Category Archives: Izbor člankov 2014

23Mar/16

Izbor glasila Samarijan številka 1, april 2014, letnik XII

Samarijanova predavanja: dr. Silva Demšar: O shizofreniji

Shizofrenija je ena težjih duševnih motenj, ki lahko vzbuja veliko nelagodja, strahu, z njo je še vedno povezanih precej predsodkov. Spada v večjo skupino duševnih motenj, ki jih imenujemo psihoze. Kaže se kot motnja zaznavanja, mišljenja, čustvovanja, pozneje je opažen tudi kognitivni izpad (težave s spominom, koncentracijo). Gre za spremenjeno lastno doživljanje realnosti: posameznik izgubi stik z realnostjo in ne loči, kaj je oz. kaj ni resnično.

Pri shizofreniji gre za možgansko neravnovesje nekateri kemičnih snovi, ki vplivajo na popačen prenos sporočil med celicami.

Najpogostejši potek bolezni vključuje več zagonov z vmesnimi obdobji popolnega ali delnega okrevanja. Pogosto je bolezen kronična, napredujoča in se uspešno zdravi s primernimi zdravili, zdravim načinom življenja in podporno socialno mrežo.

Bolezen zajame celotno družino, zato je pomembno, da delamo z vsemi vpletenimi. Družinski člani se poleg nevedenja o bolezni soočajo tudi s hudimi občutki krivde in odzivi okolice. Z znanjem o bolezni in primernim pristopom pomembno vplivamo na zmanjševanje stigmatizacije bolnika in njegovih svojcev.

Shizofrenija se v 1 % pojavlja po vsem svetu, ne glede na kontinent, raso, kulturo, ipd. Pri moških se pojavi prej, in sicer med 15. in 25. letom starosti, pri ženskah pa malo pozneje, med 25. in 35. Letom. Razmerje med spoloma je enakovredno.

Shizofrenija lahko prizadene vsakogar, se pa pogosteje pojavlja tam, kjer je že prisotna v družini, in sicer je 35 odstotkov ali več možnosti za njen nastanek pri potomcih obolelih tako matere kot očeta.

Gre za skupek dejavnikov, ki vplivajo na nastanek bolezni, in sicer genska zasnova, zapleti med rojstvom ali po njem, osnovna občutljivost za stres, značajske lastnosti, različni stresni dogodki v življenju in življenje po njih, možganska poškodba kot posledica prometne nesreče, bolezni; uživanje drog (predvsem marihuane in sintetičnih drog) in alkohola pri mladih lahko vpliva na nastanek prve epizode.

Potek bolezni je individualen. Lahko se pojavi ena epizoda v mladosti in se nato umiri, lahko pa se ponavlja, postane kronična in močno poseže v posameznikovo življenje. Za postavitev diagnoze shizofrenija se morajo simptomi pojavljati vsaj pol leta. O kronični bolezni pa govorimo tedaj, ko se le-ta pojavi drugič.

Prvi simptomi se lahko začnejo pojavljati zelo zgodaj in z leti napredujejo. Posameznik opaža osebnostne spremembe, ki si jih ne zna razložiti, z njimi se ne počuti lagodno in se pogosto umakne iz socialnega okolja. Okolica jih lahko dojema kot lene. Poveča se večja senzibilnost za okolje, težje se spopadajo s stresom, so nerazpoloženi, tesnobni, zavrti. Nekateri v tej fazi posežejo po drogi ali alkoholu, da bi prikrili dogajanje.

O akutni fazi govorimo tedaj, ko se pojavijo halucinacije, blodnje, stik z realnostjo je zmanjšan ali ga ni. Ko govorimo o blodnjah, govorimo o motnjah mišljenja: bolnik je lahko prepričan, da mu drugi grozijo, ga zasledujejo, lahko mu grozijo tudi iz telefona, televizije, sten . Pri halucinacijah gre za motnje zaznav, in sicer sluha, vida, okusa, vonja, telesnih občutkov. Zaznave in mišljenje se med seboj povezujejo. Pojavljajo se nanašalno preganjalne blodnje, ki jim govorijo, da je vse okrog njih proti njim. Strahove vidijo vsepovsod. Opazne so spremembe v vedenju, govoru, pisanju, misli so nejasne …

To, kar doživlja, je zanj resnično. Bolnik se osebnostno spremeni, umakne se vase, je brez volje, pobude, nesposoben usmerjenega vedenja v cilj. Počutijo se čustveno prazni, skrb zase je zanemarjena. Opazne so spremembe na kognitivni ravni, in sicer se pojavlja slabša koncentracija, težje se uči, ima težave s spominom. Čustvena izraznost je zmanjšana, toga, uvid v bolezen je zmanjšan. Lahko so prisotni tudi različni vedenjski izbruhi. Pomembna je čim prejšnja napotitev k zdravniku. V kolikor so blodnje prijetne (na primer ima punco in odhaja na zmenek), lahko vplivajo na to, da se posameznik težje odloči za zdravljenje.

Po umiritvi akutne faze s primernim zdravljenjem simptomi izgubijo ostrino, bolnik se začne soočati s spremembo, pojavljajo se drugi simptomi kot posledica bolezni, in sicer umik iz okolja, težave s spominom, koncentracijo, čustvena umaknjenost, je brez volje, motivacije … Podatki kažejo, da od 10 do 15 odstotkov bolnikov z diagnozo shizofrenija naredi samomor ali v akutni fazi ali pozneje, ko se začnejo soočati s spremembami.

Potek bolezni je zelo odvisen od načina življenja z boleznijo.

Simptomi, ki napovedujejo ponovitve bolezni, so: motnje spanja, bolnik je prestrašen, razdražljiv, pojavljajo se blodnje ali se okrepijo, razpoloženje zelo niha …

Slabša prognoza bolezni je prisotna pri tistih, ki živijo sami, nimajo podporne mreže v okolju, ne skrbijo zase, se slabo prehranjujejo, so izolirani, posežejo po alkoholu, drogi, si ne uspejo osmisliti življenja, ne obiskujejo psihiatra, ne jemljejo zdravil …

Za kakovostno življenje s shizofrenijo je pomembno zgodnje odkrivanje bolezni, sodelovanje s psihiatrom, zdravstvenim osebjem, redno jemanje zdravil, podpora svojcev, skrb zase, oblikovanje novega načina življenja z boleznijo, vključevanje v socialno okolje ipd.

Povzeto po predavanju dr. Demšar in drugi literaturi,

Sabina, Lj.


Samarijanova predavanja: Pater Karel Gržan: Kako odgovoriti na vprašanja trpljenja?

P. Gržana ni treba posebej predstavljati: skromnega, preprostega in velikega človeka, magistra teologije in doktorja literarnih ved, zgodovinarja in arheologa, človeka, ki piše članke za revije in časopise, scenarije, knjige za odrasle in otroke, ki je ustanovil komuno v Razborju nad Lisco in ki se je za leto dni podal na cesto, med klošarje – v brezno trpljenja.

Sodeluje v radijskih oddajah in je gost na številnih okroglih mizah, predavanjih po šolah, kulturnih domovih in drugih ustanovah.

P. Gržan ni običajen duhovnik. On je Človek z veliko začetnico. Človek, ki ga je treba globoko spoštovati. Človek, ki je svoje življenje posvetil razdajanju revnim, nemočnim, trpečim, odvisnikom in malim ljudem. Išče odgovore in poti, zase, za ljudi v stiski in za Cerkev, ki ji pripada.

Na vprašanje, »KAKO ODGOVORITI NA TRPLJENJE?«, odgovori s kratkim in jasnim odgovorom: »S sočutjem. Z zaznavanjem sočutja. Z bližino. S podarjeno sočutno bližino.«
Zakaj je na svetu toliko trpljenja?

      Trpljenja je na svetu zelo veliko. Trpljenje nastane zaradi prizadetosti ljudi, ki so zboleli ali izgubili svoje najbližje, ki so bili izigrani, prizadeti, razočarani. Kako se približati tem ljudem? Kaj jim reči v tolažbo? Odgovor ni na ravni globokoumnega pametovanja, ampak sočustvovanja. Odgovor je v podarjeni bližini. Ko nekdo zelo trpi, je lahko vsaka beseda prepovršna in ne seže v globino bolečine. V takih trenutkih je potrebna in pomembna modrost. Človek iz lastnih izkušenj in iz lastnega trpljenja povezuje inteligenco razuma z inteligenco duha in srca. Nikoli nismo povsem prepričani, ali je v takih trenutkih bolj prav govoriti ali molčati in sočustvovati. V človeku je globoka bolečina, ki na različne načine išče pomoč za rešitev iz temnega brezna trpljenja. Bližina sočutja je tista, ki jo lahko podarimo trpečemu, da ne otopli in razsvetli ne samo srca trpečega, ampak tudi njegovo misel.

 

      Govorjenje oz. pametovanje brez sočustvovanja je samo obremenitev našega odnosa s trpečim. Pametovanje pomeni samo 7 odstotkov odgovora, preostalih 93 odstotkov je sočustvovanje. Ko dobiš v razum dovolj informacij za sposobnost zaznavanja, je treba združiti inteligenco duha in inteligenco srca, da lahko odgovarjaš na vprašanja, zakaj je toliko trpljenja …

Kako pristopiti k človeku, ki trpi?

      Tak človek je prizadet. Pogosto se ga izogibajo tudi bližnji, saj ne vedo, kako pristopiti k njemu. Z zunanjo gesto v obliki obreda (klic, pozdrav, stisk roke, objem …) stopimo v notranji odnos. Prve besede so težke, potem pa se zgodi odnos. Če se trpeči zapre vase, se vrtinči v breznu turobnih misli in v črnih čutenjih. Razum pri razumevanju trpečega človeka je zelo pomemben, vendar je premalo. Če bi uporabili samo razum, bi to, kar se dogaja, samo dušilo. Vključiti je treba srce in sočutje in vključiti je treba tudi vero, da se pokaže tudi delček Božje pristnosti.

Kaj nam daje moč, da odgovorimo na trpljenje?

      Moč prihaja iz srca in od zgoraj. Gospod ozdravlja. Čutenje prebudi blagoslov, ki je pri odgovarjanju na trpljenje nekaj najbolj pomembnega.

 

      Pomaga tudi bližina. Bližina ljudi, rastlin in živali. Sočutna Bližina, pisana z veliko začetnico. Bližina, ki daje korajžo, ki prežene strahove in samoto. Drug drugega „nucamo“. Ko delaš dobro za drugega, pomagaš predvsem sebi.

 

      V trenutkih bolečine so pomembne tudi drobne srčice, drobne pozornosti, ki ti dajejo moč. Pozoren moraš biti na ta majhna darilca od zgoraj. To je opora, da lahko zdržiš, da lahko preživiš, ko je težko, ko je hudo.

Kje je Bog ? Zakaj dopušča, da se godijo hude stvari?

      To vprašanje sta p. Gržanu postavila starša, ki sta izgubila hčerko v nesreči v hribih. Zakaj? Zakaj se je to zgodilo? Kako je Bog to dovolil? Vsak večer sta molila, da bi dobila milost in moč, da bi lahko razumela, zakaj je Bog dovolil, da se je to zgodilo.

 

      Kako odgovoriti? Ne moreš dati odgovora. Ne moreš poenostaviti, to je zelo zahtevna naloga:

 

      • nekdo pride k tebi in nekaj težkega nosi v duši;
      • z njim jočeš, z njim moliš, z njim čutiš;
      • v tebi zori trenutek za pravi odgovor;
      • pokažeš mu sočutje, stopiš z njim v sočutni odnos;
      • daš mu vedeti, da si mu blizu, in ta sočutna bližina daje moč in upanje.

In kako pomagati ljudem, ki žalujejo?

      Pomembno je, da k žalujočemu pristopimo s sočutjem, saj se potem vse zgodi samo po sebi. Človek mora iti skozi proces kultiviranega žalovanja in odžalovati izgubo. Tega danes žalujočim enostavno ne dovolimo, saj pokojnika takoj odpeljejo in ločijo od domačih. Ljudje lahko zaradi tega doživljajo trajni občutek izgube.

 

      Spomnimo se ravnanja naših prednikov, ko so imeli mrtvega v hiši. Sosedje so takoj prišli, saj so vedeli, da morajo preprosto biti z žalujočimi in jim pomagati. Veliko stvari so morali narediti: pri mrtvem so čuli in molili, pa ne zaradi mrliča, ampak zaradi domačih, da niso bili sami. Molitev je bila zvočna kulisa. Človek je imel včasih primerno porcijo žalovanja, danes mu tega ne dovolimo, zato se zlomi, notranje preobremeni, trpi. Nekdo te mora objeti in umiti tvoje trpljenje s solzami …

Kako si? Dobro! To je za 3!

      Tako p. Gržan odgovarja ljudem, ki ga sprašujejo, kako je. Pravi, da je življenje za 3 najboljše. Odlične situacije in življenja za 5 ne mara, saj ve, da odličnost prikliče nekaj slabega. Sprejema sebe in vse bližnje za 3, saj je to dobro. Če ima človek zelo velika pričakovanja, bo sebi in drugim povzročal veliko stisko. Veliki Buda je rekel: »Struna, ki je prenapeta, poči.«

 

      Tudi mi smo bili ustvarjeni (v stvar dani) in to avanturo življenja moramo preživeti. Sprejeti jo moramo kot priložnost in si pri tem pomagati. Pomagati si moramo, da sprejmemo realnost dobrega in hudega in to spremeniti v dobro priložnost.

In za konec …

      Končali smo z vprašanji, na katere je p. Gržan ljubeznivo odgovarjal. Predstavil nam je tudi svojo zadnjo knjigo. Pravi, da je debela in obsežna, saj na vprašanje, LE KAJ POČNE BOG V NEBESIH, KO JE NA ZEMLJI TOLIKO TRPEČIH?, nikakor ni mogel odgovoriti na kratko in na hitro.

 

      Med pisanjem knjige je doživel možgansko kap. Pravi , da mu je pomagala, da je glede nekaterih stvari prišel bolj »k pameti«. Ugotovil je tudi, da se mu počasi izteka čas in ga ne sme izgubljati z »blefiranjem«.

 

      In čisto za konec: Velika zahvala p. Gržanu za izjemno doživetje. Še bi ga poslušala. Upam, da bomo imeli še kdaj takšno priložnost …

Ester, LJ

 

23Mar/16

Izbor glasila Samarijan številka 2, september 2014, letnik XII

Samarijanova predavanja: Milena Jelen: Kako se duša zaščiti, kadar je ogrožena

Obrambni mehanizmi delujejo v duševnosti posameznika kot neke vrste zaščita, zato jim lahko rečemo tudi zaščitni obrambni mehanizmi (ZOM).

Procesi obrambe, ki se oblikujejo kot zdrave adaptacije na življenjske situacije, imajo več benignih funkcij: preprečujejo vdor prepovedanih nagonskih teženj v zavest in s tem njihovo izražanje, ublažijo močne občutke groze, strahu, besa, sramu in ogroženosti, ohranjajo samospoštovanje, vendar pa s tem popačijo realnost. Sprožijo se avtomatično oziroma nezavedno, uporabljamo jih vsi. To ni problematično, ni pa dobro, če v odrasli dobi uporabljamo preveč ZOM, ki sodijo v čas otroštva.

Na razvoj ZOM vplivajo: 1. posameznikov značaj, 2. narava stresa, ki ga je oseba doživljala v otroštvu, 3. model obramb, tudi tistih, ki jih je posameznik prevzel od pomembnih drugih (predvsem staršev, iz domačega okolja, od učiteljev), ter 4. izkušnje, ki jih je pridobil z uporabo svojega modela obramb (si je tako zgradil značajski oklep in se s tem prikrajšal za doživljanje ne le ogrožajočih, marveč tudi prijetnih in pozitivnih čustev?).

VRSTE ZAŠČITNIH OBRAMBNIH MEHANIZMOV

Čeprav ni dokazov, da si ZOM vedno sledijo v nekem razvojnem vrstnem redu, jih stroka deli na tiste »nižjega reda« ali »primitivne, arhaične« in druge »višjega reda« ali »zrele«.

Med primitivne oziroma arhaične spada umik, ki se pri otroku kaže tako, da kadar čuti preveliko stisko ali nelagodje, prestopi v drugo stanje zavesti – zaspi ter se s tem umakne. Pri odraslih osebah je ta umik lahko izražen z umikom iz socialnih stikov, nadomeščanjem medosebnih stikov s fantazijskim svetom, tudi z uporabo drog. Dobra stran umika je, da se oseba od resničnosti sicer oddalji, vendar je toliko ne popači.

V primeru, da se oseba z umikom pretežno odziva na strah, nelagodje, anksioznost, govorimo o shizoidnem tipu osebnosti (hrepeni po bližini, ko pa se približuje možnost uresničitve, se ustraši, umakne in ostane sama v sebi).

Zanikanje je, tudi pri odraslih, pogosto prvi odziv, posebej v primerih travmatičnih dogodkov, in tudi prva stopnja žalovanja. Razvojno izhaja iz obrambe, kot jo uporablja otrok: »Česar ne vidim, tega ni!« Otrok zavrne tisto, česar ne zmore prenesti, kot da to ne obstaja. Pogosta uporaba tega mehanizma je lahko pri odraslih zelo zaskrbljujoča (npr. materino zanikanje spolne zlorabe hčerke s strani partnerja, zanikanje starejše osebe, da je nevarna na cesti, izogibanje zdravniškemu pregledu, da ne bi izvedeli diagnoze).

Tudi omnipotentni nadzor izhaja iz egocentričnega dojemanja sveta iz otroštva. Občutek vsemogočnosti je za otrokov duševni razvoj bistvenega pomena: če sta dete in mati uglašena, mati zaznava njegove potrebe in jih zadovoljuje. Otrok torej doživlja zadovoljevanje svojih potreb kot samoumevno, vendar pa pozneje v razumevajočem in ljubečem okolju postopno spoznava, da se stvari ne dogajajo same po sebi, da starši niso vsemogočni in da tudi on sam ni vsemogočen. V primeru, da otrok ni dobil dovolj potrditev svoje omnipotentnosti, jo bo iskal vse življenje (psihopati, sociopati, brezobzirni, surovi ljudje, ki dokazujejo svojo moč in manipulirajo z drugimi – za zunanjo podobo pa se v njih skriva sram pred svojo šibkostjo).

Otrok idealizira, ker potrebuje zaupanje, da je njegov starš čudovit in vsemogočen, da je ob njem varen in ga bo obvaroval vsega hudega. Enako potrebuje občutek, da je tudi sam za starše enkraten in pomemben. To mu daje moč, da se sooča s svetom in da raste njegovo zaupanje vase. Postopno pa bo v razumevajočem in ljubečem okolju sprejel dejstvo, da so lahko tako starši in on sam tudi manj dobri, da nekaj zmorejo, nečesa pa ne. Če starši v otroku vidijo le možnost zadovoljitev lastnih potreb in spodbujajo v njem samo to, kar zanima njih, se bo otrok trudil ugajati, izpolnjevati zahteve svojih staršev in razvil bo »lažni jaz«.

Če ostane na tej razvojni stopnji, se razvije narcisistična struktura in tak človek bo vse življenje iskal potrditve, priznanja, da je atraktiven, da ima moč, da je pomemben in najboljši. Za njega bo najbolj pomembno, kako ustvarjati popolno podobo o sebi (jaz), ne pa, kako samega sebe sprejemati in se imeti rad. S tem seveda ohranja odvisnost od drugih, ki jim želi ustreči. Velja, da bolj ko je posameznik odvisen, večja je verjetnost, da idealizira.

Idealizaciji pa slej ko prej sledi deidealizacija; ta se razvije, ko idealizirana oseba ne izpolni pričakovanj.

Sledi tega ZOM-a so v nas vseh, kar se kaže v idealiziranju v ljubezenskem odnosu, pri pomembnih osebnostih …

Oseba, ki uporablja projekcijo in introjekcijo kot obrambo, nima postavljenih psiholoških meja med seboj in svetom. Projekcija je v benigni obliki osnova empatije, v maligni obliki pa oseba notranje vsebine razume, kot da prihajajo od zunaj (pripisovanje lastnih čustev, npr. zavisti, drugi osebi). V svoji maligni obliki tako projekcija povzroča nevarne nesporazume in veliko škodo v medosebnih odnosih.

Pri introjekciji človek zunanje vsebine razume, kot da prihajajo od znotraj. V svoji benigni obliki poteka, ko otrok posnema mamo in očeta ter se zdi, kot da jih je na neki način »pogoltnil«. V svoji maligni obliki pa lahko introjekcija privede do najbolj razvpitih, skoraj nerazumnih vedenj, med katere gotovo sodi identifikacija z agresorjem. V pogojih nenehnega strahu in zlorab bodo ljudje, da bi obvladovali grozo, prevzeli lastnosti svojih mučiteljev.

Projektivna identifikacija je združitev prej omenjenih ZOM in je posebej značilna za šibke psihološke strukture. Oseba, ki ne vzdrži ogrožajočih duševnih vsebin, jih odvrže v drugo osebo, da bi jih tako laže obvladovala. Druga oseba se pričakovano odzove, saj ji je vrinjeno nekaj tujega, in tako se ponavljajo samoizpolnjujoče napovedi (princip grešnega kozla).

Otrok uporablja cepitev ega (ang. splitting), ko še ne more dojeti, da zanj pomembna oseba poseduje tako dobre kot slabe lastnosti. Svoj svet organizira tako, da dojema ljudi, situacije kot dobre ali kot slabe. Ko otrok doseže konstantnost objekta, lahko do njega začuti tudi ambivalenco. S tem ZOM lahko odrasli dobro prenašamo, organiziramo situacije, ki nam povzročajo zmedo in strah (na primer bog proti hudiču, demokracija proti komunizmu ipd.), vendar nam cepitev ega močno pohabi sposobnost dojemanja realnosti.

Disociacijo osebnosti lahko doživimo v vsaki starosti, kadar travmatični dogodek presega naše sposobnosti, da bi se z njim spoprijeli. Z disociacijo oseba odreže bolečino, grozo, smrtni strah in ostane nekako zunaj travmatičnega dogodka. V mladosti zlorabljeni otroci s tem ZOM premagujejo vsakdanji stres. V njihovi odrasli dobi pa pogosto trpijo za disociativno motnjo; govorimo o disociativni osebnosti.

Potlačitev (najpogosteje omenjan ZOM) ni temelj vseh preostalih, ker potrebujemo za njegovo uporabo že izgrajen psihološki aparat za potlačitev naših mentalnih predstav nagonskih impulzov in čustev, ki so egu neprijetni, nezaželeni … Čeprav so te vsebine motivirano pozabljene ali ignorirane, postavljene v nezavedno, pa je njihova energija prosta in išče odvode (sanje, simptomi, napake).

Zdrs z višje na stopnjo razvoja, ki jo je oseba že obvladovala, ker je konfrontacija zaradi frustracije prehuda, se imenuje regresija. Regresiramo lahko zavestno (npr. ko potrebujemo “ujčkanje”, ko smo bolni). O regresiji kot ZOM pa govorimo takrat, ko je nezavedna (nekateri se umaknejo v bolezen – somatizacija; hipohondrija); če je to pretežni način, kako se oseba spoprijema z življenjem, jo lahko opredelimo kot nezrelo ali infantilno osebnost.

Izolacija je način soočanja s težkimi situacijami, tako da čustva izoliramo od kognitivnega dojemanja situacije (nujen ZOM pri kirurgih, vojnih strategih, detektivih; ZOM, ki so ga terapevti srečevali pri žrtvah taboriščnih grozot). Danes precenjujemo sposobnost ločevanja čustev od razuma, ne v funkciji ZOM, temveč kot naravno stanje (filmski junaki).

Racionalizacijo uporabimo največkrat takrat, kadar nam spodleti, da bi dobili, kar smo si želeli. Na ta način to z najmanj škode prebolimo. Gre za nezavedno samoprevaro, saj zamenjamo prave motive, ki so z vidika ega nesprejemljivi, s sprejemljivimi in zato višjimi motivi in cilji. Slaba stran tega ZOM pa je, da lahko na ta način racionaliziramo vse.

Za moraliziranje je značilna pravičniška drža: naša dolžnost je slediti neki smeri, vrednoti. To znajo izkoristiti politiki, verski voditelji in podobni.

Kadar želimo z določenimi mislimi, rituali izbrisati vsebine, ki jih ego ne sprejema, gre za razveljavitev storjenega. S tem nezavednim naporom skušamo vzpostaviti duševno ravnotežje, da se na nekakšen magičen način izbriše krivda, sram.

Za obrnitev proti sebi gre, ko negativno čustvo ali odnos do drugega objekta preusmerimo vase. Otrok bo jezo, strah raje kot na starše usmeril nase: če bom bolj pridna, mama zvečer ne bo odhajala ven. Kadar, na primer, odrasli napako raje takoj prevzamejo nase, kot da bi jo pripisali drugemu, to pa počno avtomatično in kompulzivno, govorimo o depresivnih strukturah.

Pri premestitvi gre za preusmeritev čustev, dejanj na drug objekt, ker bi bil pravi naslovnik preveč nevaren. Lahko preusmerimo odgovornost (nezvestoba), strahove (fobije), poželenja (fetiši) …

Konverzija negativnega čustva v pozitivno ali obratno (sovraštvo v ljubezen) imenujemo reakcijska formacija. Gre za zanikanje ambivalence, da lahko čutimo do iste osebe različna čustva. Za reakcijsko formacijo je značilno, da prinese trajne osebnostne spremembe, kar ne velja za mehanizem potlačitve. Na to posumimo takrat, kadar so moralne drže ali želene lastnosti krute, prisilne in pretirane (npr. altruizem je lahko maskiran izvorni egoizem).

Pri preobratu gre za oblikovanje scenarija, kjer objekt postane subjekt in obratno. Na ta način, ko se identificiramo s tistim, ki mu pomagamo, zadovoljujemo lastne potrebe. Za terapevte je to pomembno, saj je zanje ključno ozaveščanje lastnih potreb.

Z acting out (nenadzorovan, kompulzivni odziv) »spravimo iz sebe vse, kar smo pozabili« (Freud): tovrstni ZOM povezujemo z neprimernim, nekontroliranim vedenjem. Ta obramba je kompulzivna (ekshibicionizem, vojarizem, sadizem …), lahko pa na zunaj deluje popolnoma spontano (odvisniki, sociopati).

Sem spada tudi seksualizacija, pri čemer gre za uporabo seksualne aktivnosti in fantazij v obrambne namene, oziroma poskus obrniti neprijetno izkušnjo v pozitivno seksualno izkušnjo (invazivni posegi v otroštvu – mazohizem).

Sublimacija je zamenjava nekega nižjega nagonskega cilja z višjim duhovnim ciljem (npr. kirurg zadovolji svojo potrebo po agresiji na družbeno sprejemljiv način). Enako načelo je moč videti pri mnogih dosežkih kulture, umetnosti, religije, znanosti … Pri tem se psihološka energija ne porabi za nasprotovanje, ampak se sprosti za nekaj dobrega in koristnega in hkrati ohranja duševno homeostazo.

Anita, LJ


 

Samarijanova predavanja: Brigita Žajdela: Skupnostna psihiatrična obravnava

Kaj je skupnostna psihiatrična obravnava?
Skupnostna psihiatrična obravnava (v nadaljevanju SPO) je storitev, namenjena psihiatričnim bolnikom, ki se izvaja na njihovem domu. Program SPO se je razvijal kot majhen projekt po modelu iz Anglije in je zaradi pozitivnih učinkov prerastel v samostojni program Psihiatrične klinike Ljubljana. Vzpodbuda za nastanek programa je bilo sprejetje Zakona o duševnem zdravju leta 2008, ki državam članicam EU narekuje pripravo programov za čim večjo psihiatrično oskrbo bolnikov izven zidov psihiatričnih bolnišnic.

Komu je namenjena storitev SPO?
Program je namenjen težkim kroničnim bolnikom, starim med 18 in 60 let, ki imajo za seboj že več hospitalizacij v psihiatrični bolnišnici in so pogosto brez socialne mreže. Običajno bolnike v storitev napotijo iz oddelka na psihiatrični kliniki, včasih jih napoti ambulantni psihiater, pogosto pa bolnika napotijo tudi nevladne organizacije, na primer Altra, Paradoks , Šent. Pred vključitvijo bolnika v program je le-ta sprejet v dnevni program Psihiatrične klinike Ljubljana, kjer ima tim možnost, da ga spozna in presodi, ali je zanj storitev SPO primerna. Trajanje obravnave pri posameznem bolniku je različno. V povprečju so bolniki v storitev vključeni tri leta oziroma je bolnik iz obravnave odpuščen, potem ko eno leto ni bil hospitaliziran in se je njegovo stanje stabiliziralo. Do danes je bilo v program vključenih 124 bolnikov. Trenutno je v obravnavi 60 bolnikov.

Kdo izvaja program?
Program izvaja dobro usklajen tim, ki vključuje socialno delavko, medicinsko sestro, delovnega terapevta, psihologa in zdravnika. Obisk na domu poteka v paru, in sicer sta to običajno socialna delavka in medicinska sestra ali delavni terapevt. Obiske načrtujejo tedensko, glede na bolnikovo trenutno stanje, kadrovske in logistične zmožnosti.

Kako poteka obisk na domu?
Pred prvim obiskom bolnik in svojci podpišejo izjavo o sodelovanju. Obravnava je uspešnejša, če so vanjo aktivno vključeni tudi svojci.

Strokovna sodelavca včasih že ob prihodu ocenita bolnikovo duševno stanje, razpoloženje in osebno urejenost, čistočo bivalnih prostorov … Med samim obiskom se en strokovni delavec (koordinator) pogovarja in ukvarja z bolnikom, drugi pa s svojcem, če ta sodeluje v programu. Na obisku se običajno preveri in ureja medikamentozna terapija, in sicer se pripravi tedenska škatla s prekati za dnevne odmerke zdravil z namenom, da ne prihaja do zlorabe zdravil. Strokovni delavec prek pogovora z bolnikom poizve o poteku njegovega dneva in tedna ter ga vzpodbuja k skrbi za higieno in čistoči, k aktivnemu preživljanju prostega časa ipd. Pogosto je dovolj že to, da strokovni delavec pride na dom, saj bolnik dobi občutek, da ni pozabljen in da je nekomu mar zanj. Obisk traja od 30 do 45 minut.

Delo strokovnih delavcev, ki se odpravijo na teren, je težko in pogosto nepredvidljivo, ob vseh omejitvah pa se soočajo še z birokracijo, ki spremlja obravnavo vsakega bolnika in še dodatno jemlje čas, namenjen obiskom na domu.

Predavanje smo zaključili s predstavitvijo ostalih programov, ki jih poleg predstavljenega izvaja omenjeni strokovni tim in s primerom iz prakse, ki je pokazal, s kakšnimi težavami se soočajo strokovni delavci tega programa. Včasih so le nemi opazovalci dogajanja, kjer zaradi prepletenosti bolezni z ostalimi neurejenimi razmerami trpi celotna družina. Zakonodaja je včasih tako neživljenjsko zaščitniška, da strokovni delavci nimajo orodja, kako bi lahko ukrepali v primerih, ko je nevarnosti izpostavljen družinski član ali bolnik sam. Strokovni delavci, ki opravljajo obiske na terenu, so neverjetni in srčni, vendar pa kljub zahtevnosti dela nimajo omogočene supervizije ali drugih oblik razbremenitve.

SPO je zelo pomembna za bolnike, saj so člani strokovnega tima poleg obiskovanja na domu bolniku na voljo tudi 24 ur na dan prek telefona. Bolniki telefona ne zlorabljajo, jim pa 24 urna dostopnost do osebja veliko pomeni.

Ob vsem slišanem ne morem mimo podobnosti SPO z našim delom. Predvsem me je prešinila podobnost med bolniki v obravnavi in stalnimi klicalci. Tudi mi bi včasih radi rešili njihovo situacijo, tudi nas kdaj posrkajo vase … in tudi našim stalnim klicalcem veliko pomeni, da smo jim na voljo 24 ur na dan. Morda pa je kakšen od bolnikov, vključenih v SPO, tudi naš stalni klicalec?

Katja, LJ