Category Archives: Izbor člankov 2012

23Mar/16

Izbor glasila Samarijan številka 1, april 2012, letnik X

Samarijanov intervju: Prava samarijanka

      Skoraj ni samarijana, ki ne bi poznal Mojce. Tiste Mojce, ki je pri Samarijanu od ustanovitve, prav tiste, ki je prevedla in priredila učbenik, iz katerega se učimo, tiste, ki uvodne besede v izobraževanje novih članov zastavi tako doživeto in prepričljivo, da prepriča tudi omahljivce … ali pa bi morala reči samo: Mojce, prave samarijanke. Te dni se poslavlja od intenzivnega samarijanskega dela, čeprav nam ostaja zvesta. Zato smo v uredništvu sklenili, da moramo nujno pripraviti intervju z njo in njene misli prenesti vsem članom.

Kdo si, kako bi se predstavila: kot človek, kot članica Društva

      Kdo sem kot človek? Na misel mi prihaja tista De Mellova zgodba, v kateri Bog prav to vprašanje postavi neki ženski duši, ki je pravkar zapustila telo in se znašla pred nebeškim prestolom. »Županova žena sem,« je bil njen prvi odgovor. »Nisem te vprašal, čigava žena si, temveč kdo si.« Tako je Bog kar po vrsti zavračal vse njene odgovore: »Nisem te vprašal po poklicu, ne po narodnosti, ne po veroizpovedi in tudi ne po tem, kaj si delala. Vprašal sem te, kdo si.« Žena ni znala odgovoriti. Ni naredila izpita in morala se je vrniti na zemljo. V podobni zadregi sedaj sama stojim pred tem vprašanjem. Še nekaj časa bom morala živeti, da bom lahko verodostojno odgovorila na to vprašanje. (Kaže, da se mi obeta dolgo življenje!) V resnici sebe doživljam kot bitje, ki se še rojeva, je še v nastajanju. Danes nisem ista kot sem bila včeraj, tiste Mojce iz mladosti pa skoraj ne poznam več. Kot kipar v kamnu zasluti neko podobo in z dletom odstranjuje snov, ki jo zakriva, tako jaz še iščem svoj obraz in ga skozi delo, dogodke in ljudi poskušam osvobajati od navlake nepristnega, ki duši življenje.
      Kdo sem kot članica Društva, bi morda lažje odgovorila. Skoraj sedem desetletij že potujem skozi življenje, tako so me do neke mere že življenjske izkušnje usposabljale za delo na telefonu, v smislu nič človeškega mi ni tuje. Dogajale so se mi lepe, pa tudi hude stvari; doživela sem rojstva, pa tudi smrti; ljubezen, pa tudi izdajstva; delala sem najrazličnejše stvari, srečala na tisoče ljudi, pa tudi kdaj ubrala napačno pot in zablodila v slepo ulico, kar mi je pomagalo, da sem bila lahko prizanesljiva do tistih klicalcev, ki »so si sami zakuhali« svojo stisko in nemočni obtičali v njej.

Začetki dežuranja in dela v Društvu

      Verjamem, da me je k Samarijanu privedla »tista dobrotna Luč«, ki je vedela, da v naslednjih 15 letih potrebujem ravno to izkušnjo in te vrste ljudi okoli sebe. Torej »po naključju« sem spomladi leta 1996 na cesti srečala Mijo ravno takrat, ko je iskala nekoga, ki bi prevedel priročnik za izobraževanje prostovoljcev na kriznem telefonu. In ker sem bila »slučajno« na daljšem bolniškem dopustu, sem pristala. Vozila sem se k Marjanu (Žvegliču, ustanovitelju društva, op.ur.) in s skupnimi močmi sva besedilo spravila v slovenščino. Tako sem se seznanila z načinom dela in šele čisto na koncu sem si upala prav plašno vprašati, če se lahko pridružim. Prej sem vedno mislila, da je za to delo potrebno malo manj kot doktorat iz psihologije in da so na drugi strani telefonske linije sami karizmatični izbranci, med katerimi gotovo ni mesta zame. Brez te uverture se sama gotovo ne bi prijavila.

Učbeniki – izbira in dilema prevoda

      Ko sva z Marjanom prevajala prvi učbenik, se je mudilo in v tistem času ni bilo mogoče poiskati prvotnega besedila. Angleška knjižica je bila namreč prevod nemškega izvirnika, povrhu tega pa še skrajšan in prirejen. Zase lahko rečem, da mi spočetka marsikaj sploh ni bilo razumljivo, malo zaradi nerodnega jezika, malo pa zaradi mojega lastnega nepoznavanja tega strokovnega področja. Šele proti koncu sem začela skozi drevesa zaznavati obrise gozda. Zaradi vsega tega ni čudno, da besedilo včasih ni bilo najbolj jasno in ponekod tudi ne dovolj urejeno. Vseeno pa sem prepričana, da dober učitelj zna dobro delati tudi s pomanjkljivim učbenikom, da je ta knjižica postavila zdrave temelje našemu delu in služila kot kvalitetna podlaga našim izobraževalnim delavnicam.
      Z novim učbenikom sem želela prvi učbenik urediti bolj sistematično, ne da bi ga vsebinsko spreminjala. Zavedam pa se, da je besedilo ponekod zelo zgoščeno in da od mentorja zahteva dosti osebnega angažmaja, pojasnjevanja in primerov iz lastne prakse. V tem tudi vidim pomanjkljivost sedanjega učbenika. Idealno bi bilo, če bi učbenik vseboval tako jasno in sistematično podana teoretična izhodišča, kakor tudi konkretna navodila za delo in vrsto praktičnih primerov za ilustracijo.

Izobraževanje novih članov: izzivi, izkušnje, spoznanja, anekdote…

      Ko pomislim na tiste sobotne dopoldneve, ki sem jih preživljala z novimi člani (običajno v kakšni temačni kleti, ko je zunaj sijalo spomladansko sonce), občutim najprej veliko hvaležnost za pristno človeška doživetja pri delu v skupinah. Hvaležna sem vsem, ki so v iskrenih izpovedih podarili delček sebe, svojih življenjskih izkušenj, včasih tudi najbolj intimnih in bolečih. Tako se je med nami ustvarilo ozračje medsebojnega zaupanja, ki je omogočalo, da smo sploh lahko začutili, ne samo razumeli, kako se medčloveški odnosi začnejo s poslušanjem in sprejemanjem. Neznanci smo po teh srečanjih doživeli bližino in domov odhajali bogatejši.
      Novi člani so prihajali z različnimi predstavami o tem, kaj naj bi na telefonu počeli in marsikdo je moral v sebi izvesti nekakšen kopernikanski preobrat od »pokazal jim bom pot ven« do »stal jim bom ob strani, če bodo iskali pot ven ali tudi ne«. o sem jim vedno znova dopovedovala, da je treba najprej slišati, zares slišati, ne samo z razumom, temveč tudi s srcem, preden spregovoriš, sem to resnico dopovedovala tudi sebi, jo uzaveščala in jo sčasoma začela vnašati v lastno življenje. Prepričana sem, da so se mi izboljšali odnosi v osebnem življenju tudi zato, ker sem ob sobotah hodila v šolo odnosov.
      Učila sem se tudi iz težav, ki sem jih opažala pri članih skupine. Največji izziv mi je vedno bila tista vaja, v kateri je treba odslikavati trditve sogovornika. Kako težko, kako zelo težko nam je zares slišati in sprejeti nekoga, ki misli drugače. Slišimo argument razumsko in ga ponovimo, ne zmoremo pa »nasprotniku« priznati njegove moralne pokončnosti ali čustvene topline. Če nič drugega, v povzemanju vsaj pozitivne pridevnike slabimo in negativne krepimo. Morda imam previsoke kriterije, vendar s to vajo nikoli nisem bila zadovoljna; kot neprebavljena hrana mi je obtičala v želodcu, ko sem odhajala domov. Opazila sem tudi, kako nerodni smo Slovenci, že takrat, ko gre za pogled vase in razpoznavanje lastnih čustev, pri izražanju se pa sploh zatakne, in to ne samo moškim. Zelo malo znamo povedati o svojem čutenju, kar bi presegalo pridevnika vesel ali žalosten Kvečjemu kakšen zelo ali ful znamo dodati.

Mejniki pri delu v Društvu, pomembni dogodki

      Težko bi govorila o mejnikih, ki bi eno obdobje ločevali od drugega z nečim povsem novim. Društvo Samarijan vidim kot živ organizem, ki se ves čas spreminja, raste, dozoreva, ki preživlja mirnejša in bolj razburkana obdobja, kljub vsemu pa ohranja svojo vsebinsko naravnanost, ki je bila zastavljena pred 15 leti. Seveda neke vrste ločnico predstavlja vsaka sprememba v dejavnosti, ki se uvede na novo in vsaka, ki se opusti. Nekaj novega in drugačnega so prinašala vsa naša druženja, širjenje mreže, strokovna srečanja, izdajanje glasila, fotografske razstave, novi prostori, izleti, izobraževanje in podobno. Mejnik pa je tudi vsak član, ki vstopi v Društvo in s seboj prinese svojo energijo, svojo enkratnost in čisto posebne talente. So bili sicer dogodki in ljudje, ki so izstopali in bolj očitno vplivali na utrip Društva, vendar so k življenju skupnosti prav tako prispevale svoj dragoceni delež tiste tihe duše, ki jih ni opaziti, vendar s svojo plemenitostjo in dobroto prinašajo toplino, strpnost, blažijo konflikte in ustvarjajo ozračje pripadnosti.

Kako bi strnila izkušnje teh let?

      Iskreno lahko rečem, da mi je sodelovanje na Samarijanu zaznamovalo zadnjih 15 let kot eno najdragocenejših izkušenj v življenju. Ne vem, kako bi preživela to svoje zadnje razburkano obdobje brez izkušenj in spoznanj, ki sem jih pridobila tako v samem stiku z ljudmi v stiski kot na supervizijah, na izobraževanju in še posebej iz odnosov s sodelavci, med katerimi sem našla prijateljstva, podporo in razumevanje. Ni leporečje in ne vljudnost, če rečem, da sem prejemala dosti več kot sem dajala.
      Ko razmišljam, zakaj sem se tako dobro počutila ravno v tej skupnosti, ko imam vendar v vsaki drugi občutek, da ne spadam zraven, ker »štrlim ven« – v desno, ko sem na levici in v levo, ko sem na desnici. Pri Samarijanu sem se počutila varno, ker sem bila sprejeta taka, kot sem. Dobro mi je dela raznolikost – generacij, značajev, pogledov na svet, ob vsem tem pa dosti strpnosti, ki dopušča svobodo. V teh kriznih časih, ko se vse naokrog gosti vzdušje pesimizma, strahu, nezaupanja in ko se govori, da je ves svet pokvarjen, mi veliko pomeni že samo dejstvo, da vem za ljudi, ki so pripravljeni tudi nekaj žrtvovati, da podajo roko človeku v stiski.

Popotnica sedanjim in bodočim članom

      »Imejte radi ljudi« je sicer odgovor, ki se ponuja na prvo žogo, vendar sem jaz do lepih besed o ljubezni vedno malo nezaupljiva. Lepo zvenijo, lahko jih je izreči, zadaj pa se skriva cel kup pasti. Pomoč drugim je lahko sredstvo za reševanje lastnih problemov, beg pred samim seboj in odgovornostmi lastnega življenja. Lahko imamo najboljše namene, pa smo v sebi tako zavozlani, da enostavno ne zmoremo slišati nekoga, ki je drugačen, ne moremo sestopiti iz svojega ega in spoštljivo, da ne rečem ponižno, obstati pred skrivnostjo drugega. Mislim, da smo ljubezni sposobni samo v kolikor smo v sebi pristni, svobodni, uravnoteženi, sposobni polnokrvno živeti svoje življenje v vseh dimenzijah. V tem pa smo vsi še na poti (glej začetek pogovora). Zato bi svojo popotnico strnila v eno samo misel, ki bi jo najraje desetkrat ponovila, pa naj zadoščajo samo velike črke : DELO NA SEBI!

Spraševala Darja, LJ


 

Samarijanovih 15: Robotek

Praznujemo 15 let!
Kmalu bomo polnoletni spet.
Še delamo napake,
najstniške in take,
da ne moremo verjet,
ko nas prevzame naš nasvet!

Zato danes postala bom robotek.
Naučili so me:
»Ko pozvoni, dvigni in p o s l u š a j,
vzdihni in odloži!
Ko pozvoni, dvigni in p o s l u š a j,
pokimaj in odloži!«

»D E S E T I Č že p o s l u š a m,
a se mi dozdeva,
da dotikam se ljudi,
ki v svoj ‘mavec’ so zaviti
in do njih je težko priti.

Zgodbe se vrstijo,
druga drugo dohitijo,
a resnico zamolčijo,
da bi v e č k r a t jih p o s l u š a l,
ko v bolečini se zgubijo …«
tarna 15-letni robotek.

Slavica, LJ


 

Samarijanovih 15: Samarijan in jaz, jaz in Samarijan

Samarijan in jaz, jaz in Samarijan
že kar nekaj let skupaj
z roko v roki potujeva,
odpirava srce in dušo,
počasi se spoznavava,
na dveh straneh iste žice
pogosto se srečujeva.

Samarijan in jaz, jaz in Samarijan
poslušava, odkimava, pokimava,
skupaj jokava in pojeva,
včasih doooooooooolgo molčiva,
drugič se veselo smejiva,
včasih skupaj moliva.

Samarijan in jaz, jaz in Samarijan
sva velikokrat samo
za poslušanje zvesto uho,
včasih prijazna gospa,
drugič Marija ali Anica,
ženska brez imena,
anonimna prostovoljka,
pa srček zlat in žametna vrtnica.

Samarijan in jaz, jaz in Samarijan
sva dva,
zelo različna sva oba,
vendar eno postajava,
drug drugemu veliko dajeva
in če dolgo nisva skupaj,
se močno pogrešava.

Ester, LJ


 

SOS TELEFON

Hitim.
Danes grem na telefon.
Le kdo bo ona ali on,
ki skrit bo v svoj balon!

Bo rdeč – boleč,
bo moder – dober,
bo zelen – prevzeten,
bo rjav – godrnjav,
žalosten al’ šegav,
bo rumen – sončen in vesel,
da rime bo nanizal,
bo počil ali odletel,
bo obležal, me objel v svoj problem,
da komaj se zavem,
kdo sem!

Fon, fon odmeva v meni.
Živi telefon.

Slavica, LJ

23Mar/16

Izbor glasila Samarijan številka 3, december 2012, letnik X

Samarijanova predavanja: Sprejemanje
Glede na specifično psihično strukturo naših klicalcev so tudi njihovi vplivi na nas zelo specifični. Med pogovorom jih »moramo« sprejemati na tak ali drugačen način, ob tem pa se nujno srečujemo s svojimi notranjimi ranami, odpori in različnimi občutki (jeze, dolgčasa, krivde, žalosti) in željami (po pomoči klicalcu, po prevzemanju nase in reševanju problema namesto njega). Napisano bo prikazalo psihološko ozadje takšnega klicalca, zakaj nekdo kliče že dalj časa, tudi več let, in se v svoji pripovedi ne premakne z mesta, pa tudi vse naše delo mu ne pomaga.

Nekaj teoretičnih osnov: Glavni obrisi človekove psihične strukture oz. njeni temelji se postavijo že do 3. leta otrokovega življenja. Najnovejše raziskave kažejo, da že plod v maternici čuti razpoloženja svoje mame; oba sta povezana s krvnim obtokom in oba sta pod vplivom materinih hormonov. Ob materinem stresu se sproži telesna stresna reakcija (hormonski odziv!), ki jo čuti tudi otrok. Temperatura plodovnice pade za 0,50 C in otrok prvič začuti razliko ‘jaz in zunaj mene’. Ob rojstvu je popolnoma odvisen od svoje matere, tako telesno kot psihično. Novorojenček za uravnavanje in obvladovanje svojih čustvenih stanj oz. vzburjenj nima struktur (sam se ne more pomiriti in njegov strah je brezmejen). Zato si »sposodi« materine zrelejše možgane: občutek topline, sprejetosti in varnosti oz. tolažba in pomiritev prihajata od zunaj. Med odraščanjem to ponavljajočo se izkušnjo vgrajuje vase in si gradi lastno sposobnost pomirjanja oz. samotolažbe. Če je imel »dovolj dobro mamo«, bo imel zmožnost samoobvladovanja negativnih čustev, stisk, strahov in dvomov. Če pa v otroštvu tega ni bil deležen, bo vedno obupno iskal pomirjenje in tolažbo od zunaj. Če je bila materina skrb pomanjkljiva, je v otroku ostal občutek, da je svet hladen, do njega brezbrižen in da je temu svetu izpostavljen na milost in nemilost. Tudi kot odrasel bo svet doživljal kot hladen in brezbrižen do njega, kot svet, ki mu ni mar za njegov obstoj, v katerem je on nepomemben. Takšen človek bo, kot majhen otrok, venomer svoje notranje psihične stiske »metal navzven«: v predelavo jih bo ponujal drugim, da bi sam zmogel funkcionirati. Tu se dotikamo obrambnih mehanizmov, ki zagotavljajo psihični strukturi stabilnost in obstoj.

Kaj in kje so tu naši klicalci?

Naši klicalci (predvsem stalni!) uporabljajo obrambne mehanizme majhnega otroka. Verjetno ne premorejo samosposobnosti notranje tolažbe in pomiritve, njihov občutek notranje stiske ob pomanjkljivi samoregulaciji mora biti obupen. To so notranje globoko ranjeni in nemočni ljudje. Ob klicu nam preko obrambnih mehanizmov ponujajo svojo notranjo stisko in pričakujejo, da bomo mi »prežvečili in predelali« njihove boleče občutke. Torej naj bi bili kot mama, ki s svojim zrelejšim psihičnim aparatom pomirja malega otroka. Klicalci prav to pričakujejo od nas.

Katerih obrambnih mehanizmov se poslužujejo naši klicalci (in preko njih vplivajo na nas):

nezreli obrambni mehanizem (pridobimo ga v najzgodnejšem obdobju svojega življenja),
zrele obrambne mehanizme: potlačevanje (kar nam je boleče, potlačimo), racionalizacijo, humor.
S katerimi obrambnimi mehanizmi pa se mi srečujemo ob pogovoru z njimi?

projekcijska identifikacija (nezaželene in potlačene psihične vsebine in lastnosti prenesemo na druge, saj so za nas nesprejemljive in boleče; drugje jih lažje predelujemo),
klicalec svoje boleče in nepredelane občutke projicira na nas, mi jih začutimo in se z njimi identificiramo (nezavedni prenos!) Začutimo njegove psihične vsebine in odreagiramo tako, kot nam na nek način »naroči«. Klicalec, vse življenje vajen, da vse okoli sebe jezi in vznemirja, je tega navajen zato, ker že kot otrok ni bil sprejet in ima o sebi zelo slabo mnenje. To ponavlja znova in znova, saj s tem potrjuje svojo slabo samopodobo. To počne na način, da v drugih vzbuja občutke, da je »slab in nesposoben« in te občutke mu ljudje tudi vrnejo. Te občutke takšni klicalci zbudijo tudi v nas!
Soočeni smo s klicalčevimi psihičnimi vsebinami, ki jih je kot majhen otrok, »neprežvečene« dal nam, da jih »prežvečimo«. (To pri odraslih ne gre, od odraslih pričakujemo, da so avtonomna in strukturirana bitja, ki znajo predelati svoje stiske in dvome ter jih že predelane deliti z drugimi.) Ob klicalcu pa se tako znajdemo sredi njegovih stisk, sovraštva, konflikta, dolgčasa, občutkov krivde, nemoči …Obenem pa se znajdemo sredi lastnih občutkov nesposobnosti: »Kaj naj mu sploh še rečem po vseh teh letih klicanja?«

Edino, kar mu bo zares pomagalo je, da ga sprejmem takšnega, kakršen je!

Vsi občutki, ki se porajajo v nas, so normalni občutki, ki se porajajo v tem človeku in njegovi okolici, saj jih on sam sproža in ne moremo čutiti drugače, kot čutimo. Vsi ti boleči občutki so on sam. TO sprejemamo!

Kje nastane težava?

Ob klicu stopata v interakcijo dve psihični strukturi: ena je klicalčeva, druga pa je moja. Če hočem zares sprejemati takšnega klicalca, moram biti pri sebi oz. v stiku s seboj, notranje moram biti sproščen in umirjen oz. »pospravljen«. Klicalcu ponudim samo delček sebe in se ne zlivam z njim, saj v primeru zlivanja ne zmorem več ločiti, kaj so njegovi in kaj moji občutki. Tako ostanejo samo klicalčevi občutki.

Da bi bila moja »notranja hiša pospravljena« in bi bil sposoben takega klicalca sprejeti, da bi bilo v meni čim manj »hakeljcev«, na katere bi se takšen klicalec lahko obesil oz. tipk, na katere bi lahko pritisnil oz. zaigral na moje nerazrešene občutke (ki jih imamo vsi), npr.: krivde, nevrednosti, agresije, sovraštva … moram »svoje prostore« očistiti na superviziji. Sam sebi sem slepa pega, samega sebe ne vidim dobro, brez supervizije bi lahko isto napako ponavljal znova in znova. Ranljivi smo, potrebujemo nekoga, ki nam podrži ogledalo, kar pa ni vedno prijetno.

Supervizija je prostor, kjer pogledamo vase: zakaj so se v meni tako intenzivno pojavili določeni občutki (za kar je polovično seveda »kriv« klicalec )? Kaj se je zgodilo v meni? Kaj je v meni nerazrešenega, da sem se tako identificiral s problemi klicalca? Sem zadosti notranje pospravljen?

Supervizija je zato prvenstveno namenja pogledu nase: kje »štekam« oz. kje so moji notranji »hakeljci«, da se mi to dogaja? Kaj pa mene zaboli v moji notranjosti, ko se mi to dogaja?

Naše orodje za delo na telefonu smo mi sami. Če za to orodje ne poskrbimo oz. ga ne »servisiramo«, bo slej ko prej otopelo. Servis v tem primeru je supervizija oz. delo na sebi v obliki supervizije. Če naše orodje – mi sami – ne bomo »očiščeni«, bomo vedno žrtve:

projektivnih identifikacij,
idealizacij (klicalec: »Kak ste pa vi fajn, vi me razumete!«),
razvrednotenja (klicalec: »Vi ste najslabši!«),
razcepljanja (klicalec doživlja stvari črno-belo).
Poslušanje je umetnost, ki se je moramo šele naučiti! (glej tudi povzetek predavanja: Bogdan Žorž: Svetovati ali poslušati?)

Že s samim poslušanjem klicalcu dajemo ogromno. Klicalec prvič v življenju dobiva izkušnjo, da ga nekdo posluša, da ga nekdo »prenaša«, lahko tudi pol ure in več. Smo tisti, ob katerih klicalec prvič začenja dobivati občutke sprejetosti. Z našim poslušanjem v njem aktiviramo njegovo lastno sposobnost samozdravljenja, ki jo imamo vsi. S poslušanjem torej dajemo klicalcu možnost, da se tudi sam krepi in razvija svojo notranjo moč. To so za stalne klicalce leta sprememb: v sebi gradijo svojo strukturo, svoje občutke in emocije, česar niso imeli priložnosti zgraditi v otroštvu. Z našim »samo poslušanjem« smo morda prav mi udeleženi v počasni rasti teh še nerazvitih struktur. Ob poslušanju klicalca ne pomagamo samo njemu, pač pa v veliki meri tudi sebi. Kako bi si odgovoril na vprašanje: »Zakaj sem postal samarijan?« Globoko v ozadju se skriva tudi zgodba mojega življenja! S tem, ko poslušam klicalca in krepim njegovo notranjo moč, dajem tudi sebi, tudi sam nekaj sprejemam in hkrati doživljam občutek, da sem nagrajen (npr. občutek lastne vrednosti); to pa vključuje tudi nezavedno igranje že znane vloge iz otroštva.

Empatija mi omogoča, da klicalčevo dojemanje sveta sprejemam v svoji »pospravljeni« notranjosti in samo del mene čuti njegovo stisko oz. njegova boleča občutja. Indijanski pregovor pravi: »Ne sodi moža, dokler ne prehodiš vsaj nekaj korakov v njegovih mokasinih!« Ob pogovoru moram »obuti mokasine« klicalca, pa vendar ostati jaz. Večji kot bo del sebe, ki ga bom imel ozaveščenega, večji bo »teritorij«, na katerem bom res čvrsto stal ter se ob klicih ne bom (več) zlival s klicalcem. Ob zlivanju nas namreč preplavijo vsi tisti občutki, ki preplavljajo klicalca: postanemo del njega oz. njegov podaljšek. To so občutki, ki so nam tuji in nas puščajo zmedene, vendar nam prav ti dopuščajo možnost, da v »prvi osebi« začutimo vso klicalčevo grozo. Tako lahko začutimo, kako ga okolica doživlja in zakaj smo mi »edini na svetu«, ki ga sploh poslušamo. Drugi ga namreč ne več. V sebi je ta klicalec osamljen in NE VE, zakaj je osamljen.

V drugem delu je predavatelj odgovoril na nekatera naša vprašanja oz. dileme, s katerimi se srečujemo ob pogovorih

Ko poslušamo klicalčevo pripoved, ponavadi govori v 1. osebi ednine. Lahko pa doživimo nenaden preklop v 3. osebo ednine: bolečo stvar prestavi »ven«, torej govori o nečem kočljivem zanj.

Stalni klicalci – osip med prostovoljci:
To, kar dobivamo, ta občutja, ki jih dobivamo, so klicalčeva boleča občutja! Naša težava s sprejemanjem je v tem, da sprejemamo nekaj, kar ni namenjeno sprejemanju (paradoks!). Ti klicalci že v otroštvu niso bili sprejeti in nam vedno znova in znova ponujajo svojo nesprejetost, ki jo mi z empatijo začutimo. Soočeni smo s klicalčevo temeljno bolečino nesprejetosti – smo samo še nekdo več, ki jih ne sprejema. To je njihova temeljna bolečina.
Primer A:
S: Zaupni telefon Samarijan, prosim?…Povejte, kaj ste želeli reči?
K: Pa vi kaj povejte! Vi mi morate kaj povedati! Nič ne dobim od vas! Ste sploh usposobljeni, da ste na tem telefonu?!
S: Kaj bi želeli, da vam povem, kaj bi vi želeli slišati? Če bi vi bili jaz, kaj bi si povedali?

Ko postavimo zgornje vprašanje, storimo dvoje: klicalca ne držimo v vlogi otroka, ki samo sprejema, je nemočen, ter mu vse dajejo drugi. Damo mu moč, da se lahko začne ukvarjati s seboj (tipična rast osebnosti – klicalca vračamo k sebi; vedno pa to ni mogoče!)

Primer B:
K: (ko je pred tem že vsaj 10x odložil slušalko) Povejte mi kaj!
S: Pa vi kaj povejte, vi ste poklicali!
K: Kako ste danes oblečeni? Imate nogavice, krilo in tangice? Nosite nedrček?
S: O tem se ne bova pogovarjala, lahko pa se z vami pogovarjam o katerikoli drugi temi!
K: Gospa, lepo bodite, nasvidenje! (odloži slušalko)
Kaj smo naredili: klicalcu smo postavili mejo (do sem sem klicalcu na voljo, dalje pa ne). Znova in znova smo klicalcu povedali kje je meja (izkušnje postavljanja mej klicalec v svojem življenju ni bil deležen, zato je to »naša naloga«). Meje pri nas prostovoljcih morajo obstajati, sicer lahko uničimo sami sebe!

Pri tovrstnih klicih je zelo pomembna enotna strategija, ki jo upoštevamo vsi! V nasprotnem primeru so lahko možne provokacije s strani klicalcev npr.: »Veste, ona zadnjič pa se je z menoj pogovarjala o tem …!«

Pomembno je ostati pri sebi: jasno, kratko, prijazno ter odločno klicalcu povemo, kje je naša meja (vse ostalo je NJEGOVO).

Povzetek predavanja psihoterapevta Blaža Ulesa je napisala Ksenija, MB