost leta 2010 na Valu 202. Je ena od ustanoviteljic in predsednica društva Ekologi brez meja, katerega glavno poslanstvo je pomagati Sloveniji pri prehodu na bolj trajnostno ravnanje z odpadki in spodbujanje osebne odgovornosti ljudi za okolje, v katerem živijo. Predava o trajnostnem načinu življenja. Leta 2010 je vodila največjo okoljsko prostovoljsko akcijo v zgodovini Slovenije, Očistimo Slovenijo v enem dnevu!

 

Kako se človek sploh domisli takšne akcije? Te ni skrbela organizacija tako kompleksne in množične akcije?

Ko so v Estoniji ugotovili, da bi trajalo leta, če bi hoteli očistiti vsa divja odlagališča, je neki pogumen mož predlagal: »Pa jih dajmo očistiti v enem dnevu in aktivirajmo vso državo!« In jim je leta 2008 res uspelo aktivirati 50.000 Estoncev, ki so v petih urah iz narave odstranili 10.000 ton odpadkov. O tem so posneli tudi filmček, ki je kmalu zaokrožil po Sloveniji. Ko sem ga videla, sem si rekla: »To je to, to moramo narediti!« Na povabilo spletne strani Pozitivke se nas je septembra zbralo 16 somišljenikov. Številka je na koncu narasla na 1500 ljudi, ki smo skrbeli za to, da je 17. aprila lani vse delovalo kot je treba. Vedeli smo, da ne bo lahko združiti 200 000 Slovencev, do zadnjega dne nismo vedeli, ali bo akcija uspela ali ne. Vendar v resnici ne bi mogla ne uspeti. Vse, kar smo naredili, bi bilo bolje kot nič. Zase sem vedela, da bom naredila, kar je v moji moči, več se pač ne da.

Po koncu, kaj se je dogajalo v tebi? Kako bi lahko opisala svoje doživljanje ob uspehu?

Na dan akcije je zame prišlo veliko olajšanje. Samo da je bilo za nami. Bili smo presrečni, da se je izpolnilo to, za kar smo se dolge mesece borili. Potrebovala sem počitek in vsi smo bili tako zelo izčrpani, da teden dni nismo hoteli videti nikogar.

Kakšni so načrti za naprej, boš še organizirala kaj podobnega?

      Za 2012 načrtujemo akcijo Očistimo Balkan, ki bo potekala v okviru akcije Očistimo Svet. Dela je še veliko!

Kako si se počutila oz. kaj ti pomenijo vsa imenovanja, ki so sledila veliki akciji, še posebno “ambasadorka prostovoljstva”, kaj ti prinaša to?

      Vsa priznanja, ki smo jih dobili za izvedbo projekta, dojemam kot priznanje vsem, ki smo se trudili, da bi projekt uspel. Kot priznanje prostovoljstvu, pravim vrednotam. Vesela sem, da priznanja omogočajo, da se okoljevarstvena misel širi po slovenskem medijskem prostoru. Pred tem sem o trajnostnem načinu življenja predavala v povprečju 15 ljudem, ki so prišli na moje predavanje. V večini so bili ti že tako ali tako zelo visoko ozaveščeni in mnogokrat se mi je zdelo, da prepričujem prepričane. Sedaj pa lahko preko medijev sporočilo pride do vsakega Slovenca. In to je ključ delovanja našega društva. Največ, kar mi je ta akcija prinesla, pa so vsekakor ljudje. Še naprej delujemo s skupino zagnancev, ki je bila pripravljena prostovoljno delati 8 mesecev po 12 ur na dan. Preden sem jih poznala, sem se večkrat v svojih prizadevanjih počutila majhno, osamljeno. Skupaj pa smo močnejši in bolj pogumni in verjamemo, da nam bo uspelo vse, česar se lotimo. Res je v veselje delati s takimi ljudmi. Seveda pa ni vse pozitivno. Večja prepoznavnost mi je včasih v nadlogo, ljudje me včasih na cesti sprašujejo, če je sedaj čisto, mi čestitajo … Veliko lepše je biti nevidni del množice. Vse to sem sprejela v zakup, kot del mojega poslanstva.

Eno od mojih veselij je še vedno delo na Samarijanu, čeprav delam manj, kot bi želela. Naučila sem se, da moram poskrbeti najprej zase, da bi lahko dajala svojo energijo naprej. Vedno, ko dobimo v društvu kakšno priznanje, pomislim, da je to v resnici krivica, saj bi si ga zaslužilo toliko dobrih ljudi, ki pa v večini ostanejo neopaženi. In moram reči, da vedno pomislim, da je moje priznanje tudi tvoje, dragi,-a samarijan,-ka. Vesela sem, da sem lahko postala del vaše družine, saj to pomeni biti obkrožen z ljudmi z veliko začetnico.


 

Društvene vesti: Prve stopinje novih samarijanov

Začetek je …. kje že?

Nekje v meni že veliko prej, ampak udejanjati se je pričel letošnje leto. Kako, da nisem do tega prišla že prej ? Gotovo je moralo teči po vrstnem redu, kot je to vedno. Vsaka stvar se zgodi z namenom, moraš jo spoznati prej kot drugo. Da ti podlago, da boš stvari lahko razumel in bolj zrelo sprejemal, ko si na tej poti.

In kako neizmerno sem vesela in hvaležna sestri, da me je usmerila. V glavi mi je kliknilo na enem od samarijanskih predavanj, kjer je bilo več članov naše družine. Ampak v tebi že mora biti nekaj, da se te dotakne. Ali pa ti nekdo prižge neko lučko v glavi, ki ti malček osvetli tvojo pot. Meni je bila inspiracija gotovo Klara Ramovš s predavanjem TUDI BESEDA LAHKO ZDRAVI.

Kar nenadoma sem se zavedela, da želim in hočem početi to. Morebiti sem začutila, da bom s tem pridobila največ zase, nekaj, kar mi trenutno zelo manjka.

      Ko smo imeli uvodno srečanje, me je čisto narahlo nekje v drobovju grabil strah, da ne bom zmogla tega, da za kaj takega nisem usposobljena. Uff, kam si se spet spustila, da se ne boš raztreščila na brzicah s tem kajakom, mi je kot po reki priplavala mimo misel.

Pred mano je šesta – zadnja sobota po vrsti, ko me zjutraj malo po osmi moj modus odpelje naproti novemu sklopu znanj. Tokrat bodo to ZOM. Ponavadi me malček zagnjavi notranji glas, da bo potrebno spet govoriti o sebi. Veš, da to niti ni tako enostavno. Če ne bi bilo za menoj usposabljanje pri Hospicu in skoraj triletni študij o črkah in naši pisavi, bi bila odločitev za tole gotovo veliko težja.

Ko sem prvič prebrala besedico ZOM, me je takoj oblilo: kakšni zombiji bodo pa to?? Zombi je v enciklopediji opisan kot fiktivno bitje brez lastne volje, lahko je živo bitje ali oživljen mrtvec pod nadzorom nekoga drugega s pomočjo magije. O bog, menda ja ne.

Jao, sem si oddahnila, ko sem kasneje videla, da je to kratica za zaščitne obrambne mehanizme. Saj tole mi pa je že malo poznano iz študija, kjer je sicer bilo precej teorije. Tole tu pa bo bolj iz realnosti, pikica moja, sem si rekla. Boš spet vrtala po sebi.

Spoznala sem izredno tople ljudi, zdi se mi, da jih poznam že od nekdaj. Predavateljice so odlične in ko pripovedujejo o sebi ter svojih začetkih, si kar oddahnemo. Super, torej so čisto podobne nam, le da imajo veliko več znanja in izkušenj.

Naš edini moški nas razvaja s sladkarijami in šopki prvih spomladanskih rožic, res je s srcem z nami. Me pa seveda cvetimo poleg njega. Vsi smo kot povezani v en velik šopek različnega cvetja, vsak s svojim vonjem, bleščavostjo, pokončnostjo ali na posameznem delu grčavo in zvito. Včasih je naš cvet zaprt. Čez nekaj časa se rahlo odpre in ven zadiši po preteklosti, začuti se hrepenenje po nečem novem. Čudovit je svet okrog nas, škoda, da se tega ne zavedamo vsako sleherno minuto, ko smo.

Domov odhajamo pomirjeni, vsaj za nekaj dni napojeni z novo, dodatno energijo.

Jelka, Maribor


 

Samarijanove razstave: Bil je večer, ki pušča sledi

Bil je večer. Eden tistih, ko se vse zloži kar samo. Vsaj tak občutek mi dajejo. Ko pričakujem nekaj, pa dobim mnogo, mnogo več. In sedaj znam biti za to tudi hvaležna. Znam zaznati, ozavestiti, ponotranjiti in shraniti v dno srca, v moj mozaik hvaležnosti in ljubezni.

Bil je večer in bilo je druženje, ki mi je (znova) povedalo, da sem na pravem mestu, med pravimi ljudmi, da zanje ni škoda nobene moje minute, misli, pozornosti. Da so vredni tega in še mnogo, mnogo več. Ker dajejo sebe, svoj čas, svojo ljubezen sočloveku. Ker so sposobni pozabiti nase, na svoje skrbi in biti tu in zdaj le zanjo, zanj.

Bil je večer, ko sem jim, pa naj rečem kar vam, želela vsaj malo povrniti za vse, kar dajete. Dajete s svojim čutečim srcem.

Bil je večer, ki smo ga začeli z zahvalno mašo in mi je pogled na polno kapelo samarijanov napolnil srce z radostjo in hvaležnostjo. Hvaležnostjo tudi za p. Tomaža, ki mu je darovano, da pove prave besede, na pravi način, da z njimi podira pregrade, blokade v naših srcih in se maša dotika najglobljega v nas. Radostjo tudi zaradi novoodkritega bisera med nami, naše članice Romane, ki nas je s kitaro in petjem popeljala v novo dimenzijo povezanosti.

Bil je večer dajanja iz srca. Naš dragi član Stane, izjemen fotograf, dobitnik več nagrad in likovno-tehnični urednik našega glasila, nam je delček svojega podaril prek Grafik, na katere otvoritev nas je povabila Romanina prisrčna, narečno zapeta pesem Sto l’di nej pride nuotr.

Bil je tudi Romanin večer, saj je kar tam spesnila Stanetu namenjeno pesmico. Če ti ni uspelo z nami deliti tega lepega presenečenja, si jo lahko zapoješ zdaj. Ob spominu na njeno veselo, nagajivo prepevanje bi kar zaplesala.

In bil je večer, ko smo druženje zaokrožili z družabno igrico Activity. Z igro, kjer smo napenjali možgančke, se urili v risanju, opisovanju in pantonimi ter se ob vsem skupaj pošteno zabavali in od srca nasmejali.

Bil je večer, ko sem dobila mnogo več od pričakovanega, ko se je kar vsipalo na nas in name in se to enostavno morala zapisati. Ker rada pišem, ko se me nekaj dotakne. Ker rada zapišem lepe stvari. Da sedejo vame, se ugnezdijo v globino moje duše, mi pobožajo srce in pomagajo ozavestiti, s kako srčnimi ljudmi sem obkrožena. Hvala ker si med njimi!

Jasna, Ljubljana

23Mar/16

Izbor glasila Samarijan številka 2, avgust 2011, letnik IX

Samarijani beremo: Ljubezen, prijateljstvo, odraščanje

Pomlad je čas rasti, sprememb, prebujanja novega. Meni je prinesla čas za branje. Najlepši čas. Kot bi se vrnila v čas deklištva, ko sem dobro knjigo prebrala v enem dnevu, eni noči in ob prebiranju doživljala in občutila toliko novega. Še vedno jih imam raje kot filme, saj mi puščajo več svobode v doživljanju.

Začelo se je maja, ko sem knjigo Ljubezen ne pozna pogojev podarila dragima prijateljema za 40 let njune ljubezni. John Powell mi je zelo ljub. Piše drobne knjige, polne modrosti in spoznanj. Odlomke iz te knjige (str. 52 – 55, 74 – 79) beremo na uvodnem izobraževanju in vedno se me zelo dotaknejo, zato me je že dolgo mikalo, da jo preberem v celoti. Prebrala sem jo na mah in si veliko označila – za nadaljnja prebiranja in razmišljanja. Že ob prebiranju pa sem se spraševala: Sem sposobna brezpogojne ljubezni? Sem? Morda… Upam…

Pa naj še sem napišem nekaj odlomkov, tudi tebi v razmislek:

» Ljubezen naj bi na splošno podpirala čustva naklonjenosti, sama ljubezen pa ni čustvo. Ko bi bila ljubezen čustvo, bi bila nekaj močno spremenljivega in tisti, ki bi jo razlagali kot čustvo, bi bili zelo nestanovitni ljudje. Ljubezen je prej odločitev in zavzetost. … Če si na poti, ki te ugonablja, boš v meni srečal odločno ljubezen, ki se ti bo postavila po robu; če si kaj poskusil, a ti ni uspelo in v temi razočaranja potrebuješ le roko v svoji roki, lahko računaš name…. Bistveno sporočilo brezpogojne ljubezni je sporočilo osvoboditve: kdorkoli že si, svoje misli in čustva lahko izražaš s popolnim zaupanjem. Ni se ti treba bati, da ti bo ljubezen odvzeta. Zaradi svoje odkritosti ali poštenosti ne boš kaznovan. Za mojo ljubezen ni vstopnine, zanjo tudi ni treba plačevati najemnine ali mesečnih obrokov.«

Cecelia Ahern je priljubljena irska pisateljica, ki s prodajo knjig podira rekorde po vsem svetu, sem prebrala na hrbtni strani njenega tretjega romana. Če bi me videla naj bi bila čudovita pripoved o prijateljstvu, naklonjenosti in ljubezni, pa tudi o osamljenosti in bolečini, ki seže globoko v srca bralcev.

Pa poskusimo, sem si dejala. In jo prebrala v enem dihu. Se me je dotikala in dotaknila, pa sem se odločila, da ti za pokušino prepišem par odlomkov. Morda pritegne tudi tebe.

»Otroci so tisti, ki natanko vedo, kaj se dogaja na svetu, veš. Vidijo več kot odrasli, verjamejo v več, so pošteni in ti vedno, vedno povedo, kaj si mislijo o tebi … zanimivo je, da se otroci naučijo veliko več in veliko hitreje kot odrasli … ker so odprti. Ker hočejo vedeti in se hočejo naučiti. Odrasli mislijo, da vse vedo. Tako zlahka odrastejo in pozabijo in namesto, da bi se odprli in razvili svoj um, izberejo, kaj bodo verjeli in kaj ne … hočejo vedeti samo tisto, kar jim bo pomagalo preživeti iz dneva v dan. Ne zanima jih nič dodatnega.«

»Hotel sem jo naučiti, naj se zabava, si obleče kaj drugega, neha nositi masko, spremeni svoje življenje, da bo lahko našla srečo. Ampak kako naj to storim, če sem tak kot ona?«

»Predstavljajte si, da se z nekom ne dobite, ker ga imate preveč radi … da ga prizadenete, povzročite, da se počuti osamljenega, jeznega in neljubljenega, ker menite, da je to najbolje zanj.«

»Nikoli naj se vam ne zdi samo po sebi umevno, ko vam ljudje pogledajo v oči – ne zavedate se, kakšno srečo imate. Pravzaprav ne srečo, pojma nimate, kako pomembno je, da vas prepoznajo. Če se ne zmenijo za vas, če pogledajo skozi vas, takrat naj vas pa zaskrbi.«

»Kot večina ljudi, ki opravlja res velika dela, ne obstajamo zato, da bi govorili o nas in nas hvalili, obstajamo le zato, da zadovoljimo potrebe tistih, ki nas potrebujejo.«

Tale zadnja misel me je spomnila na nas, na naše delo. Glavna junakinja bi lahko bila ena naših klicalk.

Vse ostalo pa me je popeljalo v popolnoma nov, čaroben svet, svet prijateljstva, nesebične ljubezni, otroške odkritosti in spontanosti, prebujanja… Sprašujem se: »Znam/znamo to narediti tudi brez Ivana?«

In potem je tu še Tony Parsons in knjiga Moški in fant. Kako lepo bi bilo, če bi jo prebiral in ob njej razmišljal, dozoreval vsak mladi očka in mož. Konec je sicer preveč holivudarski, vsaj zame, ostalo pa da pošteno misliti in prinaša veliko uvidov. Tudi o nesebični ljubezni.

Ta pomlad me je res prebudila. Mi vrnila ves čar branja. Pravzaprav mi je povedala, da sem sita strokovnih knjig. Še več. Prišepnila mi je, da me v vsaki knjigi, pa naj bo še tako poljudna, čakajo nova spoznanja. Hvala ti, pomlad! Res spreminjaš. Vsaj mene.

Jasna


 

Po Pliskini poti

V sončni in vroči soboti
smo po Pliskini poti šli,
kar trinajst se nas je zbralo,
da bi ta del Krasa spoznalo.
V kraški vas Pliskovica
smo začeli naš sprehod
in simpatična ovčka Pliska
nas je spremljala vso pot.
Mimo kraških brjačev in štirn
smo zavili na kraško pot
in zvedeli, da je pliska tresorepka
pa tudi pastirica ponekod.
Na zanimivih tablah smo vse prebrali:
kako so ovce pasli,
kako so smolarili in drvarili,
in v vrtačah na njivah delali.
Skupaj smo sledi iskali,
v hladni senci pomalicali,
se pod košato lipo odpočili
in pri cerkvi pot končali.
Bilo je res lepo,
je pa skrita želja ostala:
vrniti se na te poti,
ko v jeseni ruj rdeči zažari.

Ester


 

Naš izlet: Skrivnostna Pliska

Samarijani se vedno radi naučijmo kaj novega, zato je povsem pričakovano prišlo vabilo, da gremo 9.julija na izlet na Kras. Ali bolj natančno, na sprehod po Pliskinini učni poti. Nisem posebej okleval z odločitvijo, da se izleta udeležim. Najbolj me je zanimalo, kdo je ta skrivnotna Pliska, po kateri se pot imenuje. Morda je starodavna plemkinja, ki je ustanovila vas Pliskavico.

Težko pričakovani deveti julij je bil čudovito lep, sončen in prijetno žgoč. Brez večjih zapletov se je karavana avtomobilov zbrala na parkirišču v vasi Pliskovica, od koder nas je Darko popeljal na začetek poti. Tam sem zvedel, da ni bilo nobene plemkinje Pliske, ampak je ime vasi in poti dala pliska, dolgorepa bela pastirica. To je zelo živahna ptica, ki svojo razposajenost izraža z udarjanjem svojega repa ob tla, kar je v tej tihi skalnati pokrajini slišati kar daleč. In ta pliskajoči zvok je bil dovolj, da je ptica tu dobila novo ime.To ime je bilo vaščanom tako všeč, da so z njim poimenovali še vas. Pa ne samo vas. Ptice in novo ime so tako očarale pastirje, da so svojim najbolj razigranim ovčkam pravili pliske. Dandanes ovc v Pliskovici ni več, je pa zato Pliskina učna pot. Ta se ne imeuje po pastirici, ampak po ovci. To ni samo napisano na tabli, ampak se odraža še tako, da je podoba ovčke vklesana v kamen smerokaz na poti.

Pot, ki je dolga dobrih šest kilometrov in je na začetku obdana s kamnitim zidom, nas kmalu pripelje mimo dišečega rastlinja do zavetij, ki so jim pravili staje. Zgradilili so jih pastirji, da so se vanjo ovce zatekle pred soncem, točo, neurjem in ponoči. Bile so tako dobro ograjene, da so pred njimi ostali volkovi vedno lačni. In kot dobri pastirji so poskrbeli za kotanje, kjer se je zbirala voda za ovce. Kmalu smo prispeli do prvega počivališca, na robu travnika, kjer so bile klopce v senci črnega bora. Kar pa ni nakjučje, saj so nas tu s tablami vaščani poučili, kako pomembna je bila za njih nekdaj smola bora, ki so ga na Krasu zasadili prvič pred 150-timi leti.

Po kramljajočem počitku so nas pliske usmerile k pastirski hiški, ali bolje zavetju za pastirje. Tudi oni so za pobeg pred žgočim soncem zgradili kamnite hiške iz kamna. Mnoge so ohranjene in uporabne še dandanes.

Sonce je žgalo in senca je tu pa tam povsem izginila, tako da je bila moja glavna misel, oj voda, kje si. Kmalu smo zagledali ob poti novo, potem še staro vodovodno napeljavo in nato pravi kraški vodnjak, a žal brez vode. Takrat sem dojel, kako dobra je voda iz ljubljanskega vodovoda, ki sem jo imel s sabo.

Z vodo in malico smo se okrepčali v najbolj gosti senci, nekje na polovici poti, upajoč, da nam bo kakšen oblak prikočil na pomoč. Pliska nas je zdaj pripeljala v manjšo vas Kosovelje, kjer ni nič pisalo, da poznajo kakšnega Srečka Kosovela. Imajo pa zato občinski vodnjak, kajti tu so sredi 19. stoletja zamenjali ovce za krave in so potrebovali veliko vodno napajališče. Mleko so oddajali celo v Trst. In ne samo to. Sloveli so po vprežnih volih. Ko je po drugi svetovni vojni nastala meja med Trstom in Kosoveljem, je govedoreja zamrla, vaščani pa so odšli drugam.

Ob poti, ki je zdaj vodila on asfaltni cesti, smo zagledali še en vojni opomnik. In sicer ruševine vojaške kapele na travniku, kjer bila med prvo svetovno vojnovojaška bolnišnica. Tu so oskrbovali ranjence s soške fronte. Pot se je poslovila od asfalta in mi tudi. Postala je ozka in se vila med kamnitimi zidovi. Levo in desno so bili pašniki, ki so jih vaščani očistili skal, da je prijetno živalim in nam, ko se z dvojnim veseljem bližamo Pliskavici. Ker je več sence in ker nam sonce kmalu ne bo moglo do živega. Ob poti ne spregledamo “dodelanih” vrtač, kjer vaščani prideljujejo zelenjavo, pa tudi sadje. Pri cerkvi sv. Tomaža zvemo, da smo na koncu poti. Cerkev so nam vaščani zaklenili, še sreča, da niso smetnjakov, kakor smo lahko ločeno odvrgli vso odvečno embalažo, ki smo jo nosili v nahrbtniku.

Še korak ali dva in že smo bili na parkirišču pri razbeljenih avtomobilih. Kar pa ni bilo tako slabo, saj smo si, ko smo hladili avte, lahko izmenjali še zadnje vtise in misli in si zaželeli srečno pot.

In seveda gre zasluga za vse doživeto Darku, ki nas je povabil in vodil ter nam odkri ta prelep kraški svet. In morda je v tej kruti vročini skrit njegov pravi obraz.

Srečko, LJ


 

Naše supervizije: Supervizija, ki je bila skoraj intervizija…

Predzadnja letošnja supervizija pred počitnicami pri dr. Ramovšu ni bila prav nič počitniška. Bila je resna in kvalitetna in končala se je včeraj zvečer. Še bi se nadaljevala, pa nas je preganjal čas.

Sedem se nas je zbralo: šest plus supervizor, ki pravzaprav ni želel biti SUPERvizor, ampak enak nam in to mu je krasno uspelo. Med nami so bili trije samarijani prvič na superviziji, zato je bilo super, da smo ponovili nekaj osnovnih pojmov:

      • Kaj je prostovoljstvo?
      • Kakšno je kvalitetno prostovoljstvo?
      • Kaj je supervizija in kdo je supervizor?
      • Kaj je intervizija in kdo je intervizor?
      • Kako se pogovarjati in kako zaključiti pogovor?
      • Zakaj so klici takšni in drugačni?

In kaj smo ugotovili v tem prijetnem pogovoru pod strokovnim vodstvom in ob sodelovanju vseh?

Ugotovili smo, da je naše vrste prostovoljstvo zelo zahtevno delo, saj je to delo z ljudmi. Z ljudmi, ki so drugačni, kajti kdor zavrti telefon, je drugačen od vseh tistih, ki še nikoli niso klicali.

Dotaknili smo se tako zaupnih telefonov za ljudi v stiski (Samarijan, Sopotnik, SOS, Tom …), Hospica, ki spremlja umiranje in žalovanje, kakor tudi Inštituta Antona Trstenjaka, ki gradi na medgeneracijskem prostovoljstvu.

Kakšno je kvalitetno prostovoljstvo? Bistvo kvalitetnega prostovoljstva je vzdrževanje prostovoljske kondicije. In kako vzdrževati to zelo pomembno prostovoljsko kondicijo? Eden od načinov so tudi supervizije in intervizije. Kakšna je razlika med njima?

SUPERvizija je takrat, ko pogovor vodi strokovno usposobljeni oz. kvalificirani strokovnjak, ki bdi NAD pogovorom, ga usmerja in NADzira dialog. (super = lat. nad ).

INTERvizija je takrat, ko se MEDSEBOJno pogovarjamo in s svojimi bogatimi izkušnjami bogatimo drug drugega (inter = lat. med seboj oz. znotraj). Intervizijo lahko vodi oz. usmerja nekdo od prostovoljcev. To je pravzaprav izmenjava dobrih in slabih izkušenj in izmenjava vprašanj in odgovorov. Supervizija lahko zelo hitro postane butalska, intervizija pa se lahko razvije v zelo kvalitetno srečanje.
Pogoji za dobro intervizijo so:

      • dobra skupinska komunikacija,
      • kadar kdo govori, vsi drugi poslušajo,
      • sodelovanje vsakega v skupini,
      • tema: dežuranje na telefonu.

V prostovoljstvu smo VSI učitelji in VSI učenci. NE učimo drugih, ampak se učimo DRUG OD DRUGEGA.

In da ne bi ostali samo pri teoriji, smo podelili med seboj svoje izkušnje o tem, kako končati pogovore, kako takoj zaključiti pogovor, ki je primeren za 090, kako odreagirati, ko je klicalec nesramen in provokativen, kako se izogniti dajanju nasvetov in „soljenju pameti“, kako biti empatičen in kako zgraditi obrambne mehanizme.

Stalni klicalci so naš preizkusni kamen. Svoj obrok komunikacije s človekom potrebujejo kot bolnik zdravila in kot lačni hrano. Ker imajo kronični problem, kličejo večkrat na dan in vedno znova. Čeprav smo jih slišali že velikokrat, želijo, da jih vedno pozorno poslušamo in se vživimo v njihovo pripoved.

Vsakega klicalca je potrebno jemati resno v njegovem človeškem dostojanstvu, čeprav nas preizkušajo in „vrtijo“ in morda podvomimo v resničnost njihovega pripovedovanja. Njihova komunikacija je zaprta in zavita v spirale in teh ovinkov nikoli ne bomo dojeli in jim prišli do kraja … Smo pa prostovoljci tisti, ki prisluhnemo brez iluzije, da bomo s tem rešili svet !!!

Končali smo s smehom, kakor je svoje prvo dežuranje ob zadnjem pogovoru končal Jože. Bil je zadovoljen sam s seboj in s klicalci. Tudi mi smo bili zadovoljni z našo SUPERvizijo, ki je poskušala biti vsaj malo INTERvizija. Dobro ji je uspelo…

Ester, LJ


 

Naša predavanja: Zmago Godina – Varni ljudje

V življenju včasih čutimo, kot bi bili potisnjeni v neko situacijo. A to ne drži, saj je dejstvo, da VEDNO odločamo sami. Tako imamo tudi pri medsebojnih odnosih možnost izbire.

Mnenje o nekom si ustvarimo na podlagi videnega in pri tem se lahko motimo. Sledi razočaranje in vprašanje: Kaj je narobe z mano? Popolnih ljudi ni, tudi stoodstotno slabih ali stoodstotno dobrih ni.

Kdo so »slabi fantje« ali NE – VARNI ljudje?

      Lahko jih razdelimo v tri (zelo široke) kategorije:

      1. Luzerji: imajo vlogo poraženca v življenju; odidejo iz težav, bitk, tudi v medsebojnih odnosih. To je njihov vzorec na splošno, torej verjetno tudi v odnosu dvignejo roke in ododejo. S takimi je globok, pristen odnos ne-varen.
      2. Kritiki: vedno in vse skritizirajo; vedno v vsem vidijo nekaj slabega in imajo potrebo to izpostaviti. Če želimo, da nam povedo le eno dobro stvar, ne znajo. So čustveno uničujoči za okolje.
      3. Neodgovorneži: oni (njihove želje, pričakovanja) so središče dogajanja; ne znajo odložiti zadovoljitve svoje potrebe; ZDAJ jo morajo zadovoljiti, ne glede na to, kako to deluje na druge. Prizadenejo druge.

Osebne značilnosti ne – varnih ljudi

      So kot oranžne lučke na semaforju, ki nas z utripanjem opozarjajo: PAZI

      1. Mislijo, da imajo vse pod nadzorom, namesto da bi priznali svoje napake. Ko naredijo napako, raje rečejo, da je bil to »del načrta«. Sicer smo vsi kdaj taki, ampak NE-varni ljudje so VEČINO časa ali odzivov taki.
      2. So religiozni, a niso duhovni. Ni vsak religiozen človek tudi duhoven. So ošabni, vzvišeni in imajo vedno prav (bolj ko so religiozni, manj so človeški). Ne zmorejo tvoriti zdravih odnosov (n pr. fundamentalisti tudi v krščanstvu).
      3. So defenzivni (se vedno branijo) in si ne želijo odkritega odnosa: »Ne, jaz nisem tak, moji starši so taki«, ali pa »Naredil sem z najboljšim namenom, pa se je izjalovilo«.
      4. So vzvišeni, ne ponižni. Osnova za dober odnos pa je, da priznamo, da nimamo vedno prav.
      5. Se sicer opravičijo, a ne spremenijo svojega vedenja. Če se to kar naprej dogaja, PAZI!
      6. Ne soočijo se s svojimi slabostmi: sicer jih vidijo, a ne želijo nič narediti: »Tak/a pač sem.« To je lahko pojasnilo, ne pa opravičilo.
      7. Namesto da bi ga zaslužili, zaupanje kar zahtevajo. Če smo nezaupljivi do njih, so ogorčeni. Zaupanje pa si je potrebno PRISLUŽITI, saj ga ne daje sam po sebi niti položaj. Osebnostne lastnosti pripeljejo do zaupanja.
      8. Prepričani so, da so popolni in ne priznajo svojih napak.
      9. Krivijo druge, namesto da bi prevzeli odgovornost za svoja dejanja: »Ne bi te udaril, če ne bi jezikala.« .
      10. Ne govorijo resnice. Na podlagi slabih izkušenj ob poslušanju njihove pripovedi v sebi ves čas preverjamo, če je to sploh res.
      11. Ne rastejo, ne napredujejo. NIČ ne bi naredili za svojo osebnostno rast. Ne potrudijo se izboljšati pri stvareh, ki jih delajo. Nekaj zastavijo in tako ostane.

 

      VSE TO LAHKO PREPOZNAMO IN PRAVOČASNO UKREPAMO.

Medosebne lastnosti ne – varnih ljudi

      1. Izogibajo se bližini – se ne povezujejo. Lahko so veseljaki, priljubljeni v družbi, a globine/vsebine za tem NI.
      2. Zanimajo jih le oni sami, ne pa druga oseba. Tak človek pove vse o sebi in – gre! Enostavno mora povedati svojo zgodbo, tudi če ni povezana s kontekstom. Interes usmerja le nase.
      3. Namesto da bi jo spodbujali, se upirajo svobodi v medosebnih odnosih. Ne spoštujejo meja ostalih, vdirajo v naš prostor, ne dajo nam dihati.
      4. Laskajo nam, namesto da bi nas soočili s težavo, z našo napako. Le tako pa bi nam omogočili rast: z realnostjo, pravim pogledom.
      5. Obsojajo (»Saj me ni presenetilo, ti taka si!«), namesto da bi odpuščali. Vsi ga polomimo in takrat v odnosu potrebujemo odpuščanje.
      6. Se ne vedejo do nas kot sebi enakim.
      7. So nedosledni: se prilagajajo glede na korist, ki jo pričakujejo od drugih.
      8. S svojim komentarjem vplivajo negativno na nas.
      9. Opravljajo, namesto da bi ohranili skrivnost (»Samo tebi bom povedal, nikomur drugemu.«). Tak bo tudi moje skrivnosti povedal drugim.

 

      KAKŠEN je varen odnos?

      1. Zbližuje nas z drugimi ljudmi. NE: ti si SAMO MOJ prijatelj.
      2. DA: tudi ta prijatelj me zbližuje z drugimi.

      3. Pomaga nam postati vse tisto, kar smo lahko. Torej je to odnos, ki nas motivira, gradi, spodbuja.
      4. Zbližuje nas z Bogom.

 

      Zakaj potrebujemo varne ljudi?

      1. Za »gorivo«: za slabe dni, ko smo na tleh, da nas požene naprej.
      2. Za tolažbo: potrebujemo občutek, da se »da preživeti«. NE splošnih fraz, SOČUTJE.
      3. Za (po)moč pri določanju meja. Pri tem nam lahko pomagajo, ker znajo tudi sami postaviti meje. »Daj, poskusi, dá se tudi tako.«, »Tu sem, pokliči, pridi!«
      4. Za zgled so nam: zgledi vlečejo. Lažje gremo v nekaj neznanega, novega.
      5. Za soočanje: tu RES potrebujemo VARNO osebo: »Zelo si ga polomil/a, a tu sem, da ti pomagam poiskati pot ven.«
      6. Za ljubezen: ljubiš lahko le osebo, ki je varna. In ljudje si želimo ljubezni: ljubiti/biti ljubljeni. Tudi mi naj bomo »varni ljudje«.

Popraviti ali opustiti (nek odnos)?

 

      PRED SPREMINJANJEM:

      1. Ozavestimo lastno vrednost.
      2. Soočimo se z resnico/problemom: vsi smo pisani, ne eni črni, drugi beli, torej je dobro, da se zavemo, da tudi jaz nisem bil/-a čisto ok v tem odnosu.
      3. Sprejmimo pomoč drugih: šele ko vključim druge, sem naredil/-a vse.
      4. Sprejmimo resničnost: vidim šele, ko znam pravilno pogledati/videti drugega in imam realna pričakovanja.
      5. Dajmo drugemu priložnost za spremembo.
      6. Bodimo potrpežljivi: vztrajaj pri nečem dlje časa, ne obupaj takoj. Včasih (npr. pri zlorabah) pa moramo takoj postaviti mejo, da se zavarujemo, a odnos lahko še spremenimo.

 

      Kdaj smo prehitro obupali? Ko smo:

      1. reševali odnos brez pomoči drugih,
      2. sami prispevali k težavam,
      3. bili nesprejemajoči ali smo imeli pretirane zahteve,
      4. zanemarili naučene sposobnosti reševanja težav,
      5. bili nepotrpežljivi.

zapisala Jasna


 

Društvene vesti: Delavnica z Nevenko v Ljubljani

Na prelepo sončno soboto, ki se je segrela do 27 stopinj Celzija, smo se ob 15.00 zbrale učenja željne samarijanke. Nevenka vsako leto organizira delavnico o izdelovanju pravih belokranjskih pisanic. Uživale smo pri učenju in v lastnem ustvarjanju. V treh urah sem izdelala 2 pisanici in sem neizmerno uživala v Nevenkini delavnici. Na koncu smo vesele odnesle svoje izdelke domov, da jih pokažemo domačim.

Ljuba

***

Všeč mi je, da sem se naučila še nekaj novega – ohranjamo belokranjske običaje.

Nevenka

***

Nevenka mi je polepšala dan, saj sem prvič videla, kako se delajo pisanice.
Ker se učim »počasi«, sem se udeležila Nevenkine delavnice že tretjič. Poleg učenja pa mi predstavlja delavnica izvrstno druženje.
Šele danes sem spoznala, kakšna strokovnjakinja je naša Nevenka! Njene belokranjske pisanice so nas očarale in prav rade bi jo tudi me posnemale! Hvala ti, Nevenka!
Draga Nevenka! Nikoli si ne bi mislila, da bom kdaj v takšni tehniki barvala pisanice. Te sem vedno občudovala in so se mi zdele kot znanstvena fantastika. Zdaj vsaj približno to obvladam. Hvala!

Tanja

***

Zelo sem hvaležna ge. Nevenki, polepšala mi je dan in veselim se, da bom to ustvarjalno umetnost delila doma z otroki in s prijateljicami. HVALA!
Hvala za lep popoldan, poln pisanic, ki so bile moje neznanke.

Marija in Eva


 

O superviziji: Samarijanka na superviziji

Draga samarijanka, dragi samarijan!

Morda se sprašuješ: čemu mi bo supervizija? Kakšen je njen namen?

Najkrajšo definicijo supervizije, ki sem jo zasledila do sedaj, nosi naslov knjige: SUPERVIZIJA – ZNANJE ZA RAVNANJE. Priročnik za supervizijo kot proces učenja za strokovno ravnanje in osebni razvoj (Socialna zbornica Slovenije, 1999).

V pričujočem delu Vida Miloševič Arnold opredeli cilje supervizije: »vodenje, usmerjanje, opora in pomoč pri razvijanju profesionalnih prijemov, izobraževanje oz. učenje s pomočjo izkušnje in nadzor…« (1999:3) ter navaja:

»Supervizija mora biti medsebojna izmenjava pogledov, vprašanj, zapažanj, predvidevanj in izbira alternativnih tehnik za uporabo v praksi … Praktiki morajo in tudi želijo aktivno sodelovati v superviziji.« (1999:4, podčrtala V.M.A.).

Ker sem prepričana, da si želiš tudi ti aktivno sodelovati v superviziji, sem svoje izkušnje in doživljanja strnila v nekaj preprostih opornih točk, ki ti lahko pomagajo, da se na superviziji bolje znajdeš.

Kako izberem supervizorja in supervizijsko skupino? Če imam več različnih možnosti, izberem tistega supervizorja, ki meni osebno najbolj ustreza. Pri izbiri upoštevam njegov osebni stil, njegov način podajanja in najin odnos. Vnaprej vem, česa se želim (na)učiti od njega in kaj je tisto, kar lahko dobim več kot pri drugih supervizorjih. Ko izbiram skupino, je pomembno, da nas ni preveč, največ 6-8, da mi supervizor lahko nameni dovolj pozornosti in da se s člani skupine dobro ujamem. Če čutim, da me podpirajo, se bom v skupini počutil/-a varno in bom veliko lažje sodeloval/-a. Ko izberem supervizorja in supervizijsko skupino, si prizadevam prihajati v to skupino najmanj eno leto.

Stalna supervizijska skupina mi nudi varno okolje, kjer brez strahu, da bi bil/-a kritizirana ali nerazumljena, odkrito spregovorim o svojem delu in o sebi. Člani skupine sodelujejo pri superviziji in z menoj delijo svoje izkušnje in poglede. Ker me poznajo in vedo, v čem sem že dobra in česa se še učim, so mi v pomoč. Uporabim jih kot zrcalo. Ker drug drugega zrcalimo na spoštljiv in empatičen način, skupaj ustvarjamo vzpodbudno okolje, v katerem osebno in strokovno rastemo.

Na supervizijo se predhodno pripravim. Pred supervizijo si pripravim eno ali več vprašanj. Supervizorju jih predstavim v uvodnem delu, takoj, ko pridem na vrsto in ne čakam do konca, da zmanjka časa. Na supervizije prihajam tudi, kadar nimam vprašanj. Največ dobim, če na supervizije prihajam brez vnaprejšnjih predstav ali pričakovanj, odprt/-a za novo, neznano. Nekdo, ki ne ve. Nekdo, ki ga zanima in je radoveden. Če prihajam kot nekdo, ki vse ve, se prav gotovo ne bom naučil/-a nič novega ali pa veliko manj kot bi se lahko.

Na superviziji predelujem različne teme, vprašanja in dileme, ki so se pojavile pri mojem delu. Tabu tem ni. Spregovorim lahko o čemerkoli. O svojih etičnih dilemah; o tem, kako učinkoviteje voditi pogovor s klicalcem; o tem, kaj doživljam, ko se pogovarjam s klicalcem; o čustvih in predstavah, ki jih klicalec goji do mene; o dogovorih, ki sva jih sklenila itd. Spregovorim lahko tudi o odnosu s supervizorjem: o tem, kako ga vidim, kako ga doživljam, kako se počutim, kadar sem z njim, kaj mi je všeč, kaj ne, kaj bi si želel/-a oz. česa ne itd.

      Kaj se dogaja na superviziji? Supervizorju opišem problem, na katerega sem naletela, izrazim svoje občutke, pomisleke in dileme. Supervizor pozorno spremlja KAJ povem (vsebino) in KAKO (proces). Od supervizorja pričakujem, da mi pomaga osvetliti oz. bolje razumeti sebe, svoje odzive in klicalca. To neposredno koristi meni osebno, posredno pa tudi klicalcu. Na superviziji ne razkrivam samo tistega, kar mi ne gre, temveč tudi tisto, kar mi gre dobro in na kar sem ponosen/-a. Svoje delo skušam predstaviti kar se da celovito.

Vloga supervizorja je, da me vodi in mi pomaga bolje razumeti klicalca in njegovo dinamiko. Kadar oceni, mi razloži del teorije, za katero je potrebno, da jo poznam. Pomaga mi iskati nove načine dela s klicalci in na njihovo stisko pogledati z več različnih zornih kotov. Me podpira. Mi pove, kadar opaža, da od klicalca pričakujem preveč ali prehitro in sem temu primerno nestrpen/-a ali razočaran/-a. Ali pa me opozori na to, da sva se s klicalcem znašla na »mrtvi točki«; da klicalec ne napreduje, a jaz tega ne opazim in sem prepričan/-a, da je ravno obratno. S supervizorjem skupaj ugotavljava, kaj že obvladam, kot tudi, čemu naj v bodoče namenim več pozornosti.

Kako najbolje uporabim supervizijo? Supervizor ima veliko znanja, ki ga je pripravljen deliti z mano. Od mene je odvisno, ali ga bom znal/-a izvabiti iz njega (KAJ in KAKO) in ga uporabiti tako, da mi bo koristilo. Zato na supervizije prihajam radoveden/-a, odprt/-a za novo učenje in pripravljen/-a za sprejemanje.

Odgovornost supervizanta. Moja odgovornost je, da sem nenehno pozorna na to, ali od supervizorja dobivam tisto, kar potrebujem; in če ne, zakaj ne? Kaj jaz delam takega oz. česa ne naredim, da od supervizorja ne dobim tistega, kar želim oz. potrebujem?

Supervizantova povratna informacija supervizorju. Supervizorja zanima, ali znam znanje, ki sem ga dobil/-a na superviziji, uporabiti v praksi, zato mu povem KAJ mi je pomagalo oz. KAKO mi je supervizija pomagala pri mojem delu. Sem pristen/-a, tako v odnosu s klicalci kot s supervizorjem. Če s supervizijo nisem zadovoljen/-a, ne grem takoj k drugemu supervizorju, temveč se vrnem k istemu in mu povem, kaj mi ni bilo všeč, kaj bi želel/-a in česa si ne bi želel/-a. Pri tem skušam biti čim bolj konkreten/-a. In potem počakam, da vidim, kaj se zgodi …

Pa srečno, na supervizijah …

Tatjana Romšek Poljšak


 

O superviziji: Supervizije – presenečenje in/ali odkritje

Leta, ki jih z veseljem in hvaležnostjjo delim s samarijani in z našimi klicalci, se počasi nabirajo. Saj jih ne štejem, ker mi številka nič ne pomeni, le vsakokrat, ko srečam kolege in kolegice iz nove generacije, se za trenutek zavem, da je leto naokoli.

Ko se zavem, je čas za obisk supervizije. Izberem datum, s težavo najdem čas in končno uskladim še druge obveznosti. Pridem na supervizijo. Večinoma srečam znane obraze, v obdobju po končanem izobraževanju tudi kakega novega. Ni nas veliko, tako da se počutim skoraj kot doma. Beseda steče hitro, včasih nekoliko zatikajoče, ampak led pod samarijani praviloma hitro popusti!

Teme so običajne, vedno povezane z našimi klicalci. Zanimivo je slišati, kako se drugi samarijani približajo klicalcem, s katerimi imam sama “problem”. V slogi je moč, pravijo in ugotavljam, da to resnično drži.

In kje je tu presenečenje? V tem, da nikoli ne vem, kako bo potekal razgovor na superviziji, kako globoko se bo razvil. Zelo pogosto je to odvisno od klica, ki se je nekoga dotaknil čisto drugače, pa od prisotnih samarijanov in supervizorja. Povsem vsakdanji klic stalnega klicalca lahko vzpodbudi popolnoma drugačen pogovor.

Presenečenje nadgradi odkritje, saj v vsakem razgovoru na superviziji odkrijem nov delček sebe. Se zavem svojih čustev, ki so se prebudila med telefonskim klicem ali pa med razgovorom na superviziji, povezanim s klici, ki sem jih bila deležna. Če se tega ne zavem sama, me na to prijazno, posredno ali neposredno, opozori supervizor/ka ali pa drugi samarijani/ke. In tako se vsak supervizijski klepet konča strokovno in nadvse koristno za vse udeležence. Zato supervizije praviloma zapuščam zadovoljna, izpolnjena in bogatejša za nova spoznanja.

Pustimo se presenečati! Odkrivajmo neznano!

Alenka, LJ

23Mar/16

Izbor glasila Samarijan številka 3, december 2011, letnik IX

Bili smo zraven: Priznanje našemu delu

V okviru tradicionalnih mariborskih Nikodemovih večerov, ki so nosili skupni naslov V stiskalnici življenja, je bila okrogla miza tretjega dne, 16. novembra 2011, namenjena razmišljanju o samomorih na Slovenskem. Katoliški študentski center Sinaj je k sodelovanju povabil tudi Zaupni telefon Samarijan in kot predstavnica sem se večera z veseljem nad zaupano mi odgovornostjo udeležila. Gostje okrogle mize so bili: Zdenka Zalokar Divjak (dr. psih. spec. logoterapevt), Jože Kociper (dr. med. psihiater), msgr. Miro Šlibar (bolniški duhovnik) in Milena Jelen (Zaupni telefon Samarijan); okroglo mizo je povezovala pastoralna sodelavka Fani Pečar.

Odgovori in razmišljanja na izhodiščna vprašanja – ali si človek sme vzeti življenje, ali držijo miti o samomoru, vzroki visokega števila samomorov, posebej med mladimi, kako pomagati – nikakor niso ponudili enoznačnih pojasnil. Nasprotno: vsi gostje so vsak z vidika svojega strokovnega področja, obogatenega z osebno noto, odgovarjali izčrpno, odgovorno in pristno.

Dr. Kociper, ki je iz svoje dolgoletne psihiatrične prakse podal največ strokovnih obrazložitev, je pomembno širil prostor razmišljanja. Sam je vsak dan v stikih z ljudmi z duševnimi stiskami, zato dobro ve, da odgovori na temo samomora niso ne kratki ne enostavni. Poudaril je pomen preventive, občutek za človeka, razpoznavanje želje po smrti, pravočasno iskanje pomoči. Meni, da zdravstvene ustanove, ko govorimo o samomoru, naredijo vse, kar zmorejo, da pa ljudje v stiski pogosto zaradi strahu pred stigmatizacijo zavrnejo strokovno pomoč, celo pobegnejo pred njo.

Dr. Zalokarjeva, psihiatrinja in logoterapevtka, je poudarila potrebo po osmišljevanju vsega, kar živimo in kar počnemo. Izreden pomen pripisuje vzgoji otrok kot pripravi na življenje, kjer slovenski starši pogosto grešijo. Otroku ne smemo onemogočiti izkušenj, ga zaradi lastne anksioznosti omejiti v raziskovanju sveta in ga skušati zavarovati pred vsemi preizkušnjami. Tak svet ni resničen in kot odrasel človek bo tako obvarovani otrok trčil vanj popolnoma nepripravljen. Tak svet je lahko zanj tako zelo ogrožujoč, da v njem noče več živeti. Otrok naj se torej uči biti avtor svojih dejanj in zanje prevzemati odgovornost. To mu bo omogočalo ne le osebnostno rast in doseganje ciljev, temveč tudi veselje nad seboj; življenje bo postajalo izziv in priložnost.

Msgr. Miro Šlibar je spregovoril o duhovni razsežnosti človeškega bitja, ki se zmore prav skozi trpljenje, bolezen in smrt dotakniti meja Božjega. V dvajsetih letih spremljanja bolnikov v UKC Ljubljana je doživel veliko pretresljivih, a vendar neizmerno bogatih trenutkov, ko pride do izraza, bolj kot kdajkoli v življenju, silna moč upanja, vere in medsebojne ljubezni. Kot duhovnik je s svojo toplo, mirno držo tudi prisotne povabil k zaupanju v povsod prisotnega Boga.

Neznosna bolečina samomorilnih misli, osebnih stisk, ki privedejo do dokončne obupanosti nad življenjem, je nam, Samarijanom, znana. O tem in o delu na našem telefonu sem spregovorila sama. Vsak od nas je gotovo že imel klicalca/klicalko, ki je razmišljal/-a o samomoru, ki ga je že poskušal/-a narediti ali pa je bil/-a celo tik pred tem, da ga izpelje. S klicalcem, ki kliče v smrtni stiski, smo postavljeni na iztek njegove poti, a kaj vse se je dogajalo prej? Nismo torej tukaj zato, da bi sodili, temveč da smo sočutni poslušalci, ki skušamo priklicati vsaj žarek svetlobe v temo njegove situacije z upanjem, da se ga oprime. Včasih je puščava njegovega doživljanja tako skrajna, da tam res ni nikogar drugega razen naju dveh, vendar velja: četudi res nimate nikogar, četudi vas nič več ne zanima, četudi ne veste več, za kaj bi živeli, sem tukaj jaz in meni za vas ni vseeno.

Nikodemovo razmišljanje o samomoru sem pravzaprav doživela bolj kot razmišljanje o (so)bivanju. Kako živimo. Za kaj živimo. Kako doživljamo presežno. Kaj smo drug drugemu. Ali se samo gledamo in se ne vidimo. Ali se samo pogovarjamo in se ne slišimo. Ali se samo seznanjamo, pa ne čutimo. Iz dneva v dan, kjer koli in kadar koli. Biti Samarijan je eden izmed možnih odgovorov na stanje brezbrižnosti in osamljenosti današnjega sveta. Skozi večer se je, tudi zaradi intenzivne prisotnosti ljudi v dvorani, v meni utrjeval občutek, kako je naše delo smiselno in dobro. Mislim, da sem vam želela povedati predvsem slednje.

Milena, Mb


 

Društvene novice: Gola narava v slikah

Obvestilu o predavanju zadnji petek v novembru je bilo dodano tudi povabilo na fotografsko razstavo našega člana Staneta. V vrvežu dogajanj se je ta informacija kar malo izgubila, peščica se nas je pa le zbrala skupaj z avtorjem. Izguba za ostale, dragocena pridobitev za prisotne – neformalost neštevilčnosti je omogočila pristnost avtorjevega podajanja svojih izzivov, iskanj, doživljanj s fotoaparatom v roki.

Fotografije v ličnih lesenih okvirjih, majhnih, črno belih … Ne takih, ki s samo pojavnostjo prikličejo tvoj pogled. Majhni dragulji, h katerim moraš pristopiti, se povezati z njimi…

Slike s sivimi toni poudarjajo edinstvenost oblik in tekstur, nezabrisanih z barvami; tako kot knjige ponujajo ogrodje, na katere naša domišljija in naše izkustvo napne subjektivno doživljanje. Naslov razstave »FKK – gola narava« je pravšnji: vsi motivi so posneti na neformalni FKK plaži na jadranskem otoku. Nenavadne oblike fliša, teksture na pesku, ki jih zna izdelati samo plimovanje morja, drobci narave, ki jih oko zazna le, ko je narava »gola« … v edinstveni svetlobi in sencah jutranje zarje, v čistem miru tišine, preden vse skali vročina dneva in napolni samozadostnost preštevilnih kopalcev. V takem okolju išče Stane svoje polje, svoje čudenje naravi.

Fotografije si poskusite ogledati v času pred novim letom, v tem pospešenem dogajanju in si privoščite trenutke, ko se čas ustavi. So pravo darilo Staneta vsem nam.

Danijela, LJ


 

Društvene novice: Prijatelj

Ni prijatelj na tem svetu tisti,
ki te drži za roko in v objemu.
Prijatelj je tisti,
ki ti zna prisluhniti.
Prijatelj je tisti,
ki ima nežno in toplo besedo,
namenjeno le tebi,
ko jo potrebuješ!

Majda, LJ


 

Naša predavanja: Robert Kržišnik – Nenasilno sporazumevanje

1. Predstavitev malo drugače…

Pozno petkovo popoldne je bilo mračno in hladno, dvorana v kleti pri sv. Jožefu pa svetla in topla in stoli so bili postavljeni drugače kot sicer, v polkrogu. Jasnina predstavitev našega predavatelja je bila zanimiva in drzna. Med drugim je rekla nekako takole: čim sem ga ugledala, sem vedela, da je pravi za to temo, saj mu z obraza sije ena sama dobrota.

Ups, sem pomislila, to pa bo nekaj! Je pa pozabila še povedati, da ima zelo lepe in globoke oči, zanimiv obraz, šarmanten glas in zanimiv način nastopanja, in da zgleda zelo mlad, bolj brat kot oče svojemu 20-letnemu sinu.

Gospod je še povedal, da živi v družini s tremi najstniškimi otroci (eden se je pred kratkim osamosvojil …). Povedal je, da je dolgo delal kot psihiater in psihoterapevt, zdaj je mediator in vodi praktične delavnice s področja komunikacije, reševanja konfliktov, timskega sodelovanja, vodenja in osebne rasti. Spodbuja skupine in posameznike, ki želijo premakniti svoje (so)delovanje do nivoja, do katerega niso mogli priti, pa bi želeli. Že vse življenje pa pogumno raziskuje, kako lahko ljudje vzpostavimo čim bolj pristen stik s samim seboj in z drugimi.

Pravi, da je bil še pred 10 leti prepričan, da prav vse ve o komunikaciji, ko pa je stopil v stik z g. Rosenbergom, mu marsikaj ni bilo več jasno. Pritegnilo ga je dejstvo, da tu ni tipičnih ameriških “v štirih korakih k srečnemu življenju” in začel se je učiti in izobraževati. Vsako leto je 4 – 6 tednov na treningih pri g. Rosenbergu in spoznava globine in dimenzije medčloveških odnosov in sporazumevanja.

2. Informativno in transformativno učenje

      Dva vidika sta za nas ljudi silno važna:

      • stik s človekom, ki je verbalno agresiven,
      • kako pomagati nekomu, ki je deležen katere od oblik nasilja v svojem okolju.

Informativno učenje: vse življenje se učimo, dobivamo različne informacije in polnimo naš “kozarec z znanjem”. Imamo zelo veliko informacij, v teoriji vse vemo, sami pa se ne spremenimo in ostajamo isti.

Transformativno učenje pa je tisto, ko naš “kozarec z znanjem” postaja večji, skupaj z njim se širimo tudi mi, postajamo večji, se spreminjamo/transformiramo, učimo in komuniciramo v novih dimenzijah.

3. Kaj je razdiralni jezik?

Besedno sporazumevanje (komunikacija) se je začelo, ko se je človeška družba začela razvijati in so se ljudje morali sporazumeti npr. o sodelovanju pri lovu. Kmalu so se pogovarjali tudi o občutkih, sanjah in željah. Nekateri so začutili potrebo po avtoriteti, ki se je odražala tudi v komunikaciji – pojavljati se je začel razdiralni jezik, ki je pripomogel k razslojevanju ljudi. Tisti, ki so želeli, da drugi delajo za njih, so jih morali nekako prepričati v svojo večvrednost, jim na zelo prefinjen način podstaviti misel, da jim lahko ukazujejo in pričakujejo njihovo poslušnost. Ta razdiralni jezik je iz roda v rod postajal močnejši in del naše komunikacijo, tako da ga dobimo že z materinim mlekom.

      Sestavine razdiralnega jezika:

      • DIAGNOSTICIRANJE = ko ena oseba ne želi delati tako, kot jaz želim ali mi želimo, mu takoj damo “nalepke”, naglas ali v mislih: je živčen, čuden, nesposoben, čustveno nestabilen, nezrel, nesocialen, nekomunikativen … Zelo malo ljudi “uživa” v takšni komunikaciji, zelo malo ljudi se s tem strinja. Rezultat je razdor, komunikacija in odnos gresta navzdol.
      • OKRIVLJANJE = ti si spet začel, ti se vedno dereš, s tabo se ne da živeti, ti me vedno prisiliš v to, itd. … gremo z obtožbami nazaj do Adama in Eve … Kdo je kriv?
      • Nekdo od naših moških je sicer ugotovil, da je (vedno) kriva Eva … prisotne Eve smo si seveda mislile svoje, čeprav smo se vsi nasmejali dovtipu.

      • OBSODBE = človeka obsodimo na kazen: jaz sem se trudila, ti pa ne, zato: ne bom več govorila s teboj, ne bom te več poslušala, ne bom ti prala in kuhala…
      • ZAHTEVE = Moraš! Moraš, ker je tako prav, ker sem tako rekla, ker jaz tako hočem…

V majhnih skupinah smo iskali primere razdiralnega jezika in ugotovili, da jih v življenju zelo pogosto uporabljamo. Prav tako še predobro vemo, da tak način sporazumevanja vodi v razdor … pa to vseeno počnemo?!?! V smehu smo priznali, da ni nikogar med nami, ki bi lahko prvi vrgel kamen.

Kaj narediti, ko drugi tako govorijo? Kako naj ne grem v ping-pong z osebo z razdiralnim jezikom? Presekam gordijski vozel, ker če čakam, kdaj se bo nasilna komunikacija končala, tega ne bom nikoli dočakal. Razdiralne izjave uporabljamo in slišimo pri našem delu, v vsakdanjem življenju, v družini, povsod. Hudo je, če smo razdiralni navzven, a še huje, če smo navznoter!

4. Ljudje smo kot ledena gora…

Ja, delček se vidi, 8o % vsega pa je skritega pod vodo. To je naš notranji svet, v katerega nimamo neposrednega vpogleda. V potopljenem delu ledene gore, tik pod površjem, so naši OBČUTKI: jeza, strah, razočaranje, žalost, nemoč, ujetost, sram, ponižanost, bolečina, odpor … En tip občutkov in en tip delovanja teh občutkov pride vedno na plan.

      Globlje pod vodo so naše VREDNOTE in POTREBE, skupek tega je ŽIVLJENJE, ki je v nas in se izraža skozi potrebe na čustveni ravni: potreba po pomoči, pozornosti, razumevanju, sprejetosti, zaupanju, ljubezni…

Vrednote so pogojene s kulturo, v kateri smo rasli in ki nas je vzgajala. Ko so naše potrebe zadovoljene in živimo v skladu s svojimi vrednotami, dobimo prijetne občutke, smo zadovoljni. Ko naše potrebe niso zadovoljene, smo nezadovoljni in razočarani.

Ne verjemi temu, kar nekdo govori. PRISLUHNI S SRCEM, NE Z RAZUMOM! Ko te nekdo odriva ( Pojdi stran!), v resnici KRIČI po varnosti, bližini.

      Pri človeku, ki govori z razdiralnim jezikom, se moramo vedno vprašati:

      • kateri občutki so v njem,
      • katera njegova potreba je nezadovoljena?

Še vedno velja, da točno to, kar si drugemu rekel, obremenjuje tebe!

5. Znati slišati in poslušati

Ko spoznamo svoje in tuje potrebe, se slišimo, se dotaknemo, se razumemo. POSLUŠATI in SLIŠATI je osnovna ideja nenasilnega sporazumevanja!

Lahko nam kdo reče najlepše stvari, pa slišimo po svoje: izjavo »Imam te rad.« slišimo »Kaj pa zdaj hoče od mene?« Lahko poslušamo, pa ne slišimo! Lahko slišimo, pa ne želimo slišati! Ušesa so najmočnejše orodje in znati poslušati je umetnost.

6. Šakalova in žirafina ušesa

Kaj torej narediti z razdiralno izjavo? Naš predavatelj nam je različne reakcije predstavil s pomočjo šakalovih in žirafinih ušes.

Šakal je v tem primeru simbol nekoga majhnega, nepomembnega, ki nenehno grize okrog sebe, je nekje pri tleh, ima sklonjeno glavo, zato malo vidi.

Žirafa pa je visoka in ponosna, ima dolg vrat, vidi na vse strani, ima širok pogled, je nežna, dobra, ima veliko srce, zato VEDNO sliši občutke in potrebe drugega.

Nato smo imeli zelo zanimivo predstavitev: naš član Darko je predavatelju 4-krat očital, da je pravi zgubaš, luzer, da je silno nesposoben, da nikoli nič ne bo iz njega, da ni nič prav naredil, da je zaradi njega vse narobe!

      Predavatelj je poslušal:

      • s šakalovimi ušesi, obrnjenimi navzven – RAZDIRALNO NAVZVEN: udaril je nazaj: ti si blefer, zaradi tebe je vse narobe, ti si luzer, po bitki so vsi generali, bla, bla , bla…tukaj NE BO sodelovanja!
      • s šakalovimi ušesi, obrnjenimi na noter – RAZDIRALNO NAVZNOTER: obsojal se je, vse vzel na svoje rame, vso odgovornost prevzel nase: nikoli nisem uspešen, res sem luzer, težko mi je, sem nesposoben…dušim življenje v sebi, delam tihi SAMOMOR!
      • z žirafinimi ušesi, obrnjenimi na notranjo stran: osredotočil se je SAMO na SVOJE občutke in potrebe – jih je »odvijal« v sebi, ne naglas: čutim strah, žalost, hrepenenje, da bi bil sprejet v dobrih namerah in ker tega nimam, čutim še večjo žalost…NI tolažbe, NI kaj je prav/narobe, poskušam le videti življenje v sebi = SAMOEMPATIJA! (Kakšen dober izraz!)
      • z žirafinimi ušesi, obrnjenimi navzven: Darkovi občutki in potrebe: torej to pomeni, da je jezen, razburjen, ker bi rad bil učinkovit… Ni lahko! Zelo težko daš drugim piti, če si sam žejen. Potrebni so meseci, tedni, leta »drajsanja« po lastnih občutkih. Če ne znamo NAJPREJ prepoznati lastnih občutkov in potreb, tujih sploh ne zmoremo. Ne pomeni, da odobravamo njegove besede, ampak, da poslušamo s srcem in se nato odločimo, kaj bomo naredili, kako bomo odreagirali. Ne nasveti, ne zgodbe, ne sugestije, ne bla, bla bla … samo TIHA PRISOTNOST, EMPATIČNO VŽIVLJANJE V DRUGEGA. To pomeni delati s srcem, slišati in ponuditi sodelovanje.

Oseba, ki je doživela zadostno dozo empatije, zgubi veliko agresivnosti. Mi vsi hrepenimo, da bi nas nekdo poslušal, da bi nas slišal in razumel = to pomeni slišati, kaj življenje v tem človeku govori! To je humanistična psihologija. Vsako »zdravljenje« se začne z empatijo in NE z MOJO potrebo, da drugega » popravim«, da mu povem, kaj in kako mora storiti. Samo poslušati in slišati. KAKO ZELO POMEMBNO JE TO ZA NAS, SAMARIJANE!

7. Na koncu pa še vitamini…

Na koncu je predavatelj povedal primer iz lastne družine (opisal svojo komunikacijo s sinom, najstnikom) po načelu, da je kovačeva kobila vedno bosa.

Tudi mi smo verjetno vsak pri sebi iskali podoben primer, podobne reakcije in oblike komunikacije. Jaz sem.

Čeprav je zelo zaseden, nam je predavatelj obljubil, da bo prihodnjo jesen naredil 2-dnevno delavnico samo za nas, samarijane. Močno smo mu zaploskali – ne samo za napovedano delavnico, ampak za celotno predavanje, ki je bilo prepleteno s smehom in našim sodelovanjem – in mu podarili košarico sadja. Oboje si je zares zaslužil!

Ester, LJ


 

 

Društvene novice: Vtisi novih članov

Šolanje je bilo prijetno in zanimivo druženje, kjer sem pridobil veliko koristnih napotkov za delo na telefonu. Zame to predstavlja novi izziv v življenju, poglobljeni vpogled v stiske ljudi in razumevanje življenja. Hkrati je to priložnost za pomoč povsem nepoznanim ljudem, ne da bi za to kar koli pričakoval v povračilo. Vznemirljiv občutek.

Vinko, MB

***

Kot naravoslovec sem se do sedaj večine nalog v življenju loteval razumsko, med usposabljanjem za delo na zaupnem telefonu pa se je bilo potrebno kar naenkrat globoko zakopati v lastne občutke. Pa je šlo, sicer po nekaj negotovih korakih, a z zgledom mentorjev, mi je šlo iz tedna v teden bolje in tako smo tudi skupaj z ostalimi prostovoljci iz tedna v teden bolj suvereno stopali po naši poti. Čudovita izkušnja!

Dejan, MB

***

Na oktobrsko šolanje sem z veseljem čakala, kljub temu, so se je v meni še vedno porajala majhna negotovost o odločitvi, da postanem prostovoljka. Vsi dvomi so se razblinili, ko nas je na uvodnem izobraževanju pričakala vedno energična Jasna. Na šolanju sem spoznala veliko ljudi z zanimivimi izkušnjami, prav tako sem od šolanja odnesla veliko pozitivnih znanj, predvsem del o empatičnosti mi pripomore k boljšim družinskim odnosom. Tako da: ja, moja odločitev, da se pridružim samarijanom, je vsekakor ena boljših v mojem življenju.

Tanja, MB

***

Vesela sem, da sem se včlanila. Upam, da mi bo uspelo tudi uspešno delati na telefonu.

Lojzka, MB

***

Da sem postala samarijanka, me je najprej pritegnilo njihovo poslanstvo, ki je preprosto “biti tam”. Za sočloveka. Želela sem biti v pomoč, nuditi oporo, biti le človek človeku. Drugega kot odprtega, naklonjenega srca, tako ne morem dati. Sem le tam. Na drugi strani žice. In poslušam. Kakor se le da, čutim skupaj s klicalcem. In ni lepšega občutka, ko v zvenu besed zaznaš, da si nekomu pomagal zaznati tisto majceno lučko, ki je zasvetila v temi. Hvala, da ste me sprejeli medse!

Ana, KR

***

Da, to želim: delati kot prostovoljka! Popolnoma »netelefoničen« tip človeka sem se odločila za prostovoljno pomoč ljudem v stiski po telefonu. Kakšen premik v glavi se je takrat zgodil ne vem, vem pa, da mi vsaka najmanjša hvaležnost na drugi strani telefinske žice, ali le občutek, da sem nekaj zelo majhnega storila za trenutek v življenju posameznika v taki ali drugačni stiski, pomeni, kot da bi vsakič sproti sonce posijalo v najbolj megleno pokrajino in ga napolnilo s toplino in svetlobo, z energijo. Vesela in hvaležna sem za to izkušnjo. Hvala, Samarijan, hvala Jasna, ki si bila moj prvi stik z njim, s Samarijanom.’

Jasna, LJ

***

Moji vtisi so se od prvega dežurstva pa do zdaj spreminjali in dopolnjevali. Na začetku sem se spraševala, ali je sploh smiselno, da to delam in ali klicalcem kaj odleže. Tudi sem se spraševala, kaj to pomeni zame, za moje občutke, čustva in počutje. Odkar delam na zaupnem telefonu, se bolj zavedam svojega življenja. Vidim in slišim druge, se odzivam, delim, kar imam. Bolj sem pozorna na tisto, kar mi vzbuja dobre občutke in to se pozna v mojih odnosih z drugimi.

Marina, LJ

***

Z delom pri Samarjanu napolnjujem košček svojega srca, ki je bil prej prazen.

Anonimna