Category Archives: Izbor člankov 2013

23Mar/16

Izbor glasila Samarijan številka 1, marec 2013, letnik XI

Samarijanova predavanja: Zmago Godina: Kako se sploh lahko spremenimo

Življenjske spremembe – misija (ne)mogoče

Spremembe so EDINA stalna stvar, ljudje pa se jih bojimo. Če nekaj delamo še tako vztrajno, a NA ISTI NAČIN, ne bo rezultata. Večina želi hitre spremembe, od danes na jutri. Zunanje spremembe so sicer hitro vidne, a kratkotrajnejše. Tudi sedanje stanje se ni zgodilo čez noč…to je bil proces in tudi sprememba je proces – sloj za slojem, kot arheologi. Bodimo tudi sami taki! Proces je bolj podoben maratonu kot sprintu. Dober sprinter ni dober maratonec in obratno.

Začetna točka

vsake spremembe je vedno NEZADOVOLJSTVO S TRENUTNIM STANJEM. Večina sprememb se ne začne dokler ni tega nezadovoljstva. Ko začnemo čutiti odpor, naredimo naslednji korak in – začnemo teči maraton. Vsak maraton se začne s 1. korakom.

Prvi korak

        SOOČENJE Z RESNICO:

        • o dejstvih,
        • o nas samih,
        • o stanju, katerega del smo.

Ko si to priznam in želim spremeniti. Najprej moram doumeti, da je to MOJ problem, saj rešitev prihaja iz mene. Od zunaj lahko pride spodbuda, pomoč, a korake lahko delam le JAZ! Soočenje z resnico je boleče in tvegano. Ko priznam sebi in okolici, ne vem, kakšen bo odziv na drugi strani (groza, osuplost,…). Zato raje ustvarimo neko podobo, takšno, kakršno mislimo, da si drugi želijo… Za nekatere je molitev čudovit način soočanja s seboj – božja reakcija je v redu, saj On že ve, kaj sem storil. So pa tudi drugi načini soočanja z dejstvi, s stanjem, takim, kot je – brez olepševanja.

Drugi korak

je DOLOČITEV CILJA. Kaj konkretno želim spremeniti? Ne »jaz bi se rad spremenil«, ampak KAJ želim spremeniti. Po kateri poti naj grem? Odvisno od tega, kam želim priti! Če mi je vseeno, kam bom prišel, so vse poti dobre. CILJ določa korake, pot, po kateri naj grem. Ko vem, KAJ želim, da bo na koncu drugače, vem tudi pot/korake do tja. Aktivnost sama pa ne prinese rezultata: če tečem na mestu, sem zelo aktiven, a sem še vedno na istem mestu…

Tretji korak

POISKATI PODPORO je nujno. Imeti osebo, ki ji bom v procesu spreminjanja odgovorna. Nekoga, ki me bo večkrat vprašal, kako gre, kaj se dogaja, preveril, če grem po pravi poti. Pomembna je VZTRAJNOST, ne le močna začetna volja. Ne bomo prišli daleč, če bomo začeli teči maraton, po 1 km pa bi kar odnehali. Ko nekoga zaprosimo za podporo, pomoč, damo tej osebi pravico, da se vmešava v naše življenje. Če si ne poiščem nekoga za podporo in »kontrolo«, najdem 1000 in en razlog, da ne vztrajam (saj bom samo 1 kepico sladoleda, saj bom samo 100 % sadni sladoled,…). Veliko vrednost pri tem ima »pomoč od zgoraj«.

Četrti korak

je POSKRBETI ZA KRATKOROČNE USPEHE. Določim si majhne uspehe, ki jih bom dosegel do končnega cilja ( pretekel bom 42 krat 1 km, ne 42 km). Kratkoročni uspehi mi dajo zagon, voljo za naprej. Če tega ni, bom hitreje odnehal. S pomočjo kratkoročnih ciljev vidim, da zares napredujem. To so znamenja realnega napredka. Tu je še kako pomembno, da imam osebo za pogovor o že narejenem, saj je nevarno, da PREHITRO slavim zmago! Zato je še kako pomembna podpora, ki mi pove, kje realno sem. Je pa treba kratkoročne cilje proslaviti, a na primeren način – potrditev od zunaj – podpora.

Peti korak

je VZTRAJNOST. Tudi, ko pridemo do cilja, še nismo na cilju, saj mora sprememba postati nov način življenja. Sicer se tu lahko VSE, kar smo do te točke gradili, PORUŠI! Jo – jo efekt. Veliko ljudem se to dogaja. Ne glede na to, za kakšne vrste spremembo gre, veljajo ta pravila za vse. To mora postati moj nov življenjski slog! In pri tem spet potrebujem podporo. Novo navado moram ponavljati vsaj 28 – 30 dni na mesec, torej VSAK dan in to v daljšem obdobju. Le tako se bo sprememba »prijela«. Da bi se prijela za vedno, so potrebni ti dodatni koraki. Najprej vztrajnost več kot 30 dni, nato naj postane to moj novi način življenja.

Če to upoštevam, potem postane sprememba misija MOGOČE. Ni lahka, ni brez bolečin, je pa možna. Če uporabljam vse te korake…

Zapisala Jasna, Ljubljana

23Mar/16

Izbor glasila Samarijan številka 2, avgust 2013, letnik XI

Uvod

Veščina postavljanja vprašanj v okviru pogovora po telefonu ali psihoterapije je zahtevna. Kdaj je pravi trenutek za neko vprašanje? Koliko vprašanj in kakšna vprašanja postaviti?

Iz izkušnje vemo, da je vprašanj lahko hitro preveč. Nismo detektivi. Detektivski način izpraševanja, kjer želimo od klienta oz. klicalca izvedeti čim več, je gotovo stranpot.

Učinkovit pogovor lahko poteka že z malo informacijami o klicalcu. Bolj je pomembno, kako se pogovor razvija. Torej kako se iz medsebojne uglašenosti kot cvet odpira enkratna klicalčeva zgodba in kakšna čutenja se pri tem razvijejo v obeh. Že v nekajminutnem pogovoru se lahko začne razvijati odnos, tako da imata, ko odložita slušalko, občutek, da si nista več tujca. V nadaljevanju je nekaj uporabnik vprašanj, ki jih uporabimo v okviru k rešitvi usmerjenega pogovora.

Kaj že gre v želeno smer k rešitvi?

Osvetlimo spremembe v želeno smer, ki so se zgodile pred klicem!

Možna oblika vprašanja: Ali se je v zadnjih dneh (tednih, mesecih) že zgodilo kaj takega v smeri rešitve? Vam je že uspelo narediti kakšen korak v želeno smer?

Ko klicalec opiše, kaj mu je že uspelo, lahko raziskujemo naprej. Kaj še?

Pozor: Po raziskavah 2/3 klientov poroča o pozitivnih spremembah, ki so se zgodile pred prvim klicem oz. terapevtskim srečanjem. Te spremembe so take, kot si jih je želel klient oz. klicalec.

Klicalčev način komuniciranja med prvim pogovorm je predvsem odvisen od tega, kaj klient verjame, da se od njega pričakuje (npr. večina klicalcev pričakuje, da mi pričakujemo, da morajo govoriti o problemih, boleznih, težavah). Z vprašanji, ki so usmerjena k rešitvam in virom, klicalca presenetimo. Večina klicalcev je pozitivno presenečenih, ko ozavestijo, kaj vse jim je že uspelo ali jim uspeva preden so poklicali!

Večkrat je lahko tudi dragoceno, če pri klicalcu ojačujemo samopomočno usmeritev in s tem zmanjšujemo pasivno naravnanost: “Vi ste človek, ki zna vzeti stvari v svoje roke! Vi znate zagrabiti bika za roge!”

Vprašanje želenega razpleta procesa pomoči

Je povezano s točko v prihodnosti, ko klicalec ne bo več potreboval pomoči, ko mu bo uspelo najti rešitev za stisko (krizo, težavo, problem), v kateri se trenutno nahaja.

Možna oblika vprašanja: “Ko boste odložili slušalko, kaj vidite, slišite, čutite, da bo drugače, da si boste lahko rekli, splačalo se je poklicati?” in če klicalca povabimo pe bolj v prihodnost: “Recimo, da bi me večkrat poklicali, kaj vidite, slišite, čutite, da bo drugače, ko boste našli rešitev za svojo stisko (krizo, težavo, problem), ko boste lahko rekli: USPELO MI JE, kriza je za mano in splačalo se je pogovarjati po telefonu in/ali s psihoterapevtom?”

Vprašanje o možnem čudežu

To vprašanje je prav tako kot vprašanje vrat usmerjeno v prihodnost, v točko, ko klicalec ne bo več potreboval pomoči, ko mu bo uspelo najti rešitev.

Možna oblika vprašanja: “Postavil vam bom nekoliko nenavadno vprašanje. Zanj boste morali uporabiti domišljijo. Recimo, da greste nocoj po pogovoru z menoj spat in se uležete v posteljo. Medtem ko spite, se zgodi konkreten možen čudež in problem, zaradi katerega ste klicali, je rešen, kot bi trenil. Ker ste spali, seveda ne veste, da se je čudež zgodil. Kaj bo po vašem mnenju prvo, kar vas bo zjutraj, ko vstanete, opozorilo, da se je zgodil konkretni možni čudež in da je težava, zaradi katere ste klicali, rešena?”

Čim klicalec oblikuje rešitev ali del rešitve, lahko nadaljujemo s takimi vprašanji:

      • Kaj še?
      • Kdaj nazadnje?
      • Kaj še?
      • Kdaj se je morda zgodil delček konkretnega možnega čudeža, četudi je bil le majhen drobec?
      • Kaj bi morali sami storiti za to, da bi se lahko zgodil prvi korak, majhen del konkretnega možnega čudeža?
      • Katero je prvo znamenje, da so stvari stekle v želeno smer?
      • Vsakodnevno lahko k temu prispevate kaj zelo majhnega, pa vendar zelo pomembnega…
      • Kaj bi pri sebi opazili, da je drugače?
      • Kaj bi po vašem takrat počeli, česar zdaj ne počnete ali kar zdaj počnete v manjši meri?

Vprašanja o virih

Viri so vse tisto, kar klicalcu omogoča oz. olajša pot do rešitve. Lahko so telesni napori (npr. dobra telesna kondicija, lep izgled), psihološki (čustvena inteligenca, dobra sposobnost introspekcije, dober spomnin in druge kognitivne funkcije…)ali socialni (dobra vpetost v prijateljski krog, sorodniško mrežo, dobri odnosi na delovnem mestu…). Klicalčeve življenjske izkušnje so lahko polne različnih virov, ki jih je premalo izkoristil ali nanje pozabil. Naša vloga je pogosto v tem, da klicalca spomnimo na neizkoriščene vire in ga povabimo, da jih bolj(e) izkoristi.

Možna oblika vprašanja: S čim (s kom) ste si do zdaj že pomagali na poti k rešitvi? Kdaj nazadnje?

Ko klicalec opiše določen vir, lahko raziskujemo naprej: Kaj še?

Npr. klicalka, ki kliče zaradi anksioznih težav pove, da je že odkrila, da občuti ZADOVOLJSTVO kot dobro protiutež strahu. Da bi želela čutiti še več zadovoljstva v svojem življenju, saj bi se potem rešila strahu. Na vprašanje, kdaj je zadnjič čutila zadovoljstvo, pove, da pred tremi dnevi, ko je na faksu naredila zahteven izpit z osmico. Nadaljujemo z vprašanje: Kdaj ste še čutili zadovoljstvo v zadnjem času?

Vprašanja o izjemah

Izjeme so lahko zavestne ali spontane.

Zavestne izjeme
Npr. če klicalec izpostavi problem prekomernega pitja alkohola.

      • Kako vam je uspelo, da niste cel teden nič pili?
      • To mi je že večkrat uspelo. Včasih zdržim tudi po cel mesec.
      • Neverjetno, kako vam uspe, mar ni to težko?
      • Prosim, opišite mi, kako vam je tokrat uspelo zdržati kar cel teden.
      • Zamotil sem se s čim drugim – molil sem – mislil na svetle strani – pil mineralno vodo – veliko sem bil s prijateljico…
      • Kaj bi vam lahko pomagalo, da bi s tem nadaljevali ali znova pričeli?
      • Kako…? Kako boste naredili prvi korak?

Spontane izjeme
Klicalci večkrat ne morejo opisati, kaj so k spremembi prispevali sami: “kar zgodilo se je, drugi ali nekaj drugega so vplivali.

Kadar gre npr. za depresivne težave, lahko rečemo: Trenutno veva, da imate dobre in slabe dni, vendar ostaja uganka, kako so povezani z drugimi vidiki vašega življenja. Zdi se mi, a bi oba veliko pridobila, če bi več vedela o dneh, ko vam uspe, da ne pijete. Zato bi bilo koristno, da si naslednji teden zapišete vse, kar počnete v situacijah, kjer bi lahko pili, pa vam uspe, da ne pijete. Do pike natančno si zapišite, kaj naredite, namesto da bi pili. Ko boste naslednjič poklicali, se bova pogovarjala o tem.

Vprašanja z lestvicami

Možna oblika vprašanja: Vzemiva, da je 10 največja intenziteta problema (npr. najhujši glavobol, ki ga je klicalec kdaj doživel) in da je 1 – problema ni (npr. glavobola ni). Kje ste ta trenutek med 1 in 10?

Npr. da klicalec odgovori: 7.

      • Kaj ste naredili, da vam je uspelo priti na 7?
      • Kako vam je to uspelo?
      • Kaj vam je pri tem pomagalo?
      • Kaj še?

Z lestvicami lahko tudi preverjamo, kako poteka pogovor. Npr.: In kje ste bii, ko sva pogovor začela? Npr. da klicalec odgovori, da na 9. In zdaj ste na 7! Prima, me veseli! Kako vam je uspelo, da ste v tako kratkem času najinega pogovora prišel od 9 do 7? Kaj vam je pri tem pomagalo? Kaj še?

Z lestvico lahko klicalec tudi ocenjuje svojo motivacijo za terapevtsko spremembo:

      • 10 pomeni, da ste zelo pripravljeni nadaljevati s koratki v pozitivno, želeno smer.
      • 1 pomeni, da sploh niste pripravljeni.
      • Kje ste ta trenutek?

Ali

      • 10 pomeni, da ste naredili prav vse, da bi se stvari premaknile.
      • 1 pomeni, da se nič ne dogaja, da le čakate na izboljšanje.
      • Kje ste ta trenutek?

Krožna vprašanja (vprašati okoli vogala)

Pri krožnih vprašanjih povabimo klicalca, da opiše iz perspektive drugih (npr. žene, otrok, prijatelja, šefa…). Koristna so še posebno takrat, ko klicalec iz lastne perspektive ne zmore opisati (korakov do) rešitve.

      • Kaj menite, da bi rekla vaša žena, da je drugače v pozitivnih dneh?
      • Po čem prepoznajo vaši otroci, da vam gre dobro?
      • Po katerih spremembah prepoznajo vaši otroci (drugi), da vam je tisti dan uspelo?
      • Kaj bi morali najprej narediti, da bi bil tak pozitiven dan možen?
      • In kako bi to vplivalo na naslednji korak?

Spodbujajoča vprašanja

So še posebno pomembna pri komaj opaznih premikih na bolje, saj jačajo občutek lastne vrednosti: Presenečen sem, kaj vse ste prenesli (starši alkoholiki, zloraba, razveza – dogodki, ki jih je klient omenil). Res ste šli skozi pekel. Sprašujem se, kako vam uspe dan za dnem priti po malem naprej, od kod črpate toliko moči? (Pozor: ker si nagovoril in aktiviral negativno asociacijsko verigo, je za premik potreben določen čas, zato potrpežljivo preusmeri).

      • Kako vam to uspe? Kako to naredite?
      • Če bi v istih pogojih živeli drugi ljudje, bi to dosti težje prenesli.
      • Kako to, da ni vse skupaj še dosti huje, slabše?
      • Kaj k temu s trdim delom prispevate vi?
      • Kaj bi morali narediti, da bi se spomnili te stvari uporabiti.
      • Kaj si v sebi govorite,
        • da se opogumljate,
        • da zberete moči,
        • da se sprostite,da bi potem nekaj naredili v želeno smer.
      • Kaj vam pravi notranji glas, notranji dialog, Bog v molitvi…

Humor

Humor je čudežno zdravilo. Najbolj dragocen je, ko se pojavi spontano.

      • Ali vaše tašče ne zadene kap, ko vi tako…?
      • Kaj pravi navihanec v vas, vaš hudomušnež, dovtipnež, kaj rabite, da bi naredili prvi korak, ali morda bolje rečeno, da bi dvignili mezinec…?
      • Kaj pravi vaš klovn ali vaš žalostni klovn, kako…?

Bodi pozoren na specifičen klicalčev humor.

Miran Možina


Samarijanova predavanja: Mojca Muršec – Demenca

Demenca je posledica upada možganskih sposobnosti. Možgani so po svoji obliki najbolj podobni cvetači. Sestavljeni so iz leve in desne možganske poloble oz. hemisfere. Povezuje ju živčno nitje. Znanih je le 10 odstotkov o delovanju in dogajanju v možganih.

Demenca ni bolezen, je sindrom oz. skupek nekaterih znakov, ki pokažejo, da izgubljamo svoje kognitivne sposobnosti: spomin, mišljenje, načrtovanje, logično in abstraktno razmišljanje, računanje, razumevanje, predvidevanje…

 

23Mar/16

Izbor glasila Samarijan številka 3, december 2013, letnik XI

SUPERVIZIJA KOT METODA IZOBRAŽEVANJA ODRASLIH IN DELO NA TELEFONU ZA POMOČ LJUDEM V STISKI

Glede na to, da je to tema moje diplomske naloge na študiju pedagogike, sem se odločil, da jo predstavim tudi na predavanju v okviru društva Samarijan. Želel sem predstaviti teoretične okvire supervizije, vendar sem presodil, da bo za vse udeležence predavanja mogoče boljša sama izkušnja supervizijskega dela. Na mojih supervizijah sedimo v krogu, ker nam je s tem omogočeno tvorjenje varnega in bližjega medosebnega stika, zato sem tudi na tem predavanju postavil velik krog, da smo udeleženci lahko dobili občutek povezanosti.

Sam proces supervizije naj bi vseboval tudi osnovna, ne samo etična, ampak splošna andragoška načela. To so: trajnost izobraževanja (da izobraževanje traja dlje časa in kontinuirano), funkcionalnost (da so rezultati življenjsko pomembni in uporabni), demokratičnost (da je med udeleženci procesa enakopravnost), prostovoljnost (kar ne pomeni, da izobraževanje ne more biti obvezno), raznovrstnost in dinamičnost (da so procesi dela različni), integriranost (da v procesu potekajo transferni odnosi, na podlagi katerih lahko osebnostno in profesionalno napredujemo), ter aktivna udeležba (da se vključujejo vsi člani supervizijske skupine in razumejo pojem samoaktivacije).

Izobraževanja, ki niso povezana z življenjem in delom, pomenijo za nekatere obveznost, če ne celo prisilo, supervizor pa naj bi pri učenju pod prostovoljnimi pogoji s spretnostjo, posebnimi metodami in oblikami dela ter s posebnimi ukrepi zadržal vsaj visoko motivirane posameznike. Vprašanje, kakšna je pripravljenost odraslih za izobraževanje in iz česa nastaja, je zelo pomembno. Poudarek na mojem predavanju je torej bil, da udeležence motiviram za prihajanje na supervizijo. Želel sem, da udeleženci predavanj začutijo pomembnost supervizije in kako je le-ta lahko priložnost tudi za razreševanje nekaterih notranjih konfliktov ter napredovanje pri našem delu. Supervizija je pri delu z ljudmi v stiski zelo pomemben dejavnik, saj vsem prostovoljcem omogoča osebnostno rast, strokovno izpopolnjevanje, osebno izkušnjo uvida v lastne vsebine (ki pa so nemalokrat lahko ovira pri kakovostnem in zadovoljujočem delu).

Seveda je pojmovanje učenja odraslih drugačno od pojmovanja otrok, saj imamo odrasli bogate življenjske izkušnje, ki jih pri našem delu lahko zelo dobro prenesemo na delo na telefonu. Odrasli smo se zaradi notranje motivacije tudi bolj pripravljeni učiti, saj se učenja lotevamo problemsko, pri čemer pa smo bolj občutljivi na učno ozračje, zato je treba upoštevati učno okolje (prostor, predmeti v prostoru, sedenje). Za nekatere udeležence je lahko že sama postavitev simbol ali pa spomin na neprijetne trenutke v šoli.

Supervizijski proces gradimo na izkušnjah, zato temu namenjam veliko časa, hkrati pa opozarjam na opazovanje sebe ob tej izkušnji ter ob izkušnjah drugih, saj je čustvena obarvanost našega dela zelo močna. Moramo se zavedati, da supervizija lahko pomeni tudi najširši proces razvoja, saj gre v tem procesu tudi za spreminjanje posameznika pod vplivom zunanjega sveta.

Mislim, da je bilo naše srečanje, ki se je sicer zavleklo, zanimivo in da je pri vseh udeležencih sprožilo veliko notranjega dogajanja. Vsem udeležencem se zahvaljujem za njihov prispevek in vas vabim na supervizijska srečanja pri vseh supervizorjih, v vseh krajih. Supervizija naj postane predviden, zavestno postavljen cilj vseh prostovoljcev!

Aleksander Lavrini, LJ


 

Kaj se me je dotaknilo na Aleksandrovem »predavanju« o superviziji?

Supervizija je dobrodošla tako za moje delo na telefonu kot za moj vsakdan.

      • Z rednim udeleževanjem dvigujem kakovost svojega dela, saj spregovorim o temah, ki:
        1. mi ne gredo,
        2. sem ob njih v zadregi,
        3. imam z njimi resne težave.
      • To je obenem refleksija mojega dela na telefonu:
        1. mi je ob njem prijetno,
        2. mi je v breme,
        3. če imam istočasno več obveznosti – znam videti svoje prioritete,
        4. uspem ozavestiti čustva ali namesto empatije »padem« v zlivanje s klicalcem?
      • Med supervizijo se opazujem kot posameznik: kaj se dogaja z menoj, ko rešujemo konkretno težavo:
        1. ne želim poslušati,
        2. ne zmorem poslušati:
          • ker slišano v meni prebuja različne občutke,
          • sem čisto napeta, skoraj ne diham in kar pozabim nase, ko nekdo pripoveduje,
        3. starost/spol sama po sebi ne prinašata izkušenj,
        4. če sem odprta, se vedno naučim česa novega,
        5. ko pomagam drugim, pomagam sebi,
        6. moja ranljivost je lahko moje orodje.
      • Kot del skupine:
        1. sem demokratična – upoštevam, da imamo vsi udeleženi enake pravice,
        2. ne obsojam drugačnosti – ne postavljam »diagnoz« in ne svetujem drugim,
        3. vadim strpnost in potrpljenje – poslušam in počakam ter spregovorim šele, ko sem na vrsti,
        4. opazujem se – ali napetost v meni narašča, ko čakam, da bom na vrsti …
      • Aleksander se posveti posamezniku, opazuje pa celotno skupino.
      • Na Aleksandrovi superviziji govorim o sebi, vedno v prvi osebi (jaz bi, jaz želim …), saj se me tako povedano bolj dotakne, sem bolj v stiku s seboj; pozornost usmerim nase, ne razmišljam o supervizorju in svojih občutkih do njega.
      • Dobrodošlo je, če znam natančno oblikovati svoje vprašanje.
      • Obisk supervizije naj mi ne bo prisila, ampak PRAVICA – dovolim si rasti, odpiram si možnosti za novo.
      • Pomembna je osebna izkušnja supervizije – le tako se bo dober glas razširil med samarijani, kar je pomembno tako za nas kot za klicalce.
      • Izberem:
        1. supervizorja, pri katerem si bom všeč,
        2. če si upam tvegati, pa supervizorja, ki me vzpodbuja k izzivu.

Pri delu mi je v pomoč spoznanje, da:

      • klicalcu, ki kliče že vrsto let, EDINO MI prisluhnemo,
      • ima torej LE NAS oz. naš glas,
      • vsaka stiska ima svojo težo in MI NISMO merilo za TUJE stiske.

Ko poslušam klicalca, mu prisluhnem in v kratkem ponovim njegovo zgodbo, lahko le stavek, s čimer ga vzpodbudim k nadaljnjemu razmišljanju. To je ZRCALJENJE in če to dobro delam, ne potrebujem vprašanj, le poslušam in zrcalim/ubesedujem. Klicalec tako čuti »slišan sem«, jaz pa se bom ob pogovoru pozneje utrudila.

Nekaj utrinkov pripovedi preostalih udeležencev:

Večina je pričakovala klasično predavanje, kjer bi le poslušali. Aktivna udeležba je bila nekaterim všeč, drugim spet ne.

Zakaj smo prišli/naša pričakovanja:

      • radovednost,
      • počutim se domače,
      • všeč mi je, da delam na občutkih,
      • bolje se počutim, če povem,
      • da naredim nekaj zase,
      • pustila sem se presenetiti in sem presenečena.

In kakšni so moji občutki na koncu:

      • zelo sem nagovorjena za pogostejše obiske supervizij,
      • prijetneje mi je bilo kot na običajnih predavanjih,
      • zelo zanimivo – dva v enem, dva profita,
      • vznemirjena sem, ko čakam, da spregovorim, a če sem dovolj dolgo tiho, dobim odgovore na vsa svoja vprašanja,
      • zadovoljna sem, da sem prišla,
      • učim se, kako pomembne so besede – kaj rečem, kako sporočim – zdaj to prenašam tudi v svoje osebno življenje.

Pripravila: Jasna S.


 

Supervizija – kaj je to?

Kratek zgodovinski pregled (povzetek):
Supervizija je dandanes že prava znanost! Kot proces je začela nastajati po letu 1850 v ZDA; še posebej intenzivno v obdobju po državljanski vojni, ko se je krepko premešala ekonomska in socialna slika. Propad sužnjelastništva je terjal svoj davek: rast števila brezposelnih, poglabljanje socialnih problemov. Najprej so se problematike (iz lastnega človekoljubja) lotili socialni delavci, ki niso bili profesionalci, nato je ga. Mary Richmond (s pomočjo izkušenejših socialnih delavcev) začela vzgajati nove socialne delavce (prve supervizije). Z rojstvom psihoanalize (po letu 1900!) se začne supervizija psihologizirati.

Danes je v vseh poklicih, ki delajo z ljudmi (zdravniki, učitelji, socialni delavci, psihologi… ), značilno pogosto izgorevanje. Prostovoljci društva Samarijan smo ena redkih skupin, ki ima supervizijo!

Kaj označujemo kot supervizijo?
Supervizija je proces, v katerem se srečata supervizor in supervizant. Naloge supervizorja so, da spremlja, vodi, svetuje in podpira supervizante pri delu z ljudmi.

Supervizija je prostor, kjer se zberejo ljudje z namenom sestaviti skupino, v kateri med seboj razvijejo določen odnos. Ob tem nastaja medsebojna izmenjava pogledov (mnenj), vprašanj, opažanj, dvomov (!), občutkov moči oz. nemoči pri delu. Obenem predstavlja tudi »dobro mamo«, ki sprejme naše: stiske, vprašanja, dvome, občutke, stranpoti, zdrse, »nepravilno« odzivanje …

Supervizijska skupina je zavezana k molčečnosti ter ima svoja pravila: empatičnost, zaveza k molčečnosti oz. diskretnosti: kar se govori v času supervizije, mora ostati tam!

Pomen supervizije je v tem, da ugotovimo, od kod oz. zakaj (vzrok!!!) se je zgodilo, kar smo doživeli oz. ob klicu!

Supervizija ni samo izmenjava mnenj, izkušenj in občutkov; ni samo podpora in sprejemanje, pač pa je v veliki meri tudi učenje, je osebno delo – delo na sebi! Pridobim pa lahko le, če se izpostavim, če tvegam! Le tako mi pomaga priti do spoznanja, zakaj sem se odzval na tako »neprimeren« način!

Cilji supervizije so: usmerjanje, podpora, dajanje informacij.

Kaj lahko storim(o)?
Pri svojem delu na Samarijanu se srečujemo s problematično strukturo klicalcev. Po mnenju predavatelja smo prva bojna linija!

Značilnosti stalnih klicalcev: so brez socialne mreže (nizke socialne kompetence!), imajo nizke komunikacijske sposobnosti in hudo osebno problematiko. Ti klicalci so za nas vedno izredno velik izziv! Postavljajo nas v težko vlogo, pri kateri prihajamo v stik s svojimi osebnimi travmami, nerešenimi problemi, potlačenimi vsebinami.

Orodje za delo na telefonu smo mi sami! To orodje se ob težki obrabi (delo na telefonu!) lahko skrha; za uspešno delo smo ga dolžni »servisirati«. Stalni klicalci naše orodje najbolj otopijo; ti klicalci so kronični, ker je njihova težava kronična in ponavljajoča! Ob tem se lahko v nas rojevajo različni občutki: sovraštvo, dolgčas, agitiranost, krivda, jeza, žalost, obupanost, rešiteljski sindrom …

      Kako »deluje« supervizija?

Udeleženec, ki predstavlja primer (klicalca), je zaradi svojih lastnih občutkov (razburjenja, občutkov ne-kompetence, občutkov krivde …) do neke mere »oslepljen na eno oko«. Drugi osvetlijo problem z različnih zornih kotov in mu tako omogočajo pogled z drugih stališč.

Supervizijo »hranijo« edino vsebine, ki jih člani prinašamo nanjo, tako na neki način supervizijo soustvarjamo. Predmet supervizije je torej vsebina pogovora! Ob njem stopata v interakcijo dve strukturi: klicalčeva in naša. Oba vstopava s svojimi psihičnimi vsebinami, ranami, vzorci – vzpostavi se osebni odnos! Na superviziji opazujemo to medosebno situacijo! Če čutimo, da je šlo v tem osebnem odnosu kaj narobe, če nismo vedeli, kako naj bi naprej vodili pogovor, oz. menimo, da je šel v napačno smer, da je naša »intervenca« prizadela klicalca … na vse to lahko »podrobno pogledamo« na superviziji.

Mimo sebe na superviziji najverjetneje ne bomo mogli. Na klicalca se vedno odzivamo na podlagi svojih odnosnih vzorcev iz življenja – kakor so nas naučili odzivati se v življenju! Zato se v nas prebudijo vsi tisti občutki, ki prevevajo klicalca – pogosto zelo intenzivni!

Kako izberemo supervizijsko skupino? Preden se dokončno odločimo, obiščimo več skupin! Preverimo supervizorjeva slog in značaj! Predvsem pa:

      1. odločam se na podlagi osebnih občutkov:
        • Kako se ob supervizorju počutim?
        • Kako deluje name?
      2. ocenim supervizorjevo strokovnost:
        • Ali govori jezik, ki mi (na kognitivni ravni!) daje informacije, ki sem jih željan in jih želim slišati? (»Aha, zdaj pa razumem!«)
        • Psihologov »jezik« se razlikuje od psihiatrovega ali psihoterapevtskega.
      3. kdo so preostali člani supervizijske skupine?
        • Kje se dobro počutim? (človeški faktor!)

Namesto zaključka: Pri delu z ljudmi je nujno potrebno védenje, da obstaja prostor, kjer lahko težke vsebine, ki se v nas nabirajo ob pogovorih, odložimo. Še toliko bolj to velja za naše delo, ki je še posebej občutljivo, saj so naši klicalci »posebna« vrsta ljudi.

Nujno je, da vemo, da je nekje prostor, kjer si bomo člani končno priznali, da nismo tu zato, da bi razreševali probleme klicalcev, ter da nismo vsemogočni in zmožni rešiti klicalce njihovih problemov!

DOVOLJ je, da smo tam, da dvignemo slušalko in poslušamo; da zmoremo stopiti v njegove mokasine in v njih narediti nekaj korakov, pa vendar ostati pri sebi!

Če nas utapljajoči z našega logotipa zvleče s seboj pod vodo, smo se neprimerno odzvali, saj igramo igro klicalca – se potopiva oba! Če zmorem z enim korakom ostati zunaj, ga zmorem vsaj malo držati nad vodo!

Supervizija je tisti prostor, ki nam omogoča, da bomo čim pogosteje sposobni to doseči in bomo to storili čim bolj optimalno, še posebej ko bomo soočeni s »težkimi klicalci«!

Supervizijska srečanja pa krepijo tudi našo samarijansko pripadnost in identiteto!

Povzetek napisala,

Ksenija, MB