Izbor glasila Samarijan številka 1, april 2010, letnik VIII

Samarijanove delavnice: Belokranjske pisanice

Na društvu smo se odločili, da bomo naše člane povabili na izdelovanje belokranjskih pisanic. Organizirali smo dve delavnici, eno v Ljubljani in eno v Mariboru. Tako sem dve soboti namenila našim članicam. Obe delavnici sta bili dobro obiskani. Samarijanka Magda je skrbela, da je delo potekalo nemoteno in vmes večkrat fotografirala.

Belokranjske pisanice imajo svojo posebnost: značilni geometrijski liki so narejeni v batik tehniki, z dvema barvama, črno in rdečo.

Za delo smo potrebovale jajce, pisač, čebelji vosek, svečo, nad katero smo topile vosek, rdečo in črno barvo ter nekaj ročne spretnosti. Dobre tri ure smo ustvarjale. V nas je bila rahla napetost: kaj sem naredila, joj ta črta ni dobra, sedaj se mi razlije še vosek na jajcu, tu se ne da nič popravit. Ko jim razložim, da je vsaka pisanica unikatna in da bo čudovita kljub spodrslaju, so se pomirile. Bolj boleče je bilo, ko se je pri odstranjevanju voska jajce skotalilo na tla in je počilo. No, na koncu sledi še pika na i. Pisanici smo dali še nekaj leska, namazali smo jo z maščobo in skozi luknjici napeljali rdeč cofek. Izdelke smo položile v pleteno košarico in jih seveda še fotografirale.

Želim povedati, da samarijanke niso samo na telefonu. Pri izdelovanju pisanic so se poglobile v delo z umirjenostjo, potrpežljivostjo in z vso ljubeznijo. Kljub temu, da je včasih prišlo tudi do nesreče in se je pisanica razbila, so hrabro prenesle. Hvala vam, da ste si vzele čas in ste prišle!

Vsem samarijankam in samarijanom želim vesele velikonočne praznike,

Nevenka


Naši vtisi o delavnici

Naša Nevenka je zdaj že priznana izdelovalka belokranjskih pisanic. Občudovali smo jih na razstavah v društvu in drugje. Končno pa smo jo prepričali, da je imela delavnice o izdelovanju pisanic tudi za samarijane v Ljubljani in Mariboru. In kako je bilo? Poglejte, preberite!

Presenetila sem samo sebe. Lep občutek.

Suzana, Maribor


Ko misliš, da te v življenju nič več ne more presenetiti, se krepko motiš. Lepo mi je bilo.

Tamara, Maribor


Današnja delavnica je prinesla nova znanja in izkušnje – uživala sem in veselim se in upam, da jo še kdaj ponovimo, saj se je izkazalo, da smo skriti talenti. Hvala Nevenki in Magdi!

brez podpisa


Veliko lepih utrinkov s te delavnice. Izkušnja, ki jo je Nevenka podelila, me je razveselila. Sedaj bodo prazniki lepši!

brez podpisa


Včasih je tudi lep sončen dan lepo preživeti ob delu.

nečitljiv podpis


Meditacija v delu, čudovito in zanimivo. Hvala, da sta prišli in nam poklonili ta prelepi čas.

Melita


Velika noč je lahko kadarkoli. Hvala!

brez podpisa


Slovo od našega supervizorja: Dr. Branislavu Cvetku v spomin

Jeseni 2009 je na Rašici umrl naš supervizor dr. Branislav Cvetko.

Vsak človek s svojim obstojem, osebnostnimi lastnostmi in delovanjem pušča za sabo sled. Kako široka je, je odvisno od razvejanosti njegovega delovanja in od števila njegovih življenjskih sopotnikov, ki jih je z njim povezoval skupni interes in cilj. Kako osupljiva je ta sled, pa je odvisno od izjemnosti njegove osebnosti in presežnosti njegovega delovanja. Ko se spominjamo delavca v vinogradu, imenovanem Društvo svetovalcev zaupni telefon Samarijan, dr. Branislava Cvetka, lahko mirno zapišem, da je pustil široko in osupljivo, občudovanja vredno sled.

Kot zdravnik, specialist nevrologije in psihiatrije, doktor znanosti je predvsem skrbel za duševno zdravje ljudi, bil pa je tudi direktor Bolnice za duševne bolezni Ljubljana Polje. Zanimivo je, da je na tem položaju podpisal sklep o ustanovitvi prvega zaupnega telefon v Sloveniji ‘Klic v duševni stiski’, ki v okviru Psihiatrične klinike – kot oblika prve psihiatrične pomoči ponoči, ko je ambulanta zaprta – deluje že osemindvajset let. Takrat pač ni mogel pomisliti, da se bo po končani redni zaposlitvi znova tesno povezal s še enim telefonom za klic v duševni stiski, s Samarijanom.

Ko je Samarijan 25. decembra 1996 začel z delom, so že od začetka za trajno izobraževanje svetovalcev skrbeli supervizorji. Za to nalogo so prišli v poštev čisto posebni ljudje: morali so biti strokovnjaki in morali so biti pripravljeni delati prostovoljno (brez nagrade, ker Samarijan ni premogel denarja za to). Že na začetku se je kot supervizor Samarijanu pridružil dr. Cvetko. Spričo dejstva, da so se med klicalci velikokrat pojavljali psihiatrični bolniki, ki so večinoma postali tudi redni (in utrujajoči) klicalci, je hitro uvidel potrebo po dodatnem šolanju svetovalcev v tej smeri. Prevzel je pobudo in za Samarijanove svetovalce v Bolnici za duševne bolezni v Begunjah organiziral celodnevni seminar o depresiji in shizofreniji, ki ga je vodil psihiater dr. Šmitek.

Člani Samarijana so se kar v lepem številu udeleževali Letnih srečanj Slovenskega združenja kriznih telefonov. Nekajkrat so Samarijanovi supervizorji na teh srečanjih tudi predavali – tudi dr. Cvetko – samo enkrat pa se je zgodilo, da je bil en dan na srečanju razen dr. Cvetka prisoten tudi Samarijanov supervizor. Nasprotno temu pa dr. Cvetko ni izostal na nobenem srečanju. Na teh srečanjih je vodil delavnice, debatiral, se s svetovalci pogovarjal in jih bogatil.

Najbolj številnim pa bo zagotovo ostal v spominu kot supervizor.  Vsak mesec se je iz Velikih Lašč pripeljal v Ljubljano, ob uri stopil v sobo, sedel na svoj stol in z nasmeškom vprašal: »No, kako?« Vedno nas je presenečal z življenjskim pristopom, ki ga nikoli ni povsem prekrila široka strokovnost. Z izredno umirjenostjo je našel besede in način, na katerega jih je povedal, da je razrešil zaskrbljenost in povrnil dušni mir svetovalcu ob še tako zamotanem primeru.

Pogrešamo ga in pogrešali ga bomo. Za njegovo nesebično pomoč, za njegovo umirjenost in prijaznost mu bomo hranili topel spomin.

Marjan Žveglič


 

Samarijanov intervju: Doživetje je močnejše od bolečih nog

Zadnja leta je vodstvo samarijanskih gorskih izletov prevzel naš član Darko. Tisti, ki smo že bili z njim na katerem od izletov, vemo, kako prijetno in varno se počutimo pod njegovim vodstvom. V želji, da ga predstavimo tudi tistim, ki se še niste opogumili za izlet, pa objavljamo kratek potovor z njim.

Kako te je zaneslo v naše društvo, koliko časa si že naš član?
Vsakih toliko let človek naredi »bilanco« v svojem življenju. Po eni takih bilanc pred kakimi desetimi leti sem ugotovil, da na zunaj izgleda vse lepo, nekaj pa je vendarle manjkalo. V tistem času sem temeljito spremenil svoj sistem vrednot. Eno pomembnih spoznanj je bilo, da smo ljudje med sabo povezani dosti bolj kot si mislimo. Z ženo Darjo, ki je to vedela že precej pred mano, sva takrat iskala dejavnost, kjer bi lahko prispevala kaj dobrega. Darja je tudi »odkrila« društvo Samarijan in že po uvodnem pogovoru sva si rekla ‘to je to’ in upala, da naju bodo sprejeli. In so naju. Zdajle je ravno štiri leta, odkar sva tukaj.

Dežurstvo, ki ti je ostalo v spominu.
Dežurstvo samo po sebi ni kaj takega, da bi ostalo v spominu. Vedno se ga veselim. Klicalci pa so tisti, ki včasih zapišejo kaj trajnega v moj spomin. No, k sreči imam spomin vzgojen tako, da se slabi vtisi hitro zbrišejo, dobro pa ostane. Dejstvo je, da tudi nam klicalci veliko dajo. Še vedno se učim poslušati in še vedno kdaj odložim slušalko s solznimi očmi. Stiska nekaterih je resnično neizmerna.

Prvi koraki v gorah.
Kot osnovnošolca me je stric včasih vzel kam s sabo in med hojo navkreber sem si vedno obljubil, da nikoli več ne bom šel nikamor v gore, ker je prenaporno (take misli me še zdaj ob kakšnem gaženju po globokem snegu ali lomastenju po gostem ruševju občasno obidejo, haha). Vedno pa potem po povratku po nekaj dneh pozabim na obljubo. Doživetje je močnejše od bolečih nog, prask, strganih hlač in žuljev.

Doživetja sem hotel omogočiti tudi drugim, zato sem se dobrih deset let aktivno ukvarjal z vodenjem. Na mojih turah je bilo praviloma vedno treba kaj malega poplezati, zato nikoli nisem imel velikih skupin. Zahtevne ture terjajo dobro pripravo in pomenijo tudi večjo odgovornost. Vodnik je namreč za vodene v celoti odgovoren.

Kakšne vzpone imaš najrajši?

Nimam najljubše zvrsti gorništva, v vsem skušam biti zmeren. Če v kakšnem obdobju rad raziskujem in iščem kakšne res redko obiskane kraje, me potem nekaj časa »drži« plezarija. Seveda ima tudi rastlinstvo in živalstvo svoje mesto, ampak temu se bom bolj posvetil kasneje.

Kar smeje se mi, ko sledim kakšni že dolgo opuščeni stezi ali najdem nenavadno lahek prehod čez navidez neprehoden svet. Težko je z besedami opisati mir na kakšnem odmaknjenem kotičku. Pozimi so gore posebno lepe. Turno smučanje in zimski alpinizem je doživetje, vredno vsakega truda. Potrebno pa je vsak hip vedeti, da se še tako lepa tura lahko spremeni v svoje nasprotje. V mislih imam nesreče, ki jih je vsako leto več. Zato je tudi v gorah potrebno najprej znati in potem imeti izkušnje. In ne pretiravati. Še vedno je najlepši del vsake ture vrnitev domov.

Samarijanovi izleti – kako jih pripravljaš, kakšno je vodilo pri odločitvi, kam nas boš peljal…

Tisto leto, ko sem prišel k Samarijanu, sem sklenil prenehati z vodenjem, zdaj pa kaže, da temu ne bo tako. No, zmanjšal pa sem zahtevnost tur. Na vsaki turi je na prvem mestu varnost.

Izbira ciljev je težji del, saj je nemogoče najti, nekaj kar bi večini ustrezalo. Zato sem zastavil tako, da je en izlet res lahek, primeren tudi za otroke (do zdaj jih še nihče ni pripeljal s sabo), druga dva pa bolj ali manj gorniška. Tudi če je vrh znan, je lepo priti nanj po kakšni nevsakdanji poti. Ali pa tam, kjer poti sploh ni. Trudim se povedati tudi kaj o krajih in ljudeh, tu pa Samarijani včasih vedo več kot jaz …

Kaj načrtuješ za to leto?

      1. Izlet : Vremščica, 1027m: nedelja,23. maja
      2. Izlet: Ogradi, 2087m: nedelja, 25.julija
      3. Izlet: Goli vrh, 1787m: nedelja 12. septembra
      Upam, da vam bo všeč.
      Pogovarjala se je Darja, Ljubljana

 

Novoletno srečanje samarijanov: Kjer te imajo radi takega, kot si

Letos smo se samarijani zbrali v COŠD Spuhlja pri Ptuju, da bi skupaj praznovali prihod novega leta. Kot ponavadi smo ob druženju imeli tudi zanimive delavnice, obiskali smo tipično panonsko hišo-muzej in se poveselili ob večernem zabavnem programu s plesom. Na novoletnem srečanju sem bila prvič, gotovo pa ne zadnjič!

Vedno znova sem presenečena, ko opazujem dogajanje okrog sebe na Samarijanovih srečanjih: ko se zberemo, se najprej malo opazujemo, nato spoznavamo, potem pa nemudoma začnemo tkati nevidne vezi, ki so na koncu prepletene v gosto mrežo, ki ustvarja enkratno vzdušje, značilno za Samarijana. Razidemo se kot veliki prijatelji, polni iskrenih misli, vtisov, ljubezni in v pričakovanju naslednjega srečanja.

Alenka, Ljubljana

Samarijanovo novoletno praznovanje, letos v prelepi naravi Štajerske, je bilo spet tisto ‘tapravo’. Zbrani z vseh vetrov Slovenije smo takoj ob prihodu začutili vzdušje. Vzdušje, kakršno je tam, kjer te imajo radi takega, kot si.Težko je z besedami opisati naše navdušenje nad delavnicami, ki so nam marsikaj povedale o nas samih.Posebno poglavje je bil naš novoletni bife, ki je letos bil takoooo zelooo bogat. Seveda nismo zanemarili niti novoletnega sporeda in opolnoči zdravice z otroškim šampanjcem, katerega smo začuda vsi hvalili.Upam, da bodo fotke z letošnjega praznovanja dovolj prepričljive, da naslednje praznovanje ne bo minilo brez TEBE.

Irena, Maribor

Na srečanju sem se počutila zelo dobro. Všeč mi je bilo, da ni bilo tako natrpano s programom. Večerna zabava se mi je zdela super, saj sta nas mariborska voditelja, izkušen in umirjen Miran in njegova prikupna mlada sovoditeljica Lejla, neprisiljeno z igrami vodila skozi ves večer, tako da smo prav hitro priplesali do polnoči. Tudi predavanje Jožice v nedeljo me je z njenim ogromnim znanjem in izkušnjami navdušilo. Srečanje je nudilo dovolj priložnosti za sklepanje novih prijateljstev in zelo sem vesela, da sem spoznala Mojco iz Maribora, s katero si izmenjujeva maile in se hkrati bolje spoznavava. Hvala tudi patru Tomažu, ki s svojim toplim odnosom do ljudi naredi iz vsake maše nekaj posebnega in dragocenega. Domov sem prišla sproščena, polna miru in ljubezni in zdelo se mi je, da sem še nekaj časa plavala na oblakih in vsrkavala pozitivno energijo, s katero smo polnili drug drugega. Vse pohvale tudi delavcem doma, še posebej prijazni kuharici.

Milena, Kranj

Samarijan informira: Trpinčenje in nadlegovanje na delovnem mestu oziroma mobbing

Tako kot v Evropi se tudi v Sloveniji srečujemo s trpinčenjem na delovnem mestu oziroma mobbingom. Vzroki za slabe medčloveške odnose na delovnem mestu so lahko različni (pomanjkanje srčne kulture, nizke družbene vrednot …), zato nam nikoli ne sme biti vseeno, kakšen odnos vzpostavimo v medsebojni komunikaciji. Vodilo ravnanja vseh nas bi moralo biti, da spoštujemo različnost posameznikov. Da vedno vsi ne ravnamo tako, nam sporočajo tisti, ki se pri svojem delu srečujejo z pojavi trpinčenja.

Trpinčenje oziroma mobbing poimenujemo z različnimi imeni (bullying, teroriziranje, viktimiziranje, trpinčenje, šikaniranje …), za katerimi se skriva enak pomen: sitemetično slabo ravnaje z zaposlenimi in sodelavci, ki lahko, če se ponavlja ali poteka kontinuirano, povzroči žrtvam resne socialne, psihične in telesne zdravstvene težave.

Prvi je pojav definiral švedski raziskovalec nemškega rodu Heinz Leyman, ki pravi:

“Da lahko govorimo o nasilju na delovnem mestu in dobimo razsežnost trpinčenja, zahteva ta definicija izpolnjenost naslednjih pogojev:

  • sovražna in neetična komunikacija do žrtve s strani ene ali več oseb;
  • pogostost/sistematičnost (statistična definicija: vsaj enkrat na teden);
  • pojavnost skozi daljše časovno obdobje (statistična definicija: vsaj šest mesecev).
  • HEINZ LEYMAN DELI TRPINČENJE NA PET RAZLIČNIH KATEGORIJ:

  • Ravnanje, ki vpliva na samoizražanje in na način komunikacije.
  • Omejevanje in preprečevanje družabnih žrtvinih stikov.
  • Kršitev žrtvinega ugleda.
  • Napadi na kakovost žrtvinega poklicnega in življenjskega položaja.
  • Neposredni napad na zdravje osebe.
  • Ločimo pet faz v procesu trpinčenja:

  • Konflikt (gre za kritičen dogodek).
  • Nasilna dejanja (skupaj s psihološkimi napadi sprožijo proces trpinčenja).
  • Vključenost vodstva.
  • Ožigosanje/etiketiranje žrtve.
  • Izključitev, izgon (travmatske posledice, psihosomatske bolezni, čustveni pretresi