O DRUŠTVU

KAJ JE ZAUPNI TELEFON

POSLANSTVO DRUŠTVA

ZAKAJ ZAUPNI TELEFON

KAKO POSTANEM ČLAN

MOTIVACIJA ZA ČLANSTVO

OBVEZNOSTI ČLANOV

BESEDE SAMARIJANOV

GLASILO DRUŠTVA

ETIČNE NORME

ZAUPNI TELEFONI PO SVETU

Novo: NAKUP KNJIGE


PREDAVANJA

ČLANKI

NOVOSTI NA STRANI
 


Glasilo Društva zaupni telefon Samarijan

Kazalo:

  • Samarijan številka 1, april 2012, letnik X
  • Samarijan številka 3, december 2011, letnik IX
  • Samarijan številka 2, avgust 2011, letnik IX
  • Samarijan številka 1, april 2011, letnik IX
  • Samarijan številka 3, december 2010, letnik VIII
  • Samarijan 3/2010 - Priloga
  • Samarijan številka 2, julij 2010, letnik VIII
  • Samarijan številka 1, april 2010, letnik VIII
  • Samarijan številka 3, december 2009, letnik VII
  • Samarijan številka 2, avgust 2009, letnik VII
  • Samarijan številka 1, april 2009, letnik VII
  • Samarijan številka 3, december 2008, letnik VI
  • Samarijan številka 2, oktober 2008, letnik VI
  • Samarijan številka 1, junij 2008, letnik VI
  • Samarijan številka 3, oktober 2007, letnik V

    • Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 1, april 2012, letnik X

    Samarijanov intervju: Prava samarijanka


    Skoraj ni samarijana, ki ne bi poznal Mojce. Tiste Mojce, ki je pri Samarijanu od ustanovitve, prav tiste, ki je prevedla in priredila učbenik, iz katerega se učimo, tiste, ki uvodne besede v izobraževanje novih članov zastavi tako doživeto in prepričljivo, da prepriča tudi omahljivce … ali pa bi morala reči samo: Mojce, prave samarijanke. Te dni se poslavlja od intenzivnega samarijanskega dela, čeprav nam ostaja zvesta. Zato smo v uredništvu sklenili, da moramo nujno pripraviti intervju z njo in njene misli prenesti vsem članom.

    Kdo si, kako bi se predstavila: kot človek, kot članica Društva
    Kdo sem kot človek? Na misel mi prihaja tista De Mellova zgodba, v kateri Bog prav to vprašanje postavi neki ženski duši, ki je pravkar zapustila telo in se znašla pred nebeškim prestolom. »Županova žena sem,« je bil njen prvi odgovor. »Nisem te vprašal, čigava žena si, temveč kdo si.« Tako je Bog kar po vrsti zavračal vse njene odgovore: »Nisem te vprašal po poklicu, ne po narodnosti, ne po veroizpovedi in tudi ne po tem, kaj si delala. Vprašal sem te, kdo si.« Žena ni znala odgovoriti. Ni naredila izpita in morala se je vrniti na zemljo. V podobni zadregi sedaj sama stojim pred tem vprašanjem. Še nekaj časa bom morala živeti, da bom lahko verodostojno odgovorila na to vprašanje. (Kaže, da se mi obeta dolgo življenje!) V resnici sebe doživljam kot bitje, ki se še rojeva, je še v nastajanju. Danes nisem ista kot sem bila včeraj, tiste Mojce iz mladosti pa skoraj ne poznam več. Kot kipar v kamnu zasluti neko podobo in z dletom odstranjuje snov, ki jo zakriva, tako jaz še iščem svoj obraz in ga skozi delo, dogodke in ljudi poskušam osvobajati od navlake nepristnega, ki duši življenje.


    Kdo sem kot članica Društva, bi morda lažje odgovorila. Skoraj sedem desetletij že potujem skozi življenje, tako so me do neke mere že življenjske izkušnje usposabljale za delo na telefonu, v smislu nič človeškega mi ni tuje. Dogajale so se mi lepe, pa tudi hude stvari; doživela sem rojstva, pa tudi smrti; ljubezen, pa tudi izdajstva; delala sem najrazličnejše stvari, srečala na tisoče ljudi, pa tudi kdaj ubrala napačno pot in zablodila v slepo ulico, kar mi je pomagalo, da sem bila lahko prizanesljiva do tistih klicalcev, ki »so si sami zakuhali« svojo stisko in nemočni obtičali v njej.

    Začetki dežuranja in dela v Društvu
    Verjamem, da me je k Samarijanu privedla »tista dobrotna Luč«, ki je vedela, da v naslednjih 15 letih potrebujem ravno to izkušnjo in te vrste ljudi okoli sebe. Torej »po naključju« sem spomladi leta 1996 na cesti srečala Mijo ravno takrat, ko je iskala nekoga, ki bi prevedel priročnik za izobraževanje prostovoljcev na kriznem telefonu. In ker sem bila »slučajno« na daljšem bolniškem dopustu, sem pristala. Vozila sem se k Marjanu (Žvegliču, ustanovitelju društva, op.ur.) in s skupnimi močmi sva besedilo spravila v slovenščino. Tako sem se seznanila z načinom dela in šele čisto na koncu sem si upala prav plašno vprašati, če se lahko pridružim. Prej sem vedno mislila, da je za to delo potrebno malo manj kot doktorat iz psihologije in da so na drugi strani telefonske linije sami karizmatični izbranci, med katerimi gotovo ni mesta zame. Brez te uverture se sama gotovo ne bi prijavila.

    Učbeniki – izbira in dilema prevoda
    Ko sva z Marjanom prevajala prvi učbenik, se je mudilo in v tistem času ni bilo mogoče poiskati prvotnega besedila. Angleška knjižica je bila namreč prevod nemškega izvirnika, povrhu tega pa še skrajšan in prirejen. Zase lahko rečem, da mi spočetka marsikaj sploh ni bilo razumljivo, malo zaradi nerodnega jezika, malo pa zaradi mojega lastnega nepoznavanja tega strokovnega področja. Šele proti koncu sem začela skozi drevesa zaznavati obrise gozda. Zaradi vsega tega ni čudno, da besedilo včasih ni bilo najbolj jasno in ponekod tudi ne dovolj urejeno. Vseeno pa sem prepričana, da dober učitelj zna dobro delati tudi s pomanjkljivim učbenikom, da je ta knjižica postavila zdrave temelje našemu delu in služila kot kvalitetna podlaga našim izobraževalnim delavnicam.
    Z novim učbenikom sem želela prvi učbenik urediti bolj sistematično, ne da bi ga vsebinsko spreminjala. Zavedam pa se, da je besedilo ponekod zelo zgoščeno in da od mentorja zahteva dosti osebnega angažmaja, pojasnjevanja in primerov iz lastne prakse. V tem tudi vidim pomanjkljivost sedanjega učbenika. Idealno bi bilo, če bi učbenik vseboval tako jasno in sistematično podana teoretična izhodišča, kakor tudi konkretna navodila za delo in vrsto praktičnih primerov za ilustracijo.

    Izobraževanje novih članov: izzivi, izkušnje, spoznanja, anekdote...
    Ko pomislim na tiste sobotne dopoldneve, ki sem jih preživljala z novimi člani (običajno v kakšni temačni kleti, ko je zunaj sijalo spomladansko sonce), občutim najprej veliko hvaležnost za pristno človeška doživetja pri delu v skupinah. Hvaležna sem vsem, ki so v iskrenih izpovedih podarili delček sebe, svojih življenjskih izkušenj, včasih tudi najbolj intimnih in bolečih. Tako se je med nami ustvarilo ozračje medsebojnega zaupanja, ki je omogočalo, da smo sploh lahko začutili, ne samo razumeli, kako se medčloveški odnosi začnejo s poslušanjem in sprejemanjem. Neznanci smo po teh srečanjih doživeli bližino in domov odhajali bogatejši.
    Novi člani so prihajali z različnimi predstavami o tem, kaj naj bi na telefonu počeli in marsikdo je moral v sebi izvesti nekakšen kopernikanski preobrat od »pokazal jim bom pot ven« do »stal jim bom ob strani, če bodo iskali pot ven ali tudi ne«. o sem jim vedno znova dopovedovala, da je treba najprej slišati, zares slišati, ne samo z razumom, temveč tudi s srcem, preden spregovoriš, sem to resnico dopovedovala tudi sebi, jo uzaveščala in jo sčasoma začela vnašati v lastno življenje. Prepričana sem, da so se mi izboljšali odnosi v osebnem življenju tudi zato, ker sem ob sobotah hodila v šolo odnosov.
    Učila sem se tudi iz težav, ki sem jih opažala pri članih skupine. Največji izziv mi je vedno bila tista vaja, v kateri je treba odslikavati trditve sogovornika. Kako težko, kako zelo težko nam je zares slišati in sprejeti nekoga, ki misli drugače. Slišimo argument razumsko in ga ponovimo, ne zmoremo pa »nasprotniku« priznati njegove moralne pokončnosti ali čustvene topline. Če nič drugega, v povzemanju vsaj pozitivne pridevnike slabimo in negativne krepimo. Morda imam previsoke kriterije, vendar s to vajo nikoli nisem bila zadovoljna; kot neprebavljena hrana mi je obtičala v želodcu, ko sem odhajala domov. Opazila sem tudi, kako nerodni smo Slovenci, že takrat, ko gre za pogled vase in razpoznavanje lastnih čustev, pri izražanju se pa sploh zatakne, in to ne samo moškim. Zelo malo znamo povedati o svojem čutenju, kar bi presegalo pridevnika vesel ali žalosten Kvečjemu kakšen zelo ali ful znamo dodati.

    Mejniki pri delu v Društvu, pomembni dogodki
    Težko bi govorila o mejnikih, ki bi eno obdobje ločevali od drugega z nečim povsem novim. Društvo Samarijan vidim kot živ organizem, ki se ves čas spreminja, raste, dozoreva, ki preživlja mirnejša in bolj razburkana obdobja, kljub vsemu pa ohranja svojo vsebinsko naravnanost, ki je bila zastavljena pred 15 leti. Seveda neke vrste ločnico predstavlja vsaka sprememba v dejavnosti, ki se uvede na novo in vsaka, ki se opusti. Nekaj novega in drugačnega so prinašala vsa naša druženja, širjenje mreže, strokovna srečanja, izdajanje glasila, fotografske razstave, novi prostori, izleti, izobraževanje in podobno. Mejnik pa je tudi vsak član, ki vstopi v Društvo in s seboj prinese svojo energijo, svojo enkratnost in čisto posebne talente. So bili sicer dogodki in ljudje, ki so izstopali in bolj očitno vplivali na utrip Društva, vendar so k življenju skupnosti prav tako prispevale svoj dragoceni delež tiste tihe duše, ki jih ni opaziti, vendar s svojo plemenitostjo in dobroto prinašajo toplino, strpnost, blažijo konflikte in ustvarjajo ozračje pripadnosti.

    Kako bi strnila izkušnje teh let?
    Iskreno lahko rečem, da mi je sodelovanje na Samarijanu zaznamovalo zadnjih 15 let kot eno najdragocenejših izkušenj v življenju. Ne vem, kako bi preživela to svoje zadnje razburkano obdobje brez izkušenj in spoznanj, ki sem jih pridobila tako v samem stiku z ljudmi v stiski kot na supervizijah, na izobraževanju in še posebej iz odnosov s sodelavci, med katerimi sem našla prijateljstva, podporo in razumevanje. Ni leporečje in ne vljudnost, če rečem, da sem prejemala dosti več kot sem dajala.
    Ko razmišljam, zakaj sem se tako dobro počutila ravno v tej skupnosti, ko imam vendar v vsaki drugi občutek, da ne spadam zraven, ker »štrlim ven« - v desno, ko sem na levici in v levo, ko sem na desnici. Pri Samarijanu sem se počutila varno, ker sem bila sprejeta taka, kot sem. Dobro mi je dela raznolikost – generacij, značajev, pogledov na svet, ob vsem tem pa dosti strpnosti, ki dopušča svobodo. V teh kriznih časih, ko se vse naokrog gosti vzdušje pesimizma, strahu, nezaupanja in ko se govori, da je ves svet pokvarjen, mi veliko pomeni že samo dejstvo, da vem za ljudi, ki so pripravljeni tudi nekaj žrtvovati, da podajo roko človeku v stiski.

    Popotnica sedanjim in bodočim članom
    »Imejte radi ljudi« je sicer odgovor, ki se ponuja na prvo žogo, vendar sem jaz do lepih besed o ljubezni vedno malo nezaupljiva. Lepo zvenijo, lahko jih je izreči, zadaj pa se skriva cel kup pasti. Pomoč drugim je lahko sredstvo za reševanje lastnih problemov, beg pred samim seboj in odgovornostmi lastnega življenja. Lahko imamo najboljše namene, pa smo v sebi tako zavozlani, da enostavno ne zmoremo slišati nekoga, ki je drugačen, ne moremo sestopiti iz svojega ega in spoštljivo, da ne rečem ponižno, obstati pred skrivnostjo drugega. Mislim, da smo ljubezni sposobni samo v kolikor smo v sebi pristni, svobodni, uravnoteženi, sposobni polnokrvno živeti svoje življenje v vseh dimenzijah. V tem pa smo vsi še na poti (glej začetek pogovora). Zato bi svojo popotnico strnila v eno samo misel, ki bi jo najraje desetkrat ponovila, pa naj zadoščajo samo velike črke : DELO NA SEBI!

    Spraševala Darja, LJ

    Samarijanovih 15: Robotek

    Praznujemo 15 let!
    Kmalu bomo polnoletni spet.
    Še delamo napake,
    najstniške in take,
    da ne moremo verjet,
    ko nas prevzame naš nasvet!

    Zato danes postala bom robotek.
    Naučili so me:
    »Ko pozvoni, dvigni in p o s l u š a j,
    vzdihni in odloži!
    Ko pozvoni, dvigni in p o s l u š a j,
    pokimaj in odloži!«

    »D E S E T I Č že p o s l u š a m,
    a se mi dozdeva,
    da dotikam se ljudi,
    ki v svoj 'mavec' so zaviti
    in do njih je težko priti.

    Zgodbe se vrstijo,
    druga drugo dohitijo,
    a resnico zamolčijo,
    da bi v e č k r a t jih p o s l u š a l,
    ko v bolečini se zgubijo …«
    tarna 15-letni robotek.

    Slavica, LJ

    Samarijanovih 15: Samarijan in jaz, jaz in Samarijan

    Samarijan in jaz, jaz in Samarijan
    že kar nekaj let skupaj
    z roko v roki potujeva,
    odpirava srce in dušo,
    počasi se spoznavava,
    na dveh straneh iste žice
    pogosto se srečujeva.

    Samarijan in jaz, jaz in Samarijan
    poslušava, odkimava, pokimava,
    skupaj jokava in pojeva,
    včasih doooooooooolgo molčiva,
    drugič se veselo smejiva,
    včasih skupaj moliva.

    Samarijan in jaz, jaz in Samarijan
    sva velikokrat samo
    za poslušanje zvesto uho,
    včasih prijazna gospa,
    drugič Marija ali Anica,
    ženska brez imena,
    anonimna prostovoljka,
    pa srček zlat in žametna vrtnica.

    Samarijan in jaz, jaz in Samarijan
    sva dva,
    zelo različna sva oba,
    vendar eno postajava,
    drug drugemu veliko dajeva
    in če dolgo nisva skupaj,
    se močno pogrešava.

    Ester, LJ

    SOS TELEFON

    Hitim.
    Danes grem na telefon.
    Le kdo bo ona ali on,
    ki skrit bo v svoj balon!

    Bo rdeč – boleč,
    bo moder – dober,
    bo zelen – prevzeten,
    bo rjav – godrnjav,
    žalosten al' šegav,
    bo rumen – sončen in vesel,
    da rime bo nanizal,
    bo počil ali odletel,
    bo obležal, me objel v svoj problem,
    da komaj se zavem,
    kdo sem!

    Fon, fon odmeva v meni.
    Živi telefon.

    Slavica, LJ

    Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 3, december 2011, letnik IX

    Bili smo zraven: Priznanje našemu delu

    V okviru tradicionalnih mariborskih Nikodemovih večerov, ki so nosili skupni naslov V stiskalnici življenja, je bila okrogla miza tretjega dne, 16. novembra 2011, namenjena razmišljanju o samomorih na Slovenskem. Katoliški študentski center Sinaj je k sodelovanju povabil tudi Zaupni telefon Samarijan in kot predstavnica sem se večera z veseljem nad zaupano mi odgovornostjo udeležila. Gostje okrogle mize so bili: Zdenka Zalokar Divjak (dr. psih. spec. logoterapevt), Jože Kociper (dr. med. psihiater), msgr. Miro Šlibar (bolniški duhovnik) in Milena Jelen (Zaupni telefon Samarijan); okroglo mizo je povezovala pastoralna sodelavka Fani Pečar.

    Odgovori in razmišljanja na izhodiščna vprašanja – ali si človek sme vzeti življenje, ali držijo miti o samomoru, vzroki visokega števila samomorov, posebej med mladimi, kako pomagati – nikakor niso ponudili enoznačnih pojasnil. Nasprotno: vsi gostje so vsak z vidika svojega strokovnega področja, obogatenega z osebno noto, odgovarjali izčrpno, odgovorno in pristno.

    Dr. Kociper, ki je iz svoje dolgoletne psihiatrične prakse podal največ strokovnih obrazložitev, je pomembno širil prostor razmišljanja. Sam je vsak dan v stikih z ljudmi z duševnimi stiskami, zato dobro ve, da odgovori na temo samomora niso ne kratki ne enostavni. Poudaril je pomen preventive, občutek za človeka, razpoznavanje želje po smrti, pravočasno iskanje pomoči. Meni, da zdravstvene ustanove, ko govorimo o samomoru, naredijo vse, kar zmorejo, da pa ljudje v stiski pogosto zaradi strahu pred stigmatizacijo zavrnejo strokovno pomoč, celo pobegnejo pred njo.

    Dr. Zalokarjeva, psihiatrinja in logoterapevtka, je poudarila potrebo po osmišljevanju vsega, kar živimo in kar počnemo. Izreden pomen pripisuje vzgoji otrok kot pripravi na življenje, kjer slovenski starši pogosto grešijo. Otroku ne smemo onemogočiti izkušenj, ga zaradi lastne anksioznosti omejiti v raziskovanju sveta in ga skušati zavarovati pred vsemi preizkušnjami. Tak svet ni resničen in kot odrasel človek bo tako obvarovani otrok trčil vanj popolnoma nepripravljen. Tak svet je lahko zanj tako zelo ogrožujoč, da v njem noče več živeti. Otrok naj se torej uči biti avtor svojih dejanj in zanje prevzemati odgovornost. To mu bo omogočalo ne le osebnostno rast in doseganje ciljev, temveč tudi veselje nad seboj; življenje bo postajalo izziv in priložnost.

    Msgr. Miro Šlibar je spregovoril o duhovni razsežnosti človeškega bitja, ki se zmore prav skozi trpljenje, bolezen in smrt dotakniti meja Božjega. V dvajsetih letih spremljanja bolnikov v UKC Ljubljana je doživel veliko pretresljivih, a vendar neizmerno bogatih trenutkov, ko pride do izraza, bolj kot kdajkoli v življenju, silna moč upanja, vere in medsebojne ljubezni. Kot duhovnik je s svojo toplo, mirno držo tudi prisotne povabil k zaupanju v povsod prisotnega Boga.

    Neznosna bolečina samomorilnih misli, osebnih stisk, ki privedejo do dokončne obupanosti nad življenjem, je nam, Samarijanom, znana. O tem in o delu na našem telefonu sem spregovorila sama. Vsak od nas je gotovo že imel klicalca/klicalko, ki je razmišljal/-a o samomoru, ki ga je že poskušal/-a narediti ali pa je bil/-a celo tik pred tem, da ga izpelje. S klicalcem, ki kliče v smrtni stiski, smo postavljeni na iztek njegove poti, a kaj vse se je dogajalo prej? Nismo torej tukaj zato, da bi sodili, temveč da smo sočutni poslušalci, ki skušamo priklicati vsaj žarek svetlobe v temo njegove situacije z upanjem, da se ga oprime. Včasih je puščava njegovega doživljanja tako skrajna, da tam res ni nikogar drugega razen naju dveh, vendar velja: četudi res nimate nikogar, četudi vas nič več ne zanima, četudi ne veste več, za kaj bi živeli, sem tukaj jaz in meni za vas ni vseeno.

    Nikodemovo razmišljanje o samomoru sem pravzaprav doživela bolj kot razmišljanje o (so)bivanju. Kako živimo. Za kaj živimo. Kako doživljamo presežno. Kaj smo drug drugemu. Ali se samo gledamo in se ne vidimo. Ali se samo pogovarjamo in se ne slišimo. Ali se samo seznanjamo, pa ne čutimo. Iz dneva v dan, kjer koli in kadar koli. Biti Samarijan je eden izmed možnih odgovorov na stanje brezbrižnosti in osamljenosti današnjega sveta. Skozi večer se je, tudi zaradi intenzivne prisotnosti ljudi v dvorani, v meni utrjeval občutek, kako je naše delo smiselno in dobro. Mislim, da sem vam želela povedati predvsem slednje.

    Milena, Mb

    Društvene novice: Gola narava v slikah

    Obvestilu o predavanju zadnji petek v novembru je bilo dodano tudi povabilo na fotografsko razstavo našega člana Staneta. V vrvežu dogajanj se je ta informacija kar malo izgubila, peščica se nas je pa le zbrala skupaj z avtorjem. Izguba za ostale, dragocena pridobitev za prisotne – neformalost neštevilčnosti je omogočila pristnost avtorjevega podajanja svojih izzivov, iskanj, doživljanj s fotoaparatom v roki.

    Fotografije v ličnih lesenih okvirjih, majhnih, črno belih … Ne takih, ki s samo pojavnostjo prikličejo tvoj pogled. Majhni dragulji, h katerim moraš pristopiti, se povezati z njimi...

    Slike s sivimi toni poudarjajo edinstvenost oblik in tekstur, nezabrisanih z barvami; tako kot knjige ponujajo ogrodje, na katere naša domišljija in naše izkustvo napne subjektivno doživljanje. Naslov razstave »FKK – gola narava« je pravšnji: vsi motivi so posneti na neformalni FKK plaži na jadranskem otoku. Nenavadne oblike fliša, teksture na pesku, ki jih zna izdelati samo plimovanje morja, drobci narave, ki jih oko zazna le, ko je narava »gola« … v edinstveni svetlobi in sencah jutranje zarje, v čistem miru tišine, preden vse skali vročina dneva in napolni samozadostnost preštevilnih kopalcev. V takem okolju išče Stane svoje polje, svoje čudenje naravi.

    Fotografije si poskusite ogledati v času pred novim letom, v tem pospešenem dogajanju in si privoščite trenutke, ko se čas ustavi. So pravo darilo Staneta vsem nam.

    Danijela, LJ

    Društvene novice: Prijatelj

    Ni prijatelj na tem svetu tisti,
    ki te drži za roko in v objemu.
    Prijatelj je tisti,
    ki ti zna prisluhniti.
    Prijatelj je tisti,
    ki ima nežno in toplo besedo,
    namenjeno le tebi,
    ko jo potrebuješ!

    Majda, LJ



    Naša predavanja: Robert Kržišnik - Nenasilno sporazumevanje

    1. Predstavitev malo drugače...

    Pozno petkovo popoldne je bilo mračno in hladno, dvorana v kleti pri sv. Jožefu pa svetla in topla in stoli so bili postavljeni drugače kot sicer, v polkrogu. Jasnina predstavitev našega predavatelja je bila zanimiva in drzna. Med drugim je rekla nekako takole: čim sem ga ugledala, sem vedela, da je pravi za to temo, saj mu z obraza sije ena sama dobrota.

    Ups, sem pomislila, to pa bo nekaj! Je pa pozabila še povedati, da ima zelo lepe in globoke oči, zanimiv obraz, šarmanten glas in zanimiv način nastopanja, in da zgleda zelo mlad, bolj brat kot oče svojemu 20-letnemu sinu.

    Gospod je še povedal, da živi v družini s tremi najstniškimi otroci (eden se je pred kratkim osamosvojil ...). Povedal je, da je dolgo delal kot psihiater in psihoterapevt, zdaj je mediator in vodi praktične delavnice s področja komunikacije, reševanja konfliktov, timskega sodelovanja, vodenja in osebne rasti. Spodbuja skupine in posameznike, ki želijo premakniti svoje (so)delovanje do nivoja, do katerega niso mogli priti, pa bi želeli. Že vse življenje pa pogumno raziskuje, kako lahko ljudje vzpostavimo čim bolj pristen stik s samim seboj in z drugimi.

    Pravi, da je bil še pred 10 leti prepričan, da prav vse ve o komunikaciji, ko pa je stopil v stik z g. Rosenbergom, mu marsikaj ni bilo več jasno. Pritegnilo ga je dejstvo, da tu ni tipičnih ameriških "v štirih korakih k srečnemu življenju" in začel se je učiti in izobraževati. Vsako leto je 4 - 6 tednov na treningih pri g. Rosenbergu in spoznava globine in dimenzije medčloveških odnosov in sporazumevanja.

    2. Informativno in transformativno učenje

    Dva vidika sta za nas ljudi silno važna:
    • stik s človekom, ki je verbalno agresiven,
    • kako pomagati nekomu, ki je deležen katere od oblik nasilja v svojem okolju.

    Informativno učenje: vse življenje se učimo, dobivamo različne informacije in polnimo naš "kozarec z znanjem". Imamo zelo veliko informacij, v teoriji vse vemo, sami pa se ne spremenimo in ostajamo isti.

    Transformativno učenje pa je tisto, ko naš "kozarec z znanjem" postaja večji, skupaj z njim se širimo tudi mi, postajamo večji, se spreminjamo/transformiramo, učimo in komuniciramo v novih dimenzijah.

    3. Kaj je razdiralni jezik?

    Besedno sporazumevanje (komunikacija) se je začelo, ko se je človeška družba začela razvijati in so se ljudje morali sporazumeti npr. o sodelovanju pri lovu. Kmalu so se pogovarjali tudi o občutkih, sanjah in željah. Nekateri so začutili potrebo po avtoriteti, ki se je odražala tudi v komunikaciji – pojavljati se je začel razdiralni jezik, ki je pripomogel k razslojevanju ljudi. Tisti, ki so želeli, da drugi delajo za njih, so jih morali nekako prepričati v svojo večvrednost, jim na zelo prefinjen način podstaviti misel, da jim lahko ukazujejo in pričakujejo njihovo poslušnost. Ta razdiralni jezik je iz roda v rod postajal močnejši in del naše komunikacijo, tako da ga dobimo že z materinim mlekom.

    Sestavine razdiralnega jezika:
    • DIAGNOSTICIRANJE = ko ena oseba ne želi delati tako, kot jaz želim ali mi želimo, mu takoj damo "nalepke", naglas ali v mislih: je živčen, čuden, nesposoben, čustveno nestabilen, nezrel, nesocialen, nekomunikativen ... Zelo malo ljudi "uživa" v takšni komunikaciji, zelo malo ljudi se s tem strinja. Rezultat je razdor, komunikacija in odnos gresta navzdol.
    • OKRIVLJANJE = ti si spet začel, ti se vedno dereš, s tabo se ne da živeti, ti me vedno prisiliš v to, itd. ... gremo z obtožbami nazaj do Adama in Eve ... Kdo je kriv?
      • Nekdo od naših moških je sicer ugotovil, da je (vedno) kriva Eva ... prisotne Eve smo si seveda mislile svoje, čeprav smo se vsi nasmejali dovtipu.
    • OBSODBE = človeka obsodimo na kazen: jaz sem se trudila, ti pa ne, zato: ne bom več govorila s teboj, ne bom te več poslušala, ne bom ti prala in kuhala...
    • ZAHTEVE = Moraš! Moraš, ker je tako prav, ker sem tako rekla, ker jaz tako hočem...

    V majhnih skupinah smo iskali primere razdiralnega jezika in ugotovili, da jih v življenju zelo pogosto uporabljamo. Prav tako še predobro vemo, da tak način sporazumevanja vodi v razdor ... pa to vseeno počnemo?!?! V smehu smo priznali, da ni nikogar med nami, ki bi lahko prvi vrgel kamen.

    Kaj narediti, ko drugi tako govorijo? Kako naj ne grem v ping-pong z osebo z razdiralnim jezikom? Presekam gordijski vozel, ker če čakam, kdaj se bo nasilna komunikacija končala, tega ne bom nikoli dočakal. Razdiralne izjave uporabljamo in slišimo pri našem delu, v vsakdanjem življenju, v družini, povsod. Hudo je, če smo razdiralni navzven, a še huje, če smo navznoter!

    4. Ljudje smo kot ledena gora...

    Ja, delček se vidi, 8o % vsega pa je skritega pod vodo. To je naš notranji svet, v katerega nimamo neposrednega vpogleda. V potopljenem delu ledene gore, tik pod površjem, so naši OBČUTKI: jeza, strah, razočaranje, žalost, nemoč, ujetost, sram, ponižanost, bolečina, odpor ... En tip občutkov in en tip delovanja teh občutkov pride vedno na plan.

    Globlje pod vodo so naše VREDNOTE in POTREBE, skupek tega je ŽIVLJENJE, ki je v nas in se izraža skozi potrebe na čustveni ravni: potreba po pomoči, pozornosti, razumevanju, sprejetosti, zaupanju, ljubezni...

    Vrednote so pogojene s kulturo, v kateri smo rasli in ki nas je vzgajala. Ko so naše potrebe zadovoljene in živimo v skladu s svojimi vrednotami, dobimo prijetne občutke, smo zadovoljni. Ko naše potrebe niso zadovoljene, smo nezadovoljni in razočarani.

    Ne verjemi temu, kar nekdo govori. PRISLUHNI S SRCEM, NE Z RAZUMOM! Ko te nekdo odriva ( Pojdi stran!), v resnici KRIČI po varnosti, bližini.

    Pri človeku, ki govori z razdiralnim jezikom, se moramo vedno vprašati:
    • kateri občutki so v njem,
    • katera njegova potreba je nezadovoljena?

    Še vedno velja, da točno to, kar si drugemu rekel, obremenjuje tebe!

    5. Znati slišati in poslušati

    Ko spoznamo svoje in tuje potrebe, se slišimo, se dotaknemo, se razumemo. POSLUŠATI in SLIŠATI je osnovna ideja nenasilnega sporazumevanja!

    Lahko nam kdo reče najlepše stvari, pa slišimo po svoje: izjavo »Imam te rad.« slišimo »Kaj pa zdaj hoče od mene?« Lahko poslušamo, pa ne slišimo! Lahko slišimo, pa ne želimo slišati! Ušesa so najmočnejše orodje in znati poslušati je umetnost.

    6. Šakalova in žirafina ušesa

    Kaj torej narediti z razdiralno izjavo? Naš predavatelj nam je različne reakcije predstavil s pomočjo šakalovih in žirafinih ušes.

    Šakal je v tem primeru simbol nekoga majhnega, nepomembnega, ki nenehno grize okrog sebe, je nekje pri tleh, ima sklonjeno glavo, zato malo vidi.

    Žirafa pa je visoka in ponosna, ima dolg vrat, vidi na vse strani, ima širok pogled, je nežna, dobra, ima veliko srce, zato VEDNO sliši občutke in potrebe drugega.

    Nato smo imeli zelo zanimivo predstavitev: naš član Darko je predavatelju 4-krat očital, da je pravi zgubaš, luzer, da je silno nesposoben, da nikoli nič ne bo iz njega, da ni nič prav naredil, da je zaradi njega vse narobe!

    Predavatelj je poslušal:
    • s šakalovimi ušesi, obrnjenimi navzven – RAZDIRALNO NAVZVEN: udaril je nazaj: ti si blefer, zaradi tebe je vse narobe, ti si luzer, po bitki so vsi generali, bla, bla , bla...tukaj NE BO sodelovanja!
    • s šakalovimi ušesi, obrnjenimi na noter - RAZDIRALNO NAVZNOTER: obsojal se je, vse vzel na svoje rame, vso odgovornost prevzel nase: nikoli nisem uspešen, res sem luzer, težko mi je, sem nesposoben...dušim življenje v sebi, delam tihi SAMOMOR!
    • z žirafinimi ušesi, obrnjenimi na notranjo stran: osredotočil se je SAMO na SVOJE občutke in potrebe – jih je »odvijal« v sebi, ne naglas: čutim strah, žalost, hrepenenje, da bi bil sprejet v dobrih namerah in ker tega nimam, čutim še večjo žalost...NI tolažbe, NI kaj je prav/narobe, poskušam le videti življenje v sebi = SAMOEMPATIJA! (Kakšen dober izraz!)
    • z žirafinimi ušesi, obrnjenimi navzven: Darkovi občutki in potrebe: torej to pomeni, da je jezen, razburjen, ker bi rad bil učinkovit… Ni lahko! Zelo težko daš drugim piti, če si sam žejen. Potrebni so meseci, tedni, leta »drajsanja« po lastnih občutkih. Če ne znamo NAJPREJ prepoznati lastnih občutkov in potreb, tujih sploh ne zmoremo. Ne pomeni, da odobravamo njegove besede, ampak, da poslušamo s srcem in se nato odločimo, kaj bomo naredili, kako bomo odreagirali. Ne nasveti, ne zgodbe, ne sugestije, ne bla, bla bla ... samo TIHA PRISOTNOST, EMPATIČNO VŽIVLJANJE V DRUGEGA. To pomeni delati s srcem, slišati in ponuditi sodelovanje.

    Oseba, ki je doživela zadostno dozo empatije, zgubi veliko agresivnosti. Mi vsi hrepenimo, da bi nas nekdo poslušal, da bi nas slišal in razumel = to pomeni slišati, kaj življenje v tem človeku govori! To je humanistična psihologija. Vsako »zdravljenje« se začne z empatijo in NE z MOJO potrebo, da drugega » popravim«, da mu povem, kaj in kako mora storiti. Samo poslušati in slišati. KAKO ZELO POMEMBNO JE TO ZA NAS, SAMARIJANE!

    7. Na koncu pa še vitamini...

    Na koncu je predavatelj povedal primer iz lastne družine (opisal svojo komunikacijo s sinom, najstnikom) po načelu, da je kovačeva kobila vedno bosa.

    Tudi mi smo verjetno vsak pri sebi iskali podoben primer, podobne reakcije in oblike komunikacije. Jaz sem.

    Čeprav je zelo zaseden, nam je predavatelj obljubil, da bo prihodnjo jesen naredil 2-dnevno delavnico samo za nas, samarijane. Močno smo mu zaploskali – ne samo za napovedano delavnico, ampak za celotno predavanje, ki je bilo prepleteno s smehom in našim sodelovanjem – in mu podarili košarico sadja. Oboje si je zares zaslužil!

    Ester, LJ


    Društvene novice: Vtisi novih članov

    Šolanje je bilo prijetno in zanimivo druženje, kjer sem pridobil veliko koristnih napotkov za delo na telefonu. Zame to predstavlja novi izziv v življenju, poglobljeni vpogled v stiske ljudi in razumevanje življenja. Hkrati je to priložnost za pomoč povsem nepoznanim ljudem, ne da bi za to kar koli pričakoval v povračilo. Vznemirljiv občutek.

    Vinko, MB

    ***

    Kot naravoslovec sem se do sedaj večine nalog v življenju loteval razumsko, med usposabljanjem za delo na zaupnem telefonu pa se je bilo potrebno kar naenkrat globoko zakopati v lastne občutke. Pa je šlo, sicer po nekaj negotovih korakih, a z zgledom mentorjev, mi je šlo iz tedna v teden bolje in tako smo tudi skupaj z ostalimi prostovoljci iz tedna v teden bolj suvereno stopali po naši poti. Čudovita izkušnja!

    Dejan, MB

    ***

    Na oktobrsko šolanje sem z veseljem čakala, kljub temu, so se je v meni še vedno porajala majhna negotovost o odločitvi, da postanem prostovoljka. Vsi dvomi so se razblinili, ko nas je na uvodnem izobraževanju pričakala vedno energična Jasna. Na šolanju sem spoznala veliko ljudi z zanimivimi izkušnjami, prav tako sem od šolanja odnesla veliko pozitivnih znanj, predvsem del o empatičnosti mi pripomore k boljšim družinskim odnosom. Tako da: ja, moja odločitev, da se pridružim samarijanom, je vsekakor ena boljših v mojem življenju.

    Tanja, MB

    ***

    Vesela sem, da sem se včlanila. Upam, da mi bo uspelo tudi uspešno delati na telefonu.

    Lojzka, MB

    ***

    Da sem postala samarijanka, me je najprej pritegnilo njihovo poslanstvo, ki je preprosto "biti tam". Za sočloveka. Želela sem biti v pomoč, nuditi oporo, biti le človek človeku. Drugega kot odprtega, naklonjenega srca, tako ne morem dati. Sem le tam. Na drugi strani žice. In poslušam. Kakor se le da, čutim skupaj s klicalcem. In ni lepšega občutka, ko v zvenu besed zaznaš, da si nekomu pomagal zaznati tisto majceno lučko, ki je zasvetila v temi. Hvala, da ste me sprejeli medse!

    Ana, KR

    ***

    Da, to želim: delati kot prostovoljka! Popolnoma »netelefoničen« tip človeka sem se odločila za prostovoljno pomoč ljudem v stiski po telefonu. Kakšen premik v glavi se je takrat zgodil ne vem, vem pa, da mi vsaka najmanjša hvaležnost na drugi strani telefinske žice, ali le občutek, da sem nekaj zelo majhnega storila za trenutek v življenju posameznika v taki ali drugačni stiski, pomeni, kot da bi vsakič sproti sonce posijalo v najbolj megleno pokrajino in ga napolnilo s toplino in svetlobo, z energijo. Vesela in hvaležna sem za to izkušnjo. Hvala, Samarijan, hvala Jasna, ki si bila moj prvi stik z njim, s Samarijanom.'

    Jasna, LJ

    ***

    Moji vtisi so se od prvega dežurstva pa do zdaj spreminjali in dopolnjevali. Na začetku sem se spraševala, ali je sploh smiselno, da to delam in ali klicalcem kaj odleže. Tudi sem se spraševala, kaj to pomeni zame, za moje občutke, čustva in počutje. Odkar delam na zaupnem telefonu, se bolj zavedam svojega življenja. Vidim in slišim druge, se odzivam, delim, kar imam. Bolj sem pozorna na tisto, kar mi vzbuja dobre občutke in to se pozna v mojih odnosih z drugimi.

    Marina, LJ

    ***

    Z delom pri Samarjanu napolnjujem košček svojega srca, ki je bil prej prazen.

    Anonimna


    Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 2, avgust 2011, letnik IX

    Samarijani beremo: Ljubezen, prijateljstvo, odraščanje

    Pomlad je čas rasti, sprememb, prebujanja novega. Meni je prinesla čas za branje. Najlepši čas. Kot bi se vrnila v čas deklištva, ko sem dobro knjigo prebrala v enem dnevu, eni noči in ob prebiranju doživljala in občutila toliko novega. Še vedno jih imam raje kot filme, saj mi puščajo več svobode v doživljanju.

    Začelo se je maja, ko sem knjigo Ljubezen ne pozna pogojev podarila dragima prijateljema za 40 let njune ljubezni. John Powell mi je zelo ljub. Piše drobne knjige, polne modrosti in spoznanj. Odlomke iz te knjige (str. 52 – 55, 74 – 79) beremo na uvodnem izobraževanju in vedno se me zelo dotaknejo, zato me je že dolgo mikalo, da jo preberem v celoti. Prebrala sem jo na mah in si veliko označila – za nadaljnja prebiranja in razmišljanja. Že ob prebiranju pa sem se spraševala: Sem sposobna brezpogojne ljubezni? Sem? Morda… Upam…

    Pa naj še sem napišem nekaj odlomkov, tudi tebi v razmislek:

    » Ljubezen naj bi na splošno podpirala čustva naklonjenosti, sama ljubezen pa ni čustvo. Ko bi bila ljubezen čustvo, bi bila nekaj močno spremenljivega in tisti, ki bi jo razlagali kot čustvo, bi bili zelo nestanovitni ljudje. Ljubezen je prej odločitev in zavzetost. … Če si na poti, ki te ugonablja, boš v meni srečal odločno ljubezen, ki se ti bo postavila po robu; če si kaj poskusil, a ti ni uspelo in v temi razočaranja potrebuješ le roko v svoji roki, lahko računaš name…. Bistveno sporočilo brezpogojne ljubezni je sporočilo osvoboditve: kdorkoli že si, svoje misli in čustva lahko izražaš s popolnim zaupanjem. Ni se ti treba bati, da ti bo ljubezen odvzeta. Zaradi svoje odkritosti ali poštenosti ne boš kaznovan. Za mojo ljubezen ni vstopnine, zanjo tudi ni treba plačevati najemnine ali mesečnih obrokov.«

    Cecelia Ahern je priljubljena irska pisateljica, ki s prodajo knjig podira rekorde po vsem svetu, sem prebrala na hrbtni strani njenega tretjega romana. Če bi me videla naj bi bila čudovita pripoved o prijateljstvu, naklonjenosti in ljubezni, pa tudi o osamljenosti in bolečini, ki seže globoko v srca bralcev.

    Pa poskusimo, sem si dejala. In jo prebrala v enem dihu. Se me je dotikala in dotaknila, pa sem se odločila, da ti za pokušino prepišem par odlomkov. Morda pritegne tudi tebe.

    »Otroci so tisti, ki natanko vedo, kaj se dogaja na svetu, veš. Vidijo več kot odrasli, verjamejo v več, so pošteni in ti vedno, vedno povedo, kaj si mislijo o tebi … zanimivo je, da se otroci naučijo veliko več in veliko hitreje kot odrasli … ker so odprti. Ker hočejo vedeti in se hočejo naučiti. Odrasli mislijo, da vse vedo. Tako zlahka odrastejo in pozabijo in namesto, da bi se odprli in razvili svoj um, izberejo, kaj bodo verjeli in kaj ne … hočejo vedeti samo tisto, kar jim bo pomagalo preživeti iz dneva v dan. Ne zanima jih nič dodatnega.«

    »Hotel sem jo naučiti, naj se zabava, si obleče kaj drugega, neha nositi masko, spremeni svoje življenje, da bo lahko našla srečo. Ampak kako naj to storim, če sem tak kot ona?«

    »Predstavljajte si, da se z nekom ne dobite, ker ga imate preveč radi … da ga prizadenete, povzročite, da se počuti osamljenega, jeznega in neljubljenega, ker menite, da je to najbolje zanj.«

    »Nikoli naj se vam ne zdi samo po sebi umevno, ko vam ljudje pogledajo v oči – ne zavedate se, kakšno srečo imate. Pravzaprav ne srečo, pojma nimate, kako pomembno je, da vas prepoznajo. Če se ne zmenijo za vas, če pogledajo skozi vas, takrat naj vas pa zaskrbi.«

    »Kot večina ljudi, ki opravlja res velika dela, ne obstajamo zato, da bi govorili o nas in nas hvalili, obstajamo le zato, da zadovoljimo potrebe tistih, ki nas potrebujejo.«

    Tale zadnja misel me je spomnila na nas, na naše delo. Glavna junakinja bi lahko bila ena naših klicalk.

    Vse ostalo pa me je popeljalo v popolnoma nov, čaroben svet, svet prijateljstva, nesebične ljubezni, otroške odkritosti in spontanosti, prebujanja… Sprašujem se: »Znam/znamo to narediti tudi brez Ivana?«

    In potem je tu še Tony Parsons in knjiga Moški in fant. Kako lepo bi bilo, če bi jo prebiral in ob njej razmišljal, dozoreval vsak mladi očka in mož. Konec je sicer preveč holivudarski, vsaj zame, ostalo pa da pošteno misliti in prinaša veliko uvidov. Tudi o nesebični ljubezni.

    Ta pomlad me je res prebudila. Mi vrnila ves čar branja. Pravzaprav mi je povedala, da sem sita strokovnih knjig. Še več. Prišepnila mi je, da me v vsaki knjigi, pa naj bo še tako poljudna, čakajo nova spoznanja. Hvala ti, pomlad! Res spreminjaš. Vsaj mene.

    Jasna


    Po Pliskini poti

    V sončni in vroči soboti
    smo po Pliskini poti šli,
    kar trinajst se nas je zbralo,
    da bi ta del Krasa spoznalo.
    V kraški vas Pliskovica
    smo začeli naš sprehod
    in simpatična ovčka Pliska
    nas je spremljala vso pot.
    Mimo kraških brjačev in štirn
    smo zavili na kraško pot
    in zvedeli, da je pliska tresorepka
    pa tudi pastirica ponekod.
    Na zanimivih tablah smo vse prebrali:
    kako so ovce pasli,
    kako so smolarili in drvarili,
    in v vrtačah na njivah delali.
    Skupaj smo sledi iskali,
    v hladni senci pomalicali,
    se pod košato lipo odpočili
    in pri cerkvi pot končali.
    Bilo je res lepo,
    je pa skrita želja ostala:
    vrniti se na te poti,
    ko v jeseni ruj rdeči zažari.

    Ester


    Naš izlet: Skrivnostna Pliska

    Samarijani se vedno radi naučijmo kaj novega, zato je povsem pričakovano prišlo vabilo, da gremo 9.julija na izlet na Kras. Ali bolj natančno, na sprehod po Pliskinini učni poti. Nisem posebej okleval z odločitvijo, da se izleta udeležim. Najbolj me je zanimalo, kdo je ta skrivnotna Pliska, po kateri se pot imenuje. Morda je starodavna plemkinja, ki je ustanovila vas Pliskavico.

    Težko pričakovani deveti julij je bil čudovito lep, sončen in prijetno žgoč. Brez večjih zapletov se je karavana avtomobilov zbrala na parkirišču v vasi Pliskovica, od koder nas je Darko popeljal na začetek poti. Tam sem zvedel, da ni bilo nobene plemkinje Pliske, ampak je ime vasi in poti dala pliska, dolgorepa bela pastirica. To je zelo živahna ptica, ki svojo razposajenost izraža z udarjanjem svojega repa ob tla, kar je v tej tihi skalnati pokrajini slišati kar daleč. In ta pliskajoči zvok je bil dovolj, da je ptica tu dobila novo ime.To ime je bilo vaščanom tako všeč, da so z njim poimenovali še vas. Pa ne samo vas. Ptice in novo ime so tako očarale pastirje, da so svojim najbolj razigranim ovčkam pravili pliske. Dandanes ovc v Pliskovici ni več, je pa zato Pliskina učna pot. Ta se ne imeuje po pastirici, ampak po ovci. To ni samo napisano na tabli, ampak se odraža še tako, da je podoba ovčke vklesana v kamen smerokaz na poti.

    Pot, ki je dolga dobrih šest kilometrov in je na začetku obdana s kamnitim zidom, nas kmalu pripelje mimo dišečega rastlinja do zavetij, ki so jim pravili staje. Zgradilili so jih pastirji, da so se vanjo ovce zatekle pred soncem, točo, neurjem in ponoči. Bile so tako dobro ograjene, da so pred njimi ostali volkovi vedno lačni. In kot dobri pastirji so poskrbeli za kotanje, kjer se je zbirala voda za ovce. Kmalu smo prispeli do prvega počivališca, na robu travnika, kjer so bile klopce v senci črnega bora. Kar pa ni nakjučje, saj so nas tu s tablami vaščani poučili, kako pomembna je bila za njih nekdaj smola bora, ki so ga na Krasu zasadili prvič pred 150-timi leti.

    Po kramljajočem počitku so nas pliske usmerile k pastirski hiški, ali bolje zavetju za pastirje. Tudi oni so za pobeg pred žgočim soncem zgradili kamnite hiške iz kamna. Mnoge so ohranjene in uporabne še dandanes.

    Sonce je žgalo in senca je tu pa tam povsem izginila, tako da je bila moja glavna misel, oj voda, kje si. Kmalu smo zagledali ob poti novo, potem še staro vodovodno napeljavo in nato pravi kraški vodnjak, a žal brez vode. Takrat sem dojel, kako dobra je voda iz ljubljanskega vodovoda, ki sem jo imel s sabo.

    Z vodo in malico smo se okrepčali v najbolj gosti senci, nekje na polovici poti, upajoč, da nam bo kakšen oblak prikočil na pomoč. Pliska nas je zdaj pripeljala v manjšo vas Kosovelje, kjer ni nič pisalo, da poznajo kakšnega Srečka Kosovela. Imajo pa zato občinski vodnjak, kajti tu so sredi 19. stoletja zamenjali ovce za krave in so potrebovali veliko vodno napajališče. Mleko so oddajali celo v Trst. In ne samo to. Sloveli so po vprežnih volih. Ko je po drugi svetovni vojni nastala meja med Trstom in Kosoveljem, je govedoreja zamrla, vaščani pa so odšli drugam.

    Ob poti, ki je zdaj vodila on asfaltni cesti, smo zagledali še en vojni opomnik. In sicer ruševine vojaške kapele na travniku, kjer bila med prvo svetovno vojnovojaška bolnišnica. Tu so oskrbovali ranjence s soške fronte. Pot se je poslovila od asfalta in mi tudi. Postala je ozka in se vila med kamnitimi zidovi. Levo in desno so bili pašniki, ki so jih vaščani očistili skal, da je prijetno živalim in nam, ko se z dvojnim veseljem bližamo Pliskavici. Ker je več sence in ker nam sonce kmalu ne bo moglo do živega. Ob poti ne spregledamo "dodelanih" vrtač, kjer vaščani prideljujejo zelenjavo, pa tudi sadje. Pri cerkvi sv. Tomaža zvemo, da smo na koncu poti. Cerkev so nam vaščani zaklenili, še sreča, da niso smetnjakov, kakor smo lahko ločeno odvrgli vso odvečno embalažo, ki smo jo nosili v nahrbtniku.

    Še korak ali dva in že smo bili na parkirišču pri razbeljenih avtomobilih. Kar pa ni bilo tako slabo, saj smo si, ko smo hladili avte, lahko izmenjali še zadnje vtise in misli in si zaželeli srečno pot.

    In seveda gre zasluga za vse doživeto Darku, ki nas je povabil in vodil ter nam odkri ta prelep kraški svet. In morda je v tej kruti vročini skrit njegov pravi obraz.

    Srečko, LJ


    Naše supervizije: Supervizija, ki je bila skoraj intervizija...

    Predzadnja letošnja supervizija pred počitnicami pri dr. Ramovšu ni bila prav nič počitniška. Bila je resna in kvalitetna in končala se je včeraj zvečer. Še bi se nadaljevala, pa nas je preganjal čas.

    Sedem se nas je zbralo: šest plus supervizor, ki pravzaprav ni želel biti SUPERvizor, ampak enak nam in to mu je krasno uspelo. Med nami so bili trije samarijani prvič na superviziji, zato je bilo super, da smo ponovili nekaj osnovnih pojmov:

    • Kaj je prostovoljstvo?
    • Kakšno je kvalitetno prostovoljstvo?
    • Kaj je supervizija in kdo je supervizor?
    • Kaj je intervizija in kdo je intervizor?
    • Kako se pogovarjati in kako zaključiti pogovor?
    • Zakaj so klici takšni in drugačni?

    In kaj smo ugotovili v tem prijetnem pogovoru pod strokovnim vodstvom in ob sodelovanju vseh?

    Ugotovili smo, da je naše vrste prostovoljstvo zelo zahtevno delo, saj je to delo z ljudmi. Z ljudmi, ki so drugačni, kajti kdor zavrti telefon, je drugačen od vseh tistih, ki še nikoli niso klicali.

    Dotaknili smo se tako zaupnih telefonov za ljudi v stiski (Samarijan, Sopotnik, SOS, Tom …), Hospica, ki spremlja umiranje in žalovanje, kakor tudi Inštituta Antona Trstenjaka, ki gradi na medgeneracijskem prostovoljstvu.

    Kakšno je kvalitetno prostovoljstvo? Bistvo kvalitetnega prostovoljstva je vzdrževanje prostovoljske kondicije. In kako vzdrževati to zelo pomembno prostovoljsko kondicijo? Eden od načinov so tudi supervizije in intervizije. Kakšna je razlika med njima?

    SUPERvizija je takrat, ko pogovor vodi strokovno usposobljeni oz. kvalificirani strokovnjak, ki bdi NAD pogovorom, ga usmerja in NADzira dialog. (super = lat. nad ).

    INTERvizija je takrat, ko se MEDSEBOJno pogovarjamo in s svojimi bogatimi izkušnjami bogatimo drug drugega (inter = lat. med seboj oz. znotraj). Intervizijo lahko vodi oz. usmerja nekdo od prostovoljcev. To je pravzaprav izmenjava dobrih in slabih izkušenj in izmenjava vprašanj in odgovorov. Supervizija lahko zelo hitro postane butalska, intervizija pa se lahko razvije v zelo kvalitetno srečanje.


    Pogoji za dobro intervizijo so:

    • dobra skupinska komunikacija,
    • kadar kdo govori, vsi drugi poslušajo,
    • sodelovanje vsakega v skupini,
    • tema: dežuranje na telefonu.

    V prostovoljstvu smo VSI učitelji in VSI učenci. NE učimo drugih, ampak se učimo DRUG OD DRUGEGA.

    In da ne bi ostali samo pri teoriji, smo podelili med seboj svoje izkušnje o tem, kako končati pogovore, kako takoj zaključiti pogovor, ki je primeren za 090, kako odreagirati, ko je klicalec nesramen in provokativen, kako se izogniti dajanju nasvetov in „soljenju pameti“, kako biti empatičen in kako zgraditi obrambne mehanizme.

    Stalni klicalci so naš preizkusni kamen. Svoj obrok komunikacije s človekom potrebujejo kot bolnik zdravila in kot lačni hrano. Ker imajo kronični problem, kličejo večkrat na dan in vedno znova. Čeprav smo jih slišali že velikokrat, želijo, da jih vedno pozorno poslušamo in se vživimo v njihovo pripoved.

    Vsakega klicalca je potrebno jemati resno v njegovem človeškem dostojanstvu, čeprav nas preizkušajo in „vrtijo“ in morda podvomimo v resničnost njihovega pripovedovanja. Njihova komunikacija je zaprta in zavita v spirale in teh ovinkov nikoli ne bomo dojeli in jim prišli do kraja ... Smo pa prostovoljci tisti, ki prisluhnemo brez iluzije, da bomo s tem rešili svet !!!

    Končali smo s smehom, kakor je svoje prvo dežuranje ob zadnjem pogovoru končal Jože. Bil je zadovoljen sam s seboj in s klicalci. Tudi mi smo bili zadovoljni z našo SUPERvizijo, ki je poskušala biti vsaj malo INTERvizija. Dobro ji je uspelo...

    Ester, LJ


    Naša predavanja: Zmago Godina - Varni ljudje

    V življenju včasih čutimo, kot bi bili potisnjeni v neko situacijo. A to ne drži, saj je dejstvo, da VEDNO odločamo sami. Tako imamo tudi pri medsebojnih odnosih možnost izbire.

    Mnenje o nekom si ustvarimo na podlagi videnega in pri tem se lahko motimo. Sledi razočaranje in vprašanje: Kaj je narobe z mano? Popolnih ljudi ni, tudi stoodstotno slabih ali stoodstotno dobrih ni.

    Kdo so »slabi fantje« ali NE – VARNI ljudje?

    Lahko jih razdelimo v tri (zelo široke) kategorije:
    1. Luzerji: imajo vlogo poraženca v življenju; odidejo iz težav, bitk, tudi v medsebojnih odnosih. To je njihov vzorec na splošno, torej verjetno tudi v odnosu dvignejo roke in ododejo. S takimi je globok, pristen odnos ne-varen.
    2. Kritiki: vedno in vse skritizirajo; vedno v vsem vidijo nekaj slabega in imajo potrebo to izpostaviti. Če želimo, da nam povedo le eno dobro stvar, ne znajo. So čustveno uničujoči za okolje.
    3. Neodgovorneži: oni (njihove želje, pričakovanja) so središče dogajanja; ne znajo odložiti zadovoljitve svoje potrebe; ZDAJ jo morajo zadovoljiti, ne glede na to, kako to deluje na druge. Prizadenejo druge.

    Osebne značilnosti ne – varnih ljudi

    So kot oranžne lučke na semaforju, ki nas z utripanjem opozarjajo: PAZI
    1. Mislijo, da imajo vse pod nadzorom, namesto da bi priznali svoje napake. Ko naredijo napako, raje rečejo, da je bil to »del načrta«. Sicer smo vsi kdaj taki, ampak NE-varni ljudje so VEČINO časa ali odzivov taki.
    2. So religiozni, a niso duhovni. Ni vsak religiozen človek tudi duhoven. So ošabni, vzvišeni in imajo vedno prav (bolj ko so religiozni, manj so človeški). Ne zmorejo tvoriti zdravih odnosov (n pr. fundamentalisti tudi v krščanstvu).
    3. So defenzivni (se vedno branijo) in si ne želijo odkritega odnosa: »Ne, jaz nisem tak, moji starši so taki«, ali pa »Naredil sem z najboljšim namenom, pa se je izjalovilo«.
    4. So vzvišeni, ne ponižni. Osnova za dober odnos pa je, da priznamo, da nimamo vedno prav.
    5. Se sicer opravičijo, a ne spremenijo svojega vedenja. Če se to kar naprej dogaja, PAZI!
    6. Ne soočijo se s svojimi slabostmi: sicer jih vidijo, a ne želijo nič narediti: »Tak/a pač sem.« To je lahko pojasnilo, ne pa opravičilo.
    7. Namesto da bi ga zaslužili, zaupanje kar zahtevajo. Če smo nezaupljivi do njih, so ogorčeni. Zaupanje pa si je potrebno PRISLUŽITI, saj ga ne daje sam po sebi niti položaj. Osebnostne lastnosti pripeljejo do zaupanja.
    8. Prepričani so, da so popolni in ne priznajo svojih napak.
    9. Krivijo druge, namesto da bi prevzeli odgovornost za svoja dejanja: »Ne bi te udaril, če ne bi jezikala.« .
    10. Ne govorijo resnice. Na podlagi slabih izkušenj ob poslušanju njihove pripovedi v sebi ves čas preverjamo, če je to sploh res.
    11. Ne rastejo, ne napredujejo. NIČ ne bi naredili za svojo osebnostno rast. Ne potrudijo se izboljšati pri stvareh, ki jih delajo. Nekaj zastavijo in tako ostane.

    VSE TO LAHKO PREPOZNAMO IN PRAVOČASNO UKREPAMO.

    Medosebne lastnosti ne - varnih ljudi

    1. Izogibajo se bližini – se ne povezujejo. Lahko so veseljaki, priljubljeni v družbi, a globine/vsebine za tem NI.
    2. Zanimajo jih le oni sami, ne pa druga oseba. Tak človek pove vse o sebi in – gre! Enostavno mora povedati svojo zgodbo, tudi če ni povezana s kontekstom. Interes usmerja le nase.
    3. Namesto da bi jo spodbujali, se upirajo svobodi v medosebnih odnosih. Ne spoštujejo meja ostalih, vdirajo v naš prostor, ne dajo nam dihati.
    4. Laskajo nam, namesto da bi nas soočili s težavo, z našo napako. Le tako pa bi nam omogočili rast: z realnostjo, pravim pogledom.
    5. Obsojajo (»Saj me ni presenetilo, ti taka si!«), namesto da bi odpuščali. Vsi ga polomimo in takrat v odnosu potrebujemo odpuščanje.
    6. Se ne vedejo do nas kot sebi enakim.
    7. So nedosledni: se prilagajajo glede na korist, ki jo pričakujejo od drugih.
    8. S svojim komentarjem vplivajo negativno na nas.
    9. Opravljajo, namesto da bi ohranili skrivnost (»Samo tebi bom povedal, nikomur drugemu.«). Tak bo tudi moje skrivnosti povedal drugim.

    KAKŠEN je varen odnos?
    1. Zbližuje nas z drugimi ljudmi. NE: ti si SAMO MOJ prijatelj.
      2. DA: tudi ta prijatelj me zbližuje z drugimi.
    2. Pomaga nam postati vse tisto, kar smo lahko. Torej je to odnos, ki nas motivira, gradi, spodbuja.
    3. Zbližuje nas z Bogom.

    Zakaj potrebujemo varne ljudi?
    1. Za »gorivo«: za slabe dni, ko smo na tleh, da nas požene naprej.
    2. Za tolažbo: potrebujemo občutek, da se »da preživeti«. NE splošnih fraz, SOČUTJE.
    3. Za (po)moč pri določanju meja. Pri tem nam lahko pomagajo, ker znajo tudi sami postaviti meje. »Daj, poskusi, dá se tudi tako.«, »Tu sem, pokliči, pridi!«
    4. Za zgled so nam: zgledi vlečejo. Lažje gremo v nekaj neznanega, novega.
    5. Za soočanje: tu RES potrebujemo VARNO osebo: »Zelo si ga polomil/a, a tu sem, da ti pomagam poiskati pot ven.«
    6. Za ljubezen: ljubiš lahko le osebo, ki je varna. In ljudje si želimo ljubezni: ljubiti/biti ljubljeni. Tudi mi naj bomo »varni ljudje«.

    Popraviti ali opustiti (nek odnos)?


    PRED SPREMINJANJEM:
    1. Ozavestimo lastno vrednost.
    2. Soočimo se z resnico/problemom: vsi smo pisani, ne eni črni, drugi beli, torej je dobro, da se zavemo, da tudi jaz nisem bil/-a čisto ok v tem odnosu.
    3. Sprejmimo pomoč drugih: šele ko vključim druge, sem naredil/-a vse.
    4. Sprejmimo resničnost: vidim šele, ko znam pravilno pogledati/videti drugega in imam realna pričakovanja.
    5. Dajmo drugemu priložnost za spremembo.
    6. Bodimo potrpežljivi: vztrajaj pri nečem dlje časa, ne obupaj takoj. Včasih (npr. pri zlorabah) pa moramo takoj postaviti mejo, da se zavarujemo, a odnos lahko še spremenimo.

    Kdaj smo prehitro obupali? Ko smo:
    1. reševali odnos brez pomoči drugih,
    2. sami prispevali k težavam,
    3. bili nesprejemajoči ali smo imeli pretirane zahteve,
    4. zanemarili naučene sposobnosti reševanja težav,
    5. bili nepotrpežljivi.

    zapisala Jasna


    Društvene vesti: Delavnica z Nevenko v Ljubljani

    Na prelepo sončno soboto, ki se je segrela do 27 stopinj Celzija, smo se ob 15.00 zbrale učenja željne samarijanke. Nevenka vsako leto organizira delavnico o izdelovanju pravih belokranjskih pisanic. Uživale smo pri učenju in v lastnem ustvarjanju. V treh urah sem izdelala 2 pisanici in sem neizmerno uživala v Nevenkini delavnici. Na koncu smo vesele odnesle svoje izdelke domov, da jih pokažemo domačim.

    Ljuba

    ***

    Všeč mi je, da sem se naučila še nekaj novega – ohranjamo belokranjske običaje.

    Nevenka

    ***

    Nevenka mi je polepšala dan, saj sem prvič videla, kako se delajo pisanice.
    Ker se učim »počasi«, sem se udeležila Nevenkine delavnice že tretjič. Poleg učenja pa mi predstavlja delavnica izvrstno druženje.
    Šele danes sem spoznala, kakšna strokovnjakinja je naša Nevenka! Njene belokranjske pisanice so nas očarale in prav rade bi jo tudi me posnemale! Hvala ti, Nevenka!
    Draga Nevenka! Nikoli si ne bi mislila, da bom kdaj v takšni tehniki barvala pisanice. Te sem vedno občudovala in so se mi zdele kot znanstvena fantastika. Zdaj vsaj približno to obvladam. Hvala!

    Tanja

    ***

    Zelo sem hvaležna ge. Nevenki, polepšala mi je dan in veselim se, da bom to ustvarjalno umetnost delila doma z otroki in s prijateljicami. HVALA!
    Hvala za lep popoldan, poln pisanic, ki so bile moje neznanke.

    Marija in Eva


    O superviziji: Samarijanka na superviziji

    Draga samarijanka, dragi samarijan!

    Morda se sprašuješ: čemu mi bo supervizija? Kakšen je njen namen?

    Najkrajšo definicijo supervizije, ki sem jo zasledila do sedaj, nosi naslov knjige: SUPERVIZIJA – ZNANJE ZA RAVNANJE. Priročnik za supervizijo kot proces učenja za strokovno ravnanje in osebni razvoj (Socialna zbornica Slovenije, 1999).

    V pričujočem delu Vida Miloševič Arnold opredeli cilje supervizije: »vodenje, usmerjanje, opora in pomoč pri razvijanju profesionalnih prijemov, izobraževanje oz. učenje s pomočjo izkušnje in nadzor...« (1999:3) ter navaja:

    »Supervizija mora biti medsebojna izmenjava pogledov, vprašanj, zapažanj, predvidevanj in izbira alternativnih tehnik za uporabo v praksi ... Praktiki morajo in tudi želijo aktivno sodelovati v superviziji.« (1999:4, podčrtala V.M.A.).

    Ker sem prepričana, da si želiš tudi ti aktivno sodelovati v superviziji, sem svoje izkušnje in doživljanja strnila v nekaj preprostih opornih točk, ki ti lahko pomagajo, da se na superviziji bolje znajdeš.

    Kako izberem supervizorja in supervizijsko skupino? Če imam več različnih možnosti, izberem tistega supervizorja, ki meni osebno najbolj ustreza. Pri izbiri upoštevam njegov osebni stil, njegov način podajanja in najin odnos. Vnaprej vem, česa se želim (na)učiti od njega in kaj je tisto, kar lahko dobim več kot pri drugih supervizorjih. Ko izbiram skupino, je pomembno, da nas ni preveč, največ 6-8, da mi supervizor lahko nameni dovolj pozornosti in da se s člani skupine dobro ujamem. Če čutim, da me podpirajo, se bom v skupini počutil/-a varno in bom veliko lažje sodeloval/-a. Ko izberem supervizorja in supervizijsko skupino, si prizadevam prihajati v to skupino najmanj eno leto.

    Stalna supervizijska skupina mi nudi varno okolje, kjer brez strahu, da bi bil/-a kritizirana ali nerazumljena, odkrito spregovorim o svojem delu in o sebi. Člani skupine sodelujejo pri superviziji in z menoj delijo svoje izkušnje in poglede. Ker me poznajo in vedo, v čem sem že dobra in česa se še učim, so mi v pomoč. Uporabim jih kot zrcalo. Ker drug drugega zrcalimo na spoštljiv in empatičen način, skupaj ustvarjamo vzpodbudno okolje, v katerem osebno in strokovno rastemo.

    Na supervizijo se predhodno pripravim. Pred supervizijo si pripravim eno ali več vprašanj. Supervizorju jih predstavim v uvodnem delu, takoj, ko pridem na vrsto in ne čakam do konca, da zmanjka časa. Na supervizije prihajam tudi, kadar nimam vprašanj. Največ dobim, če na supervizije prihajam brez vnaprejšnjih predstav ali pričakovanj, odprt/-a za novo, neznano. Nekdo, ki ne ve. Nekdo, ki ga zanima in je radoveden. Če prihajam kot nekdo, ki vse ve, se prav gotovo ne bom naučil/-a nič novega ali pa veliko manj kot bi se lahko.

    Na superviziji predelujem različne teme, vprašanja in dileme, ki so se pojavile pri mojem delu. Tabu tem ni. Spregovorim lahko o čemerkoli. O svojih etičnih dilemah; o tem, kako učinkoviteje voditi pogovor s klicalcem; o tem, kaj doživljam, ko se pogovarjam s klicalcem; o čustvih in predstavah, ki jih klicalec goji do mene; o dogovorih, ki sva jih sklenila itd. Spregovorim lahko tudi o odnosu s supervizorjem: o tem, kako ga vidim, kako ga doživljam, kako se počutim, kadar sem z njim, kaj mi je všeč, kaj ne, kaj bi si želel/-a oz. česa ne itd.

    Kaj se dogaja na superviziji? Supervizorju opišem problem, na katerega sem naletela, izrazim svoje občutke, pomisleke in dileme. Supervizor pozorno spremlja KAJ povem (vsebino) in KAKO (proces). Od supervizorja pričakujem, da mi pomaga osvetliti oz. bolje razumeti sebe, svoje odzive in klicalca. To neposredno koristi meni osebno, posredno pa tudi klicalcu. Na superviziji ne razkrivam samo tistega, kar mi ne gre, temveč tudi tisto, kar mi gre dobro in na kar sem ponosen/-a. Svoje delo skušam predstaviti kar se da celovito.

    Vloga supervizorja je, da me vodi in mi pomaga bolje razumeti klicalca in njegovo dinamiko. Kadar oceni, mi razloži del teorije, za katero je potrebno, da jo poznam. Pomaga mi iskati nove načine dela s klicalci in na njihovo stisko pogledati z več različnih zornih kotov. Me podpira. Mi pove, kadar opaža, da od klicalca pričakujem preveč ali prehitro in sem temu primerno nestrpen/-a ali razočaran/-a. Ali pa me opozori na to, da sva se s klicalcem znašla na »mrtvi točki«; da klicalec ne napreduje, a jaz tega ne opazim in sem prepričan/-a, da je ravno obratno. S supervizorjem skupaj ugotavljava, kaj že obvladam, kot tudi, čemu naj v bodoče namenim več pozornosti.

    Kako najbolje uporabim supervizijo? Supervizor ima veliko znanja, ki ga je pripravljen deliti z mano. Od mene je odvisno, ali ga bom znal/-a izvabiti iz njega (KAJ in KAKO) in ga uporabiti tako, da mi bo koristilo. Zato na supervizije prihajam radoveden/-a, odprt/-a za novo učenje in pripravljen/-a za sprejemanje.

    Odgovornost supervizanta. Moja odgovornost je, da sem nenehno pozorna na to, ali od supervizorja dobivam tisto, kar potrebujem; in če ne, zakaj ne? Kaj jaz delam takega oz. česa ne naredim, da od supervizorja ne dobim tistega, kar želim oz. potrebujem?

    Supervizantova povratna informacija supervizorju. Supervizorja zanima, ali znam znanje, ki sem ga dobil/-a na superviziji, uporabiti v praksi, zato mu povem KAJ mi je pomagalo oz. KAKO mi je supervizija pomagala pri mojem delu. Sem pristen/-a, tako v odnosu s klicalci kot s supervizorjem. Če s supervizijo nisem zadovoljen/-a, ne grem takoj k drugemu supervizorju, temveč se vrnem k istemu in mu povem, kaj mi ni bilo všeč, kaj bi želel/-a in česa si ne bi želel/-a. Pri tem skušam biti čim bolj konkreten/-a. In potem počakam, da vidim, kaj se zgodi ...

    Pa srečno, na supervizijah ...

    Tatjana Romšek Poljšak


    O superviziji: Supervizije – presenečenje in/ali odkritje

    Leta, ki jih z veseljem in hvaležnostjjo delim s samarijani in z našimi klicalci, se počasi nabirajo. Saj jih ne štejem, ker mi številka nič ne pomeni, le vsakokrat, ko srečam kolege in kolegice iz nove generacije, se za trenutek zavem, da je leto naokoli.

    Ko se zavem, je čas za obisk supervizije. Izberem datum, s težavo najdem čas in končno uskladim še druge obveznosti. Pridem na supervizijo. Večinoma srečam znane obraze, v obdobju po končanem izobraževanju tudi kakega novega. Ni nas veliko, tako da se počutim skoraj kot doma. Beseda steče hitro, včasih nekoliko zatikajoče, ampak led pod samarijani praviloma hitro popusti!

    Teme so običajne, vedno povezane z našimi klicalci. Zanimivo je slišati, kako se drugi samarijani približajo klicalcem, s katerimi imam sama “problem”. V slogi je moč, pravijo in ugotavljam, da to resnično drži.

    In kje je tu presenečenje? V tem, da nikoli ne vem, kako bo potekal razgovor na superviziji, kako globoko se bo razvil. Zelo pogosto je to odvisno od klica, ki se je nekoga dotaknil čisto drugače, pa od prisotnih samarijanov in supervizorja. Povsem vsakdanji klic stalnega klicalca lahko vzpodbudi popolnoma drugačen pogovor.

    Presenečenje nadgradi odkritje, saj v vsakem razgovoru na superviziji odkrijem nov delček sebe. Se zavem svojih čustev, ki so se prebudila med telefonskim klicem ali pa med razgovorom na superviziji, povezanim s klici, ki sem jih bila deležna. Če se tega ne zavem sama, me na to prijazno, posredno ali neposredno, opozori supervizor/ka ali pa drugi samarijani/ke. In tako se vsak supervizijski klepet konča strokovno in nadvse koristno za vse udeležence. Zato supervizije praviloma zapuščam zadovoljna, izpolnjena in bogatejša za nova spoznanja.

    Pustimo se presenečati! Odkrivajmo neznano!

    Alenka, LJ


    Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 1, april 2011, letnik IX

    Samarijansko novo leto: Škratki v Črmošnjicah

    Januarja smo se, kot je zdaj že običajno, zbrali na samarijanskem praznovanju novega leta POMEŽIK SONCU. Tokrat nas je gostil CŠOD Lipa v Črmošnjicah. Čeprav je razsajala gripa, se nas je kljub odpovedim zbralo okoli 40. Pod vodstvom veselih škratkov smo sodelovali v pestrem dogajanju. Tule pa so vtisi udeležencev, za vse, ki so zadnji hip zboleli ali iz kakršnega koli vzroka niso mogli na veselo srečanje.

    Prišel je dan, ko smo se dobili na tradicionalnem samarijanskem novoletnem srečanju. Tokrat v majhni vasici Črmošnjice. Iz Ljubljane je Magdo in mene pot vodila sprva po avtocesti, potem pa sva pri Ivančni Gorici zavili na »partizansko magistralo« proti Beli krajini. Vzporedno s cesto naju je nekaj časa spremljala reka Krka. Po uri in pol sva prišli na cilj. Prihajali so tudi drugi samarijani, med njimi tudi naša predavateljica, terapevtka Lea Beznik. Okoli desetih smo že sedeli za mizami in čakali na pozdrav naše vodje. Toda namesto nje nas je pozdravil – škrat.

    Nato je dobila besedo terapevtka in nam predstavila temo predavanja: asertivnost. Vsi smo aktivno sodelovali. Tema, ki smo jo predelali, je pri našem delu zelo pomembna. In kaj je asertivnost? S preprosto besedo bi rekla: ni ne ponižnost ne agresivnost, ampak srednja pot med obema. Pomembno je, da se pri našem delu izkažemo z empatijo, strpnostjo in dobronamernostjo.

    Ura je neizprosno tekla in že je bil čas kosila, potem pa sprehod. Tisti, ki radi hodimo, smo se odpravili proti smučišču in tam uživali v lepoti narave. Nekateri so skrajšali sprehod in pričeli okraševati prostore. Še priprava hrane za dolg silvestrski večer in pričelo se je veselo rajanje. Dobrote na mizah so nas vabile, toda škratje nam niso dovolili takoj začeti s pojedino. Po uvodnih navodilih smo se le lahko posvetili hrani. Siti smo posedli v dnevni prostor in glavno vlogo so prevzeli škrati. Najprej so se predstavili. Opisali so se takole: »Smo zelo plašna bitja in se ne pokažemo vsakemu, ki si to želi. Ko pa se prepričamo, da je čistega srca in pozitivno naravnan, smo pripravljeni na sodelovanje. Želimo ti sporočiti, da nisi sam, -a. Tu smo, da si pomagamo, dajanje in sprejemanje je tisto, kar ustvarja ravnotežje med nami. Lahko ti pokažemo pot do najlepših zakladov, polnih draguljev.« Bili so zelo izvirni in duhoviti. Eden izmed njih nam je pripravil še skeč. Potem so se predstavili tudi vsi zbrani. Po končani prestavitvi je sledilo obdarovanje. Letos smo darila naredili sami in si jih izmenjali. Bilo je prav prijetno ogledovati, kaj smo dobili v dar. Eno izmed izvirnih in zelo lepo narejenih daril je bila iz testa narejena punčka. Letos smo si vzeli veliko časa, da smo se pogovarjali in spoznavali, bilo je veliko novih samarijanov, s katerimi smo si izmenjali marsikatero misel. Sledila so še voščila in lepih želja ni zmanjkalo.

    Spanja je bilo premalo in zjutraj nas je prebudil vonj po sveži kavi. Kako se nam je prilegla! Kmalu se je na vratih prikazal naš duhovnik Tomaž. Poskrbel je, da smo imeli lepo samarijansko mašo. Bilo je lepo slišati pesem, ki je zadonela po prostoru.

    Ura je neizprosno tekla in že nas je samarijanka Milena s predavanjem Kaj me žene v določeno vedenje? popeljala v samorefleksijo. Kar prehitro se je približal čas kosila in zaključek srečanja.

    Dragi naši škratki, ki ste nam pripravili čudovit večer, v imenu vseh prisotnih samarijanov se vam prav lepo zahvaljujem, ravno tako našim predavateljicam Lei in Mileni za zanimivo in strokovno izobraževanje.

    Tako, naj zaključim naše srečanje z mislijo: NE STORI DRUGEMU TISTEGA, KAR NE ŽELIŠ, DA BI DRUGI STORILI TEBI!

    Nevenka, Ljubljana

    ***

    Novoletnega srečanja samarijanov sem se udeležila prvič. Želela sem si le, da bi na tem vikendu preživela nekaj čudovitih trenutkov, vendar pa sem bila nad vsem preprosto navdušena!! Pozabila sem že, kako prijetno je druženje s samarijani in kako neverjetno zna biti. Najprej me je očaral sam kraj našega srečanja: prelepe Črmošnjice, kjer sem bila prvič. Tudi narava nam je pomagala, da smo se lahko za hip vrnili na začetek leta, saj nam je postregla s čudovitim zimskim vremenom in je snežna belina dala svoje vzdušje ... Tudi kraj je bil pravi, saj je izžareval mir in toplino, čeprav niti ni bilo opaziti domačinov. Dobro vzdušje smo prispevali tudi udeleženci srečanja ter naši predavateljici, predvsem pa naši škratki, ki so poskrbeli za program. Sobotno predavanje nas je lepo uvedlo v sprehod in druženje, predvsem pa v nadaljevanje druženja ob ustvarjanju in okraševanju sobe ter jedilnice. Sama sicer nimam posebnega talenta za ustvarjanje in sem določen del samo opazovala. Smo pa vsi prispevali svoj delček in svojo različnost ob krašenju. Sklenilo se je nekaj čudovitih prijateljstev, predvsem pa nas je družila ljubezen, ki nas je gnala, da smo vztrajali pozno v noč. Najbolj bogat del nedeljskega dopoldneva je bila sveta maša, kjer sem čutila posebno povezanost, čeprav nismo bili vsi kristjani – pa vendar je On med to sveto mašo delal čudeže in delil posebne milosti. Predavanje po maši pa je bil zame čudovit zaključek našega srečanja in s težkim srcem sem ga predčasno zapustila. Ta vikend mi je pustil poseben pečat in še nekaj dni po tem globoko odmeva v meni. Hvala, samarijani!

    Alenka, Kranj

    ***

    Dragi samarijani! Še vedno sem v siju misli in prijetnih doživetij, ki so se zgodila pretekli vikend.

    Pot se je začela na parkirišču Samarijana, ko sem čakala in razmišljala, kdo so: Sonja, Nevenka in Alenka, katere so bile namenjene, da se peljejo z menoj v Črmošnjice. Gospe so prišle točno ob dogovorjeni in odpeljale smo se proti Dolenjski. Klepetale smo od začetka poti pa do prihoda v Črmošnjice in našle veliko skupnih zanimanj in spoznanj. Ker nismo bile pozorne, kje se vozimo, smo celo malo zašle in naredile zaradi tega nekaj kilometrov več, kot bi bilo potrebno. Dom Lipa je prijazen in oskrbnica nas je sprejela, kot da smo že večkrat bili njeni gostje. Sobe, dnevni prostor, kuhinja, okolica ... vse je bilo svetlo, čisto in prijazno. Predavanje Lee Beznik pa kot nekakšna »stand up« predstava, včasih celo komedija, ki nas je dobro nasmejala in sploh ne vem, kako sem lahko tako zelo neasertivna in imam kar naenkrat toliko problemov. Vse, prav vse pozna ta predavateljica in kako dobro se ji zdi, ko vidi, da razumem njeno misel in teorijo.

    Da ne bi klepetala kar naprej z istimi kolegicami samarijankami, je poskrbela Jasna z odlično idejo, da je žreb določil, s kom se naj bi družila ves čas srečanja.

    In moj barvni listek je določil, da sem bila par z najmlajšo udeleženko Špelo, samarijanko iz Zasavja. Študentka, ki bo nekoč dobra verjetno prav v psihoterapiji, ali pa v predavanjih samarijanom.

    Enourni sprehod do smučišča in nazaj nas je dobro razmigal in pripravil na večerno praznovanje novega leta. Sneg, mraz in klepet, da nismo niti opazili, da smo prepešačili kakih 10 km. Zvečer, po večerji, je 33 pripovedovalcev govorilo o svojih čustvih, počutjih, in izkušnjah z delom na zaupnem telefonu. Pokazalo se je, da smo si res različni, a v nečem, kar nas združuje v samarijanu, smo si prav močno podobni. Prav zaradi neke notranje sile in želje, biti dober in narediti nekaj za druge, smo govorili o podobnih stvareh. Bila sem na vrsti med zadnjimi in najbolj mi je bilo všeč, da sem lahko vsem povedala, da sem v redu in fajn, da so tudi vsi samarijani fajn in da sem prav zato med njimi.

    V nedeljo mi je maša patra Tomaža, ki sem ga poslušala zelo pozorno, povedala nekaj novega, nekaj, kar ne znam ponoviti, a razumem, da so besede, ki jih je prevajal in razlagal, naredile velik vtis in nekoliko sem jih tudi razumela. Biti boljši in boljši, da bi se ljudje razvijali v smer, ki bi prinesla lepše življenje, več miru in ljubezni, veliko potrpljenja in predvsem upoštevanje drug drugega.

    Tudi predavateljica, samarijanka Milena s teorijo izbire je bila prava mojstrica in nas je popeljala na pot spoznanja, da je od nas odvisno, ali bomo izbrali pri našem delovanju zunanje signale ali pa notranje čute in intuicijo. Vprašanje je vedno, kako se bom razumela z ljudmi med katerimi živim, ali me bo to, kar nameravam storiti, zbližalo ali oddaljilo od ljudi. Kako to storiti, pa je odgovor realitetne terapije, ki jo bo predavateljica nadaljevala na posebnem srečanju, ki ga bodo organizirali mariborski samarijani.

    Blagor meni, blagor nam vsem, da smo bili tam in da smo bili skupaj!

    Ljuba, Ljubljana

    ***

    Letošnje srečanje je bilo posebno, družili smo se s škratki, ki se ne ustrašijo nobenega dela in sejejo smeh in zabavo kamor koli pridejo.

    Vsi, ki smo se v soboto zjutraj pripeljali v prelepo dolenjsko pokrajino in v Črmošnjice, smo bili pozitvno naravnani in pripravljeni na sodelovanje.

    Škratki organizatki so se res potrudili, pripravili so zanimiv in zabaven program.

    Zelo mi je bila všeč Lea Beznik, ki nas je seznanila z asertivnostjo in nas poučila, kako lahko asertivno sprejemamo kritiko, jo podajamo, prosimo, sprejemamo komplimente, kako asertivno rečemo ne …

    S skupinskimi vajami smo to tudi praktično preskusili. Ta tema se me je zelo dotaknila, prvič sem namreč slišala o asertivnosti. Na kratko bi jo lahko povzela takole: »Postavi se na svojo stran za boljše spoštovanje in razvijanje samozavest in vzpostavi pristnejše medsebojne odnose.«

    Po predavanju je sledilo kosilo. Nekaj zanimivega so si izmislili naši škratki, in sicer smo si z žrebanjem izbrali svoj par, s katerim smo skupaj jedli, se sprehajali, si zvečer izmenjali darilca …

    Čeprav sem prepričana, da samarijani nimamo težav s komunikacijo, je bila to prijetna popestritev in zanimiva dogodivščina, tako kot takrat, ko v dežurni sobi dvigneš telefon in stopiš naproti osebi, ki je ne poznaš.

    Po prijetnem popoldanskim sprehodu v pravi zimski idili je sledila krasitev prostorov in priprava ruskega bifeja iz dobrot, ki smo jih prinesli s seboj. Najbolj zabavno je bilo rezanje klobas in kruha z » nadomestki za rezanje«, vendar ker se pri samarijanih vse da, je bila miza z domačim kruhom, salamami, pršutom, pečenko, raznimi namazi … hitro pripravljena. Že samo ob pogledu na vse dobrote se je oglasil želodček in komaj smo čakali na večerjo. Letošnja priprava na večer je bila posebna tudi zaradi tega, ker je večina večerne toalete in ličil ostala kar v sobah; očitno nam za dobro razpoloženje to ni več potrebno, ali pa se nam preprosto ni dalo.

    Večerno dogajanje sicer ni bilo preveč plesno, smo pa se prijetno zabavali ob predstavitvah in razmišljanjih o naših imenih, kar se mi je zdelo zelo domiselno. Še posebej se je izkazala škratica Darja s svojo iskrivo pripovedjo o škratih v idrijskem rudniku. živega srebra … je bilo smeha! Seveda smo na tem srečanju dobili svojo himno, pesem palčkov: »Hej ho, hej ho, veseli palčki smo, mi pojemo in žvižgamo, hej ho, hej ho … » smo prepevali.

    Večer se je prevesil v noč in prijetno utrujeni smo legli k počitku. Zjutraj smo se z veseljem pridružili nedeljski samarijanski maši, ki je bila kot vedno posebna, taka kot jo zna pripraviti pater Tomaž, ki se nam je zjutraj pridružil.

    Po zajtrku nas samarijanka Milena skozi delavnice popeljala v svet razmišljanja o človekovih potrebah. S pomočjo kroga potreb smo analizirali,kako dobro zadovoljujemo svoje potrebe in prišli do zelo zanimivih in poučnih rezultatov.

    Čas nam ni dopuščal, da bi nadaljevali, zato je drugi del teme, kaj me žene v določeno vedenje? že izziv za naslednje srečanje.

    Pri kosilu so nas prijetno presenetila »medena darilca« ene naših članic, vsem pa še enkrat hvala, in pohvale za organizacijo.

    To je bilo moje tretje novoletno srečanje, odkar sem se pridružila samarijanom. Vsakega posebej se veselim, veselim se druženja z veliko družino ljudi, ki jih imam rada, jih spoštujem, ker si med seboj izmenjamo izkušnje, si zaupamo svoje stiske, se skupaj zabavamo in veselimo.

    Čas, ki ga preživim v društvu, najsi bo na tovrstnih srečanjih, delavnicah, predavanjih in dežuranju, mi veliko da, veliko več kot je vreden čas, ki ga temu namenim.

    V današnjem času je največje razkošje, da imaš čas zase. Več časa imaš, bogatejši si in čas, ki ga namenim delovanju v Samarijanu je čas, ki si ga vzamem zase.

    Majda, Ljubljana

    ***

    PESEM ŠKRATKOV

    Hej ho, hej ho
    veseli škratki smo
    mi pojemo, mi žvižgamo
    hej ho, hej ho ...

    Hej ho, hej ho
    na delo zdaj gremo
    mi kopljemo zlato, srebro
    hej ho, hej ho …

    Hej ho, hej ho
    na delo zdaj gremo
    lenuhi in zaspanci
    pa naj spat gredo
    hej ho, hej ho …


    Društvene vesti: Samarijanke – ambasadorke prostovoljstva

    Samarijani smo ponosni, da sta naši članici tudi dve ambasadorki evropskega leta prostovoljstva, Petra Matos in Magdalena Strmšek. V tej številki predstavljamo Petro, ki je postala tudi osebnost leta 2010 na Valu 202. Je ena od ustanoviteljic in predsednica društva Ekologi brez meja, katerega glavno poslanstvo je pomagati Sloveniji pri prehodu na bolj trajnostno ravnanje z odpadki in spodbujanje osebne odgovornosti ljudi za okolje, v katerem živijo. Predava o trajnostnem načinu življenja. Leta 2010 je vodila največjo okoljsko prostovoljsko akcijo v zgodovini Slovenije, Očistimo Slovenijo v enem dnevu!

    Kako se človek sploh domisli takšne akcije? Te ni skrbela organizacija tako kompleksne in množične akcije?

    Ko so v Estoniji ugotovili, da bi trajalo leta, če bi hoteli očistiti vsa divja odlagališča, je neki pogumen mož predlagal: »Pa jih dajmo očistiti v enem dnevu in aktivirajmo vso državo!« In jim je leta 2008 res uspelo aktivirati 50.000 Estoncev, ki so v petih urah iz narave odstranili 10.000 ton odpadkov. O tem so posneli tudi filmček, ki je kmalu zaokrožil po Sloveniji. Ko sem ga videla, sem si rekla: »To je to, to moramo narediti!« Na povabilo spletne strani Pozitivke se nas je septembra zbralo 16 somišljenikov. Številka je na koncu narasla na 1500 ljudi, ki smo skrbeli za to, da je 17. aprila lani vse delovalo kot je treba. Vedeli smo, da ne bo lahko združiti 200 000 Slovencev, do zadnjega dne nismo vedeli, ali bo akcija uspela ali ne. Vendar v resnici ne bi mogla ne uspeti. Vse, kar smo naredili, bi bilo bolje kot nič. Zase sem vedela, da bom naredila, kar je v moji moči, več se pač ne da.

    Po koncu, kaj se je dogajalo v tebi? Kako bi lahko opisala svoje doživljanje ob uspehu?

    Na dan akcije je zame prišlo veliko olajšanje. Samo da je bilo za nami. Bili smo presrečni, da se je izpolnilo to, za kar smo se dolge mesece borili. Potrebovala sem počitek in vsi smo bili tako zelo izčrpani, da teden dni nismo hoteli videti nikogar.

    Kakšni so načrti za naprej, boš še organizirala kaj podobnega?

     Za 2012 načrtujemo akcijo Očistimo Balkan, ki bo potekala v okviru akcije Očistimo Svet. Dela je še veliko!

    Kako si se počutila oz. kaj ti pomenijo vsa imenovanja, ki so sledila veliki akciji, še posebno "ambasadorka prostovoljstva", kaj ti prinaša to?

     Vsa priznanja, ki smo jih dobili za izvedbo projekta, dojemam kot priznanje vsem, ki smo se trudili, da bi projekt uspel. Kot priznanje prostovoljstvu, pravim vrednotam. Vesela sem, da priznanja omogočajo, da se okoljevarstvena misel širi po slovenskem medijskem prostoru. Pred tem sem o trajnostnem načinu življenja predavala v povprečju 15 ljudem, ki so prišli na moje predavanje. V večini so bili ti že tako ali tako zelo visoko ozaveščeni in mnogokrat se mi je zdelo, da prepričujem prepričane. Sedaj pa lahko preko medijev sporočilo pride do vsakega Slovenca. In to je ključ delovanja našega društva. Največ, kar mi je ta akcija prinesla, pa so vsekakor ljudje. Še naprej delujemo s skupino zagnancev, ki je bila pripravljena prostovoljno delati 8 mesecev po 12 ur na dan. Preden sem jih poznala, sem se večkrat v svojih prizadevanjih počutila majhno, osamljeno. Skupaj pa smo močnejši in bolj pogumni in verjamemo, da nam bo uspelo vse, česar se lotimo. Res je v veselje delati s takimi ljudmi. Seveda pa ni vse pozitivno. Večja prepoznavnost mi je včasih v nadlogo, ljudje me včasih na cesti sprašujejo, če je sedaj čisto, mi čestitajo ... Veliko lepše je biti nevidni del množice. Vse to sem sprejela v zakup, kot del mojega poslanstva.

    Eno od mojih veselij je še vedno delo na Samarijanu, čeprav delam manj, kot bi želela. Naučila sem se, da moram poskrbeti najprej zase, da bi lahko dajala svojo energijo naprej. Vedno, ko dobimo v društvu kakšno priznanje, pomislim, da je to v resnici krivica, saj bi si ga zaslužilo toliko dobrih ljudi, ki pa v večini ostanejo neopaženi. In moram reči, da vedno pomislim, da je moje priznanje tudi tvoje, dragi,-a samarijan,-ka. Vesela sem, da sem lahko postala del vaše družine, saj to pomeni biti obkrožen z ljudmi z veliko začetnico.


    Društvene vesti: Prve stopinje novih samarijanov

    Začetek je …. kje že?

    Nekje v meni že veliko prej, ampak udejanjati se je pričel letošnje leto. Kako, da nisem do tega prišla že prej ? Gotovo je moralo teči po vrstnem redu, kot je to vedno. Vsaka stvar se zgodi z namenom, moraš jo spoznati prej kot drugo. Da ti podlago, da boš stvari lahko razumel in bolj zrelo sprejemal, ko si na tej poti.

    In kako neizmerno sem vesela in hvaležna sestri, da me je usmerila. V glavi mi je kliknilo na enem od samarijanskih predavanj, kjer je bilo več članov naše družine. Ampak v tebi že mora biti nekaj, da se te dotakne. Ali pa ti nekdo prižge neko lučko v glavi, ki ti malček osvetli tvojo pot. Meni je bila inspiracija gotovo Klara Ramovš s predavanjem TUDI BESEDA LAHKO ZDRAVI.

    Kar nenadoma sem se zavedela, da želim in hočem početi to. Morebiti sem začutila, da bom s tem pridobila največ zase, nekaj, kar mi trenutno zelo manjka.

    Ko smo imeli uvodno srečanje, me je čisto narahlo nekje v drobovju grabil strah, da ne bom zmogla tega, da za kaj takega nisem usposobljena. Uff, kam si se spet spustila, da se ne boš raztreščila na brzicah s tem kajakom, mi je kot po reki priplavala mimo misel.

    Pred mano je šesta – zadnja sobota po vrsti, ko me zjutraj malo po osmi moj modus odpelje naproti novemu sklopu znanj. Tokrat bodo to ZOM. Ponavadi me malček zagnjavi notranji glas, da bo potrebno spet govoriti o sebi. Veš, da to niti ni tako enostavno. Če ne bi bilo za menoj usposabljanje pri Hospicu in skoraj triletni študij o črkah in naši pisavi, bi bila odločitev za tole gotovo veliko težja.

    Ko sem prvič prebrala besedico ZOM, me je takoj oblilo: kakšni zombiji bodo pa to?? Zombi je v enciklopediji opisan kot fiktivno bitje brez lastne volje, lahko je živo bitje ali oživljen mrtvec pod nadzorom nekoga drugega s pomočjo magije. O bog, menda ja ne.

    Jao, sem si oddahnila, ko sem kasneje videla, da je to kratica za zaščitne obrambne mehanizme. Saj tole mi pa je že malo poznano iz študija, kjer je sicer bilo precej teorije. Tole tu pa bo bolj iz realnosti, pikica moja, sem si rekla. Boš spet vrtala po sebi.

    Spoznala sem izredno tople ljudi, zdi se mi, da jih poznam že od nekdaj. Predavateljice so odlične in ko pripovedujejo o sebi ter svojih začetkih, si kar oddahnemo. Super, torej so čisto podobne nam, le da imajo veliko več znanja in izkušenj.

    Naš edini moški nas razvaja s sladkarijami in šopki prvih spomladanskih rožic, res je s srcem z nami. Me pa seveda cvetimo poleg njega. Vsi smo kot povezani v en velik šopek različnega cvetja, vsak s svojim vonjem, bleščavostjo, pokončnostjo ali na posameznem delu grčavo in zvito. Včasih je naš cvet zaprt. Čez nekaj časa se rahlo odpre in ven zadiši po preteklosti, začuti se hrepenenje po nečem novem. Čudovit je svet okrog nas, škoda, da se tega ne zavedamo vsako sleherno minuto, ko smo.

    Domov odhajamo pomirjeni, vsaj za nekaj dni napojeni z novo, dodatno energijo.

    Jelka, Maribor


    Samarijanove razstave: Bil je večer, ki pušča sledi

    Bil je večer. Eden tistih, ko se vse zloži kar samo. Vsaj tak občutek mi dajejo. Ko pričakujem nekaj, pa dobim mnogo, mnogo več. In sedaj znam biti za to tudi hvaležna. Znam zaznati, ozavestiti, ponotranjiti in shraniti v dno srca, v moj mozaik hvaležnosti in ljubezni.

    Bil je večer in bilo je druženje, ki mi je (znova) povedalo, da sem na pravem mestu, med pravimi ljudmi, da zanje ni škoda nobene moje minute, misli, pozornosti. Da so vredni tega in še mnogo, mnogo več. Ker dajejo sebe, svoj čas, svojo ljubezen sočloveku. Ker so sposobni pozabiti nase, na svoje skrbi in biti tu in zdaj le zanjo, zanj.

    Bil je večer, ko sem jim, pa naj rečem kar vam, želela vsaj malo povrniti za vse, kar dajete. Dajete s svojim čutečim srcem.

    Bil je večer, ki smo ga začeli z zahvalno mašo in mi je pogled na polno kapelo samarijanov napolnil srce z radostjo in hvaležnostjo. Hvaležnostjo tudi za p. Tomaža, ki mu je darovano, da pove prave besede, na pravi način, da z njimi podira pregrade, blokade v naših srcih in se maša dotika najglobljega v nas. Radostjo tudi zaradi novoodkritega bisera med nami, naše članice Romane, ki nas je s kitaro in petjem popeljala v novo dimenzijo povezanosti.

    Bil je večer dajanja iz srca. Naš dragi član Stane, izjemen fotograf, dobitnik več nagrad in likovno-tehnični urednik našega glasila, nam je delček svojega podaril prek Grafik, na katere otvoritev nas je povabila Romanina prisrčna, narečno zapeta pesem Sto l'di nej pride nuotr.

    Bil je tudi Romanin večer, saj je kar tam spesnila Stanetu namenjeno pesmico. Če ti ni uspelo z nami deliti tega lepega presenečenja, si jo lahko zapoješ zdaj. Ob spominu na njeno veselo, nagajivo prepevanje bi kar zaplesala.

    In bil je večer, ko smo druženje zaokrožili z družabno igrico Activity. Z igro, kjer smo napenjali možgančke, se urili v risanju, opisovanju in pantonimi ter se ob vsem skupaj pošteno zabavali in od srca nasmejali.

    Bil je večer, ko sem dobila mnogo več od pričakovanega, ko se je kar vsipalo na nas in name in se to enostavno morala zapisati. Ker rada pišem, ko se me nekaj dotakne. Ker rada zapišem lepe stvari. Da sedejo vame, se ugnezdijo v globino moje duše, mi pobožajo srce in pomagajo ozavestiti, s kako srčnimi ljudmi sem obkrožena. Hvala ker si med njimi!

    Jasna, Ljubljana


    Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 3, december 2010, letnik VIII

    Naša dežurstva, supervizije: DAJANJE POMENI TUDI PREJEMANJE ...

    Včeraj je bila nedelja. Pusta in siva, prav nič prijazna. Dež je vztrajno zalival zemljo, se zbiral v lužah in do vrha napolnil Ljubljanico. Pobarvano drevje je mokro dvigalo veje proti nebu in hrepenelo po soncu, listje se je spuščalo na tla in pokrivalo mokro zemljo. Kot bi jo hotelo zaščititi. Kot bi jo hotelo pokriti in segreti. Kdo bo segrel tiste, ki so ostali brez kurjave, tiste, ki jim je plaz zasul hiše, ki jim je povodenj odnesla dom, pridelke, identiteto?

    Včeraj je bila nedelja in jaz sem bila skoraj ves dan dežurna na zaupnem telefonu. V dežurni sobi je bilo prijetno toplo, na mizi jabolko, v predsobi jesenski pušeljc in razstava bučk. Na mizi me je čakala spet polna pisemska ovojnica znamk za misijone in dve polni vreči zamaškov za invalide. Drobna dejanja ljubezni. Kako malo je pravzaprav treba, da odrežemo znamko iz kuverte in pokrovček spravimo v vrečko. Če nas to naredi sto, je kuverta polna znamk in škatla v kotu polna zamaškov. Drobna dobra dela.

    Včeraj je bila nedelja. Pokrižala sem se in zmolila. Telefon je zazvonil. Glas na drugi strani je bil žalosten in obupan. Sam, zapuščen, ubog, brez volje, brez poguma, brez upanja, obremenjen ... Spomnila sem se, da je geslo tega leta: »Nosite bremena drug drugemu« (Gal 6,2). Kako lahko prevzamen to njeno, njegovo breme osamljenosti? Lahko. Poslušam ta glas, ga sprejemam, ubesedim njegove občutke in se trudim, da bi bila pristna. Trudim se tudi, da bi ta glas dobil barvo jeseni, barvo mavrice, barvo sonca. Čeprav je zunaj dež. In ko mi to uspe, sem srečna. Zanj, zanjo in zase.

    Včeraj je bila nedelja. Na mizi sem prižgala drobno svečko, ker se mi je zdelo, da bo plamenček razsvetlil mojo dušo in pogrel moje srce. Dolg pogovor. Težak. On je že vse življenje v nekem zavodu. Pravega doma se skoraj ne spominja več. Njegova samopodoba je silno nizka, njegovi očitki hudi. Zavida ljudem, ki so zunaj, ki so zdravi, ki so svobodni, ki lahko živijo tako, kot sami želijo. Njega nadzorujejo in vodijo drugi. Kriči. Tudi name. Pustim ga, da izkriči svojo nemoč. To pomaga. Na koncu se pozdraviva kot prijatelja in si obljubiva, da se bova nekoč prav gotovo spet slišala.

    Včeraj je bila nedelja. Poslušala sem zavijanje rešilcev. Zdrznila sem se in sama sebe prisilila, da sem razmišljala pozitivno. Ni nesreča, prav gotovo ni nesreča. V porodnišnico peljejo mamico, mudi se in danes bo na svet prišlo novo življenje. Zanesljive roke babic in zdravnikov bodo v ta svet pomagale novemu detetu. Ljubi Bog, prosim te, naj bo porod kratek in brez zapletov. Bo fantek? Bo punčka? Kakšno ime mu bodo dali? Veselila sem z vsemi tistimi, ki jih bo razveselilo to nove dete. Prav gotovo bo srečno, saj se je rodilo v nedeljo. V bolnicah in porodnišnicah delajo, čeprav je nedelja...

    Včeraj je bila nedelja. Poklicala je tudi ona in razveselila sem se njenega šibkega glasu. Stara je, sama in skoraj slepa. Pripovedovala mi je o svojih rožah na balkonu. Boža jih in se pogovarja z njimi. Lepo ji uspevajo, saj čutijo njeno ljubezen. Kmalu jih bo morala umakniti v prostor. Napovedujejo mraz in prvo slano. Obljubila je, da bo še poklicala. Zahvalila se je za pogovor. Za ta in vse pogovore. Meni in vsem drugim. Zaželela mi je lepo nedeljo. Tudi jaz njej. Iz vsega srca.

    Včeraj je bila nedelja. Verjetno so nekateri ljudje sedeli ob bogato obloženih mizah. So se morda spomnili na tiste, ki so ostali lačni? So pripravljeni od svojega velikega kosa kruha odtrgati košček in ga dati drugemu? Ne košček, morda samo drobtinico? Mislim, da so ljudje še vedno zelo solidarni in imajo dobro srce. Zganejo se ob nesrečah, ob potresih, ob povodnjih, tajfunih in cunamijih. Zganejo se, ko se nekaj zgodi tam nekje daleč. Kaj pa, ko se zgodi za prvim vogalom? Upam, da in da tega ne obešajo na veliki zvon. Naj desnica ne ve, kaj dela levica.

    Včeraj je bila nedelja. Poklical je nekdo, ki si želi bližine, ljubezni, prijateljstva, tople dlani, objema ... Kaj lahko naredim zanj? Veliko. Tudi preko telefona? Tudi. Lahko ga poslušam, mu pomagam poiskati luč na koncu tunela in sonce za oblaki. Lahko mu povem, da kdor daje, tudi dobiva in da topla beseda poboža srce in solze umijejo dušo.

    Včeraj je bila nedelja. Odhajala sem domov. Za mano je bil dolg dan. Sem bila utrujena? Ne. Nisem bila utrujena. Bila sem vesela, ker sem ga lahko preživela na drugi strani žice. Bila sem vesela, ker sem imela veliko pogovorov in ker se mi je zdelo, da sem dobro opravila. Ni več deževalo. Na vogalu odprte trgovine je sedel klošar. "Gospa, je ostalo kaj drobiža?", me je vprašal. Bog ve, kolikokrat je to nedeljo že izrekel ta stavek? Bog ve, če je res komu ostalo kaj drobiža in ga je radodarno stisnil v njegovo mrzlo dlan. Nisem bila pametna in ga spraševala, če je lačen in mu lahko v trgovini kupim kruh in mleko. Že dolgo tega ne sprašujem več. Od takrat, ko mi je neki klošar rekel:" Gospa, kruh in mleko me ne bosta pogrela..."

    Včeraj je bila nedelja ...

    Jutri bo nov dan in nova priložnost za drobno dobro delo.

    Ester, Ljubljana

    Naša dežurstva, supervizije: "NICE TO MEET YOU"

    Sedem nas je prišlo na ponedeljkovo supervizijo. Osem nas je bilo z našo supervizorko vred. Obetal se je lep klepet, pa ne zato, ker smo se zbrali v zgodnjem deževnem večeru ponedeljkovega roženvenskega oktobra, ampak zato, ker zna naša supervizorka vedno izbrati tako temo, da se imamo lepo.

    Tudi tokrat ni bilo nič drugače: pogovarjali naj bi se o PRIJAZNOSTI.

    O prijaznosti? Ja. Smo prijazni? Nismo prijazni? Kako biti prijazen in zakaj? Je prijaznost samo navada ali stvar vzgoje? Koliko smo lahko prijazni in kdaj smo s tem že vsiljivi? Je prijaznost lahko pristna? Kdaj je narejena? Kdaj in od koga smemo pričakovati prijaznost? Je to stvar zavestne odločitve ali navade? Lahko prijaznost privzgojimo? Se je lahko naučimo? Kako ločiti pristno in navidezno prijaznost? Veliko vprašanj se nam je porajalo, ko smo poslušali uvod supervizorke, ki ga na kratko povzemam.

    Naša supervizorka je bila na zasebnem obisku v Kanadi. Celih 19 dni. Pri svojih sorodnikih, pa tudi pri znancih in prijateljih iz študentskih dni. In prav iz teh dni ji je ostalo v spominu neko srečanje z družbo znanih in neznanih ljudi, od katerih ji je prav vsak pri rokovanju prijazno rekel: »Nice to meet you« (»Vesel/a sem, da sem te spoznal/a«). O tem se je isti večer na dolgo in široko pogovarjala s pastorjem in ko je bila v nedeljo pri maši, je prav ta pastor svoje razmišljanje, nagovor oz. pridigo posvetil tej frazi. Je bila to res samo fraza, znak prijaznosti ali resnično veselje nekoga, da je nekoga spoznal??? Kdo ve ...

    In smo začeli govoriti o prijaznosti. Vsak po svoje in vsak tako, kakor čuti in doživlja. In naša pričevanja so bila zelo različna in zelo zanimiva. Da, prijaznost vsekakor, od jutra do večera, do vsakega in ne samo do tistih, ki so prijazni do tebe. Prijaznost je beseda, ki ima zelo širok pomen. Človek je lahko prijazen z besedo, mimiko, izražanjem topline, s spoštovanjem. Prijaznost NI to, da daš vse – ohraniti moraš svoja pravila, način, filozofijo.Prijaznost je drža do sočloveka. Vendar pa nikogar ne smemo s tem spraviti v zadrego. Prava je takrat, ko se oba dobro počutita, ko ne gresta preko meje, ko ne pretiravata ali tega načrtno ne izkoriščata. Prijaznost je del nas, zelo pa nas lahko prizadene, če nekdo izkoristi našo prijaznost ali je prijazen samo zato, ker za to nekaj pričakuje. Prijaznost ima zelo veliko obrazov. Izkazujemo jo lahko preko dejanj, s prijaznim pozdravom šoferju v praznem mestnem avtobusu, s pridržanjem vrat na hodniku, na vhodu, na izhodu, v službi, v bloku, kjerkoli. Prijaznost je prava takrat, ko v njej čutiš toploto in iskrenost. Lahko pa tudi zmrazi in postavi človeka v neprijeten položaj. Postaviti pravo mejo v prijaznosti je umetnost. Tudi pri prijaznosti je treba znati prijazno reči NE. Nekdo je lahko sonček in je prijazen vsak dan, podnevi ali ponoči. Nekdo drugi je zadržan in resnoben, vendar pri tem lahko vrhunsko prijazen.

    Prijaznost pomeni dati nekaj več v medčloveške odnose. Da, prav zares je tako. Vsi smo se strinjali s tem, kot tudi s pregovorom: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Prijaznost pa potrebujemo prav vsi.«

    Jaz si pa želim še kakšno takšno prijazno supervizijo ...

    Ester, Ljubljana

    Naša predavanja: Bogdan Žorž, Svetovati ali poslušati?

    Z zanimivega predavanja Bograna Žorža je Jasna zbrala nekaj najpomembnejših misli, poudarkov, o katerih velja premisliti. Preberite!

    Nisem navaden poslušalec, ampak AKTIVEN, POZOREN poslušalec, ki vzpostavi dober stik, klicalcu sledi, ga spodbuja, da najdeta nove rešitve, da ON (klicalec) poveže svoja nova spoznanja.

    ***

    Ko želim klicalcu govoriti o lastni izkušnji v podobni situaciji: približam se mu, če jo ponudim na splošno. Torej: kaj sem storil – DA, kaj bi – IZOGNI SE! Ali bi RES storil tako? NE VEŠ, kaj bi storil v taki situaciji, »jaz bi« je namreč domišljijska izkušnja, zato za njeno uporabo kot primer rešitve velja NE in NE!

    ***

    Ni POMEMBNO in NOBENE MOŽNOSTI NI, da izvem, kaj je resnica, a saj NISEM sodnik.

    ***

    Človek, ki je v depresiji, ne ve, kaj želi, ne pozna svojih želja, pričakovanj. Če mu želim pomagati s svojimi vprašanji, NE PAMETUJEM, NE PONIŽUJEM, ampak mu pomagam ozavestiti NJEGOVE želje, pričakovanja in tudi, kar že je. Mu omogočiti SPREMENJEN pogled na situacijo. Moj cilj je pomagati, da vidi sebe, a od drugod, z NEKOLIKO drugačnega zornega kota.

    ***

    Ko klicalec reče: »VSE sem že poskusil.«, lahko povprašamo:
  • Kaj ste poskusili?
  • Kaj vas je ustavilo?
  • Česa vas je strah?

    • ***

    Ko hči/snaha govori o nerazumevanju med generacijama, nikar ne reci: »Dajte malo potrpet. Poskusite se pogovoriti z njimi/njo.« Raje povprašaj: »Kaj si pa vi želite? Kaj v vašem /vajinem odnosu pa lepo teče?«

    ***

    Ko mislim, da nimam energije, jo imam, A JO TROŠIM ZA DRUGE, NAPAČNE STVARI. Pot ven:
  • za KAJ jo trošim?,
  • selekcija med aktivnostmi (to bom še, tega ne bom več delal),
  • ostane VEČ energije za tam, kjer je potrebna.

    V nasprotnem primeru svojo energijo tako razpršiš, da ostane za vsak košček zelo malo in imaš občutek, kot da je ni. Torej selekcioniraj, usmerjaj.

    Jasna, Ljubljana


    Samarijanovi izleti: Septembrski pogled z Jezerskega in Golega vrha

    Že nekaj izletov v Darkovi organizaciji je kljub drugačnim namenom minilo brez mene. Saj veste, kako radi dovolimo, da nam čas pobegne in kako sobote in nedelje hitro minejo! Tokrat pa je le prišel čas za ponovni obisk Jezerskega. Pa še z vodičem! Kaj je lahko primernejšega? Vodičem namreč zelo zaupam. Z menoj je namreč tako, da lahko po tujini, po neznanih mestih, kolovratim sama, v slovenskih gorah pa se počutim bistveno bolje, če gre poleg izkušen vodič. Kako smo si različni!?

    Septembrsko vreme se je ustalilo, prišla je napovedana nedelja. Z Ladom sva z veseljem vstala nekoliko bolj zgodaj, da bi bila pravočasno na zbirnem mestu. Na avtocesti sva ugotovila, da imava dovolj časa za kavico, zato sva se ustavila na Voklem. Srečala sva precej ljudi, tako da sva hitro izgubila zjutraj pridobljen občutek, da sva “edina”, ki sva vstala “tako” zgodaj. Ko sva nadaljevala vožnjo po dolini Kokre in nama Jezersko kar ni in ni hotelo priti nasproti, sva spoznala, da je pot daljša, kot pa sva se je spominjala. No, ampak prišla sva dokaj točno, Darko je že čakal, so-pohodnice pa tudi.

    Samarijanov izlet se je začel. Nekaj kilometrov smo se peljali še z avtomobili, da nismo po nepotrebnem izgubljali moči in časa po ravni dolini. Ko se je začel resnejši vzpon, pa naši pripomočki na štirih kolesih niso bili uporabni. Odvisni smo bili le še od nog, rok in pohodnih palic, pa dobre volje. Pot je bila prijetna, gozdnata, a dovolj strma, da smo se vsak po svoje morali potruditi. Eni so se vzpenjali hitreje, drugi malo počasneje, Darko pa je pozorno spremljal naše napredovanje. Istočasno nas je poučil, kako poteka reševanje dveh plezalcev, ki sta se ponesrečila in preživela noč v eni od sosednjih sten. Pot se je zravnala le enkrat, na sedlu, kjer nas je pozdravil lep razgled in velika dežnikarica. Predramila je gobarske strasti v nas, tako da je marsikdo potihem že delal načrte za pot navzdol.

    Bolj ko je čas tekel, vrha pa zaradi gozda nismo videli, pogostejša so bila vprašanja Darku: “Koliko je še do vrha?” In Darko je vsakokrat, opremljen z napravo GPS, natančno odgovoril: “Še (npr.) 77 m.” Časa, potrebnega za to pot iz znanih razlogov ni omenil. Pa smo spet nadaljevali pot, vsak s svojimi mislimi, vsak na svoj način. Nekaj metrov pod vrhom so drevesa izginila, pokazala se je gosta trava, posuta s prikupnimi, temnimi bobki. Njihovih lastnikov ni bilo, zato pa smo si mi, zmagovalci nedeljske poti, privoščili krepko malico, se dodobra razgledali naokoli, se pustili poučiti o imenih okoliških, bližnjih in daljnih, vrhov, ki jih je Darko stresal iz rokava, morda bodočih pohodniških ciljev.

    Pot navzdol je potekala brez težev, čeprav sem se strmine kar malo bala. Družbo so nam delale gobe, med njimi največ macesnovk in dežnikaric. Za zabavo je poskrbela Jožica, ki se je kar naprej zgubljala, ampak se tudi vedno z zakasnitvijo in novo gobjo trofejo prismejala iz gozda. Srečali smo tudi nekaj drugih pohodnikov, ki so nam zavidali našega vodiča!

    V dolini smo se poslovili od Darka, se nekateri še okrepčali ob Planšarskem jezeru, nakupili odličen kozji sir in se poslovili do naslednjega samarijanskega srečanja. Bilo je resnično zelo lepo!

    Alenka, Ljubljana


    Samarijan 3/2010 - Priloga

    18. kongres IFOTES, DUNAJ, 10. – 14. julij 2010

    LISTENING FOR PEACE (POSLUŠANJE ZA MIR)

    Exploring alternatives to violence (Iskanje alternativ nasilju)

    Sobota, 10. 7.

    Prava avstrijska organiziranost: kljub 1.200 udeležencem je prijava v Univerzitetnem centru potekala hitro in gladko, nato pa me je v osrednjem parku v prijetni senčki pod ogromnim drevesom pričakal ljubek ležalnik, kjer sem v miru, ob rahlem vetrčku ki je še kako prijal ob tistih 38 °C ), prebrala res dobro napisan Zbornik, obogaten z vsemi potrebnimi navodili, načrti zgradb in prostorov dogajanja.

    Zvečer je sledilo novo presenečenje: sprejem v Mestni hiši, ki se me je dotaknila že s svojo zunanjostjo, notranjost pa me je pustila brez besed … tako velike in veličastne dvorane v živo še nisem videla.

    In nato so si presenečenja kar sledila: Manj kot meter daleč sem občudovala mlade plesalce najboljše dunajske plesne šole, ki so nas popeljali v romantične čase dunajskega valčka. Prava milina jih je bilo gledati, ko so se z nasmeškom na ustnicah tako lahkotno vrteli, priklanjali in kar lebdeli tam pred nami.

    »Ulična komedijanta« IFO PEP in IFO PAPS sta na zelo posrečen način predstavila naše delo:

  • različni smo si kot raznobarvne rutke, kar je za naše delo zelo dobrodošlo,
  • za svoje delo potrebujemo veliko srce,
  • čutenja naših klicalcev so kot milni mehurčki, ki jih nalahno pošiljajo proti nam, torej ne samo, da moramo z njimi ravnati z občutkom, ujeti je treba tudi pravi trenutek.

    • Pika na i pa je bilo 5 avstrijskih prostovoljk, ki so sicer do vratu zapete (Avstrija pač), a s pravimi rutkami okrog bokov najprej odplesale zelo umirjen »ples s tančicami«, nato pa v vsej svoji čutnosti še pravi orientalski ples. Smo jim divje navdušeno ploskali, nato pa se tudi sami prepustili veselim ritmom.

    Nedelja, 11. 7.

    Uradna otvoritev. Prihajamo iz mnogih držav (Avstralija, Avstrija, Belgija, Češka, Estonija, Finska, Francija, Velika Britanija, Izrael, Italija, Južnoafriška republika, Kanada, Madžarska, Nemčija, Nigerija, Nizozemska, Norveška, Slovenija, Španija, Švedska, Švica, ZDA) in težko z besedami opišem povezanost, ki je nastajala med nami v teh nekaj dneh, ko smo spregovorili kar tako, mimogrede in se takoj začutili. Naše delo nas še kako povezuje!

    Pa presenečenjem tudi tokrat ni bilo konca: Otvoritvena slovesnost ni bila polna dolgih, suhoparnih pozdravnih govorov, ampak smo se z aplavzom najprej zahvalili prevajalkam, ki nam bodo 4 dni podarjale svoje znanje, nato smo zaploskali udeležencem po državah, najbolj pa me je (AAAH, stereotipi in predsodki!) presenetil Avstrijec, ki nas je na zelo prefinjen način, preko malo stoječega gibanja (vseh 1.200!!!) pripeljal do zanimivih izgovarjanj samoglasnikov in soglasnikov, na koncu pa smo na različne načine, šepetajoč in prepevajoč, črkovali »IFOTES«. Kakšna dobra otvoritev! Zame pa še ena potrditev, da:

  • smo prostovoljci na telefonih sprejemajoči, odprti za spremembe in vse novo,
  • stereotipom/predsodkom ni verjeti, saj nas največkrat peljejo v napačno smer.

    • HVALA Avstriji, Dunaju, organizatorjem, nova lekcija zame.

    Nekaj iskric iz uvodnega nagovora Marca Miltona, ki je predsednik IFOTES-a od leta 2000, jaz pa prav od takrat članica Samarijana:

    Začnimo pri sebi: vsi imamo v sebi potenciale, ki znajo preiti v nasilje do sebe ali drugih. Lahko samo v mislih ali besedah, a tudi to je nasilje. Naša največja skrb: kako delati z nasiljem, ki smo mu izpostavljeni? Naučiti se, da nanj ne odgovorimo z nasiljem. Ko so jo pozvali, mati Tereza ni hotela iti v kampanjo proti vojni, šla pa je v kampanjo za mir. To je zelo dobro sporočilo. Torej: ne borimo se proti nasilju, na tem kongresu se učimo nenasilnega govorjenja in obnašanja.

    Kaj so povedali predavatelji

    Margarete Aull

    Nasilje: boš šokiran obmolknil, povzdignil glas ali se potrudil poiskati primerno tretjo pot?

    Pogosto mešamo nasilje in agresijo. Nasilje je VSAKO dejanje, ki želi podreti meje drugega, ga oslabiti, ponižati. V tako obnašanje nasilneža pogosto vodi njegova nizka samopodoba. Ti ljudje v življenju navadno dosežejo manj, kot bi lahko.

    Agresija pa se pojavi, ko ena oseba želi raniti drugo. Oseba ima namen in tudi voljo za uresničitev namena.
    Vrste nasilja:

  • fizično: cukanje, suvanje, tepež … pelje lahko celo do umora;
  • psihično: ponižanja, grožnje, vpitje … je težje prepoznavno;
  • seksualno: vse od poljubov do seksa, gledanja porno revij, tudi, ko otroka napelješ, da te gleda, boža … torej vedno, ko ima nekdo namen z drugim ravnati po svojih željah;
  • socialno: če n.pr. otroku govoriš, da ni dovolj lep, pameten, spreten … saj mu s tem povzročaš občutke krivde.

    • Nekateri mislijo, da svoje želje, cilje, namene lahko uresničijo le preko nasilja.

    In MI na telefonu? Dejanje ZAVRNIMO, to ni tema za pogajanje, ČLOVEK pa potrebuje naše sprejemanje.

    Paolo Mordazzi

    Nasilje: kako ga prepoznati, se z njim ukvarjati, ga nadzorovati

    Takoj na začetku je nam, ženskam, podvoril: »Ženske ste močnejše, živite dlje, nič čudnega, da ste na telefonih v večini.« Pravi Italijan, ni kaj. Je bil pa tudi v podajanju izjemno dober. Začel je z: »Zame nasilje ne obstaja. NI nasilja samega po sebi. So le osebe, ki se tako obnašajo. » Možnosti/alternative: ko se srečaš z nasiljem, NI alternativ, ampak lahko:
  • pobegneš,
  • se upreš – spopadeš.

    • Pogum nam je dan že ob rojstvu, čeprav se tega ne zavedamo. Potrebujemo ga, da spustimo rob mize in shodimo, da snamemo pomožna koleščka in vozimo kolo z dvema kolesoma, da gremo v šolo …

    V odraščanju se NENEHOMA soočamo z neznanim in MORAJO NAM PUSTITI zbrati pogum in se spustiti v nove situacije. Tudi za naše težko delo ob telefonu potrebujemo POGUM: delati z nekom, ki ga niti ne poznam niti ne vidim (oči so ogledalo duše, pravimo po vsem svetu), torej moramo njegovo dušo prepoznati brez potrebnih sredstev, samo s poslušanjem, kar je zelo neobičajno. Po drugi strani pa: če želimo nekomu nekaj povedati intimno, mu zašepečemo V UHO, torej smo mi TAKOJ intimni, že zaradi NAČINA našega dela.

    Nato nas je prosil, da stisnemo pest in jo 15 sekund opazujemo, saj pogum potrebuje malo moči. Potem smo spregovorili o svojih občutkih ob tem.

    Da postanemo močni, potrebujemo vztrajnost. Tako pri mišicah kot ostalem pa velja, da dolgo gradimo moč, zelo hitro pa jo lahko izgubimo.

    Torej potrebujemo:

  • POGUM,
  • MOČ.

    • Z leti ugotovimo, da nam ne pomaga ne pogum, ne moč, če se ne želim/zmorem spreminjati. Potrebujemo še:

  • FLEKSIBILNOST/SPOSOBNOST SPREMINJANJA.

    • Ko delamo na telefonu, empatija ne pomeni »razumeti«, ampak »postati klicalec/ka«: če se ne vživim v njegov/njen položaj, je vse zastonj.

      Poznamo tri tipe ljudi v stiski:
    1. So v sobi BREZ vrat in oken – ne vidijo nobenega izhoda.
    2. Sicer vidijo vrata in okna, a MISLIJO, da jih ne zmorejo odpreti (ne znajo, nimajo »orodij«).
    3. So v sobi, vidijo odprta vrata, okna, a NE GREDO ven (so kot tiger, ki je bil od rojstva v kletki in ko je odrasel, so mu odprli vrata, on pa se je še kar naprej sprehajal po kletki …).

    Ko nisem v stiski, VIDIM, PREPOZNAM, ZNAM VEN. Imam pogum, moč in sposobnost spreminjanja. Vse to pa mi da

  • URAVNOVEŠENOST.

    • VEM, da imam vse sposobnosti in lahko rešim vsako situacijo: sem v harmoniji, prisoten, ves čas v mikro premikanju; če onesposobim eno samo »mišico«, to izgubim. In naše življenje je nenehno gibanje, premikanje.

    Naša opremljenost je odvisna od našega načina razmišljanja. NE »kar sem«, ampak »kar delam« je tisto pravo, saj se v življenju VSE spreminja, vsak od nas je drugačen, IZBIRAMO PA SAMI!

    Pogum, moč, sposobnost spreminjanja in uravnovešenost pa mi prinese še to, da

  • LAHKO

    • nekaj naredim, pa ne zato, ker moram ali želim, ampak KER LAHKO to storim. »Lahko« je odprta, osvobajajoča beseda …

    Nekateri brez »moram« ne znajo živeti (kot da jih to stiska za vrat), »želim« nam da malo več svobode (a tu vedno pričakujemo nekaj v zameno), »želim« je kolo gibanja humanitarcev, pri otrocih je to način ukazovanja (če ne dobijo tega, kar želijo, je vojna), »lahko« pa pomeni, da SAMO in EDINO jaz odločam o svojih dejanjih (to vedno sprejmemo mirno; s pomočjo tega zavedanja lahko vodimo brez ukazovanja).

    Nato nas je prosil, da spet stisnemo pest za 15 sekund in jo opazujemo, nato pa 15 sekund opazujemo odprto dlan in primerjamo svoje občutke v obeh situacijah. POSKUSI ŠE TI! NI dejanja, ki nima posledic! Znanstveniki so dokazali, da celo zamah metuljevih kril povzroči spremembo na drugem koncu sveta …

    ... in odprta dlan nam s svojimi petimi prsti ponuja prav teh 5 orodij (pogum, moč, sposobnost spreminjanja, uravnovešenost, lahko), o katerih je govoril.

    Ni dejanja, ki nima posledic. Znanstveniki so dokazali, da celo zamah metuljevih kril povzroči spremembo na drugem koncu sveta.

    Poslovil se je s stavkom, da ga bo to poletje spremljala misel, ali bo kdo od nas 1.200 prisotnih tu in tam pogledal svojo pest in jo videl drugače …

    Magda Cserhalmi

    Okoliščine in izkušnje, ki povzročajo nasilje oz. nagnjenje k nasilju

    Najprej smo si ogledali film »Sijaj/Shine«, ki zelo dobro prikaže prenos trpljenja iz generacije v generacijo. Oče si je v otroštvu iz svojih prihrankov kupil violino, pa je ni smel igrati. Nato se mu je rodil zelo glasbeno nadarjen sin, on pa je s fizičnim nasiljem skušal popolnoma zatreti njegov talent. Sin je bil tako zelo nadarjen, da so ga vabili na študij v Ameriko, a ga ni pustil. Kasneje je sin na svojo roko odšel študirat v Anglijo in tam doživel živčni zlom. Po dolgotrajnem zdravljenju, ki ni prineslo bistvenih izboljšav, je kot odrasel moški spoznal sestrino prijateljico, se, še ves sesut, z zelo nenavadnim, lahko bi rekla pootročenim obnašanjem, zaljubil vanjo, ona pa je začutila njegovo bistvo in se z njim poročila. V tem zakonu je doživel brezpogojno ljubezen in sprejemanje in bil ponovno sposoben nastopati ter imel zelo uspešne koncerte.

    Nauk filma: Starši naj podprejo otroka v iskanju ali potrjevanju njihovega avtonomnega področja.

      Na podlagi videnega nam je povedala prednosti tistih, ki si dovolijo izbiro:
    1. Najdejo ključ skritih vrat, za katerimi srečajo svoj odrasli in svobodni jaz.
    2. Imajo pogum zapustiti staro pot in storiti nov, težak korak.
    3. Slečejo tuja oblačila, ki so jih bili prisiljeni nositi (»oblačila« so navade, norme, merila).
    4. Sprejmejo neuspeh in svojo odgovornost zanj.
    5. Prepoznajo meje svojih sposobnosti in so zadovoljni z »dovolj dober«.
    6. So sposobni sprejemati, prositi za in dajati ljubezen.

    Vse to pa nam omogoča sprejemanje novih odločitev glede našega življenja, torej spreminjanje samo!

    PRENEHAJ se boriti, ZAČNI živeti. In predvsem bodi ISKREN do sebe, svojega jaza! PRISLUHNI SI!

    Kaj se je dogajalo zunaj

    Premor za kosilo. Tako vroče je zunaj, da sploh nisem lačna. A dan bo še dolg, pomislim, in si zaželim meni najljubše pijače – McDonaldsov vanilijev shake. V razmišljanju, koga naj povprašam za pot, saj smo tu sami tujci, stopim ven in McD je takoj čez cesto … kupim shake in se vrnem na kamnito klop pred Univerzo, ko že sledi novo presenečenje: uživam v tišini nedeljskega popoldneva, ko po cesti pred menoj pridrvijo – kolesarji! Kolesarska dirka sredi Dunaja. Kako zanimivo! Prvič vidim kaj takega v živo. Najprej peščica vodečih, nato strnjena skupina, ki ob hitri, usklajeni mimovožnji ustvarja prav poseben, meni nov zvok. Za njimi pa pisana zbirka z reklamami popisanih avtov, z rezervnimi kolesi in deli na strehah. Očitno se vozijo v krogu, saj me prijetno presenetijo še nekajkrat. Pa jim nič ne zavidam, te dirke v tej silni vročini … Obsedim v tišini in v misli mi pridejo Slovenci, ki so dolgo nazaj (nekateri pa tudi sedaj) študirali tu. Hiša modrosti tolikim generacijam ... Pri kom vse sem se v šoli učila »študiral na Dunaju« …Torej je hodil tu, po istih stopnicah, sedel v istih predavalnicah. Le kako mu je bilo? Prihajajočemu iz male, ne preveč cenjene domovine v ta »hram učenosti«? Si (kolikič že??! ) zaželim, da bi zidovi spregovorili …

    Pavza mine 1, 2, 3 in že hitim proti JURIDICUMU, kjer sem prijavljena prav na delavnico Italijana, ki me je dopoldne s svojim podajanjem tako prevzel in navdušil. Pa ne samo s podajanjem, tudi (ali predvsem) s tem, da je razmišljal o nas in našem delu, da se je pripravil na srečanje z nami. To cenim.

    Kaj smo doživeli na delavnicah

    Paolo Mordazzi - delavnica

    Nasilje: kako ga prepoznati, pokazati, nadzorovati

    Nasilje je vsako obnašanje, ki ni uravnovešeno. Ob tujem obnašanju lahko občutim jezo, strah, bolečino, nezadovoljstvo. Pravzaprav NI pomembno, KAJ se zgodi, ampak, KAKO na to reagiram. Ko imajo nasilni ljudje problem, VEDNO reagirajo enako…

    Kaj storimo s trmastim otrokom, ko nekaj želi?

    Poglejmo običajno pot:
  • otrok trmari,
  • starš dvigne glas (nasilje zatre z nasiljem),
  • otrok še kar joka, vpije,
  • starš ga udari (nasilje se stopnjuje),
  • otrok še kar tuli,
  • starš ga zgrabi in odvleče.

    • Kaj bo dosegel s tem? NIČ. A NI je stvari, ki bi povzročila NIČ. Besede »nič« ni v nobenem slovarju, enostavno je ni, torej to ne more biti odgovor. To je NASILJE, NASILJE, NASILJE.

    Pa poglejmo še drugačen/boljši način:

  • Ko se otrok prvič tako obnaša, mu čim nežneje rečemo: »Kar nadaljuj, kolikor hočeš,« sami pa odidemo naprej in tako otrok izgubi svojo glavno publiko. NE SMEMO se vrniti, dokler otrok sam ne odide z mesta trmarjenja in nas poišče. Ko pride do nas, mu nežno rečemo: »O, lepo te je videti. Zdaj gremo pa lahko domov.« To je naša pohvala otroku, saj se je sam potolažil. Otrok ve, da ni ravnal prav (takoj ko nekaj prosi in tega ne dobi, postane trmast, torej razume svoje obnašanje).
  • Še bo poskušal (saj tudi mi ves čas preizkušamo svoje meje ), da vidi, ali je to naša stalna praksa, ali le enkraten poskus.

    • Če deluješ iz stanja odraslega (odgovornega), boš počakal, da se otrok umiri in mu nato razložil, zakaj NE. Sporazum/dogovor lahko delamo le s tistim, ki ve, da bo prekršek prinesel kazen. NAJPREJ pa morata starša skleniti dogovor o pravilih otrokovega obnašanja.

    Ključ otroka pri odraslih je SRAM/osramotitev. Vedno nam naredijo sceno na javnem mestu ali ko imamo obiske, ne pa, ko smo sami z njim. Če imamo obiske in otrok »zganja cirkus«, naj ga vsi odrasli samo opazujejo, v popolni tišini, naj ne reagirajo in otrok bo nehal. Otroku PUSTI, da sam izbere svoje možnosti/vrednote.

    Starši pogosto pravijo, da jih je sram zaradi obnašanja njihovih otrok, ne zmorejo pa pogledati vase, koliko je otrokovo obnašanje pogojeno z njihovim. Energija otrok je pravzaprav naša energija – otroci so naše ogledalo. Sami jim damo vzorec obnašanja (jim polnimo kozarec = količino izkušenj).

    ***

    Besede so čisto posebna sredstva, zato ne smemo uporabljati napačnih. Ne pozabimo tega ob delu na telefonu, saj z vsako besedo nekako določimo nadaljnjo smer pogovora. Besede pa prihajajo IZ NAS.

    ***

    »ZAKAJ« nikoli ne pelje k rešitvi. Dá samo vzrok, motiv, med vzrokom in rešitvijo pa ni povezave. Ko sem v težki situaciji, nisem sposoben videti vzroka, torej je »zakaj« popolnoma brezpredmeten. Zato, da bi bili uspešni, učinkoviti v svoji pomoči, rabimo nekaj več kot »zakaj«. Zakaj je vedno zadaj, v preteklosti, torej nepotreben, saj nihče od nas ne more nazaj in spremeniti dogodka ali ravnati drugače, da bi se izognil nastalemu problemu. Raje glejmo naprej, v prihodnost, tam je rešitev problema.

    Če obstanem v trenutku problema, imam 2 možnosti:

  • problemu posvetim ves svoj čas in pozornost,
  • živim naprej in problem bom sčasoma rešil.
    • Kakšna pa je razlika med težavo in problemom?
  • Imam težavo: lahko grem/živim naprej, čeprav malo teže (strnjena kolona na avtocesti, a se premika).
  • Imam problem: ne vidim alternative, stojim na mestu, ne znam/zmorem naprej (pokvarjen avto na avtocesti).

    • Če imam težavo, pa jo znova in znova rešujem na isti način, se spremeni v problem. Če imam problem, pa se delam, da ga ni in to počnem dolgo časa, bo slej ko prej treščil ven!

    Če znam plavati, še ne pomeni, da mi bo uspelo rešiti utapljajočega. To sta dve popolnoma različni stvari. Klicalcu pomagam »umiriti vodo«. Ko bo prišel ven, bo SAM razmislil o svojih vrednotah in o želji, da jih spremeni.

    ***

    Ni absolutno »dobrega/slabega«, ki bi veljalo za vse. Samo poglejmo na V, Z, S, J, povsod različne navade; ali pa v 4., 5., 6. nadstropje …

    Kolikokrat zamenjamo stol, na katerem sedimo pri mizi? NIKOLI. Kolikokrat pomislimo, kako pomembne so malenkosti? In koliko malenkostnih navad sestavlja naše življenje …

    Zakoni/odnosi padejo na malenkostih, ponavljajočih se razlikah v malenkostih, ki nažirajo odnos. Partnerja, bodita pozorna in pravočasno najdita rešitev, ki je sprejemljiva za oba!

    Kako pogosto rečemo: »Meni je dobro tako. Tak sem.« Dajmo si priložnost poskusiti nekaj novega (šampon, milo, stol …), pa se nato vrnimo na staro, a dajmo si možnost, da vidimo, da LAHKO. To nam bo dobrodošla izkušnja v težkih situacijah.

    Če mislim, da so drugi odgovorni za način mojega življenja, bo to enkrat eden, drugič drugi, pa usoda, pa … JAZ SAM sem odgovoren!

    Imeti moram nek varen pristan, sicer bom na morju vedno lovil veter v hrbet, da bo laže. A vsaki barki slej ko prej zmanjka goriva = v življenju moram imeti cilj, sicer me premetava sem in tja in se nikoli ne najdem.

    Zdaj vem, zakaj mi je bil Mordazzi blizu in sem ga tako dobro sprejemala: rešuje TU in ZDAJ, kot jaz, ne koplje po preteklosti, ne išče vzrokov (zakaj), človeku pomaga umiriti vodo (kot mi na telefonu) in mu s tem omogoči, da sam razmisli o rešitvi svoje težave.

    Ponedeljek, 12. 7.

    Brez nogometa in svetovnega prvenstva pač ni šlo ;)…tako je predstavnik Nizozemske povedal, da je zelo žalosten, da čestita Špancem za zmago, da pa nečesa nikoli ne bodo dosegli: 3 poraze v finalu … in jim tega tudi ne želi. Na oder je takoj prišel še delegat Španije in dejal, da so bili oboji dobri, a vseeno se želi zahvaliti Nizozemcem, saj so tako lepo odprli vrata in žoga pač rada gre v odprta vrata …

    In že sta bila na odru IFO PEP in IFO PAPS: na vse mogoče načine sta skušala odpreti kovček in po vseh mogočih ključih je bil pravi ključek, ki ga je imela IFO PAPS obešenega blizu srca. Njuno sporočilo: JAZ sem ključ za spremembo. Nato pa smo pod njunim vodstvom še na zelo smešen način telovadili in kar naenkrat je sledilo novo presenečenje: med udeleženci spretno pomešane avstrijske prostovoljke so začele v zrak metati raznobarvne rutke. Uspelo mi jih je ujeti kar nekaj, vendar sem obdržala le obe »samarijanovi« barvi (svetlo modro in rumeno), ostale sem podarila manj »obdarjenim«. Besede so čisto preveč suhoparne, da bi opisale ČUDOVIT pogled na pisano mahajočo dvorano! BRAVO, Avstrijci, RES presenečate! In njihovo sporočilo: SPUSTI BARVE V SVOJE ŽIVLJENJE! Še en dokaz njihovega pretanjenega občutka za te vrste delo in iskanje spodbud zanj.

    In spet poslušamo predavanja ...

    Patrick Gasser

    Nogomet in družbena odgovornost pri zmanjševanju nasilja

    Predstavnik mednarodne nogometne zveze UEFA, Patrick Gasser, je najprej povedal, da UEFA podpira naš Kongres, nato pa navedel njihove poti iz nasilja:

  • vsako leto 30.000 otrok z vojnih področij bivše Jugoslavije pod njihovim okriljem igra nogomet, kar prinaša veselje v njihov vsakdan,
  • slavni nogometaši so napisali knjigo receptov s trinajstimi zdravimi obroki, ki je bila prevedena v več jezikov,
  • 2000 družinam, v katerih so bili očetje politični begunci, so omogočili, da spet živijo skupaj,
  • od leta 2008 za vsak doseženi gol Rdečemu križu podarijo 4.000 EUR,
  • borijo se proti rasizmu in posledični zlorabi.

    • Torej se UEFA ne ukvarja le z nogometom, ampak tudi z družbenimi problemi.

    Paul Schnabel

    Prihodnje strukturirano nasilje in kako ravnati z njim

    Sigmund Freud, ki je leta 1910 predaval na isti univerzi, je začenjal s »poslušaj, SAMO poslušaj, človeka v stiski ne zanimaš ne ti, ne tvoja zgodba, POTREBUJE LE POSLUŠANJE. Poslušanje z odprtim srcem in brez sodbe.«

    Poslušanje je tako zelo pomembno in klicalcem koristi mnogo bolj kot naše govorjenje. Nekateri PRVIČ govorijo o svoji stiski, zato jim lahko tudi mi ubesedimo, kar sami še ne upajo. Nato to lahko ponovijo za nami. TABU je namreč prepoved govorjenja o nečem, ne razmišljanja o nečem. Ko spregovorijo, je, kot bi prišli iz teme na svetlo. Ne moremo pa premikati gorá. Na koncu koncev je to pogovor dveh neznancev. Samo KLIK in zveze je konec … Zato poslušajmo, poslušajmo, to je največ, kar lahko damo.

    Drugi dan in že se pletejo vezi med nami: prepoznavni smo po torbah in kar mimogrede me nekdo ogovori, na hitro, v mimohodu na ulici, v dvigalu, na stopnicah … izmenjava nekaj stavkov o počutju, svoji državi, zaupava si svoja mnenja o dogajanjih na kongresu … pravzaprav nikoli ne vem, v katerem jeziku bo, zato hitro pogledam na barvne pikice na priponki – vsaka barva pomeni določen jezik. To mi je v veliko pomoč, saj skušam odgovoriti v njenem/njegovem jeziku in ne v angleščini, s katero navadno začnejo. Čeprav bežna, ta srečanja puščajo prijeten občutek, dokazujejo povezanost, ki nam jo prinaša naše prostovoljsko delo.

    Gilles Charest

    Strukturna orodja za nenasilno komunikacijo v organizacijah

    POSAMEZNIK je vedno manj v stiku s seboj, s tem pa izgublja tudi stik z drugimi in okoljem. ORGANIZACIJA gleda na ljudi kot na stroje, zato izginja solidarnost, saj je preveč tekmovalnosti. POSLEDICA tega je, da se počutimo izključeni, izolirani in izgubljamo smisel.

    Če živimo v linearnih strukturah (komunikacija je enosmerna – samo od zgoraj navzdol), nas to jezi, saj ni enakosti, nismo slišani, ni v redu, če govorimo, niti če smo tiho in v taki situaciji hitreje zbolimo. Tudi če zamenjamo ljudi, bomo ob isti strukturi kmalu na istem.

    Če pa preidemo na dinamično strukturo (imamo dva ali več krogov – v enem je vodstvo, v drugem ali več pa delavci), nas to osvobaja. Vsaka skupina dela v svojem krogu, sprejme odločitev, ki jo nato predstavnik skupine pove vodilnemu. Vodilni tako ne vsiljuje svojih odločitev, ampak postane izvajalec njihovih. KAKO pa priti do dobrih odločitev? Glede na to, da vsaka skupina oz. posameznik vidi le delček organizacije, mora vedeti in upoštevati, kaj bo njegova odločitev prinesla ostalim delom organizacije. Krogi v isti organizaciji smo med seboj namreč povezani in zato moramo poznati in upoštevati meje vseh, na katere bo vplivala naša odločitev. Na ta način ne izgubljamo svoje moči, ampak jo delimo in (kot pri ljubezni) več kot je deliš, več je imaš. (Fantu/prijatelju daj predlog in VPRAŠAJ, če ima pripombo nanj, NE, če se strinja.) Pri tej strukturi smo torej svobodni, a tudi odgovorni. Nekateri pa se prav zaradi posledične odgovornosti raje odpovedo svobodi.

    Jean Pages

    Dobrodošle raziskave (DR) in organizacijski razvoj DR je raziskava o tem, kaj dobro deluje v nas in v organizaciji.

      DR deluje v 4 korakih:
    1. odkritje: kaj je DR,
    2. usoda: kaj se bo z njeno pomočjo zgodilo,
    3. sanje: predstava, kaj bi lahko bilo,
    4. opis: kako bi moralo biti.

    Razmislimo: Kaj že delamo, da bi dosegli cilje? Kaj je pozitivnega v naši organizaciji? Najdi svoje sanje o organizaciji in jih podeli z drugimi!

    Danes so mi drugi izbrali kosilo … sem namreč delegat skupščine IFOTES in najprej so nas nahranili … napaka? Morda res. Polna glava že slišanega in poln želodec … če bodo na skupščini preveč suhoparni, imam VSE pogoje za – prijeten dremež … No, pustimo se presenetiti. Tu imamo ITAK presenečenja kar na vsakem koraku: med pavzo me je IFO PEP osvežil/pošprical z vodo in potresel s čarobnim prahom...

    Generalna skupščina IFOTES – 1. del, povzetek:

  • uradni sedež je v Švici (Rolle), operativni pa v Italiji (Udine),
  • uradni jezik je angleščina,
  • dobro bi bilo določiti neke standarde za TES (telefon za pomoč v duševni stiski),
  • imamo 20 polnopravnih in 10 pridruženih članov, 11 držav pa želi postati član,
    • v tudi pridruženi člani naj plačajo polno članarino,
  • predstavijo se kandidati za nove pridružene člane: Coral Lombardia, Česka in muslimanski telefon iz Nemčije,
  • izključena bo Latvija, ki sicer ima številko 116 123, a že dolgo ni nobenega glasu od nje,
  • skupna številka 116 123 dela edino v Sloveniji, drugje še ne, saj imajo težave s financiranjem klicev nanjo,
  • naslednji kongres bo leta 2013 na Švedskem v Gothenburgu,
  • edini kandidat za novega predsednika je Stefan Schumacher.

    • Ni bilo suhoparno in ni bilo dremeža ;) … Ostali udeleženci so popoldne imeli na izbiro več izletov, delegati pa smo voden ogled starega dela mesta in katedrale sv. Štefana, ki je najpomembnejša gotska stavba v Avstriji, končali s sprejemom, kjer sem se pogovarjala z avstrijskim prostovoljcem Gerhardom in dosedanjim predsednikom IFOTES-a Marcom Miltonom. Prvega sem pohvalila za super organizacijo in vsa presenečenja, pa mi je povedal, da so imeli prvi sestanek takoj po zaključku prejšnjega kongresa in je bilo njihovo glavno vodilo za tokratnega: kar je meni všeč, bo tudi drugim, kar je meni duhamorno, bo tudi drugim, predvsem pa so se želeli izogniti dolgim uvodnim govorom. Moram dodati, da so bili na pravi poti in sta IFO PEP in IFO PAPS čudovita zamenjava dolgim govorancam! Pohvalil pa je naš kongres v Ljubljani, ko je bil prostovoljec šele pol leta in ga je najbolj navdušil Rosenberg (avtor knjige »Nenasilno sporazumevanje«, ki je tako zelo navdušil tudi nas, da je prav naše društvo poskrbelo za prevod in izdajo knjige v slovenščini).

    Marca pa sem povprašala, kako se počuti po 10–letnem predsedovanju. Dejal je, da odhaja ob pravem času, vesel, poln lepih vtisov, srečanj in dotikov. V najinem polurnem pogovoru se je iz neznanca spremenil v še eno lepo presenečenje na Dunaju. Preko »dotika najinih duš«, kot mi je na koncu dejal Marc, sem začutila njegovo globino, tisto lepo in nežno v njem.

    Torek, 13. 7.

    ROMANTIČNO nežen začetek s prelepo glasbo in mehurčki. Naša »ulična komedijanta« ustvarjata OGROMNE, več kot meter velike, RES sta spretna pri tem, mi pa pihamo običajne milne mehurčke s pomočjo stekleničk, ki so nas pričakale na mizah. In sporočilo? ZAUPAJ TRENUTKU! Ko je nekaj težkega in si sam – ZAUPAJ SEBI in rešil boš! Zaupaj trenutku, zaupaj sebi! Sem prepričana, da je IFO PEP zelo dober prostovoljec na telefonu, saj zna tako lepo govoriti o našem delu, naši odgovornosti, naših občutkih.

    Rosette Poletti

    Razvijanje alternativ nasilju v komunikaciji

    Vzroki nasilja: frustracije, obup, občutek manjvrednosti, ponižanja. Velika večina družin ne obvlada pogovora brez nasilja. To dá, žal, tudi otrokom zgled/vzorec, da drugačna komunikacija ne obstaja. Besedno nasilje, ki je najpogostejša oblika nasilja, je tako ženska kot moška značilnost. Žal. Npr.: »Nehaj jokati, nerviraš me!«, »Molči, saj nimaš kaj povedati!« Indirektno besedno nasilje pa je še teže prepoznavno: tišina, ignoranca, sploh ne vzpostaviš dialoga, z nekom govoriš o tretjem, ko da ta ni prisoten … Tudi na telefonu prihaja do tega. Pomoč nam in našim občutkom pri tem: KARKOLI reče klicalec, je DEL NJEGA, nima nobene veze z menoj!

    Alternative nasilju:

  • osebni razvoj: ne kontroliraš več drugih, jih ne želiš več spreminjati,
  • se odpoveš potrebi/želji, da imaš vedno prav. V ZDA imajo dober rek: Bodi srečen ALI imej prav. Obojega namreč NE MOREŠ imeti,
  • odpri srce, ugotovi, kaj se dogaja v tebi, kaj tvoj način komunikacije povzroča drugim,
  • nauči se drugačne komunikacije (čustvena pismenost),
  • prekini oz. prepreči igro moči, ki jo nenehno igramo med seboj.

    • ENA SAMA beseda lahko spremeni življenje, npr. strah spremeni v zaupanje. Najbolj pomaga, da ničesar ne jemljemo osebno. Vsak od nas namreč živi v svojem svetu, v svojih sanjah, popolnoma različnih, drugačnih od naših. Če nas želi užaliti, je to v njegovi glavi in nima nobene zveze z nami. Če njegovih besed ne vzamemo osebno, smo varni. Kot primer povedanemu: nekdo je užalil modreca in celo noč ni spal zaradi slabe vesti. Zjutraj se mu je šel opravičit, modrec pa je dejal: »Ne jemljem tujega, torej nisem sprejel tvoje žalitve, pustil sem jo tebi, saj je tvoja.«

    Vsi smo povezani med seboj in vsako dejanje vpliva na vse. Ko me nekdo napade, je moj odziv pomemben za njegovo nasilje: če je nasilen in začuti moj strah, bo postal še bolj nasilen. Torej je za vse nas pomembno, da živimo odgovorno in komuniciramo na nenasilen način. KAKO VELIKA NALOGA ZA VSE NAS, da postanemo MIROVNIKI, VIRI MIRU!

    David Gilmore

    Pridobivanje moči preko humorja kot alternativa nasilju

    David je klovn/terapevt z bogato izobrazbo, ki je razvil šolo humorja za življenje. Zanj je humor simptom svobode. Dihanje je vir življenja. Torej smo srečni, ker živimo. Pa je to res?
  • manj kot mislim – manj živim,
  • bolj kot mislim – manj diham (saj se moram umiriti),
  • manj kot diham – manj živim.

    • Smeh je pomemben, zdrav, a koliko nas se zjutraj smeji, ker je smeh zdrav??! Žalostne zgodbe nas pogosto nasmejijo. Zakaj le? Ko se skupaj smejemo, se povežemo, dihamo skupaj. Kaj je realnost? To, kar se dogaja ali to, v čemer živim jaz in ostali?

    Diana Rucli, Stefan Schumacher

    Nasilje na telefonu – izkušnje s klicalci

    Prostovoljcem želimo dati orodje, da bi se lahko spopadli tudi s težjimi klicalci. Kakšen naj bi torej bil trening, da bi znali delati z nasiljem in agresijo? Inovativen, učinkovit (čas na telefonu je kratek, mi pa se najprej odzovemo čustveno, torej je potrebno dobiti »stikalo«, ki takoj pomaga), uporaben za vse tipe držav in prostovoljcev.

    V Nemčiji in Italiji so imeli 12 – urni (4 module po 3 ure) poskusni trening: kakšne so težave, kako ste jih skušali rešiti, kakšne so vaše potrebe, opazovalna orodja, čustveno razumevanje, orodja za spremembo tega … Trening spoštuje tako klicalčeva kot prostovoljčeva čustva, pomaga prepoznati nasilje že na začetku, še preden se razvije in se mu laže izognemo. Pa tudi če se razvije, ga doživljamo bolj zavestno (Sem šofer tega pogovora, ali me bodo vozili drugi?! Kako super, ko sem šofer pogovora na aktiven in podpirajoč način! To je situacija, kjer zmagata oba udeležena!).

    Inteligenca vé VSE odgovore, modrost postavi PRAVA vprašanja, torej BODIMO MODRI. »Stikalo«: sprememba percepcije, pogleda; trening te nauči hitre spremembe v reakciji na slišano.

    Generalna skupščina IFOTES – 2. del, povzetek:


    Volitve:
  • Stefan Schumacher je novi predsednik,
  • sprejmemo vse tri kandidate za nove pridružene člane,
  • črtamo dosedanjo članico Hrvaško,
  • sprejmemo vse spremembe Statuta,
  • odločimo, da tudi pridruženi člani plačujejo polno članarino (65 EUR).

    • Kako naj se odločim?

    Nisem in nisem se mogla odločiti med dvema delavnicama, saj sta bili obe zelo dobrodošli za naše delo. Na prvi naj bi govorili o internetnem svetovanju in ne samo, da je to tudi v našem planu, poleg tega še predobro vem, da se bomo s tem načinom približali novim skupinam klicalcev, znanja z druge pa bi bila dobrodošla prostovoljcem. Kot »pridna deklica« sem odšla na prvo, saj »kar se mora, se pač mora« (plan/obveza za Ministrstvo), a »mi je bilo izbrano« po mojih pravih željah … na prvi je bilo še po 10-ih minutah premalo udeležencev, tako da je odpadla in še dobro, da sem pogumna in sem kljub zamudi odšla na drugo. Dobro zato, ker je bila RES super, pa tudi zato, ker sem na njej spoznala Stefana iz Švice, ki ima 9–letno prakso s svetovanjem po internetu, pravkar pa je postal tudi trener za to področje! Ni naključij, kajne? Samo prepustiti se je treba in vse gre po pravi poti. In potrdil se j rek, da je sreča na strani pogumnih! Ne smem pozabiti povedati, da predavatelj Mike tako obvlada igro besed, da mi je bilo od srca žal, da nimam diktafona. Užitek bi ga bilo poslušati še in še ali pa ga predvajati vsem prostovoljcem, ki razumejo angleško. Bil je pozitiven, poln energije, pravi Američan, besedne igre so tako letele iz njega, da nisem vedela, naj jih zapisujem kar po angleško, ali sproti prevajam pomen. Dober izziv zame! Hvaležna sem bila, da je bila delavnica na vrsti tretji dan mojega govorjenja v tujih jezikih, kar je zelo pripomoglo k razumevanju in hitrosti prevajanja. Spet se je potrdilo, da (le) vaja dela mojstra. No, pa naj začnem, da te ne raznese od radovednosti … ah, ja, RES mi je žal, da je George iz ZDA in, seveda, ni nobene možnosti, da ga povabim na predavanje v Slovenijo. ŠKODA!

    Mike George

    Potovanje od mentalno čustvenega nemira k notranjemu miru

    Čustva so v nas in VZROK zanje je »srečati najstarejšega prijatelja, ki je z nami od rojstva do smrti« = EGO. EGO je:
  • več, kot vidiš in manj, kot vidiš,
  • navezanost na napačno sliko o sebi,
  • kar verjamem, da sem,
  • identifikacija z napačno sliko o sebi.

    • Ko EGO zmaga, ko se z njim preveč identificiram, izgubim svojo osebnost: nov avto bi rad pokazal VSEM, kar pomeni, da mene NI, jaz SEM avto. Nato mi nekdo popraska ta avto in MENE boli (JAZ sem jezen), pa nisem popraskan jaz, ampak avto… izgubim občutek JAZA. Vse to povzroči navezanost. Če ni v igri navezanost na nov avto, je pa »Joj, koliko sem delal, da sem zaslužil zanj …«, torej navezanost na moje delo, moj denar. Če nisem navezan, se ne vznemirim, pa naj se avtu zgodi karkoli. Točno VEM, da je to le avto in NE JAZ!!! Arhitekt je moj poklic, to NISEM jaz, torej me ne boli, če kdo kritizira hišo, zgrajeno po mojih načrtih. Jaz in edino jaz sem namreč odgovoren za svoja čustva.

    Delavnica bo govorila prav o vzrokih za tako obnašanje, a pojdimo lepo počasi.

    KO imamo problem – KJE imamo problem? V glavi. Seveda mi ob problemu ni vseeno, a BOLJE ga lahko rešujem, če ostanem zunaj.

    Če dam roko v ogenj, me speče. To sporočilo/vaja, me nauči, da tega ne delam več. Tudi z nožem se ne zabadam kar naprej, saj vem, da to boli. Zakaj pa si potem delam čustvene bolečine? Tudi te si delam SAM.

    VSAKA bolečina mi pove, da moram nekaj spremeniti.

      Kako je potem s tem? Pri fizičnih bolečinah mi uspeva učenje iz izkušenj, pri čustvenih pa ne. Zakaj? 3 prepričanja, ki nam preprečujejo, da bi se kaj naučili na čustvenem področju:
    1. jeziti se ni slabo, nekaterim celo koristi (ali sovražiti, biti ljubosumen, užaljen …),
    2. ONI me jezijo, NE jaz,
    3. nekateri so odvisni od čustva jeze, saj se ob tem ustvarja kortizon in adrenalin.

    Ko občutiš neko čustvo in se ob tem dobro počutiš (katarza = se začasno zelo dobro počutiš), to čutenje kar ponavljaš in ponavljaš!

    Ko se n pr. razjeziš, VEŠ, na kaj si PREVEČ navezan: na svoj položaj (pomembna oseba, spoštovana od drugih), na avto, na svojo moč (šef, oče, trener), na materialno (denar, hiša), na čisto naravo (ne maraš ljudi, ki jo onesnažujejo, rad bi jih kontroliral, ampak »vsi drugi« so edina stvar, ki je ne moreš kontrolirati, torej si SAM delaš bolečino iz nemogočega). Pravzaprav misliš, da si navezan na čisto naravo, pa si v resnici navezan na željo po kontroli drugih. Torej sploh ni enostavno prepoznati, na kaj si pravzaprav navezan.

    Morda ti bo v pomoč nekaj primerov z delavnice:

    OBNAŠANJE STRAH NAVEZANOST na podobo (ne pomešaj z ljubeznijo)
    kritiziram njegovo idejo da bo njegova ideja boljša od moje na idejo
    sem posesiven da jo izgubim na osebo, na stvar
    se pritožujem* nad mrzlo juho pred mrzlo juho na podobo o meni
    krivim prijateljico, ker je ... da se moram spremeniti, da jo bom izgubila na svojo podobo nanjo
    sam se omejujem, prepričujem se, da nečesa ne morem narediti da bi spoznali mojo omejenost na svojo popolnost
    *pomemben je način povedanega: če natakarju samo poveš, da je juha mrzla in želiš, da jo pogrejejo, je to pripomba, kar je v redu. Če pa se zaradi tega razburiš, razjeziš …

    VPRAŠAJ drugega, ZAKAJ je zamudil, naredil drugače, ne pa da te razjezi, ker je ...

    Otroci vprašajo 300-krat na dan, odrasli le 30-krat ... NE MOREŠ kontrolirati ljudi, LAHKO pa vplivaš nanje (in to politiki še predobro vedo).

    Na kaj smo v sebi najbolj navezani? Na PRETEKLOST. Če smo preveč navezani na svoje prepričanje, nas jezi nasprotno prepričanje ostalih (hočemo VEDNO imeti prav); rešitev: sicer ne mislim enako, a tudi tvoje prepričanje je v redu. In greš.

    Kjer je:

  • EGO, je navezanost,
  • navezanost, je odpor,
  • odpor, je strah/stres,
  • strah/stres, je EGO.

    • In se vrtimo v krogu… saj je EGO napaka. Napaka, ker je to nekaj, kar ni moj pravi JAZ.

    Drugemu rečem: »Ne kritiziraj!« Ja, kaj pa jaz delam?! Iz obsojanja preidimo na sočutje, sprevidimo, da je za njegovim obnašanjem strah in za strahom navezanost na nekaj. Negotov sem, če sem odvisen od obleke, avta, službenega položaja… Dobro zavedanje: ko vem, da sem vir ljubezni, miru, veselja… Z meditacijo povečamo zavedanje, zato je uspešna že 2000 let. Pri njej telesa niso več važna, to je povezanost nad telesnim.

    Zavedanje sebe prinese odgovornost, ta pa pelje v samospreminjanje. Naj se drugi gredo igrice, jaz izstopam in se grem po novem. To bo vplivalo tudi na ostale. SKRB ZA DRUGE: ker ne želim nič od tebe, ne potrebujem tekmovalnosti, zdaj ŽIVIM IZ SEBE, ker vem, da je VSE V MENI.

    Seveda sem žalosten, ko nekdo od mojih bližnjih umre, saj je navezanost tu RES močna: veliko mislimo na svoje bližnje in ko umrejo, je kot bi v naših mislih/možganih nastala luknja – izgubili smo navezanost, od tod žalost.

    Kakšna je razlika med ČUSTVOM in OBČUTKOM?

    ČUSTVO je vznemirjenost uma, motnja energije mojega ozaveščanja, ko je tisto, na kar sem navezan ogroženo, poškodovano, prestavljeno ali izgubljeno.

    OBČUTEK je zaznavanje s pomočjo tipa:

  • fizično: s čutili,
  • duševno: z razumom (to je logično, to je prav) ali z intuicijo,
  • duhovno: to je najgloblja raven pri čutenju drugega, še globlje pa je, ko začutiš sebe!!!

    • Že od malega imamo ZELO močno sporočilo: »TI si odgovoren za srečo svojih staršev!« Ko otrok zadovolji potrebo starša, ga ima ta rad (kako prijetno), ko je ne, pa je starš slabe volje, otrok ne čuti njegove ljubezni. Tako se nauči, da ljubezen prihaja od zunaj, od staršev. NAROBE! Ljubezen je v tebi, ni odvisna od zunanjega. Ko odrasteš, ne reci: »Nihče ni skrbel zame«, ampak poskrbi sam zase. Potrebujemo sicer drug drugega, je pa slabo, ko postanemo odvisni od drugega (ko prosjačimo »Daj mi, daj mi, daj mi svojo ljubezen …«). Zato naj otrok vidi in občuti ljubezen, ne pa občutka, da je ljubljen. Naj bo med nami povezanost in ne ljubezen, ljubezen je V NAS.

    Občutek je samostalnik, naučili pa so nas, da je predmet, da naši občutki prihajajo od zunaj, zato jih tam tudi iščemo: v igračah, cigaretah, pijači, drugih ljudeh …

    Jezna sem. NE!!! Pravilno: ČUTIM jezo. Začnem opazovati to čustvo od zunaj, nepovezano z menoj in čustvo izgubi svojo moč. NE REAGIRAJ HIPNO! SPOZNAJ/PREPOZNAJ OBČUTEK!

    7 mitov o osebnem razvoju:

  • Osebnost je, kar si ti. Napačno. Ko spremeniš osebnost, ne spremeniš svojega JAZ-a.
  • JAZ se lahko razvija. Napačno. Še ena iluzija, ki pa jo je težko prepoznati kot tako.
  • EGO je obvezen upravljalec tvojega življenja. Še ena blodnja, saj prav ego sabotira tvoje življenje.
  • Čustvo je bistvenega pomena za motivacijo. Ko bi le bilo. Ampak to je le dodatna zmeda. Rojstvo čustev je znak, da zlorabljaš in zapravljaš svojo energijo.
  • Cilji so potrebni za doseganje uspeha in posledične sreče v življenju. To zlahka verjamemo, saj zveni logično, a je daleč od resnice.
  • Pozitivno razmišljanje je bistveno za tvoje dobro počutje. Pa ni. Nemogoče je misliti pozitivno!
  • Imeti moraš uravnoteženo življenje. Dobra ideja, vendar je v «resničnosti« nedosegljiva.
    • Če želiš celotno razlago 7 mitov, pošlji elektronsko pošto na: mike@relax7.com

    BISTVENE MODROSTI O OSEBNI RASTI:

  • Nobene osebe ne moreš ne spreminjati ne zares kontrolirati, torej prenehaj s tem in avtomatično boš postal vplivna oseba.
  • Nikar si kar naprej ne prizadevaj, da bi se imel bolj rad, le ozavesti, da je nemogoče ljubiti svoj JAZ , saj si ti ljubezen in kako naj ljubezen ljubi ljubezen? (Spet angleška besedna igra »Can love love love?«)
    • v Tudi spoštovanje samega sebe ni potrebno. Vse, česar se moraš zavedati, je tvoja prirojena, neuničljiva dobrota in takoj ti bo jasno, kako pomemben/dragocen si ostalim.
  • Težava ni nikoli v drugem človeku.
  • Srečen ne boš vse do tedaj, dokler ne sprejmeš svoje nesreče in s tem končaš svojo nesrečnost, ker si nesrečen!
  • Nikogar drugega ne moreš osrečiti in če poskušaš in misliš, da si uspel, je to le iluzija – prerasti jo in bodi enostavno srečen ter s tem omogoči ostalim, da morda ob tebi spoznajo, kako biti srečen.
  • Nezadovoljen boš, dokler ne spoznaš in sprejmeš bistva življenja: vse in vsakdo je in dela točno to, kar je bilo zanj mišljeno, da bo. Vedno in v vsakem trenutku posebej.
    • »Življenje ni potovanje do groba, z namenom, da tja prispemo varno, v dobro ohranjenem telesu, ampak bolj drsenje skozenj, da ga temeljito, popolnoma izrabimo in ob tem vzklikamo: »UAU, kakšna vožnja!«

    Sreda, 14. 7.

    Zadnji dan. Po okrogli mizi in švedski predstavitvi Gothenburg-a še zaključna slovesnost, ki me gane do solz. S takim občutkom so se zahvalili vsem prostovoljcem, ki so s svojim delom omogočili, da je vse tako lepo in dobro potekalo (RES BRAVO iz vsega srca!), tudi prevajalkam, ki so IFOTES-u (in s tem posredno nam vsem) prihranile 20 – 30.000 EUR. So si prislužili naše stoječe ovacije.

    In zaključek kongresa?

    Cela dvorana na nogah. Švedi, kot dobrodošlico Kongresu 2013, zavrtijo karaoke (ABBA: »Ring ring«) in mi pojemo in plešemo in se smejimo in ni besed, ki bi opisale ta čudoviti občutek razigranosti in povezanosti dobrih tisoč ljudi. Kot blisk izgine vsa moja, v vseeno napornih dneh celodnevnega sedenja in poslušanja nabrana utrujenost, v meni je eno samo veselje in toplina druženja vseh teh prostovoljcev z vseh koncev sveta. Za piko na i pa mi ena od njih podari še – rdeč nosek!

    Še en način pogleda IFO PEP-a in IFO PAPS-a na naše delo … pa saj imata prav, tudi mi se trudimo prinesti veselje - v ranjene duše naših klicalcev. Upam in želim, da ti bo tudi kaj od zapisanega pomagalo pri tem,

    Jasna, Ljubljana

    Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 2, julij 2010, letnik VIII

    Nazaj na kazalo

    Bili smo zraven: Osmi študijski dnevi Slovenske krovne zveze za psihoterapijo

    Letošnja tema je bila psihoterapija otrok in mladostnikov. Skupaj z drugimi samarijani sem se udeležila le drugega dne, ki se je pričel z okroglo mizo o etičnih dilemah te psihoterapije. Nekaj poudarkov iz razprave:

    • ali te ni (raz)jezilo, da je mama vedela bolje kot ti, kaj je dobro zate,
    • vsak princip dajanja pomoči je VZTRAJANJE na principu MOČI (JAZ vem, kaj je dobro ZATE …),
    • v izogib temu: ko otrok nekaj naredi, POČAKAM, da SAM prepozna učinke/posledice svojega ravnanja (NE kritiziram, moraliziram, svetujem ),
    • otroka POSLUŠAM že pri enem letu starosti; tako ugotovim, kaj OTROK pričakuje, kaj mu JAZ lahko nudim,
    • odrasli VIDIMO otrokovo VEDENJE, nismo pa sposobni uvideti DOŽIVLJANJA otrok – reagiramo pa vedno na videno …
      • ,
    • pomemben je MOJ odnos do otroka, kako ga DOŽIVLJAM, SPREJEMAM: zgradimo SPOŠTLJIV odnos do otroka,
    • stroka pomaga le 20 % otrok in še to le tistim »z bonusom« (bolje stoječi starši, skrbni starši, otroci z manjšimi težavami); otroci namreč ne odločajo sami o pomoči, starši odločajo zanje …,
    • pri različnih raziskavah se strokovnjaki kar pojavijo in otroka sprašujejo vse mogoče – gledajo samo SVOJ interes,
    • v naši z
      • akonodaji piše »otrok ima pravico do ljubezni«… KDO ima dolžnost ljubiti ga, pa ne piše v nobenem zakonu,
    • morali bi imeti 2 konvenciji: za otroke in za mladostnike,
    • vsaka družba ima načrt, kako bo z otroki, ki so se zdaj rodili, otroci sami pa s tem nimajo NIČ,
    • čeprav je pogosto tako, da je treba otroka reševati pred lastnimi starši, naj vseeno imajo volan v rokah starši.

    Sledila je plejada delavnic in odločitev je vedno težka. Tokrat sem bila s svojo izbiro zelo zadovoljna. Prvo, za katero sem se odločila, je vodila Romana Kebe, univ. dipl. psih., psihoterapevt transpersonalne psihoterapije, naslovila pa jo je ANIMA in ANIMUS:

    Anima je personifikacija vseh ženskih podob v moškem, animus pa vseh moških podob v ženski.

    Mit pripoveduje, da smo na začetku imeli 2 glavi, 4 roke, 4 noge in smo bili moški in ženska v enem telesu. Bogovom pa to ni bilo všeč in so nas razdelili. Od takrat neprestano iščemo svojo drugo polovico … prav to iskanje je podlaga za zaljubljenost.

    Ženska: »to be« - biti

    Moški: »to do« - delati

    V osebnem življenju moškega se njegova anima oblikuje pod vplivom vseh žensk: mame, stare mame, učiteljic, prijateljic, likov iz literature … . Anima v njem ima tako pozitivne (imaginacija, ljubezen …), kot negativne (je zamerljiv, maščevalen, hitro menjava partnerke, spreminja razpoloženje, je obseden s seksualno fantazijo …) lastnosti.

    Ko se moški začne ukvarjati z animo v sebi, ko ta del vzame s spoštovanjem, ga neguje, pride do prave naklonjenosti, nežnega odnosa, modrosti.

    Tudi v osebnem življenju ženske se animus oblikuje pod vplivom vseh moških: očeta, starega očeta, sosedov, učiteljev … Pozitivne lastnosti animusa: intelekt, trdnost, fokusiranost, samozavest, znanstvenost, moč. Te lastnosti ženski pomagajo, da svojo bolj čustveno naravo prizemlji in iz nje deluje. Z njimi se lažje izrazi, spodbudi jo k akciji, z njimi pokaže svojo nežnost na pravi način. Negativne lastnosti animusa: pasivnost, negodovanje; pri ženski se kažejo v trdoti, krutosti do sebe in drugih, zvabijo jo proč od odnosov, predvsem z moškimi, v njej zbudijo kup predsodkov, kako naj bi bilo, ne dovolijo pa ji videti realnosti.

    Ko ženska postane pozorna na animus, se ta začne spreminjati (ko se princesa zaljubi v grdo žabo – moški del sebe – se ta spremeni v princa; ženska sprejme tudi ta del sebe, s tem postane cela).

    Začnimo kiparit, risat, vrtnarit. Tako bomo v stiku s svojim notranjim svetom in ga bomo laže izrazili. Če bomo svoj moški svet razvijale v pozitivno smer, bomo bolj verbalno sposobne, razvil se nam bo intelekt in notranje izkušnje bomo znale prenesti v vsakdanje življenje.

    IŠČIMO TO DRUGO POLOVICO V SEBI (NE ZUNAJ – V NJEJ/NJEM) IN JO RAZVIJAJMO V SEBI!

    Sledila je vodena meditacija, nato pa smo dobile barvice in plakate in narisale svoja doživljanja v njej. UPS, sem si dejala, ko mi je narisano zelo nazorno pokazalo, kako je s tem pri meni …

    Popoldne je Lynn Stadler, psihologinja in gestalt psihoterapevtka iz ZDA preko delavnice prikazala, kako uporablja gestalt terapijo pri otrocih. Zanimiv ni bil samo njen sproščen način podajanja, zelo spretno je prepletala tudi svojo teorijo in naše vaje. Ni je motilo niti to, da nas je k njej prišlo dvakrat več, kot je bilo načrtovano. Meni pa je bilo všeč, da je govorila v svojem jeziku, brez prevajanja, ki je bilo na jutranji okrogli mizi precej moteče, saj hočeš-nočeš razbija tok podajanja.

    In kaj je povedala? Ko se rodimo, smo v popolnem stiku s seboj. Notranje in zunanje je prepleteno. V odraščanju pa nekatera čustva (npr. jeza) niso dobro sprejeta in otrok ugotovi, da jih mora potlačiti, če želi zadovoljiti svoje potrebe. Posledice potlačitve so lahko glavoboli, bolečine v želodcu ipd.

    Lynn se pri otrocih ukvarja predvsem z veseljem, jezo, strahom in žalostjo. Pravi, da so to 4 pipe, ona pa je vodovodar, ki preverja, kako te pipe delujejo.

    Pri dojenčku so vse dobro pretočne, do 5., 6., 10., 16. leta pa nekatere pipe enostavno NEHAJO DELOVATI. Tekom dneva so otroci jezni, žalostni, jih je strah … a bolj kot ta čustva tlačijo, manj jih čutijo, manj so v stiku s seboj. Dovoljenja do občutenja, kaj šele izražanja teh čustev so že od rane mladosti odvisna tudi od otrokovega spola.

    Kako pomagati otroku, da izrazi svoja čustva? Tako, da si prisoten, v stiku, tako s seboj, kot z okoljem in se zavedaš sebe. Risanje, barvanje pomaga pri stiku s seboj in ko to z nekom podeliš, stik še poglobiš. Ker otroci o čustvih težko govorijo, jih Lynn poprosi, naj narišejo risbo, ko so bili jezni, žalostni, veseli, jih je bilo strah. Pri tem opazuje, kako hitro in enostavno so to narisali. Nato se na osnovi risbe pogovarja z njimi o dogodku. Seveda vse to razdeli na več srečanj z otrokom. Pri tem ugotavlja, da so nekatere pipe enostavno zaprte, druge le kapljajo … pa bi morale vse 4 dobro delati, saj so to NAŠA čustva. Ko se tekom srečanj pipe pri otroku popravljajo, je v procesu spreminjanja prava zmešnjava: nekaj časa dela ena pipa premočno, drugič druga, starše to zelo preseneti, a počasi se delovanje vseh štirih izenači.

    Kako otroka pripravi, da spregovori o jezi?

    Otrok leže na tla, na velik list papirja, Lynn naredi obris njegovega telesa, nato se pogovarjata o njegovi zadnji jezi, skupaj označita, kje/kako je čutil, da je jezen.

    Kako ravnati pri svojem otroku?

    Povej mu, kar opaziš (vidim, da si jezen , žalosten …). Če otrok joka, ga objemi, počakaj, da se jok umiri, nato povprašaj: si se ustrašil, poškodoval …?

    Kakšni pa so terapevtski koraki pri ozaveščanju otroške jeze?

    1. Zavedanje: Kaj je jeza? Na kakšne načine jo občutiš? Kaj te razjezi? Kako veš, da si jezen? Kako izraziš
      2. svojo jezo?
    2. Izražanje in obvladovanje agresivne energije – samopomoč: z igrami, risanjem, glino, glasbo, gledališko
      3. igro, lutkami, pisanjem in branjem, telesnim izražanjem, izjavami …
    3. Prepoznavanje čustva jeze: »Jezen sem!«
    4. Sprejemanje čustva jeze: »V redu je, da sem jezen. To ni ne prav, ne narobe, je le moje čustvo.«
    5. Izbira izražanja čustva jeze: nauči se novih orodij za spopadanje z jezo:
      • direktno izražanje: poveš osebi, kar imaš povedati,
      • osebno izražanje: jezo moraš na nek način izraziti, da ohraniš zdravje in mir v sebi.
    6. Delo z neizraženo jezo.

    Prisotne je Lynn vključila tako, da smo med delavnico narisali delovanje svojih 4 pip v obdobju od 6 – 18 leta in danes, nato nas je povprašala, kaj se nas je najbolj dotaknilo: risanje o delovanju pip v odraščanju, danes, ali razlika med obema. Nato smo narisali:

    1. svojo jezo,
    2. dogodek, ko smo bili jezni v otroštvu,
    3. kje smo čutili našo zadnjo jezo.

    Poskusi še ti …

    Vsaj nekaj utrinkov s študijskih dni je zapisala

    Jasna


    Dr. Vida Drame-Orozim: Psihoterapija s poslušanjem: uspeti s poslušanjem

    Brigita v uvodu: »Ko te prosim, da me poslušaš….« Brigita (si) na začetku postavi retorično vprašanje – vprašala je seveda tudi vse nas, ki smo bili prisotni: »Kolikokrat v življenju nas je kdo ZARES slišal?!« Poslušati nekoga (in ga slišati) je največ, kar ti nekdo lahko da!

    Poslušanje je ena najtežjih funkcij:

    • poslušamo, ampak ali tudi zares slišimo?
    • slušno zaznavo moramo ozavestiti, kar lahko dosežemo skozi trening aktivnega poslušanja

    Vsak dan nas v okolju obdaja množica različnih zvokov, slišimo jih, a gredo mimo nas. Ko nekdo z nami spregovori in ga želimo poslušati, ga slišimo in »ozavestimo«.

    Kaj je ključ do motivacije?

    Poslušanje je utrudljiv postopek, še posebej takrat, če je sogovornik v svoji pripovedi »nezanimiv«. Kako zares motivirati za poslušanje? Tako da rešimo odpore.

    Odpori: nihče ne dopušča rad oz. ni naravno, da kdorkoli posega v nas; nekdo, ki zares sliši, lahko ta odpor odstrani.

    Primer 1: Ne morem prepričati ljudi, da storijo nekaj, česar ne zmorejo (ali želijo) storiti sami.

    Posameznik, pridobljen proti svoji volji, ostane ne-pridobljen!

    Carl Rogers: Poslušanje je naše orodje za sprostitev človeških potencialov v drugih (=klicalcih)!

    Hrepenenje po poslušanju (»da bi bili slišani«) je vsajeno globoko v človeško naravo!

    Koliko se poslušamo?
    Oče (oz. starš) otroka: 7 min / teden
    Zakonci drug drugega: 26 min / teden
    Terapevte plačujemo! (100 € / uro)

    Največje potrebe človeške duše:
    • upoštevanje (»Verjamem vate…«, »Zaupam ti…«, »Cenim te…«)
    • občutek pomembnosti izgrajujemo in utrjujemo svojo samozavest in pridobivamo na občutku lastne vrednosti.

    Pozitivni občutki se širijo v našo okolico tisto, kar nosimo in doživljamo v sebi, »sevamo« v svoje okolje.

    Poslušanje da tistemu, ki ga poslušam vedeti, da mi je mar zanj oz. mi zanj ni vseeno!

      Poslušati in razumeti
    • Kako se obnašamo v vsakdanjih situacijah?
    • poslušamo, ali
    • čakamo na vrsto za govorjenje…
      Pozornost:
    • poslušati pomeni čutiti pozornost (npr. do klicalca): pomeni izraziti ljubezen
    • biti drugi osebi popolnoma na razpolago
    • Budisti: stanje pozornosti
    • poslušamo sebe, druge, Boga…
      Kaj NI poslušanje?
    • polovično poslušanje (ko med pripovedjo že načrtujem svoj odgovor…),
    • pretvarjanje, kot da nas pripoved osebe zanima (poslušanje »iz vljudnosti«),
    • iskanje šibkih točk za napad,
    • iskanje informacij,
    • pripravljanje naslednje »pritožbe«,
    • zdolgočaseno sedenje (npr. ko sem na predavanju samo »fizično prisoten«),
    • čakanje na skok v besedo mojemu sogovorniku.
      Zakaj poslušati?
    • Poslušanje: ustvarja visoko kvaliteto odnosov in visoko kvaliteto življenja,
    • preprečuje konflikte, nesporazume, prerekanja, čustvene prizadetosti.
      »Štiristopenjska formula za poslušanje«
    1. Pozornost
    2. Potrditev
    3. Razjasnitev
    4. Odziv
      Pozornost - kaj lahko (z)moti poslušanje?
    • zunanje motnje (hrup, vreme, okolica,…),
    • notranje motnje (notranje vznemirjenje, raztresenost, bolezen,…)

      • Da bi lahko bili pozorni, se notranje umirimo oz. »izklopimo sami sebe«; pozornost je sedaj lahko usmerjena v sočloveka. Zlati molk ali zlati predah › osebi da možnost, da stopi v stik s seboj (Mhm…, Jaaa…, Aha…)
      Potrditev sprejmem, kar mi oseba pove in temu ne nasprotujem. Potrdim/preverim sogovornikova čustva:
    • Čutim, da vam je hudo…
    • Mislim, da je tole za vas resnično težko…
    • Vas je strah za sina?
      Razjasnitev
      To je trenutek, ko skušam z vprašanji osvetliti problem:
    • Mi lahko kaj več poveste o tem…
    • Lahko bolj podrobno opišete…
      Odziv
      Odziv › osebi povem svoje videnje njenega doživljanja problema in jo vodim po poti iskanja rešitve:
    • izrazim se kratko (v dveh ali treh stavkih),
    • osebi dam spodbudo in jo podprem (npr. vas podpiram v vašem prizadevanju, zdi se mi primerno,
      • kar ste storili, verjamem, da vam bo uspelo, …)

    Ksenija MB


    Samarijani beremo: Poletno branje

    Ko bostre dobilki to številko našega časopisa, se boste verjetno že odpravljali na počitnice in razmišljali, katero knjigo nesti s seboj – za krajšanje uric na morju, v gorah ... Napotili smo se v knjigarne in pobrskali po policah. Preberite, kaj smo našli!

    Najprej smo se ustavili ob dveh knjigah Alenke Rebula, pesnice, filozofinje in psihologinje iz Trsta:

    Blagor ženskam
    Čeprav knjiga nagovarja žensko sedanjega časa in prostora, žensko, ki v sodobnosti (pa verjetno tudi v vsej svoji zgodovini) najdeva najmanj časa ravno zase, pa bi jo morali prebrati tudi moški. Vsi tisti moški, ki bi želeli čisto in poglobljeno spoznati žensko dušo. Začnejo naj tako, kot je to storil psihoterapevt Bogdan Žorž: z radovednostjo. »Načelno sem skeptičen do optimističnih priročnikov o duševnem zdravju, ker je notranja preobrazba vse prej kot preprosta. Toda ta knjiga (..) je izjema. Ponuja nam sijajno napisan premislek o ženski naravi in o ženski, kot jo določata današnji prostor in čas,« je na zavihek knjige napisal naš supervizor Janko Bohak. Njegov kolega Bogdan Žorž pa je svojo spremno besedo zaključil takole: »Blagor ženskam, ki se podajo na to pot oblikovanja samospoštovanja, dobrega stika s seboj!«

    Globine, ki so nas rodile
    To je posebna knjiga o otroštvu. Ne opisuje otrokovega razvoja, temveč nas potegne v njegov notranji svet. Ob tem se prebuja naš spomin na lastno srečno ali nesrečno otroštvo. Vsako poglavje se zaključi s pogledom na odraslega, kot se je rodil iz tega obdobja. Vsi smo bili nekoč majhni, a nismo vsi odrasli … O njej je slovenski strokovnjak Blaž Mesec z Univerze v Ljubljani zapisal: »Občudovanja vredno delo, za katerega bi želel, da bi ga prebirale generacije staršev in vzgojiteljev, da bi znali omogočiti naravno dozorevanje. Knjiga je poljudno strokovno delo, ki bralca očara z zavzetostjo in pronicljivim vživetjem. Ali, kot je rekla ena od naših predavateljic, Renata Ažman: »To knjigo je treba brati počasi. Tako se te dotakne, da včasih kar zaboli.«

    Potem smo brskali po lahkotnejšem branju in našli:

    Muriel Barbery, Eleganca ježa
    Francoska pisateljica Muriel Barbery zase pravi, da je lena avtorica, saj je v štirideset letih napisala zgolj dva romana. Eleganca ježa je v Franciji izšla leta 2006 in pisateljico izstrelila med zvezde svetovnega literarnega neba. Po podatkih z začetka leta 2010 je slovenščina 32. jezik, v katerega je knjiga prevedena. Govori o Renée Michel, ki je povprečna in neopazna 54-letna vratarica bogataškega stanovanjskega bloka v Parizu. Ker je del hišnega »inventarja«, je stanovalci niti ne opazijo. Toda videz vara: Renée je v resnici izjemno izobražena in kultivirana ...

    Jane Johnson, Pirati srca
    Umetnost vezenja poveže dve izjemni ženski iz različnih zgodovinskih obdobij s podobnima ljubezenskima zgodbama. V dragi londonski restavraciji Julia Lovat dobi v dar knjigo, ki ji bo spremenila življenje. Na robovih listov je napisana zgodba Cat – dekleta, ki so ga daljnega leta 1625 ugrabili pirati in jo prodali v suženjstvo. Julia ji sledi v Maroko ter odkrije drugi del zgodbe, ki je Cat ni zapisala. S pomočjo karizmatičnega maroškega vodnika odkriva starodavne skrivnosti in na koncu – tako kot Cat pred štiristo leti – izgubi srce. Avtorica Jane Johnson v knjigi pripoveduje zgodbo svoje prednice, ki so jo ugrabili pirati. Dogodki ob raziskavi za knjigo so dramatično spremenili tudi njeno življenje, saj se je poročila z Berberom. Danes biva med dvema domovinama, staro – Veliko Britanijo in novo – Marokom.

    In zakaj ne bi posegli tudi po letošnjem nagrajencu kresnika?

    Tadej Golob, Svinjske nogice
    V knjigi se srečamo z Janijem Bevkom, skoraj-umetnikom z dna družbene lestvice, ki se s svojo mlado družino preseli v polkletno kotlovnico, prodano kot trosobno stanovanje, da si med triletnim sinom in mlado ženo izbori prostor, kamor bo postavil mizo in izrisal po dolgih letih prvo naročilo. Avtor je na eni od predstavitev dejal: »S to knjigo hočem povedati, da se ti mora kaj zgoditi, če hočeš kaj napisati. Samo raziskovanje svoje notranjosti je včasih premalo.« Golob ima poleg literature še eno strast – alpinizem. Na vprašanje, zakaj je kar nekaj alpinistom zelo blizu tudi literatura, je odgovoril, da kot alpinist pogosto razmišlja o minljivosti, ki je tudi pogosta leposlovna tema.


    Vesti iz društva: V TOTEM MARIBORI SE DOGAJA

    V letu 2009 smo začeli v podružnici Maribor izvajati različne aktivnosti. V prejšnji številki je bil objavljen Tatjanin prispevek. Literarna klepetalnica je iz meseca v mesec bolj zanimiva. Jeseni pripravljamo zanimive delavnice za popotnike in tiste, ki bi to želeli postati, prav tako je v nastajanju kolesarski kotiček. Spodaj je nekaj besed izvajalcev aktivnosti:

    Čeprav je življenjski ritem hiter in je veliko dela, nam je uspelo vsak mesec iti v kino. To je prav posebno doživetje – srečati se pred veliko dvorano, stati v vrsti za nakup kart in potem v zatemnjeni dvorani uživati ob smešnih prigodah zvezdnikov. Po filmu si zmeraj vzamemo nekaj časa za klepet in kakšno pijačo.

    Mojca

    Ob sredah dopoldne se nekaj zagnanih in gozdnega zraka željnih samarijank z nordijskimi palicami požene po Betnavskem gozdu. Uh, kako to dobro dene! Dolgi korak spremlja palica, s katero se potisnemo naprej, levo, desno. Pljuča se razširijo, globoko vdihnemo spomladanske vonjave. Vse okrog nas cveti. Še beseda zamre od napetega razmišljanja, ali hodimo prav. Spomnim se, kako smo v srednji šoli peli "Kaj pomaga prid'ga vsa, saj le praksa mojstra da!" Tudi pri nordijski hoji ni drugače. Ko začutiš mišice na spodnji strani nadlahti in tiste na plečih, veš, da je hoja pravilna. Ali bolijo kaj roke, vprašam kar tako. Pa me res bolijo, reče Mojca. Tako smo začele. Vztrajale smo celi krog, ki meri 1500 m. Za začetek dovolj.

    Nekaj naših članic bi hodilo popoldne, ker dopoldne zaradi službe pač ne morejo. Za njih si bom vzela čas kasneje, sicer pa bomo vztrajale ob sredah dopoldne (10.30). Hoja ni obvezna, druženje in narava sta pa vredna tega časa. In mimogrede naredimo še nekaj koristnega za svoje zdravje.

    Melita

    Ob četrtkih po superviziji smo imeli predavanja/raziskovalnice. Obravnavali smo teme, ki se nanašajo na medsebojne odnose, osebnost, komuniciranje, motiviranje, reševanje konfliktov, strategije za premagovanje stresa in miselno naravnanost.

      V raziskovalnici smo ugotavljali:
    • kateri zaznavni tip smo (avdio, vizualni ali kinestet),
    • ali smo introvertirani ali ekstravertirani,
    • kakšen je naš temperament (melanholik, sangvinik, kolerik ali flegmatik),
    • kakšne barve je naša osebnost.

    S pomočjo spoznanj o sebi in o drugih lahko z ljubeznijo svobodno stopamo naprej ter se veselimo vsega, kar prihaja na našo pot.

    Remi

    Računalniški tečaj je bil namenjen vsem, ki so želeli pridobiti/izpopolniti osnovno znanje o računalniku na področju medmrežja (interneta), sodelovanja na forumu, uporabi sodobnih komunikacijskih programov, obdelavi slik in osnovnemu delu s preglednicami ter urejevalniki teksta. Naučili smo se uporabe bližnjic za hiter dostop do posameznih ukazov, kopiranja, prenašanja in podobno. Tečaj vodiva Remi in Miran. Obisk je bil nekoliko manjši, kar je vplivalo na optimalno izvedbo tečaja, ker sva se lahko individualno posvečala skupinam tečajnikov. Namen tečaja je, da bi vsak znal narediti malo več, kot je znal že do sedaj.

    Želiva poudariti, da s pomočjo računalnika lahko komuniciramo, vendar nikakor ne želimo, da bi zanemarjal pristna osebna srečanja, ko se lahko vidimo v živo in se po samarijansko objamemo.

    Dobra volja in sosedska pomoč je dobrodošla. Udeleženci si lahko medsebojno pomagajo. Prišepetavanje je dobrodošlo in zaželeno. Druženje obvezno.

    Miran in Remi


    Samarijani s kolesom okrog Javornika

    13. junij 2010, sončno in 30°C

    Bila je sončna in vroča nedelja, dan, ko so kolesarili Franjo, dan, ko so mnogi planinci občudovali gorsko cvetje, dan, ko sem imela varstvo za bolno mamo Antonijo in sem lahko kolesarila pod vodstvom samarijanke Danijele. To je bil že moj drugi kolesarski izlet z navdušeno Danijelo, a škoda, da nas ni bilo več. Kje ste, kolesarji Samarijani?

    Kolesarska ruta je potekala:

    Kalce – Hrušica – Podkraj – Col – Strmec – Črni vrh – Godovič – Kalce, vsega skoraj 50 km kolesarjenja in vsega skupaj 690 m višinske razlike vzpona in prav toliko spusta.

    Naj povem, da je meni spust veliko bolj všeč in sploh mi ni jasno, kako lahko kolesarji uživajo, ko gonijo pedala v hrib?? In vendar mi je bilo nazadnje zelo všeč in v velik ponos, da sem premagala vse klance.

    Kdo smo bili? Danijela, Lucija, Aleš in Ljuba

    Zanimivosti na poti: Rimska utrdba iz 3. stoletja pod Hrušico in arheološko središče v Hrušici, spomenik vodovodu v Colu (ja, ponekod imajo zaradi kraškega področja take probleme z vodo,da si zasluži spomenik!), prelepo cvetje in jagode ob poti, veliko motoristov s težkimi motorji. Zaradi vročine po vaseh nismo videli ljudi, saj so vsi počivali doma, v senčkah. V gostilnah so gledali SP Mundial, tekmo med Alžirijo in Slovenijo, zmagali smo seveda z 1:0. Na koncu smo pri Godoviču odkrili še umetno jezerce (Barje imenovano), primerno za kopanje, kjer smo si namočili pregrete nogice.

    Kako je bilo? Za mene malček naporno, Lucija je bila najhitrejša in v klanec jo je kar odpihnilo navzgor. Aleš je bil pravi kavalir ali pa športni kolega, saj je ves čas skrbel, da smo vsi na vidiku, Danijela je zanimivo pripovedovala o zgodovinskih znamenitostih in posebnostih krajev in pokrajine.

    Danijela je bila v začetku žalostna zaradi slabe udeležbe, a na koncu je bila zadovoljna, da je speljala prečudovit izlet in da nas je napolnila z voljo za kolesarjenje tudi v prihodnje.

    Jesenski izlet bo septembra in do takrat imate še veliko časa za treniranje. A meni je tokrat šlo tudi brez posebnih priprav in treninga.

    Napisala kolesarka Ljuba


    Samarijani kuhamo: Hladno in sladko

    V tej poletni vročini se prileže kaj hladnega ... in sladkega. Za navdušene kuharje med nami smo zbrali nekaj preprostih receptov za sladoled, ki ga naredimo kar sami. Dober obliz!

    KREMAST SLADOLED
    Sestavine : 2 lončka sadja po želji, 2 lončka sladkorja, 2 lončka kisle smetane, 1/4 l sladke smetane.
    Priprava: Sadje in sladkor zmeljemo v multipraktiku ter dodamo kislo smetano in še malo premešamo. Ročno vmešamo z metlico ali kuhalnico z luknjo še stepeno sladko smetano in damo v zamrzovalnik.

    DOMAČ SLADOLED V 5 MINUTAH
    Sestavine: 280 g zamrznjenih jagod, 100 g sladkorja, 160 ml sladke smetane.
    Priprava: V električnem mešalniku zmešajte jagode in sladkor. Mešajte, dokler ni sadje grobo zmleto. Električni mešalnik naj še naprej melje, medtem pa počasi vlivajte smetano, dokler ni popolnoma vmešana. Takoj postrezite, lahko pa sladoled tudi spravite v zamrzovalnik do enega tedna.

    LIMONIN SLADOLED
    Sestavine za 4 osebe: 5 limon, 450 g jogurta,150 g sladkorja v prahu, 4 jajca (beljakovina), malo soli, nekaj rezin limone za dekoracijo.
    Priprava: Prereži limono na polovico, jo izstisni in izmeri 200 ml soka. Zmešajte jogurt, limonin sok in 50 g sladkorja v prahu tako da bo postalo kremasto. Med hlajenjem dodajte beljakovino, ki jo premešate skupaj z ostalim sladkorjem in soljo tako, da bo postalo trdo. Obe masi premešajte. Maso zamrznite za približno 35 minut. Na koncu dajte sladoled v skodelico in vse skupaj še dekorirajte.

    SLADOLED IZ ROBID
    Sestavine za 6 oseb: 150 g robid, 40 g sladkorja v prahu, 1 sveže jajce, 75 g jogurta (3,5 % maščobe).
    Priprava: Preberite sveže robide, odtalite, če so zamrznjene Pirirajte sadeže, maso pa počasi potiskajte skozi sito. Premešajte jajce in sladkor v prahu tako da postane svetlo rumeno in kremasto. Počasi zmešajte med robide in jogurt. Dajte maso v lončke in pustite, da se za 6 ur zamrzne. Sladoled je zelo okusen tudi z jagodami, pa še lažje naredimo. Pazite, da izluščite vsa jederca, okus sladoleda je boljši.

    ČOKOLADNI SLADOLED
    Sestavine 3 rumenjake, 10 dkg sladkorja v prahu, 2-3 žlice kakava, 1 žličko nesscaffe in 1 sladkor z aromo ruma zmešamo z malo mleka, da se kakav in sladkor dobro raztopita. Dodamo še ostalo mleko (skupna količina 2,5 dl), spet dobro premešamo ter narahlo vmešamo še 2 dl stepene sladke smetane ter vlijemo v strojček.

    JAGODNI SLADOLED
    Sestavine25 dkg jagod, 9 dkg sladkorja, sok pol limone in en rumenjak dobro zmiksamo s paličnim mešalnikom, ko je zmes res gladka in enakomerna, dodamo še 2,2 dl mleka in 1 dl tekoče sladke smetane, še enkrat dobro premešamo in vlijemo v strojček. Super je, če je vsaj tretjina jagod gozdnih.

    BANANIN SLADOLED
    Sestavine 30 dkg banan, 11 dkg sladkorja in sok dveh limon dobro zmiksamo, dodamo 2,5 dl mleka in 1 dl tekoče sladke smetane, premešamo ter vlijemo v strojček. Ta sladoled je tudi krasen, če naredimo mešanico jagod in banan.

    Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 1, april 2010, letnik VIII

    Nazaj na kazalo

    Samarijanove delavnice: Belokranjske pisanice

    Na društvu smo se odločili, da bomo naše člane povabili na izdelovanje belokranjskih pisanic. Organizirali smo dve delavnici, eno v Ljubljani in eno v Mariboru. Tako sem dve soboti namenila našim članicam. Obe delavnici sta bili dobro obiskani. Samarijanka Magda je skrbela, da je delo potekalo nemoteno in vmes večkrat fotografirala.
    Belokranjske pisanice imajo svojo posebnost: značilni geometrijski liki so narejeni v batik tehniki, z dvema barvama, črno in rdečo.

    Za delo smo potrebovale jajce, pisač, čebelji vosek, svečo, nad katero smo topile vosek, rdečo in črno barvo ter nekaj ročne spretnosti. Dobre tri ure smo ustvarjale. V nas je bila rahla napetost: kaj sem naredila, joj ta črta ni dobra, sedaj se mi razlije še vosek na jajcu, tu se ne da nič popravit. Ko jim razložim, da je vsaka pisanica unikatna in da bo čudovita kljub spodrslaju, so se pomirile. Bolj boleče je bilo, ko se je pri odstranjevanju voska jajce skotalilo na tla in je počilo. No, na koncu sledi še pika na i. Pisanici smo dali še nekaj leska, namazali smo jo z maščobo in skozi luknjici napeljali rdeč cofek. Izdelke smo položile v pleteno košarico in jih seveda še fotografirale.

    Želim povedati, da samarijanke niso samo na telefonu. Pri izdelovanju pisanic so se poglobile v delo z umirjenostjo, potrpežljivostjo in z vso ljubeznijo. Kljub temu, da je včasih prišlo tudi do nesreče in se je pisanica razbila, so hrabro prenesle. Hvala vam, da ste si vzele čas in ste prišle!

    Vsem samarijankam in samarijanom želim vesele velikonočne praznike,

    Nevenka

    Naši vtisi o delavnici

    Naša Nevenka je zdaj že priznana izdelovalka belokranjskih pisanic. Občudovali smo jih na razstavah v društvu in drugje. Končno pa smo jo prepričali, da je imela delavnice o izdelovanju pisanic tudi za samarijane v Ljubljani in Mariboru. In kako je bilo? Poglejte, preberite!

    Presenetila sem samo sebe. Lep občutek.

    Suzana, Maribor

    .....

    Ko misliš, da te v življenju nič več ne more presenetiti, se krepko motiš. Lepo mi je bilo.

    Tamara, Maribor

    .....

    Današnja delavnica je prinesla nova znanja in izkušnje – uživala sem in veselim se in upam, da jo še kdaj ponovimo, saj se je izkazalo, da smo skriti talenti. Hvala Nevenki in Magdi!

    brez podpisa

    .....

    Veliko lepih utrinkov s te delavnice. Izkušnja, ki jo je Nevenka podelila, me je razveselila. Sedaj bodo prazniki lepši!

    brez podpisa

    .....

    Včasih je tudi lep sončen dan lepo preživeti ob delu.

    nečitljiv podpis

    .....

    Meditacija v delu, čudovito in zanimivo. Hvala, da sta prišli in nam poklonili ta prelepi čas.

    Melita

    .....

    Velika noč je lahko kadarkoli. Hvala!

    brez podpisa


    Slovo od našega supervizorja: Dr. Branislavu Cvetku v spomin

    Jeseni 2009 je na Rašici umrl naš supervizor dr. Branislav Cvetko.

    Vsak človek s svojim obstojem, osebnostnimi lastnostmi in delovanjem pušča za sabo sled. Kako široka je, je odvisno od razvejanosti njegovega delovanja in od števila njegovih življenjskih sopotnikov, ki jih je z njim povezoval skupni interes in cilj. Kako osupljiva je ta sled, pa je odvisno od izjemnosti njegove osebnosti in presežnosti njegovega delovanja. Ko se spominjamo delavca v vinogradu, imenovanem Društvo svetovalcev zaupni telefon Samarijan, dr. Branislava Cvetka, lahko mirno zapišem, da je pustil široko in osupljivo, občudovanja vredno sled.

    Kot zdravnik, specialist nevrologije in psihiatrije, doktor znanosti je predvsem skrbel za duševno zdravje ljudi, bil pa je tudi direktor Bolnice za duševne bolezni Ljubljana Polje. Zanimivo je, da je na tem položaju podpisal sklep o ustanovitvi prvega zaupnega telefon v Sloveniji 'Klic v duševni stiski', ki v okviru Psihiatrične klinike – kot oblika prve psihiatrične pomoči ponoči, ko je ambulanta zaprta – deluje že osemindvajset let. Takrat pač ni mogel pomisliti, da se bo po končani redni zaposlitvi znova tesno povezal s še enim telefonom za klic v duševni stiski, s Samarijanom.

    Ko je Samarijan 25. decembra 1996 začel z delom, so že od začetka za trajno izobraževanje svetovalcev skrbeli supervizorji. Za to nalogo so prišli v poštev čisto posebni ljudje: morali so biti strokovnjaki in morali so biti pripravljeni delati prostovoljno (brez nagrade, ker Samarijan ni premogel denarja za to). Že na začetku se je kot supervizor Samarijanu pridružil dr. Cvetko. Spričo dejstva, da so se med klicalci velikokrat pojavljali psihiatrični bolniki, ki so večinoma postali tudi redni (in utrujajoči) klicalci, je hitro uvidel potrebo po dodatnem šolanju svetovalcev v tej smeri. Prevzel je pobudo in za Samarijanove svetovalce v Bolnici za duševne bolezni v Begunjah organiziral celodnevni seminar o depresiji in shizofreniji, ki ga je vodil psihiater dr. Šmitek.

    Člani Samarijana so se kar v lepem številu udeleževali Letnih srečanj Slovenskega združenja kriznih telefonov. Nekajkrat so Samarijanovi supervizorji na teh srečanjih tudi predavali – tudi dr. Cvetko – samo enkrat pa se je zgodilo, da je bil en dan na srečanju razen dr. Cvetka prisoten tudi Samarijanov supervizor. Nasprotno temu pa dr. Cvetko ni izostal na nobenem srečanju. Na teh srečanjih je vodil delavnice, debatiral, se s svetovalci pogovarjal in jih bogatil.

    Najbolj številnim pa bo zagotovo ostal v spominu kot supervizor. Vsak mesec se je iz Velikih Lašč pripeljal v Ljubljano, ob uri stopil v sobo, sedel na svoj stol in z nasmeškom vprašal: »No, kako?« Vedno nas je presenečal z življenjskim pristopom, ki ga nikoli ni povsem prekrila široka strokovnost. Z izredno umirjenostjo je našel besede in način, na katerega jih je povedal, da je razrešil zaskrbljenost in povrnil dušni mir svetovalcu ob še tako zamotanem primeru.

    Pogrešamo ga in pogrešali ga bomo. Za njegovo nesebično pomoč, za njegovo umirjenost in prijaznost mu bomo hranili topel spomin.

    Marjan Žveglič


    Samarijanov intervju: Doživetje je močnejše od bolečih nog

    Zadnja leta je vodstvo samarijanskih gorskih izletov prevzel naš član Darko. Tisti, ki smo že bili z njim na katerem od izletov, vemo, kako prijetno in varno se počutimo pod njegovim vodstvom. V želji, da ga predstavimo tudi tistim, ki se še niste opogumili za izlet, pa objavljamo kratek potovor z njim.

    Kako te je zaneslo v naše društvo, koliko časa si že naš član?
    Vsakih toliko let človek naredi »bilanco« v svojem življenju. Po eni takih bilanc pred kakimi desetimi leti sem ugotovil, da na zunaj izgleda vse lepo, nekaj pa je vendarle manjkalo. V tistem času sem temeljito spremenil svoj sistem vrednot. Eno pomembnih spoznanj je bilo, da smo ljudje med sabo povezani dosti bolj kot si mislimo. Z ženo Darjo, ki je to vedela že precej pred mano, sva takrat iskala dejavnost, kjer bi lahko prispevala kaj dobrega. Darja je tudi »odkrila« društvo Samarijan in že po uvodnem pogovoru sva si rekla 'to je to' in upala, da naju bodo sprejeli. In so naju. Zdajle je ravno štiri leta, odkar sva tukaj.

    Dežurstvo, ki ti je ostalo v spominu.
    Dežurstvo samo po sebi ni kaj takega, da bi ostalo v spominu. Vedno se ga veselim. Klicalci pa so tisti, ki včasih zapišejo kaj trajnega v moj spomin. No, k sreči imam spomin vzgojen tako, da se slabi vtisi hitro zbrišejo, dobro pa ostane. Dejstvo je, da tudi nam klicalci veliko dajo. Še vedno se učim poslušati in še vedno kdaj odložim slušalko s solznimi očmi. Stiska nekaterih je resnično neizmerna.

    Prvi koraki v gorah.
    Kot osnovnošolca me je stric včasih vzel kam s sabo in med hojo navkreber sem si vedno obljubil, da nikoli več ne bom šel nikamor v gore, ker je prenaporno (take misli me še zdaj ob kakšnem gaženju po globokem snegu ali lomastenju po gostem ruševju občasno obidejo, haha). Vedno pa potem po povratku po nekaj dneh pozabim na obljubo. Doživetje je močnejše od bolečih nog, prask, strganih hlač in žuljev.

    Doživetja sem hotel omogočiti tudi drugim, zato sem se dobrih deset let aktivno ukvarjal z vodenjem. Na mojih turah je bilo praviloma vedno treba kaj malega poplezati, zato nikoli nisem imel velikih skupin. Zahtevne ture terjajo dobro pripravo in pomenijo tudi večjo odgovornost. Vodnik je namreč za vodene v celoti odgovoren.

    Kakšne vzpone imaš najrajši?
    Nimam najljubše zvrsti gorništva, v vsem skušam biti zmeren. Če v kakšnem obdobju rad raziskujem in iščem kakšne res redko obiskane kraje, me potem nekaj časa »drži« plezarija. Seveda ima tudi rastlinstvo in živalstvo svoje mesto, ampak temu se bom bolj posvetil kasneje.

    Kar smeje se mi, ko sledim kakšni že dolgo opuščeni stezi ali najdem nenavadno lahek prehod čez navidez neprehoden svet. Težko je z besedami opisati mir na kakšnem odmaknjenem kotičku. Pozimi so gore posebno lepe. Turno smučanje in zimski alpinizem je doživetje, vredno vsakega truda. Potrebno pa je vsak hip vedeti, da se še tako lepa tura lahko spremeni v svoje nasprotje. V mislih imam nesreče, ki jih je vsako leto več. Zato je tudi v gorah potrebno najprej znati in potem imeti izkušnje. In ne pretiravati. Še vedno je najlepši del vsake ture vrnitev domov.

    Samarijanovi izleti – kako jih pripravljaš, kakšno je vodilo pri odločitvi, kam nas boš peljal ...
    Tisto leto, ko sem prišel k Samarijanu, sem sklenil prenehati z vodenjem, zdaj pa kaže, da temu ne bo tako. No, zmanjšal pa sem zahtevnost tur. Na vsaki turi je na prvem mestu varnost.

    Izbira ciljev je težji del, saj je nemogoče najti, nekaj kar bi večini ustrezalo. Zato sem zastavil tako, da je en izlet res lahek, primeren tudi za otroke (do zdaj jih še nihče ni pripeljal s sabo), druga dva pa bolj ali manj gorniška. Tudi če je vrh znan, je lepo priti nanj po kakšni nevsakdanji poti. Ali pa tam, kjer poti sploh ni. Trudim se povedati tudi kaj o krajih in ljudeh, tu pa Samarijani včasih vedo več kot jaz ...

    Kaj načrtuješ za to leto?
    1. Izlet : Vremščica, 1027m: nedelja,23. maja

    2. Izlet: Ogradi, 2087m: nedelja, 25.julija

    3. Izlet: Goli vrh, 1787m: nedelja 12. septembra

    Upam, da vam bo všeč.

    Pogovarjala se je Darja, Ljubljana


    Novoletno srečanje samarijanov: Kjer te imajo radi takega, kot si

    Letos smo se samarijani zbrali v COŠD Spuhlja pri Ptuju, da bi skupaj praznovali prihod novega leta. Kot ponavadi smo ob druženju imeli tudi zanimive delavnice, obiskali smo tipično panonsko hišo-muzej in se poveselili ob večernem zabavnem programu s plesom. Na novoletnem srečanju sem bila prvič, gotovo pa ne zadnjič!

    Vedno znova sem presenečena, ko opazujem dogajanje okrog sebe na Samarijanovih srečanjih: ko se zberemo, se najprej malo opazujemo, nato spoznavamo, potem pa nemudoma začnemo tkati nevidne vezi, ki so na koncu prepletene v gosto mrežo, ki ustvarja enkratno vzdušje, značilno za Samarijana. Razidemo se kot veliki prijatelji, polni iskrenih misli, vtisov, ljubezni in v pričakovanju naslednjega srečanja.

    Alenka, Ljubljana

    Samarijanovo novoletno praznovanje, letos v prelepi naravi Štajerske, je bilo spet tisto 'tapravo'. Zbrani z vseh vetrov Slovenije smo takoj ob prihodu začutili vzdušje. Vzdušje, kakršno je tam, kjer te imajo radi takega, kot si.Težko je z besedami opisati naše navdušenje nad delavnicami, ki so nam marsikaj povedale o nas samih.Posebno poglavje je bil naš novoletni bife, ki je letos bil takoooo zelooo bogat. Seveda nismo zanemarili niti novoletnega sporeda in opolnoči zdravice z otroškim šampanjcem, katerega smo začuda vsi hvalili.Upam, da bodo fotke z letošnjega praznovanja dovolj prepričljive, da naslednje praznovanje ne bo minilo brez TEBE.

    Irena, Maribor

    Na srečanju sem se počutila zelo dobro. Všeč mi je bilo, da ni bilo tako natrpano s programom. Večerna zabava se mi je zdela super, saj sta nas mariborska voditelja, izkušen in umirjen Miran in njegova prikupna mlada sovoditeljica Lejla, neprisiljeno z igrami vodila skozi ves večer, tako da smo prav hitro priplesali do polnoči. Tudi predavanje Jožice v nedeljo me je z njenim ogromnim znanjem in izkušnjami navdušilo. Srečanje je nudilo dovolj priložnosti za sklepanje novih prijateljstev in zelo sem vesela, da sem spoznala Mojco iz Maribora, s katero si izmenjujeva maile in se hkrati bolje spoznavava. Hvala tudi patru Tomažu, ki s svojim toplim odnosom do ljudi naredi iz vsake maše nekaj posebnega in dragocenega. Domov sem prišla sproščena, polna miru in ljubezni in zdelo se mi je, da sem še nekaj časa plavala na oblakih in vsrkavala pozitivno energijo, s katero smo polnili drug drugega. Vse pohvale tudi delavcem doma, še posebej prijazni kuharici.

    Milena, Kranj


    Samarijan informira: Trpinčenje in nadlegovanje na delovnem mestu oziroma mobbing

    Tako kot v Evropi se tudi v Sloveniji srečujemo s trpinčenjem na delovnem mestu oziroma mobbingom. Vzroki za slabe medčloveške odnose na delovnem mestu so lahko različni (pomanjkanje srčne kulture, nizke družbene vrednot ...), zato nam nikoli ne sme biti vseeno, kakšen odnos vzpostavimo v medsebojni komunikaciji. Vodilo ravnanja vseh nas bi moralo biti, da spoštujemo različnost posameznikov. Da vedno vsi ne ravnamo tako, nam sporočajo tisti, ki se pri svojem delu srečujejo z pojavi trpinčenja.

    Trpinčenje oziroma mobbing poimenujemo z različnimi imeni (bullying, teroriziranje, viktimiziranje, trpinčenje, šikaniranje ...), za katerimi se skriva enak pomen: sitemetično slabo ravnaje z zaposlenimi in sodelavci, ki lahko, če se ponavlja ali poteka kontinuirano, povzroči žrtvam resne socialne, psihične in telesne zdravstvene težave.

    Prvi je pojav definiral švedski raziskovalec nemškega rodu Heinz Leyman, ki pravi:

      “Da lahko govorimo o nasilju na delovnem mestu in dobimo razsežnost trpinčenja, zahteva ta definicija izpolnjenost naslednjih pogojev:

    • sovražna in neetična komunikacija do žrtve s strani ene ali več oseb;
    • pogostost/sistematičnost (statistična definicija: vsaj enkrat na teden);
    • pojavnost skozi daljše časovno obdobje (statistična definicija: vsaj šest mesecev).
    HEINZ LEYMAN DELI TRPINČENJE NA PET RAZLIČNIH KATEGORIJ:
    1. Ravnanje, ki vpliva na samoizražanje in na način komunikacije.
    2. Omejevanje in preprečevanje družabnih žrtvinih stikov.
    3. Kršitev žrtvinega ugleda.
    4. Napadi na kakovost žrtvinega poklicnega in življenjskega položaja.
    5. Neposredni napad na zdravje osebe.
    Ločimo pet faz v procesu trpinčenja:
    1. Konflikt (gre za kritičen dogodek).
    2. Nasilna dejanja (skupaj s psihološkimi napadi sprožijo proces trpinčenja).
    3. Vključenost vodstva.
    4. Ožigosanje/etiketiranje žrtve.
    5. Izključitev, izgon (travmatske posledice, psihosomatske bolezni, čustveni pretresi, ...)

    ALI VSAK KONFLIKT PREIDE V TRPINČENJE?
    Ne, večina konfliktov se uspešno razreši že na začetku. Pri tem da se konflikti ne razvijajo v trpinčenje, igra ključno vlogo vodstvo (morajo imeti znanja: sposobnost vodenja ljudi, konstruktivno reševanje konfliktov, ...).

    MOŽNE OBLIKE NADLEGOVANJA IN TRPINČENJA

    Verbalno ravnanje:
    • nedobrodošlo osvajanje,
    • predlogi v zvezi s spolnostjo ali siljenje k spolni dejavnosti,
    • ponavljajoči se predlogi za druženje in zmenke,
    • sugestivne pripombe, namigovanja in opazke,
    • opolzki komentarji, ki se nanašajo na oblačenje, telo ali videz sodelavke/sodelavca,
    • naslavljanje sodelavke/sodelavca s »punči, bejbika, srček, miška, cukrček, mucek« in podobno,
    • uporaba obscenega jezika ali gest (npr. žvižganje),
    • spreminjanje poslovnih tem v spolne,
    • zgodbe, šale ali sugestivni komentarji s spolno vsebino,
    • bahanje s spolnimi podvigi,
    • postavljanje osebnih vprašanj v zvezi z družabnim ali spolnim življenjem sodelavke/sodelavca,
    • pripovedovanje laži ali razširjanje govoric o spolnem življenju sodelavke/sodelavca itd.
    Neverbalno ravnanje:

  • razpošiljanje elektronskih sporočil, pisem, telefaksov in drugih materialov s spolno vsebino,
  • kazanje pornografskih ali spolno sugestivnih slik ali besedil,
  • pohotni pogledi ali žaljivo spogledovanje,
  • spolno sugestivne geste ali strmenje v dele telesa sodelavke/sodelavca itd.
    • Fizično ravnanje:
    • neželeno dotikanje, trepljanje ali masiranje telesa, drgnjenje ob telo sodelavke ali sodelavca,
    • ščipanje,
    • objemanje, poljubljanje,
    • ponavljajoči se telesni stik po koncu razmerja, spolni napad ali vsiljeni spolni odnos itd.
    Napadi na možnost komuniciranja:
    • omejevanje možnosti komuniciranja s strani nadrejenega,
    • večkratno prekinjanje govora in jemanje besed,
    • onemogočanje izražanja mnenja,
    • omejevanje možnosti oz. celo prepoved sodelavcem komunicirati z žrtvijo,
    • kričanje oz. glasno zmerjanje,
    • konstantno neutemeljeno kritiziranje dela z namenom žalitve,
    • konstantno kritiziranje osebnega življenja, videza ali obnašanja,
    • verbalne grožnje in žalitve,
    • pisne grožnje,
    • nadlegovanje po telefonu,
    • šikaniranje preko elektronskega medija itd.
    Napadi na socialne stike:
    • obrekovanje,
    • lažno obtoževanje,
    • sodelavcem je prepovedano pogovarjati se s posamezno osebo,
    • druge oblike ustvarjanja popolne izoliranosti od okolja pri delu itd.
    Napadi na kakovost delovne in življenjske situacije:
    • izključevanje iz vseh aktivnosti, ki potekajo na delovnem mestu in delovnem okolju,
    • dodeljevanje nalog, ki žalijo dostojanstvo,
    • »pošiljanje v pokoj« ali grožnje z odpustom itd.
    Napadi na zdravje:
    • siljenje k opravljanju zdravju škodljivih nalog,
    • grožnje s fizičnim nasiljem,
    • uporaba lažjega fizičnega nasilja, da se nekoga »disciplinira«,
    • fizično zlorabljanje,
    • namerno povzročanje škode ali nepotrebnih stroškov posamezniku,
    • namerno povzročanje psihične škode itd.
    Drugo na spolu temelječe ravnanje:
    • posmehovanje ali poniževanje,
    • zastraševanje,
    • fizična napadalnost,
    • sramotilno obrekovanje ali trpinčenje,
    • žaljenje zaradi njenega ali njegovega spola.
    Konflikti so mogoče res naravna ali vsaj neizogibna sestavina človeškega stanja, ampak takšne so tudi bolezni, pa se družba vseeno zelo trudi, da bi jih preprečila ali lajšala, zato je potrebno, da delodajalci v največji meri poskrbijo za prijetna in človeku dostojna delovna okolja.

    KAKŠNE SO MOŽNE POTI ZAPOSLENIH V PODJETJU PRI UGOTAVLJANJU TRPINČENJA IN NADLEGOVANJA NA DELOVNEM MESTU IN POSLEDIČNO SANKCIONIRANJE

    1. faza: PREDPOSTOPEK
  • Oseba, ki meni, da je nadlegovana oz. trpinčena na delovnem mestu, naj poskuša problem rešiti v predpostopku na način, da sama zahteva od osebe, ki jo nadleguje oz. trpinči, naj s takim ravnanjem preneha.
  • V kolikor oseba, ki je nadlegovana, meni, da se nadlegovanje kljub njenemu opozorilu nadaljuje oz. meni, da pred postopek zanjo ni ustrezen, se je dolžna obrniti na pooblaščenca za sprejem prijav.
    • 2 faza: POSTOPEK REŠEVANJA PRIJAV TRPINČENJA OZ. NADLEGOVANJA

    POTEK POSTOPKA
  • Žrtev poda pisno prijavo pooblaščencu za sprejem prijav.
  • Pooblaščenec na podlagi pisne prijave obvesti vodstvo/upravo.
  • V roku 5 dni od prijave povabi sodelujoče na skupni razgovor.


    • NAMEN RAZGOVORA
    Namen razgovora je, da se opravi notranja preiskava in čim bolj natančno razišče dejansko stanje; o razgovoru se zapiše zapisnik. Na podlagi izvedenega razgovora z domnevnim storilcem in žrtvijo pooblaščenec za izvedbo pravnih ukrepov in sankcij odloči, ali je do nadlegovanja oz. trpinčenja prišlo ter določi vrsto ukrepa, ki ga zoper storilca sprožil.

    VRSTE UKREPOV
    Pooblaščenec za izvedbo pravnih ukrepov in sankcij lahko uvede:
  • disciplinski postopek,
  • začne s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi (redna odpoved iz krivdnih razlogov, izredna odpoved).


    • DOLOČITEV UKREPA
    Pooblaščenec za izvedbo pravnih ukrepov in sankcij je v roku 3 dni po izvedenem razgovoru dolžan domnevnega storilca in prijavitelja obvestiti, kakšen ukrep bo zoper domnevnega storilca sprožil.

    SEZNANITEV PRIJAVITELJA O POTEKU POSTOPKA
    Pooblaščenec za sprejem prijav je ves čas postopka dolžan obveščati prijavitelja o samem poteku postopka in o morebitnih ukrepih, ki jih je oz. jih bo pooblaščenec za izvedbo pravnih ukrepov in sankcij sprožil zoper domnevnega storilca.

    VARSTVO ZASEBNOSTI
    Vse osebe, udeležene v postopku ugotavljanja spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja so dolžne varovati zaupnost postopka. Pooblaščenec je dolžan skrbeti za to, da bo postopek ugotavljanja nadlegovanja oz. trpinčenja zaupne narave ter da bo v celoti varovano osebno dostojanstvo in zasebnost žrtve in domnevnega storilca.

    PREPOVED POVRAČILNIH UKREPOV
    Delavec z izkušnjo spolnega in drugega nadlegovanja ali trpinčenja ter delavci, ki temu delavcu pomagajo, ne smejo biti izpostavljeni neugodnim posledicam zaradi ukrepanja.

    ZAKLJUČNA MISEL
    Spoznanje, da imam moč odločanja, me je
    prestrašilo.
    Moj pristop je tisti, ki oblikuje vzdušje.
    Moje vsakodnevno razpoloženje je tisto, ki ustvarja vreme.
    Imam osupljivo moč, da si življenje zagrenim
    ali pa ga spremenim v vir užitka.
    Lahko sem vir trpljenja ali navdiha,
    lahko ponižam ali zabavam, prizadenem ali zdravim.
    V vsaki situacij je zgolj od mojega odziva odvisno
    ali se bo stanje poslabšalo ali izboljšalo,
    ali se bo človek ob meni počutil še bolj človeškega
    ali zgolj kot …..
    Goethe

    Pripravila: Vlasta, Ljubljana


    Saj ni res, pa je!

    Pred kratkim sem pri sebi opazila najnovejšo bolezen, tako imenovano SSPPK, kar je »S starostjo pogojeno pomanjkanje koncentracije«.

      Pri meni se je pokazala takole:

    • Odločila sem se, da zalijem vrt in ko sem šla po kolut s cevjo, sem opazila, da tudi mojemu avtomobilu ne bi škodovala kakšna kaplja vode, ker je že precej umazan.
    • Odpravila sem se torej po ključe od avta, da bi ga zapeljala na prostor za umivanje. Ob tem sem opazila, da poleg ključev leži še neodprta pošta.
    • Pomislila sem, da bi bilo pametno pogledati, ali ni med njo kakšna položnica, ki bi jo bilo potrebno plačati.
    • Odložila sem torej ključe na mizico in začela pregledovati pošto.
    • Ob tej je bila tudi cela vrsta reklamnih letakov, ki je jih treba vreči v koš za papir, zato sem to takoj naredila.
    • Tedaj sem se zavedala, da so vse posode za smeti, se pravi, tista za plastiko, pa tudi tista za ostale odpadke, kakor tudi koš za papir polne in bi jih bilo treba odnesti v zabojnike.
    • Lahko bi vzela s sabo tudi pismo, ki sem ga sinoči napisala in ga vrgla v poštni nabiralnik, ki ni daleč od zabojnikov, sem pomislila.
    • Zraven pisma je bil lonček s kavo, ki sem jo prej pila, a se je že ohladila. Pomislim, da nič zato, saj si lahko skuham novo.
    • Vzamem torej lonček in se odpravim v kuhinjo, spotoma pa opazim, da v jedilnici v vazi na mizi venijo rože.
    • Odložim torej lonček na omarico in hočem vzeti vazo v roke, ko na omarici opazim očala, ki sem jih iskala vse jutro.
    • Nujno je, da jih odnesem na delovno mizo, da bom vedela, kje so. Ampak najprej so na vrsti rože, ki so res potrebne sveže vode.
      • Zato očala odložim, vzamem vazo, ko pa za njo zagledam TV daljinca. Zvečer ga bomo vsi iskali, če ga zdaj ne dam na mesto v dnevni sobi, kamor spada. A pomislim, da to vseeno lahko še počaka, dokler ne dam rožam sveže vode.
    • Zdaj torej končno z vazo v roki grem v kuhinji k lijaku in natočim vodo. Ob tem pri moji nerodnosti poškropim kuhinjsko linijo, pa tudi po tleh steče kakšna kaplja.
    • Zato odložim vazo in grem v kurilnico, kjer imam viledo in druge pripomočke za brisanje linije in tal.
    • Vračam se torej v predsobo in razmišljam, kam sem se sploh napotila in kaj sem želela narediti ...
    • In rezultat: vrt ni zalit, avtomobil ni umit /pa tudi ključev ne najdem/, na omarici je lonček z mrzlo kavo,
      • rože ob vazi so že popolnoma ovenele, pisma nisem poslala in položnic nisem plačala (saj tudi pisma in položnic ne vidim nikjer), nekje sem zapravila očala in TV programe prestavljamo ročno, ker se je daljinec nekam skril.
    Sem vsa začudena, da ni nič končano, čeprav se ves dan nisem niti ustavila in sem kar krepko utrujena. Najbolje, da grem pogledat, ali sem dobila kakšen e-mail ...

    Ne se smejat, ker če takšnih situacij še niste doživeli, to ne pomeni, da ste od njih zelo oddaljeni, kajti vsakogar čaka nekaj podobnega.

    avtorica je pozabila ime ...

    Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 3, december 2009, letnik VII

    Nazaj na kazalo

    19. letno srečanje STS


    Organizator letošnjega, že 19. srečanja STS, je bilo naše društvo Samarijan. Naslov srečanja je bil Poti iz stiske in temu ustrezno smo izbrali tudi predavatelje in vodje delavnic. Za tiste, ki se dvodnevnega srečanja niste mogli udeležiti, smo zbrali povzetke predavanj in delavnic ter nekjaj misli – utrinkov – udeležencev srečanja.

    19. letno srečanje STS: Anita Kejžar Škulj, delavnica Razumem sebe, pomagam drugim


    Udeležencem delavnice je bil prikazan terapevtski pristop telesne psihoterapije, Core Evolution.

    Ključ za razumevanje sebe je v pripravljenosti, da se srečamo tako s svojimi sončnimi in senčnimi platmi, kot tudi s svojo bolečino. Naša družbena vzgoja je večinoma usmerjena v razvijanje naše kapacitete intelektualnega in analitičnega reševanja težav, s katerimi se srečamo. Intelektualizacija problema, ki ga doživljamo v odnosih, je lahko le prehodna stopnja do rešitve. Da bi lahko razrešili čustvene težave, moramo uporabiti čustveno orodje.

    Moj pristop do človeka v stiski izhaja iz spoznanja, da v nas bivajo štiri moči: telesna, umska, čustvena in duhovna moč. To, kar sem na delavnici skušala prikazati, je, da naloga terapevta ni v reševanju in intelektualizaciji problema, temveč v vodenju, ki je usmerjeno tako, da posameznik sam pride do rešitve. S telesno psihoterapijo lahko dosežemo prebuditev notranjih moči.

    To je bil trening, 'biti prisoten' za drugega, še posebej ko so prisotna močna čustva. Nekateri udeleženci so med procesom doživljali občutke teže, pobega, drugi željo, da bi rešili njen problem.

    Eno od udeleženk sem vodila v osebno izkušnjo. Videli smo povezavo med problemom, ki ga ima sedaj kot odrasla, in nezrelim delom psihe, tako imenovanim notranjim otrokom. Skozi vajo dveh stolov je bila sposobna jasno občutiti tako potrebe otroka kot zmožnosti odraslega, da otroka vidi, sliši, mu sedaj da to, kar potrebuje (tega v preteklosti ni dobil, zato je tukaj zastal v rasti). S tem, ko prihaja do komunikacije in jasnega izražanja, se hkrati odvija proces rasti in zdravljenja čustev. Del psihe pozori. To nam sedaj kot odraslemu omogoči, da v situaciji, kjer smo prej npr. reagirali nemočno, sedaj reagiramo bolj zrelo, prepoznamo rešitve in najdemo poti.

    Terapevtova naloga je s tem opravljena. Prepozna, da je človek, ki je k njemu prišel po pomoč, sposobno bitje. Sporoča mu, da v sebi že nosi vse moči, ki jih potrebuje, da bo lahko kreativneje reševal svoje življenjske probleme.

    Več podatkov na spletni strani: www.notranjamoc.com

    19. letno srečanje STS: Sanja Rozman, STRATEGIJE V KRIZNIH SITUACIJAH

    ČE IMAŠ PROBLEME, POMENI; DA NISI V REDU …

    • Ljudji brez problemov v resnici ni.
    • So samo taki, ki problemov nočejo videti …
    • ZANIKANJE problemov je problem!

    VENDAR …

    • Niso vsi pristopi k reševanju problemov enako učinkoviti!

    REŠITVE, KI POSTANEJO PROBLEM:

    • razni obrambni mehanizmi, ki nas ovirajo pri razumevanju,
    • zanikanje,
    • kompartmentalizacija,
    • projekcija,
    • življenjski scenariji,
    • nevrotska struktura osebnosti,
    • začarani krog: zasvojenosti raznih vrst.


    ZASVOJENOSTI
    Zasvojenost prizadene vsa področja človekovega življenja.

      Bistvo zasvojenosti

    • Zasvojenost ne pomeni samo telesne odvisnosti od nekega kemičnega sredstva, ki deluje na zavest.

      KAJ JE ZASVOJENOST:

    • ravnanje, o katerem zasvojenec sam prav dobro ve, da je škodljivo,
    • vedenje ponavlja in ga ne more opustiti,
    • bi sicer doživel abstinenčno odtegnitveno reakcijo,
    • že večkrat poskusil opustiti škodljivo vedenje,
    • kronična bolezen,
    • kompleksno vedenje zasvojenega človeka.

      VZROKI ZASVOJENOSTI

    • Na nastanek, trajanje in razvoj zasvojenosti vplivajo številni dejavniki, ponavljajoča se zloraba sredstva za omamljanje pa je le eden od njih.
    • Potrebno je več let ali celo desetletij, da se razvijejo vsi značilni znaki.
    • Kemična sredstva oziroma mamila in alkohol povzročajo telesno odvisnost, to pa pomeni, da se na poseben način vključijo v telesno presnovo in postanejo nujno potrebna.

      ABSTINENČNA ALI ODTEGNITVENA REAKCIJA:

    • je skupek motenj, ki se pojavijo po začetku abstinence: slabost, bruhanje, mišični krči, splošen nemir, potenje, epileptični napad, alkoholna halucinoza.

      Sindrom odvisnosti od alkohola

    • Pri nas daleč najpogostejša zasvojenost, zaradi katere trpi veliko število Slovencev (med 150 000 in 200 000).
    • Zaradi te bolezni pa ne trpijo samo zasvojeni, ampak tudi njihovi svojci.
    • Zaradi hudega škodljivega vpliva na družine in tudi širšo družbo upravičeno rečemo za alkoholizem, da je socialna bolezen.

      Zakaj ljudje zlorabljajo alkohol?

    • Temeljni vzrok nastanka zasvojenosti od alkohola sta primarna (temeljna) in sekundarna (travmatična ali stresna) tesnoba.
    • Nevrotik, ki ne bo začel svoje tesnobe »utapljati« v alkoholu, ne bo NIKOLI postal alkoholik.
    • Namesto z alkoholom se da omamljati tudi z drugimi snovmi ali postopki, vendar je pri nas alkoholizem kulturno najbolj sprejeta zasvojenost.

      Zasvojenost od alkohola je psihična in telesna:

    • Vsi ljudje imamo v svojem živčevju vgrajen sistem za omamljanje, ki v določenih okoliščinah sproži izločanje morfiju podobnih snovi – endorfinov. Te snovi povzročajo otopitev telesne in duševne bolečine ter omamo.
    • Vsaka snov in vsak postopek, ki lahko zmanjša bolečine, lahko postaneta podlaga za zasvojenost.

      Psihična zasvojenost ima tri stopnje:

    • Začetna oblika: potreba po alkoholu se čuti samo ob posebnih priložnostih, ob jedi, pri praznovanjih.
    • Potreba po alkoholu se čuti v raznih obremenilnih situacijah (pozitivni ali negativni stres).
    • Pri izraziti zasvojenosti človek pije alkohol tudi takrat, ko to sploh ni primerno.

      Telesna zasvojenost:

    • Pri abstiniranju po določenem času nastane odtegnitvena reakcija. Človek izgubi nadzor nad svojim vedenjem.
    • Pojav tolerance: za doseganje omamnega učinka je potrebna vedno večja doza alkohola.
    • Alkoholna izguba spomina: v poznejših fazah zasvojenosti se alkoholiki »dan potem« ne spominjajo dogodkov prejšnjega dne. Gre za okvare možganov, ki postajajo vedno bolj trajne.

      Zdravljenje alkoholizma:

    • Med seboj se najbolj razlikujejo po radikalnosti (nizkopražni in visokopražni programi).
    • Problem odvisnosti pa še zdaleč ni rešen, ko pacient premaga psihično in telesno odvisnost, kajti na vrsto pride tedaj urejanje komaj rešljivih problemov partnerske, seksualne, profesionalne, socialne in duhovne narave.
    Za več informacij spletni naslov: www.spremembavsrcu.si

    19. letno srečanje STS: Alenka Tančič, Samomor – senčna plat sončne strani Alp


    1. Česa o samomoru ne vemo?

    Ker se teme samomora bojimo in se o njej malo pogovarjamo/ izobražujemo, so se močno uveljavila zmotna prepričanja – miti o samomoru, ki nas ovirajo pri njegovi preventivi.

    Kratek opis treh najpogostejših:

    MIT 1
    Spraševati o samomoru je nevarno, saj lahko posameznika napelje k dejanju. Vprašanje o samomoru ne bo nikogar, ki o tem še ni razmišljal, napeljalo k takšni odločitvi. Nekdo, ki o tem ne razmišlja, bo to tudi povedal. Nasprotno pa bo za nekoga, ki je o prekinitvi življenja že kdaj razmišljal ali celo razmišlja ta trenutek, pogovor o tem lahko predstavljal olajšanje in priložnost, da s svojimi težavami ne ostaja sam, ampak jih začne tudi razreševati.

    MIT 2
    Tisti, ki grozijo s samomorom, ga ne bodo zares naredili. Nevarno je, če grožnje s samomorom razumemo samo kot izsiljevanje in ne verjamemo, da ga bo posameznik dejansko izpeljal. Večina oseb, ki naredijo samomor, namreč svojo namero na nek način nakaže ali o njej celo govori. Zato je potrebno vse grožnje s samomorom in načrte, kako ga nekdo namerava izpeljati, vedno vzeti resno in se o njih temeljito pogovoriti.

    MIT 3
    Nekomu, ki je odločen, da bo naredil samomor, se tega ne da preprečiti. Pogosto začnejo posamezniki razmišljati o samomoru zato, ker ne vidijo druge rešitve za svojo stisko. Če jim prisluhnemo, izrazimo svojo naklonjenost in pripravljenost za pogovor, jim lahko pomagamo, da začnejo morda razmišljati tudi o drugih možnostih.

    2. Kaj o samomoru vemo?

    • Vemo, da je samomor proces, ki se začne z negativnimi mislimi, ko se posameznik znajde v stiski in iz nje ne najde rešitve. Negativne misli se lahko preko samomorilnih misli, ko začne posameznik razmišljati o samomoru kot rešitvi za svojo stisko, stopnjujejo v samomorilni namen, ko se posameznik odloči, da bo končal svoj življenje. Naslednja stopnja je samomorilni načrt, ko posameznik določi čas in način prekinitve svojega življenja. Le-tega lahko realizira v samomorilnem poskusu, ki ima dva možna zaključka. Samomorilni poskus se lahko konča tragično – z uspešno izvedenim samomorom, ali pa posameznik poskus preživi. Potem se lahko znova vrne v samomorilni proces (mnogi poskuse ponavljajo) ali pa ga ne ponovi nikoli več (katarzično doživetje). S pogovorom lahko ugotovimo, na kateri stopnji je posameznik – kako visoko je tveganje, da bo končal svoje življenje.
    • Vemo, da nekateri dejavniki povečujejo tveganje za samomor:
      • duševne motnje (predvsem depresija) in kronične telesne bolezni
      • osamljenost
      • zloraba alkohola/ drog (dezinhibitorji)
      • impulzivnost in nizka samopodoba
      • brezposelnost
      • višja starost
      • moški spol (moški storijo samomor približno 4-krat pogosteje)
      • nekateri družinski dejavniki (samomorilno vedenje v družini)
      • travmatični situacijski dejavniki (izguba ljubljene osebe, finančni zlom …)
    • Vemo, da moramo biti pozorni na opozorilne znake:
      • vedenjske z. (sprememba vedenja, nakup orožja/ tablet, urejanje oporoke …)
      • prikrite verbalne z. (''Nihče me ne potrebuje.'', ''Ne vidim več smisla.'', ''Dovolj imam vsega.'')
      • direktne verbalne z.

    3. Samomor in telefon za pomoč v stiski

    Raziskava, v kateri so sodelovali sodelavci telefona Samarijan, je pokazala:
    • da se svetovalci čutijo srednje kompetentni za pogovor s samomorilnim klicalcem, da so srednje obremenjeni z občutkom odgovornosti za življenje samomorilnega klicalca in da so tudi svoje zadovoljstvo po takem klicu ocenjevali s srednjimi vrednostmi;
    • doživljanje zadovoljstva je bilo tesno povezano z občutkom kompetentnosti – tisti, ki so se doživljali kot bolj kompetentne, so doživljali tudi več zadovoljstva
    • občutek kompetentnosti se je povečeval s številom izkušenj s samomorilnimi klici in stališčem, da je samomor možno preprečiti.

    4. Kaj lahko torej svetovalci na telefonu naredimo, da se bomo čutili bolj kompetentne za pogovor s samomorilnimi klicalci, s tem bolj zadovoljne, kar pa bo posledično vodilo tudi k našemu boljšemu delu?


    1. korak/
    Verjeti moramo, da lahko tudi mi pomagamo preprečiti samomor. (Vendar je poudarek na pomagamo; mi lahko storimo vse, kar je v naši moči, odločitev o življenju pa bo še vedno v rokah klicalca.)


    2. korak/

    Zavedati se moramo, da klicalcu pomagamo že s tem, ko:

    • poslušamo njegovo stisko in jo vzamemo resno,
    • vprašamo o samomorilnih misli,
    • ga ob tem ne obsojamo in ne podcenjujemo.

    3. korak/

    Vedeti moramo, kaj še lahko storimo poleg poslušanja:

    • s svojim spraševanjem, zrcaljenjem, parafraziranjem … pomagamo k drugačnemu in bolj odprtemu pogledu na situacijo / stisko,
    • na različne načine poskušamo vzbuditi upanje,
    • klicalca usmerimo na strokovno pomoč in mu posredujemo ustrezne kontakte,
    • vprašamo in ponudimo, če lahko mi pokličemo pomoč zanj,
    • poskusimo spodbuditi, da nam da ‘’obljubo za življenje’’ (da nam obljubi, da si do naslednjega klica, dne, obiska … ne bo ničesar naredil).

    4. korak/

    Poskrbeti moramo zase z:

    • zavedanjem lastnih čustvenih odzivov, ki nas lahko ovirajo pri pogovoru,
    • iskanjem opore in pomoči pri drugih (supervizija),
    • stalno rastjo in izobraževanje.

    19. letno srečanje STS: Darja Butina, Starši in otroci – bitka ali premirje?

    (Predstavitev metode dela v okviru Familylaba)


    Familylab International® je mednarodna organizacija, ki ima svoje podružnice v 7 državah, in sicer v Sloveniji, Avstriji in Nemčiji, na Hrvaškem, Danskem, Norveškem, Švedskem. Razvija pa se tudi v Italiji in Angliji. Naslov slovenske spletne strani: www.familylab.si

    Familylab je zasnoval Jesper Juul, ki pravi: »Ne verjamem v metode, ki obljubljajo "kako v petih korakih ukrotiti najstnika", verjamem pa, da lahko staršem svetujemo in jim ponudimo dragocen navdih, in sicer tako, da jim pomagamo spoznati, kdo so in kaj si želijo v zvezi s svojo družino in s konflikti, s katerimi morajo živeti. Zato sem izbral oznako "družinski laboratorij". To torej ni šola, temveč neke vrste laboratorij, kjer lahko starši iščejo, (ponovno) odkrivajo in eksperimentirajo s svojim pogledom na razvoj družine.«

      Jesper JUUL je:

    • danski družinski terapevt, predavatelj in avtor,
    • soustanovitelj Kemplerjevega inštituta, ki ga je vodil med leti 1997 – 2004,
    • poučuje predvsem v Skandinaviji, Nemčiji, Avstriji, Italiji, na Hrvaškem in pri nas,
    • svetuje nevladnim ustanovam,
    • je delal z begunci na Hrvaškem in v BiH.

      Familylab proučuje spremembe v življenju družine in njenih različnih pojavnosti:

    • tradicionalna družina: oče, mama, otroci,
    • sodobna družina:
    • oče, mama, otroci,
    • mama samohranilka/oče samohranilec, otroci,
    • sestavljena družina: moji, tvoji in najini otroci,
    • enospolni pari z otroki,
    • družine s posvojenimi otroki,
    • rejniške družine ...

      Družina danes:

    • ni več družbena ali moralna nujnost, ampak
    • osebna izbira (čustvena in bivanjska)

    Tudi odločitev za otroka je naša osebna IZBIRA – premalo otrok, spodbujanje rodnosti z denarjem, ugodnimi porodniškimi dopusti za matere in očete ...

      Zgodila se je tudi korenita sprememba sistema vrednot:

    • včasih skupne vrednote, ki so določale, kaj je prav, kaj ne, kaj se sme, česa ne, kaj je družbeno sprejemljivo.
    • danes ni več jasnega družbenega soglasja glede tega, kaj je prav in kaj narobe

    Problem debelosti otrok:
    »Mama/očka, lačen sem! Hočem, da greva na hamburger v McDonalds!«
    Možni odgovori – katerega bi izbrali vi?
    »Niti slučajno! Jedel si pred eno uro in ne moreš biti že spet lačen!«
    »Skoraj ne morem verjeti! Saj smo pravkar jedli. Si res lačen?«
    »Si vprašal svoj želodček? Je res rekel, da je lačen? Vprašaj ga še enkrat.«

      Potrebno je reči NE, ki:

    • postavi meje,
    • izhaja iz notranjega prepričanja in našega sistema vrednot.

    Jezik nesprejemanja /učitelj – učenec/:

    1. Ukazovanje: »Nehaj se pritoževati, raje se spravi k delu.«
    2. Opozarjanje, grožnje: »Če hočeš imeti na koncu dobro oceno, je bolje, da začneš delati malo drugače.«
    3. Moraliziranje: »Sam veš, da je šola zato, da se tukaj učiš. S svojimi problemi se lepo ukvarjaj doma, tukaj ni mesta zanje.«
    4. Svetovanje, sugeriranje: »Narediti si moraš boljši časovni razpored. Potem boš pa lahko naredil to, kar moraš.«
    5. Poučevanje, navajanje logičnih argumentov: »Kar poglej dejstva. Do konca pouka je le še 34 dni, v tem času bi moral vse tole znati.«
    6. Ocenjevanje, kritiziranje, sramotenje: »Si le neskončno let ali pa velik mazač.»
    7. Dajanje imen, etiketiranje: »Obnašaš se kot štiriletnik, ne pa kot nekdo, ki že hodi v šolo.«
    8. Interpretiranje, analiziranje, diagnosticiranje: »Le svoji obveznosti se poskušaš izogniti.«
    9. Priznavanje vrednosti: »Ti si sposoben učenec. Prepričan sem, da boš na nek način le naredil vse vredu.«
    10. Ohrabrevanje, simpatiziranje, podpora: »No, saj ti nisi prvi, ki se mu je kaj takega zgodilo. Tudi jaz sem se že tako počutil. Boš videl, da sploh ni tako težko, le začni delati.«
    11. Spraševanje, navzkrižno zasliševanje: »Se ti zdi, da je naloga pretežka? Koliko časa si jo pa do sedaj sploh že delal. Zakaj si čakal tako dolgo, da si prišel prosit za pomoč?«
    12. Umik, sarkazem, humor: »No, no, pogovarjajva se raje kaj bolj prijetnega.«

      13. »Sedaj ni časa za to. Vrnimo se k bistvu.«
      »No, kaže, da je nekdo danes vstal z napačno nogo.«

    19. letno srečanje STS: Pika Rajnar, Metoda EFT


    Ste si kdaj zaželeli, da bi si lahko pomagali sami, kadarkoli, kjerkoli, ko se pojavi močna bolečina, ko vas v želodcu zvije od panike, ko se vam roke potijo od treme, ko se vam kolena tresejo od strahu pred vrati zobozdravniške ordinacije, ko najraje ne bi šli na nedeljsko družinsko kosilo, saj vse predobro veste, kako se bo odvijalo - v takih trenutkih smo sami in nihče nam ne more pomagati. Vse knjige, ki smo jih prebrali, vsa pamet, ki smo si jo nabrali v letih življenja, vse izkušnje nam v nekaterih trenutkih prav nič ne pomagajo. In za novo leto smo si spet obljubili, kako bomo prenehali z odlašanjem in končno že opravili tiste telefonske klice, napisali pisma, šli na obisk k ljudem, ki si jih želimo obiskati, shujšali za 5 kg, prenehali kaditi, si privoščili več časa zase, ampak.... nekako....tega ne uspemo storiti.... Z metodo EFT je to končno mogoče. In vse lahko naredite sami, in to celo presenetljivo hitro.

    Se sliši predobro, da bi bilo res? Tudi meni se je zdelo. Po izobrazbi sem učiteljica matematike in zlepa česa ne verjamem, dokler ne preizkusim, da pa sploh preizkusim, mora informacija o tem priti iz zanesljivega vira, sicer se mi preizkušanje zdi zgolj potrata časa.

    Metoda EFT je prišla iz takega zanesljivega vira in izpolnjuje vse obljube, ki jih da, in to TAKOJ, ne čez pet ali deset let. Končno se lahko znebimo vse navlake bolečih spominov, ki jih nosimo s seboj in jih ne upamo niti pogledati, saj ne vemo, kaj naj potem z njimi. Jaz sedaj vem, izveste pa lahko tudi vi.

    Metoda EFT (Emotional Freedom Techniques) - Tehnike doseganja čustvene svobode združuje spoznanja vzhodne (energijski meridiani telesa) in zahodne (čustvene težave vplivajo na telesno zdravje) medicine. Med izvajanjem metode s konicami prstov tapkamo končne točke energijskih meridianov telesa, medtem ko smo uglašeni s svojo težavo – in s tem dosežemo čustveno razbremenitev, ki zelo pogosto posledično prinese tudi telesno zdravje.

    Metoda je bila prvič preizkušena pri veteranih Vietnamske vojne, ki še po desetletjih živo podoživljajo slike in zvoke grozot, ki so jim bili priča, in ne najdejo miru kljub velikim količinam pomirjeval. Bila je zelo uspešna, posnetke teh tretmajev si je mogoče pogledati v sklopu 8-ih DVD-jev, ki so dopolnilo EFT priročnika.

    Metoda je uporabna pri VSEH negativnih čustvih.

    O metodi EFT najdete več na spletni strani:

    http://eft-slovenija.tk


    19. letno srečanje STS: Milena Mlakar, Zapor Uma



    Za pomoč v stiski se že tretje leto usposabljam na Inštitutu Byron Katie iz ZDA in z malimi koraki delujem v Sloveniji. Študij bom zaključila naslednje leto spomladi. Letos sem v programu usposabljanja opravila pribl. 200 prostovoljnih ur (večino teh po Skypu na angleško govorečih področjih, četrtino pa z ljudmi v Sloveniji in Srbiji . Pri tem uporabljam Metodo "The Work of Byron Katie", ki jo mnogi primerjajo z metodo "sokratovega dialoga".
    Prevedla in samozaložila sem tudi njeno knjigo z naslovom "Izprašaj svoje misli, spremeni svet", podnaslovila DVD z naslovom "Zapor Uma"

    Člane STS sem osebno nagovorila in pozvala k naslednjim vprašanjem in razmišljanju ( ki predstavljajo le del vsebinea mojega usposabljanja):

    ALI znam zares SLIŠATI ?

    Ko res SLIŠIM, se ne poistovetim s težavami drugih, ampak ohranjam svojo psihično moč in jim tako lahko zvesto, iznajdljivo in srčno stojim ob strani ter verjamem v njihovo lastno modrost (pa naj bo še tako skromna v trenutni situaciji).

    ALI pasivno poslušanje "žalostnih zgodb" prinaša spremembe ?

    ALI pasivno poslušanje zares pomaga ?

    KAKO zaupati v človekovo notranjo modrost in svobodno izbiro, ne glede na to, kako ogrožen se zdi na nivoju osebnosti.

    ALI imam pravico dajati nasvete, če nisem vprašana – samo zato, ker je človek v stiski (načelo nevmešavanja)?

    KAKO kreativno (in neustrašno) zastavljam vprašanja, da v posamezniku vzbudim bolj živahno odzivanje in interes, da prevzame odgovornost za spremembe (tudi najmanjše; (načela NVC - nenasilne komunikacije).

    ALI globoko v sebi Jaz še vedno obsojam samomorilce, odvisnike, istospolno partnerje, zapornike itd. (medtem ko sem morda sama deloholik, ali pa sem ujeta v zapor predsodkov in demagogije).

    ALI se Jaz še vedno bojim in izogibam določenim življenjskim temam, kot na primer duševna bolezen in smrt?

    ALI se oklepam stališč, prepričanj, predsodkov, ki mi preprečujejo, da bi zares nevtralno in sočutno poslušala enkaovredno človeško bitje.

    ALI lahko zares sama sebe "vidim" na drugi strani linije, tudi če nimam konkretne izkušnje? Star indijanski pregovor pravi: "Ne sodi človeka, če nisi vsaj 3 dni hodil v njegovih mokasinih."

    Zaključek

    Moje področje dela je sicer Um in raziskovanje uma .Pa vendar imam zelo enostaven in čustven pristop do človeka (ne glede na njegov status in položaj v socialnem okolju).
    Čeprav uradno nisem psiholog, si štejem v čast, da imam tisti pravi občutek, tisto pravo mero čustvene inteligence in vpogled v "dušo", da mi ljudje dovolijo vstopiti v njihov svet in so večkrat kot odprta knjiga in ko jih zares poslušam, lahko tako "knjigo" berem med vrsticami ali onkraj besed ...

    SKLEPNA misel je pravzaprav moja Želja:
    Da me bo nekega dne za vse, kar sem investirala v svojo lastno transformacijo krize (15 let študija holistične psihologije in terapevskih pristopov in kar nekajkrat 10.000$) ogromno količino prostovoljne brezplačne podpore drugim ljudem (na delovnem mestu, doma, po privatnem telefonu, prijateljicam, znancem, hčeram) Življenje ustrezno tudi finančno nagradilo, poleg tega notranjega zadovoljstva in občutka izpolnejnosti, ki ima neprecenljivo vrednost.

    Na svoji poti sem med drugim spoznala , da je včasih lahko tudi altruizem le "maska", za katero sem se včasih poskušala skrivati v želji, da bi si pridobila odobravanje, spoštovanje in ugled v svojem okolju takrat, ko ga nisem iskreno zaznavala v Sebi oz. takrat, ko se nisem zavedala dejstva , da je vsak človek Unikat.

    Hvala, ker ste prisluhnili, Milena (ljubljanski "sokrat")

    Posnetek Metode Dela Byron Katie (lahko poteka po telefonu) na: http://www.youtube.com/watch?v=fpbKmAIC16s

    Njena spletna stran, ki sem jo prevedla v slovenski jezik in na tak način "plačala" prvo stopnjo izobraževanja: http://www.thework.com/slovene/

    Moja spletna stran: http://www.thework.com/slovene/


    19. letno srečanje STS: Renata Ažman, Terapevtsko pisanje


    V procesu zdravljenja manične depresije sem od leta 1992, ko sem zbolela, poleg številnih medikamentov in psihoterapije preizkusila mnogo stvari, ki so mi bolj ali manj pomagale lajšati simptome moje bolezni. Po zadnji hospitalizaciji leta 2003 sem se lotila pisanja in napisala sem fikcijsko biografijo Japajade (Tuma, 2005), ki odslikava sliko moje tedanje manične realnosti. Ugotovila sem, da mi pisanje pomaga zlepiti razpršene delčke življenja ter da mi prinaša neke vrste olajšanje, če o svojih občutkih pišem. Tako je nastala Depra (Mohorjeva družba, 2007), dnevnik moje zadnje daljše depresije, ki je ob svojem izidu februarja 2007 vzbudila kar precej zanimanja javnosti. Dobila sem veliko pisem, v katerih se mi bralci zahvaljujejo, ker so v knjigi našli pogum, ki so ga potrebovali za premagovanje lastne depresije. Prevedena je bila tudi v angleščino in ob predstavitvi v Veliki Britaniji so me povabili v Center of Excellency in Interdisciplinary Mental Health Univerze v Birminghamu, kjer naj bi na srečanju z uporabniki psihiatrije govorila o svojih izkušnjah s pisanjem kot terapijo. Poglobila sem se v tematiko in tako je pod mentorstvom prof. Ann Davis, direktorice CEIMH in profesorice na Univerzi v Birminghamu, leta 2008 nastal program delavnic terapevtskega pisanja, ki ga uspešno izvajam. Program traja pet dni in zajema tri nivoje komunikacije: 1) komunikacijo s samim seboj, 2) komunikacijo s pomembnimi drugimi in 3) komunikacijo z javnostjo.

    Komunikacija s samim seboj je temeljna komunikacija in od nje je odvisen naš pogled na svet, naš odnos do samega sebe in do okolice in tudi komunikacija z drugimi ljudmi. Na tej ravni nam lahko pomaga pisanje in ponovno branje dnevnika ali zgodbe. Ob pisanju čutimo olajšanje, do materije zavzamemo distanco, ob ponovnem branju pa lahko analiziramo sami sebe. Komunikacija s samim sabo poteka kot dialog z notranjim otrokom in je naše temeljno orodje v procesu resocializacije, ki je potrebna, če smo v procesu primarne socializacije v primarni družini ponotranjili nam škodljive vzorce (nisem dovolj dober, nihče me ne mara, nič ne naredim prav itd.). Z vztrajnostjo je mogoče te vzorce spremeniti, pisanje pa nam pri tem lahko zelo pomaga.

    Komunikacija s pomembnimi drugimi je pomembna za našo umestitev v socialno mrežo in za refleksijo oziroma feedback, ki ga dobimo od drugih in na ta način vrednotimo sami sebe. Drug drugemu smo ogledalo, zato je pomembno, da nas ljudje, ki so pomembni za nas, sprejmejo. Da bi nas lahko sprejeli, nas morajo poznati in to lahko dosežemo na več načinov. Lahko s pogovorom, lahko pa osebi napišemo tudi pismo ali pa ji damo v branje zgodbo o travmatičnem dogodku. Če nas odnos z neko osebo obremenjuje, ga lahko deloma razrešimo tudi z verižnim pisanjem pisem, ki jih ne odpošljemo, ampak jih čez nekaj dni preberemo in vedno znova napišemo novega. To delamo toliko časa, dokler ne čutimo olajšanja v odnosu. Pismo seveda lahko tudi odpošljemo, vendar je priporočljivo, da ne prve verzije.

    Komunikacija z javnostjo pomeni javno objavo zgodbe in odkrito govorjenje o duševni bolezni ali motnji in je terapevtska tako za avtorja zgodbe, ki z objavo pridobi še večjo distanco do svojih lastnih travm, kot tudi za bralca s podobnimi težavami, ki na ta način spozna, da se duševna bolezen ne dogaja samo njemu, kar je pogosto prepričanje. Posebej pomembno pa je javno pogovarjanje o duševnih boleznih zato, ker se na ta način zmanjšuje stigma, ki spremlja duševne bolezni že od pradavnine. Če so nekoč duševne bolnike zapirali za zidove psihiatričnih ustanov, jih danes družba šikanira in diskriminira na drugačne načine. S tem zdravi posamezniki v bistvu izražajo samo svoj strah pred lastno norostjo, projicirajo pa ga potem v ljudi, ki imajo diagnosticirano to ali ono duševno motnjo. Menim, da s tem, ko podiramo zid molka, družbi omogočamo, da nekoč v prihodnosti duševne bolezni in motnje sprejme kot del normalnosti, kar bi najbolj pomagalo ravno tistim, ki zbolijo, da bi se lahko bolj posvetili simptomom in se manj ukvarjali s sramoto in krivdo, ki ju prinaša stigma.

    Terapevtsko pisanje je izjemno uporabna in učinkovita oblika samozdravljenja, ki v sodobni družbi postaja vse bolj pomembno, saj skrb za sebe in za svoje (tudi duševno) zdravje predstavlja temelj družbene odgovornosti 21. stoletja.

    Zgodbe, ki jih med ostalim pišemo na delavnicah terapevtskega pisanja, so objavljene na www.depra.si.

    Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 2, avgust 2009, letnik VII

    Nazaj na kazalo

    NAVODILA ZA DOPUST, POČITNICE…

    1. Spi, dokler moreš.
    2. Beri knjige, ob katerih uživaš.
    3. Igraj se – spusti ven svojega otroka.
    4. Naredi, kar hočeš in kadar hočeš.
    5. Prosi za malo nežnosti, ko jo potrebuješ.
    6. Pozabi na dieto.
    7. Zamenjaj svoj »look«.
    8. Vzemi si čas za razvedrilo in občudovanje narave.
    9. Odpri vrata srca vsem, ki bi radi vstopili.
    10. Nadvse pa bodi srečen, neodvisen od problemov.

    O Mravljici v podjetju


    Nekoč je živela srečna in pridna Mravljica, ki je dan za dnem prihajala zgodaj na delo. Ves delovni dan je bila vesela in dobre volje in si je včasih celo požvižgavala vesele pesmice. Bila je srečna, da je lahko delala in njeni rezultati so bili odlični, toda glej ga, zlomka, delala je brez usmeritev, saj sploh ni imela nadrejenega vodje.

    Zato je gospod Sršen, direktor podjetja, odločil, da taka situacija ne more trajati in je takoj zaposlil Pikapolonico, ki je imela veliko izkušenj z vodenjem. Prva skrb Pikapolonice je bila organizirati spremljanje prihodov Mravljice na delo in odhodov z dela. Vzpostavila je tudi sistem povzetkov in spremljevalnih listov. Zato je bilo potrebno zaposliti tajnico za pomoč pri pripravi dosjejev in poročil. Pajkovka, ki so jo v ta namen zaposlili, je kmalu vzpostavila sistem arhiviranja in postala tudi odgovorna za prevzemanje telefonskih klicev. Medtem je srečna in pridna Mravljica še naprej delala, delala in delala. Direktor gospod Sršen je bil navdušen nad poročili, ki jih je dobival od Pikapolonice in kmalu je začel zahtevati tudi primerjalne študije z grafikoni, pokazatelji in analizo trenda razvoja. Zato je bilo treba zaposliti Ščurka za pomoč direktorju in kupiti nov računalnik s tiskalnikom.

    Kaj kmalu je začela srečna in pridna Mravljica pešati v svojem ritmu in se pritoževati nad vso papirnato vojsko, s katero se je morala po novem ukvarjati. Direktor je takoj uvidel, da je potrebno hitro ukrepati. Kreiral je torej novo delovno mesto šefa službe, ki bo poslej nadziral srečno in pridno Mravljico. Na novo delovno mesto so zaposlili Črička, ki je najprej zamenjal vse pohištvo v svoji pisarni ter zahteval nov ergonomski stol in nov računalnik z ravnim ekranom. Seveda je bilo za več računalnikov potrebno namestiti mrežni strežnik. Novi vodja službe je kajpak potreboval tudi namestnika (ki je bil, mimogrede, njegov pomočnik v prejšnjem podjetju) za pripravo strateškega načrta vodenja kot tudi proračuna nove službe. Medtem je postajala Mravljica vse manj srečna in vse manj pridna.

    Morali bomo naročiti izdelavo študije o socialnem vzdušju in zadovoljstvu zaposlenih v podjetju, je strokovno ugotovil Čriček. Ko je nekega dne gospod Sršen, direktor podjetja, pregledoval številke, je ugotovil, da služba, v kateri dela srečna in pridna Mravljica, ni več tako rentabilna kot prej. Zato je torej prosil za pomoč najelitnejšo svetovalko, gospo Sovo, ki naj naredi diagnostiko in predlaga rešitve za izboljšanje stanja. Gospa Sova je po trimesečnem analiziranju razmer v podjetju podala naslednjo ugotovitev: "V podjetju je preveč zaposlenih!?" Direktor je ubogal priporočila in takoj odpustil Mravljico.


    Se vam zgodba morda zdi znana?

    Meditacija – vesele skrivnosti mojega življenja


    Naslov smo si sposodili v enem od zapisov zadovoljnih samarijanov, ki so se udeležili zdaj že kar tradicionalnega vikenda v Ilirski Bistrici. Tokrat je meditacijo spremljala knjiga Gilberta le Mouëla » BOG V METROJU«.

    ..................................................

    OKUS BETANIJE: Meditativni vikend v Ilirski Bistrici je zame vedno znova nepozabno doživetje, kjer si naberem novih moči in se naužijem globokega notranjega Miru. Prvič sem ta vikend preživela s samarijani in je zares nepozabno; ne samo, da sem bila tam z Njim in sama s sabo, ampak smo se tudi zelo povezali med sabo in za to priložnost sem zelo hvaležna.

    Alenka iz Kranja

    ..................................................

    Meditacija – vesele skrivnosti mojega življenja.

    Poslušam zunanje zvoke, jih zaznavam in se umirjam. Pred mano se vrstijo slike lepih, veselih trenutkov mojega življenja. Joj, koliko jih je! Podoživljam te odnose, občutke, izkušnje. Blagodejno je vračanje v vesele skrivnosti mojega življenja. Doživljam brezpogojno Božjo ljubezen in utrjuje se mi samospoštovanje. Oboje mi je dragoceno.

    Majda iz Ljubljane

    ..................................................

    Veselje nad Življenjem in življenjem.

    Občutek, da je dobro, varno, lepo biti v povezanosti.

    Nežno zaupanje v Tistega, ki hodi z metrojem od postaje do postaje in je dobrohoten do vseh.

    Dotik Lepote v dragocenih, enkratnih, "normalnih" ljudeh.

    Pristne, čiste zgodbe, ki dvigajo pogled in pogrejejo srce.

    Krisztina iz Ljubljane

    ..................................................

    Lepo je bilo potovati z metrojem in srečati toliko zanimivih sopotnikov, ki si, vem, spet kmalu želijo potovati skupaj v kakšnem drugem vozilu, a z istim voznikom.

    Helena in Bojan iz Ljubljane

    ..................................................

    Letos je bilo še bolj sproščeno, kot po navadi ... koristno ... doživeto ... in zelo lepo!!!

    Marija iz Kopra

    Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 1, april 2009, letnik VII

    Nazaj na kazalo

    Obletnica v Mariboru: 10 let dela in spominov


    Bilo je drugega februarja leta 1999, ko je v Mariboru ob 11.05 prvič pozvonilo. Prostovoljka Marija se je oglasila: »Zaupni telefon, Samarijan, prosim.« Podružnica Društva zaupni telefon Samarijan je pričela z delom. Poleteli smo v nov dan, ko se je negotovost prenašala z radostjo in veseljem. Seme, ki sta ga posejala zakonca Žveglič s pomočjo Marije iz Selnice, je vzklilo in obrodilo sadove. Vstopati smo pričeli v domove, pred nami so se odpirali človeški svetovi.

    V prostorih Karitasa na Strossmayerjevi 15 so se pričela prva šolanja, nadaljevala pa na različnih mestih. Prvo leto sta bili predsednici Marija in Anja, potem je prišla vrsta name, sedaj pa na Elizabeto.

    Na začetku nas je bilo 29 in smo dežurali 8 ur, kmalu smo podaljšali na 12, 1. marca 2001 pa smo prešli na 24 ur, vse dni in noči v letu. Sedaj nas je 114, a še premalo, da bi prisluhnili vsem, ki potrebujejo uho za svojo osamljenost, stisko, strah, žalost, bolečino. Prostori, v katerih smo začeli, so bili kmalu pretesni in s pomočjo občine, ki nam je bila zelo naklonjena, smo se ob 3. obletnici podružnice preselili v primernejše. Leta 2005 je pričela delati tudi izpostava na Ptuju.

    Naši prostovoljci prihajajo iz različnih krajev severovzhodne Slovenije. Vstajajo ob tretji uri zjutraj, da se pravočasno pripeljejo na dežurstvo in to vse na svoje stroške. Še več: za to plačujejo tudi članarino. Tako ta dobrodelna dejavnost dobiva svojo polno vrednost, saj temelji na ljubezni do drugega, deluje tiho in ne išče popularnosti. Doslej smo opravili več kot 130.000 pogovorov. To kaže, da so včasih zabrisane vse poti, nedosegljiva vsa srečanja in prijateljstva. Mi pa dajemo na voljo del tistega, kar potrebujejo drugi.

    10 let dela in spominov je za nami. Spoznavali smo nitke življenja, veselja in gorja. Da smo vse to zmogli, smo potrebovali nadaljnja izobraževanja, supervizije in sprostitve. Bilo je obdobje plodnega druženja: pohodi, pikniki, ustvarjalne delavnice, čajanke s pogovori o knjigah za nego duše, poslušali smo pravljice, plesali, se učili jezikov in imeli skupino za samopomoč. Decembra smo se zbrali v Dominikovem domu na izobraževalno-razvedrilnih srečanjih. Pri organizaciji in pomoči so prizadevno sodelovali tudi drugi prostovoljci. Naj omenim le nekatere: Majdo, Mirana, Ervina ... Z druženji nadaljujemo tudi sedaj, saj so to najlepši trenutki, ko se zberemo v večjem številu, ko izmerimo »nebo in dalj«, ko zagori v naših dušah svetel plamen zaupanja, kar je za člane društva še kako pomembno.

    Dežurstva pa nam odpirajo vrata v še neraziskane razsežnosti človeka. Tako podarjamo drugim to, kar si želimo tudi zase. Želimo prinašati ljubezen tja, kjer je sovraštvo, luč, kjer je tema in radost, kjer je žalost.

    Naj zaključim s pesmijo naše prostovoljke:

    Tam si. In tu. Sam. In z menoj. Povezana sva. Ko pripoveduješ, tvoja bolečina postaja manjša, ker jo znam deliti s teboj. Tvoji strahovi, nemoč in samota skozi besede izgubljajo moč. Slišim te in tolažim. Bolečino, strah, osamljenost – vse to poznam, ker je vse to že nekoč bilo moje.

    Hvala.

    Brigita iz Maribora

    .....

    Naše življenje, kot mozaik, je sestavljeno iz pomembnih in manj pomembnih utrinkov. Čas in minevanje izmerita vrednost posameznih dogodkov.

    Zdi se mi, kot bi bilo včeraj. A vendar je preteklo deset let od dneva, ko sem prvič sedla k telefonu, da bi prisluhnila sočloveku v stiski. Če danes pomislim nazaj, me preveva prijeten občutek. Četudi je bilo kdaj naporno in sem že razmišljala, da bi z delom ob telefonu prenehala, sem vesela in ponosna, da sem vztrajala. V soboto, 14. februarja, na naši svečani proslavi, so bili moji občutki še posebej topli in prijetni.

    Naj sklenem z mislijo: ljudje prihajamo in odhajamo, se menjavamo, Samarijan pa bo, kot rdeča nit, vedno obstajal.

    Liljana iz Maribora

    .....

    Na sončen Valentinov dan smo se zbrali, da proslavimo 10. obletnico delovanja podružnice Samarijana v Mariboru.

    Samski ljudje ta praznik pogosto imenujejo »dan zavedanja samskosti«. Sama sem se na ta dan, obdarovana z vrtnico, v družbi starih in novih obrazov, počutila srečno.

    Bogat kulturni program in klepet ob kulinaričnih dobrotah se mi je pokazal kot primerna zahvala za moje desetletno letno delo na telefonu.

    Miranda iz Maribora

    .....

    V mesecu februarju smo se skupaj spomnili tistega davnega leta 1999, ko je luč sveta ugledala mariborska podružnica zaupnega telefona Samarijan.

    Bilo je nekega oblačnega dne, a v naših srcih je žarelo stotero sonc. Tudi na štajerskem koncu je posijal žarek upanja za vse tiste, ki v svojem življenju niso poznali topline ljubezni, ki je njihova srca okoval led … Kdo bi mogel zares prešteti, kolikokrat se je od tedaj tudi s štajerskega konca že zaslišalo: »Zaupni telefon Samarijan, prosim …«

    Najprej smo jubilej obeležili z odprtjem slikarske razstave naše mariborske Samarijanke Milene. Milena se že dalj časa slikarsko udejstvuje in za njo je že vrsta uspešnih razstav. Njene slike so resnično vredne ogleda, saj pritegnejo tako s slikarsko tehniko kot tudi s slikarskim motivom. Preko slik moremo začutiti avtoričino mehko in toplo dušo. Spregovori o veličini presežnega …V kratkem kulturnem programu nam je sodelavka Ksenija tenkočutno interpretirala pesem Kajetana Koviča. Z njo se pesnik pokloni mestu pod Pohorjem, »… na severu te majhne domovine«, v katerem je bil, je in bo vedno dom njegovega srca. Program sta obogatili naša sodelavka Karmen na kitari s prijateljico violinistko. S svojim izvajanjem sta nas popeljali v neizmerljive višave duha. Razstava je postavljena v prostorih Samarijana 2.

    Pozneje smo se nekateri zbrali še v cerkvi sv. Magdalene, da se tudi na ta način zahvalimo za vse, kar smo v teh letih prejeli, s prošnjo, da bi tudi v bodoče mogli biti trdna opora njim na drugi strani telefonske žice …

    Srce praznovanja je bilo v soboto, 14. februarja. Naključje? Izbor dneva morda na prvi pogled izgleda naključen, vendar ni naključje, da smo praznovali prav na dan ljubezni, saj smo je Samarijani, ki smo zaljubljeni v življenje, v vseh teh letih preko pogovorov veliko prelili v srca klicalcev, katera mnoga so umirala na obroke. Glavni govornik je bil predsednik Franci, ki je v svojem kratkem, a toliko bogatejšem nastopu zaobjel bistvo obstoja Samarijanovega telefona. S posebnimi priznanji in zahvalo smo se spomnili tistih Samarijanov, ki so dejavni že vseh deset let od ustanovitve podružnice. V kulturnem programu je najprej nastopil dramski igralec Vlado Novak z odlomkom iz monodrame Govor malemu človeku. Program so obogatile še ljudske pevke iz Jakoba, dijaki škofijske gimnazije Antona Martina Slomška z recitalom, ter slušateljica prvega letnika glasbene šole – oddelek solopetja, ki deluje v okviru iste šole. Za zaključek sta prevzeli besedo še nekdanja predsednica Brigita, ki je orisala deset let delovanja, ter Elizabeta, ki nam je podala spodbudo in vizijo za naprej. Program sta dovršeno in skoraj igrivo vodila Alen in Cvetka. Sledila je krajša pogostitev, pri kateri ni manjkala niti slastna tort izpod spretnih rok naše sodelavke Danice. V sproščenem klepetu smo obudili mnoge že skoraj pozabljene spomine in še utrdili zavest o pripadnosti veliki družini samarijanov.

    Ksenija iz Maribora



    Novoletno praznovanje: Bleščeči sneg in topli ljudje

    Pričakal nas je bel sneg, obsijan s soncem. Lesketal se je kot biseri z dna morja. Daleč naokoli je bilo vse tiho. Pokrajina je počivala pod snežno odejo.

    Priznam, da sem kar nestrpno pričakovala dan, ko naj bi se samarijani dobili na novoletnem srečanju. Že samo ime kraja, Medvedje Brdo, je bilo zame novo in me je pritegnilo. Spraševala sem se: "Le kje je to?" Kaj kmalu sem na zemljevidu odkrila skrivnost. Vesela sem, da ni predaleč.

    Z otroško radovednostjo sem se v soboto zjutraj podala na pot. Pridružil se mi je še Alen in že sva krenila. Vožnja je bila prijetna, tudi zato, ker sva z Alenom klepetala. Ker se že dolgo nisva srečala, sva si imela veliko povedati.

    Prvi postanek je bil v Postojni. Čutiti je bilo, da je zima tu doma z vsemi svojimi atributi. Zame je pravo doživetje, ko se dataknem snega, ko zavonjam mrzel severni zrak, ko je vse belo naokoli... in že se mi v spomin prikrade moje otroštvo. Vozim naprej, pa sva že v Logatcu. Še kratek postanek, nekaj informacij in vožnja po dolini, po dolgi ravni cesti, nakar se mi pogled ustavi na majhni cerkvici, ki stoji na vrhu hriba, vsa obsijana s soncem in kot da čaka le še na naju.

    Najrajši bi se ustavila, izstopila iz avta in na ves glas izražala srečo, veselje, zadovoljstvo, da sem danes tu. Zavem se, da še ni pravi čas, zato vozim dalje, v klanec po ozki strmi cesti do Doma. Večina članov je že tam. Pozdravimo se in kmalu začnemo z delom.

    Sobota je bila zanimiva, pestra, zabavna, bogata, prijetno doooolgaaa... Ponoči mrzla: -18 stopinj C.

    Nedeljo smo začeli zgodaj. Še preden sem se dodobra prebudila, sem pogledala skozi okno in uzrla čudovito jutranjo zarjo. SOnce je pravkar začelo vzhajati. To je nekaj, kar se ne da kupiti. Nam narava kar zastonj ponuja. Dobimo se pri zajtrku, nato še nekaj aktivnosti, nekaj novosti in kosilo. Po kosilu odhod domov, čas slovesa.

    Ni se mi hotelo domov, najrajši bi ostala tu, zato se odločim, da še nekaj trenutkov postanem in tiho, brez besed opazujem pokrajino. Sonce se je počasi začelo poslavljati, odhajalo je po opravljeni nalogi za ta dan.

    Tako kot mi, pridni samarijani. Opravili smo svoje obveznosti...

    Spomin na zasneženo pokrajino, na lesketajoče biserne zvezdice, na jutranjo zarjo, na čudovite ljudi, bo ostal še dolgo, zelo dolgo v meni in mi lepšal moj vsakdan.

    Marija iz Kopra

    .....

    Skrbelo me je, ko sem izvedela, da je "silvestrovanje" v januarju, ko decembrska mrzlica dokončno izgine. Bala sem se, kako bodo ljudje to sprejeli in sem bila navdušena, da ima vikend tako veliko resne vsebine, da se je lahko zanj odločil prav vsakdo - malo dela, malo muzike, malo druženja - čudovit program! Pozneje sem se strinjala z mnenjem tistih, ki so rekli, da je bilo premalo časa za druženje in pogovor - vendar nobene točke letošnjega programa ne bi želela opustiti. Vse je bilo super.

    Tudi nastanitev na Medvedjem Brdu je bila zame popolno presenečenje: mir, lepota in prijeten dom - res hvala tistim, ki ste vse to pripravili.

    Eno samo vprašanje mi roji po glavi: ker je bilo premalo časa za pogovore in ker smo se tako težko razšli, bi morda prihodnja srečanja podaljšali, recimo tako od petka popoldne do nedelje popoldne... Več ljudi več ve, pa bi o tem vprašala še druge, kaj menijo.

    Za letošnje srečanje pa: hvala, bilo je nepozabno in škoda za vsakogar, ki se ga ni mogel udeležiti.

    Mira iz Ljubljane

    .....

    Novo leto z zamudo - tako sem poimenovala praznovanje samarijanov na Medvedjem Brdu. To pa ne pomeni, da smo kaj zamudili, prav nasprotno, za veliko prijetnih trenutkov ste bili prikrajšani tisti, ki se niste povzpeli na to prelepo planoto. Če tu domujejo tudi medvedi, ne vem. Nas pa je medved pozdravil (stoječ na zadnjih nogah) v dvorani, kjer smo imeli resnejši del srečanja. Naj kar na glas povem, da sem bila ves čas bolj naravnana na veselje kot na resnost, zato sem se tudi takrat, ko so predavatelji dali vse od sebe, prav prijetno imela. Da ne govorim o resnosti delavnic. Bojan je presenečen spoznal, da smo pravi mojstri v poslikavanju kozarcev za vlaganje. Iz njih so nastali zares pravljični lončki za lučke. Lučke smo bili tudi vsi drug drugemu, saj smo svetili pozno v noč, peli in plesali, kot se ob novem letu spodobi. Nič zato, če je bilo to NOVO LETO Z ZAMUDO.

    Hvala Jasna, hvala Darja, hvala Bojan! Vem, da ste bili utrujeni, ampak ne brez uspeha.

    Minka iz Ljubljane

    .....

    Izredno sem bila zadovoljna in vesela sem, da spadam k takšnemu društvu, kjer se lahko maksimalno sprostim, zaupam (morda preveč) in uživam v vsaki minutki.

    Z največjim veseljem povem vsakemu, kako krasno in čudovito je bilo, tako organizacija kot tudi vreme in narava.

    Mojca

    .....

    Vedno, ko se srečam s samarijani, se počutim čudovito, nimam nobenih zadržkov, vedno se kaj novega naučim za življenje, predvsem mi pa dosti pomeni, da sem lahko to, kar sem: jaz brez maske. Odkrito lahko prosim za nasvet ali kakršno koli pomoč, pogovarjam se lahko o stvareh, ki se jih v svoji okolici velikokrat ne morem. No, pa saj veste, kaj mislim. Tako sem se počutila tudi na novoletnem srečanju, ki je bilo povrh vsega še zelo poučno in seveda genialno organizirano!

    Lejla iz Maribora

    .....

    Vedno znova ugotavljam, kako hitro smo lahko iz mrzle ljubljanske sivine v pravi zimski idili.

    Sonce, sneg, modro nebo in pogled, ki zaplava nad vsemi težavami, ki smo jih pustili v dolini. Tako je bilo tudi na Medvedjem Brdu. Dobro pripravljen program - prav je, da smo včasih spet "učenci" in da se nas opozori na napake, da bomo bolj pozorni pri poslušanju naših klicalcev. Najbolj pa se me je dotaklnil uvod v mašo. Bilo je prijetno in nasvidenje čez leto dni!

    Marija iz Ljubljane

    .....

    Moje prvo novoletno srečanje samarijanov. Včasih ti uspe v življenju spoznati posebne ljudi. Nekoga, ki ti spremeni življenje že s tem, da je postal del tvojega življenja... Nekoga, ki ti zna zbuditi občutek, da na tem svetu obstaja še dobrota. Nekoga, ki te zna prepričati, da obstajajo vedno nova vrata, ko se stara zaprejo in samo čakajo, da jih odpreš.

    Samarijani so na tak in drugačen način vstopili v moje življenje in mi ga polepšali. Hvaležna sem tudi sama sebi za odločitev, stopiti na pot čudovitega in plemenitega dela.

    Udeležiti se novoletnega srečanja samarijanov? To ni vprašanje, seveda!

    Po napornem prvem januarskem delovnem tednu smo se v soboto zjutraj skupaj s Klaudio in Mileno podale na pot proti Medvedjemu Brdu. Ob prijetnem klepetanju je čas hitro minil in že smo se pričele vzpenjati proti cilju. Prekrasno sončno jutro, lesketajoča se belina snega sta nas spremljala do Doma Medved.

    Že takoj ob prihodu sem začutila, da bo bivanje v domu prijetno. Hitro smo se razporedili in namestili v lepo urejene sobe in se spoznali z drugimi udeleženci.

    Z nekaterimi sem se že srečala, večina pa so bili novi obrazi in takoj sem dobila občutek sprejetosti v veliko samarijansko družino. Resnično prijeten občutek.

    Sledile so delavnice o poslušanju, sprejemanju, empatiji in pristnosti, s katerimi smo obnovili znanje iz našega izobraževanja. Za popestritev in obilico smeha sta poskrbela samarijana, ki sta na omenjene teme odigrala zanimive in hudomušne skeče.

    Po okusnem kosilu je v lepem sončnem popoldnevu prijal kratek sprehod. Pot nas je pripeljala do turistične kmetije, kjer smo se ogrele s kuhanim vinom in pot nazaj je bila veliko lažja.

    Pozno popoldne smo nadaljevali s pripravami na novoletno rajanje. Potrebno je bilo pripraviti hrano za lačne želodčke, ki smo jo prinesli s seboj, okrasiti prostore in smrekico.

    V večerni toaleti smo se zbrali ob bogato obloženi mizi; ob okusni hrani in pijači smo se vrteli ob prijetnih zvokih našega "samarijanskega muzikanta", ki je z nami vztrajal vse do jutranjih ur.

    Prijetno utrujeni smo legli k počitku. Zjutraj nas je pozdravil prekrasen sončni vzhod. Po jutranji telovadbi in pozdravu soncu smo se udeležili svete maše, ki je bila v bližnji cerkvici in me je zelo prevzela. Mašo so sooblikovali samarijani, bilo je zelo prijetno.

    Po zajtrku je sledila še delavnica Tudi prostovoljec je samo človek. Pridružila se nam je psihoterapevtka Anita Kejžar Škulj, ki je poskrbela, da smo izkusili delo na sebi, ki ne utruja. Vaje z Anito so bile nekaj posebnega, tako kot sta bila posebna dneva našega druženja, ki sta se počasi bližala koncu.

    Stiski rok, prijateljski objemi, tople besede... to je bilo naše slovo, vendar ne za dolgo, dobimo se v Mariboru na praznovanju 10. obletnice.

    Med vožnjo proti domu, na Štajersko, smo se z velikim navdušenjem in prijetnimi občutki spominjale preteklih dogodkov in se veselile naslednjih.

    K svoji družini sem se vrnila bogatejša za nove izkušnje, nova znanja, nova prijateljstva in za spoznanje, da je biti samarijanka moja prava pot. Prostovoljno delo me bogati in krepi moj osebnostni razvoj. Daje mi tiste posebne, drobne občutke zadovoljstva, ponosa in uspeha. Občutek, da zmoreš v odnosu do klicalca razviti občutek zaupanja, tudi prijateljstva, je neprecenljiv.

    Majda iz Maribora

    Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 3, december 2008, letnik VI

    Nazaj na kazalo

    Novinci med nami: Kaj mi govoriš?


    Z letošnjo pomladjo sem se včlanila v naše društvo. Udeležila sem se izobraževanja – usposabljanja za katerega lahko povem, da sem prav uživala tako v družbi vodij – mentorjev, kot tudi z ostalimi, takrat še bodočimi samarijani. Skozi teme, ki smo se jih dotaknili, smo se skušali približati – med drugim tudi tistemu nevidnemu, nezavednemu v nas – prikritim osebnim vzorcem, ki so nas v določenih, takratnih igranih situacijah, znova in znova opominjali, kako globoko so zasidrani v našo bit in koliko omejenosti nam povzročajo ter v nepotrebnih težavnih situacijah kličejo v naš vsakdan. Da, prav groteskno je bilo gledati in zazreti se vase, ko misliš, da ravnaš 'pravilno' in v skladu s seboj, kar pa se seveda ne odraža in ne izkaže vedno za dobro ali 'pravilno', do drugega – drugih.

    Ko sem pričela s praktičnim delom na telefonu, se spominjam začetne zmedenosti in zdelo se je, kot da ne slišim, kaj mi sogovornik govori – tako zelo sem bila v tem, kaj bom rekla in pod pritiskom, ki sem si ga bila naredila v svoji glavi, da se ne 'osmešim' pred mentorjem, ki je bil prisoten ob mojem delu.

    Pa sem imela srečo, saj je sogovornik, s katerim sem govorila, potreboval zgolj družbo za lahkoten pogovor in pozitiven pristop še nekoga drugega. In spet srečo, ker sem kaj kmalu ugotovila, da mentor, ki je ob meni, sploh ne daje vtisa, da me nadzoruje! Ko mi je uspelo v nekaj minutah napraviti odklop v svoji glavi, da me še nekdo posluša, je pogovor stekel v sproščen dialog.
    Prav spomnim se, kako sem se še nekaj časa zahvaljevala 'bogu' za prvi klic, ki je bil istočasno tudi moja pozitivna izkušnja.

    Seveda pa niso vsi klici prijetni in takšni, ki bi stekli. Znova in znova se opominjam, kako pomembno je poslušanje, še bolj pa, da sogovornika slišim – razumem in da sem pri tem tudi empatična. Danes vem, da me ravno tisti klici, ki so najzahtevnejši, ki me puščajo v dilemi in ko se dejansko tudi sama počutim popolnoma nemočno, oblikujejo in pomagajo pri osebni rasti. Kako pomembni so dejavniki, kot so smiselno zastavljena vprašanja, molčečnost, tišina, in potrpežljivost! Vzeti si čas in pustiti čas tudi drugemu, da se izrazi na svoj način. Na način, ki je njemu blizu, ki ga sam tudi najbolje razume. Skratka, sposobnost, uglasiti se s sogovornikom, kar je pri delu na zaupnem telefonu izrednega pomena, in da sogovornika vzpodbudimo k pogovoru, ne pa da ga izgubimo, četudi izražamo svojo nemoč.

    Hvaležna sem za izkušnje, tako dobre, ko mi skozi feedback sporočajo, da zmorem, kot tudi manj dobre, ko mi kažejo in odpirajo vrata v druge, še neraziskane razsežnosti mene same.

    Petra

    Novinci med nami: Radost in negotovost


    Moje celotno kratko "druženje" s Samarijanom je povezano s čustvi. Ko mi je Jasna omenila, da bi moje občutke podelila z drugimi, sem začela razmišljati, ali hočem svoja čustva podeliti. Hkrati sem se začudila, le zakaj me je Jasna nagovorila, saj sem si vzela že po nekaj mesecih "odmor". Sredi tehtanja
    BI – NE BI, je misel, da lahko s tem razmišljanjem naredim sintezo dogajanj v meni in občutkov med dežurstvi, tehtnico nagnila na stran BI.

    Začetno izobraževnaje – radost in veselje, pomešano z negotovostjo pred novimi začetki. Prvo dežuranje z izkušeno kolegico, metuljčki v trebuhu ob misli, da bi se sama javila na klic. In končno odločitev, da prevzamem klic – povišan adrenalin, suha usta, povečan srčni utrip, vznemirjenost, pa tudi strah zaradi neizkušenosti in neznanja, strah pred napakami, veselje in vznesenost ob koncu pogovora. Posamezne pogovore sem hitro pozabila, ponavadi že ob naslednjem klicu, najkasneje pa ob koncu dežurstava. Vedno pa se mi je eden od klicev vtisnil v spomin in me spremljal še kar nekaj časa. Seveda je bil po pravilu to pogovor, ki je v meni odprl že zdavnaj zaključene teme in ponovno odprl vprašanja, ob katerih sem morala prevetriti svoja stališča. Ponavadi so bili to pogovori o temah, za katere sem menila, da imam jasna mnenja in razščiščeno sliko. Pa se je izkazalo, da ni tako. To so bila osnovna vprašanja, vprašanja soočanja s smrtjo, odnosa do staršev, odnosa do bolezni. Skozi pogovor s klicalcem sem prihajala do novih spoznanj, moja stališča so se poglobila ali pa spremenila. Rada sem imela take pogovore, še posebej sem imela rada zaključke, ko sva s klicalcem odložila slušalko bolj pomirjena, včasih celo vesela in optimistična. Zase bi rekla, da celo vznesena, čeprav se to sliši kar nekam sladkobno in morda narcisoidno.

    Potem pa se je zvrstil niz klicev, po katerih se je v meni razraščal občutek praznine in nemoči. Zdelo se mi je kakor, da sem vodnjak, kamor se zliva vedno znova vedno ista ploha besed. Ploha, ki nima namena razrešitve. Zazdelo se mi je, da ni namen klica in gostobesednja vsaj olajšanje klicalca. Po koncu takih dežurstev nisem bila jezna, bolj otopela in nesposobna komuniciranja s svojo okolico. In, kot vedno, je prišla pomoč. V obliki kolega, ki je dežural v sosednji sobi. Skozi pogovor sem se zavedla, da me je pomanjkanje izkušenj in napačno razlaganje empatičnega poslušanja pripeljalo v pozicijo pasivnega poslušalca, ki nima pravice zaščititi svoje lastne osebe s prekinitvijo pogovora. Pustila sem se vplesti v igro, ki jo je igral klicalec. In potrebovala sem samo dovoljenje, ki mi ga je dal sodelavec. Hvala.

    Bila sem tudi jezna. Jezna ob klicalcih, ki so izkoriščali telefon za pogovore, ki sodijo na druge številke. V začetniški vnemi sem seveda spregeldala jasno razpoznavne iztočnice. Šele po daljšem razgovoru sem ugotovila, da klicalec pravzaprav pelje pogovor na področje seksualnosti. Na koncu takih pogovorov se je jeza pomešala z nasmehom nad lastno naivnostjo.

    Zaporedje pogovorov, kjer sem se pustila vplesti v igro klicalca, me je peljalo k odločitvi, da potrebujem "odmor". Hkrati pa mi je to zaporedje klicev pokazalo, kako zelo pomembno je, da postavljam meje, da ostanem cela.

    Dežurstva so bila in bodo zame čustven intenziv, skozi katerega sem in si bom košček za koščkom razkrivala svojo osebo.

    Urša

    Ob razstavi: Ob dolini reke Krke ali "Zeleno, ki te ljubim zeleno"


    Življenje je kot reka. Včasih teče spokojno in mirno, drugič neustavljivo hiti, spet drugič teče živahno, veselo. A vedno teče. Brez prestanka teče.

    Ali se znamo ustaviti v tem ritmu življenja? Mu znamo prisluhniti, ko nam govori – o lepoti, o enkratnosti, dragocenosti, včasih tudi o bolečini? Ali zmoremo razbrati sporočilo, ki ga skriva pod površino dogodkov? Ali sploh opazimo?

    Karlovo pozorno oko je opazilo – kako se valovi igrajo v reki, kako sonce poljublja gladino, kako lep in mogočen je padec slapov, kako se dve reki združita v eno … Njegova spretna roka je enkratnost trenutkov ujela v objektiv, njegovo dobro srce pa je želelo bogastvo in lepoto reke – življenja deliti z nami. V petek, 21. novembra, nas je s svojimi slikami – fotografijami popeljal v dolino reke Krke in nam jo predstavil v vsej njeni razgibanosti in v vseh njenih barvnih odtenkih – modri, temno modri, sivi, temno zeleni, modrozeleni, zeleni …

    Ko smo tako opazovali, smo imeli v mislih, kako je res potrebno, da imamo v življenju odprte oči, vsekakor pa pride prav tudi nekaj spretnosti (še zlasti v plezanju), ki pa je Karlu očitno ne manjka (saj v vodo pa le ni padel, kot je pripomnila naša Marija).

    Še nekaj smo lahko opazili, kar je za nas Samarijane še posebej zanimivo in pomenljivo. Videli smo, kako vodna gladina lepo odseva resničnost sveta. Vse zrcali tako, kot je. Resnično in lepo. In to naj bi bilo tudi naše delo – odsevati klicalcem resničnost, kakršna je. Pri tem pa naj ne bi pozabili, kako pomembno je – odkrivati, odsevati, v sebi in drugih prepoznavati tudi lepe stvari. Hvala, Karel, za lepoto, ki jo deliš z nami!

    Urška


    Lepa beseda: Talisman

    topla beseda
    se usede vame
    in me objame
    kot vrvica
    talismana
    za vedno ostane
    z mano
    v njej se skriva
    milina za mojo dušo
    obraz za pogovor
    in oči kadar
    v temi nikogar ni


    odkar se moj
    obraz vidi
    v tvojih očeh
    se mi nasmiha
    dragocen talisman
    podaril si mi
    sebe
    misel nate
    mi nariše
    sončno nebo
    noč se z zvezdami
    obda
    in jutro se razcvita
    s poljubi


    sneg v
    krošnjah dreves
    zimski talisman

    Helena


    Ob razstavi: Dolenjska lepotica

    Velikokrat sem nemo hodil
    ob njej in za njo,
    jo opazoval, se z njo pogovarjal,
    se napajal ob njeni lepoti
    in si želel, da me takrat nihče ne moti.


    Tedaj nisem mislil le nase,
    ampak tudi na vas,
    ki prav tako radi vidite
    in doživite kaj lepega.


    Vedno sem jo občudoval in spremljal
    ter s spoštovanjem do nje –
    ki me vedno znova privlači,
    ko živahno pleše po kaskadah,
    in se spokojno sprehaja med našimi polji,
    mi je govorila in šepetala
    svojo neizpeto, razgibano pesem –
    sem jo takšno želel tudi ujeti v »camero obscuro«.


    Dolenjsko modro-zeleno lepotico,
    vedno polno presenečenj,
    izzivalno, iz veka v vek tekočo,
    v svoji razgibani strugi pojočo,
    vam z veseljem predstavljam
    njo, ki ji na obrazu modrine
    piše
            K r k a.

    Karel

    Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 2, oktober 2008, letnik VI

    Nazaj na kazalo

    Odzivi naših klicalcev

    Da si polepšaš dan,
    kliči na Samarijan,
    tam dobiš vse,
    kar želelo je srce.

    Če hočeš še lepši dan,
    spet kliči na Samarijan.
    Pogovor sprosti dušo in srce
    in težave ti odnese vse.

    Damjan

    Moje »hribolazenje« po Pokljuški soteski


    Darko nam je v vabilu obetal osvežujoč sprehod skozi sotesko v poletni julijski vročini, mi pa smo se zjutraj spraševali, če nismo poletja kar prespali. Gledali smo namreč v temno nebo, iz katerega je malce pršelo in le »smo al' nismo« zavest ter nekaj telefonskih klicev vzpodbude nas je pripeljalo na parkirišče v vasi Krnica.

    Skupaj smo se odpeljali naprej in pršenje se je očitno ustrašilo naše dobre volje in – prenehalo. Vzpenjali smo se počasi, prijetno, skozi gozd, pozorni smo bili na vlažne korenine, obenem pa se nismo mogli nagledati dreves v prekrasnih zelenih listnatih oblačilih Hitro mi postane vroče, zaustavim se, da slečem majico, dohitevam ostale, ki stojijo okrog Karla in se čudim, kaj vse ve povedati. Pridem bliže – dobro jutro, Jasna! – Karel bere s table, kjer je vse lepo napisano…

    Odpravimo se dalje, Darko nas pripelje pod steno in Jožica nam zelo lepo in preprosto razloži vzroke za raznolikost poraščenosti tal. Nato nas odpelje pod naravni obok, od koder je lep razgled na ostanke lesenih mostičkov – galerij. Pogled na vso to lepoto vzpodbudi Jožico, da nas nauči prelepo pesmico:


    Ljubim sonce tako zelo,
    ljubim sonce tako zelo,
    ljubim sonce tako zelo,
    tako zelo, tako zelo, tako zelo…

    Odpravimo se naprej in prav tekmujemo v tem, kaj vse še ljubimo (seveda pa ne pozabimo na »ljubim sebe…«).

    Povzpnemo se do nove votline in Karel ne bi bil Karel, če se ne bi podal na najbolj nevarne poti in preizkušal svoje sposobnosti plezanja in… Sem že navajena teh njegovih vragolij in me zanj ne skrbi, nam pa z njimi prinaša obilo smeha. Kot kasneje, ko na poti odkrije res lepega, velikega polža in ga želi fotografirati na prav poseben način. Mi smo že daleč naprej, on pa se še kar ukvarja z njim…

    Strumno preplezamo ograjo (bravo mi!) in si na prijetni jasi privoščimo prigrizek. Nato nam Jožica pokaže štor, ki objema podmladek – mlado smrečico, kot bi ji govoril: »upam, da boš imela več sreče kot jaz…«. Mi pa imamo srečo, da sta z nami kar dva poznavalca in tako si z Darkom v razlagah kar podajata roki.

    Izlet se počasi končuje, bližamo se avtom, samo še streljaj do njim imamo, ko začnejo padati prve kaplje. Pohitimo, sedemo vanje in ULIJE se kot iz škafa! Kasneje izvemo, da je bilo čisto blizu spet eno od letošnjih neurij, ki je odkrivalo strehe.

    Na srečo je nam le pošteno opralo avte, ki so nas pripeljali na Bled, kjer smo izgubljene kalorije hiteli nadoknaditi z božansko dobro blejsko grmado. Razen našega Darka, ki je odhitel poslušati klicalce.

    Naj na koncu napišem svoje občutke, ki so z menoj še dobre tri mesece po veselem druženju: izlet je lep, z veseljem pridem spet!

    Jasna

    Iz Samarijanove kuhinje: Višnjeva torta

    Posebnost te torte je, da je ni potrebno peči.

      Priprava:

    1. 25 dag keksov zdrobimo in jim primešamo 13 dag masla (kar s čistimi rokami). Vse skupaj potlačimo v model.
    2. Zmešamo 30 dag skute (najboljša je pusta, ki jo odcedimo) in 3 jedilne žlice sladkorja v prahu. To naložimo na kekse.
    3. Na skuto naložimo na lističe narezane mandlje (ni nujno, je pa dobro).
    4. V 0,5 l sladke smetane zmešamo 1 kremfix (trdilec za smetano), 2 čajni žlički sladkorja v prahu in 1 zavitek vanili sladkorja. To naložimo na mandlje ali na skuto.
    5. Na smetano naložimo izkoščičena višnje (iz kompota). V vodo od kompota zakuhamo 1 žele (lahko rdeč ali pa brezbarven) in ves čas mešamo. Ko zavre, odstavimo, počakamo 1 – 2 minuti in počasi polijemo po višnjah.
    6. Torto damo v hladilnik za 24 ur.

    Dober tek!

    Samarijanovi izleti: Tolsti goli vrh - TOSC (2275 m), 28.9.2008


    Vreme: sončno-oblačno, zgoraj – 2 stopinji, na Bledu 10 stopinj celzija

    Planinci: vodnik Darko, Martina, Veronika, Matjaž in Ljuba

    Pot: Iz Ljubljane smo startali ob 10 do šestih, Darko pa iz Žirovnice malo malo kasneje, avtomobile smo parkirali pod planino Konjščico, malo naprej od Rudnega polja, ob 7.30 smo odkorakali.


    Martina nas je takoj zjutraj pogostila z odličnim domačim kruhom, ki ga je spekla prejšnji večer. Matjaž je povedal, da je moka bio in je njegov pridelek.

    Med potjo navzgor smo srečali zelo malo planincev, kljub temu, da je pot proti Studorskem prevalu tudi pot proti Kredarici in Triglavu. Ob poti so nas pozdravljale bodeče neže, gorski arman in planike, čisto na vrhu Tosca pa ledene travnate ikebane. Živalski svet je bil tudi zanimiv, saj nas je takoj zjutraj prestrašil iz grmovja sokol ali morda kanja, pod vrhom smo videli jerebice in vrane, ki so nam jedle skoraj iz roke. Snega je bilo za vzorec nove zime.

    Pogovori: med spoznavanjem smo najprej obdelali Samarijana in se pritoževali, kako je bilo obljubljeno lepo vreme, sedaj je pa oblačno, potem smo še rekli da Jasna ni naročila sonca, a kmalu za tem je sonček posijal izza oblakov in bili smo srečni. Pot je bila res srednje težka, sopihali smo navzgor in za pogovor je zmanjkovalo sape. Uživali smo ob prelepih pogledih.

    Višinska razlika in čas hoje: rezlike je za 1000 m, vsega skupaj smo hodili 7 ur s postanki in malicami vred. Ob pol treh smo bili pri avtu in ob štirih v Ljubljani.

    Okoliški hribi: Mali Draški vrh, Veliki Draški vrh, Viševnik, Ablanca, na vrhu Tosca smo občudovali pogled na Triglavsko pogorje s kočo na Kredarici in Planiki, v daljavi pogorje od Vogla do Ratitovca, Blegoša in Porezna in proti severu se je lepo videla soteska Krma.

    Ljuba

    Otrok in njegovi vzorniki


    Motiv o vzorih, predvsem motiv o iskanju dobrega vzora, ni nov. Odkar se človek zaveda sebe, čuti in išče potrditev in odsev v drugem človeškem bitju. Pravimo, da človek ne (z)more (pre)živeti sam zase. Za svoj obstoj in razvoj potrebuje prisotnost Drugega.V ospredje človekovega doživljanja in odzivanja tako vstopa odnos. Šele v odnosnem doživljanju dobi naše življenje smisel. In to tudi tedaj, ali predvsem tedaj, ko gre za iskanje dobrega vzora.

    Ker je evropska kultura nastala kot posledica prevzemanja idej, zbranih na grških temeljih, velja na tem mestu omeniti, da so Stari Grki svoje vzornike iskali v bogovih in polbogovih. Kasneje so se ljudje zatekali po »dober vzor« k puščavnikom in svetnikom. Med slednjimi gotovo zavzemata častitljivo mesto sv.Terezija iz Lisieuxa in sv. Frančišek Asiški.

    Danes ljudje iščemo dobre vzornike v športnikih, v estradnih umetnikih in pomembnežih iz javnega življenja. Na povsem osebni ravni pa ostajajo naši vzorniki ljudje, ki so nas, s svojo držo (posnemanja vredno notranjo močjo) in ravnanjem, v povsem konkretnih življenjskih okoliščinah, prepričali in navdušili. Ko smo v njihovi prisotnosti začutili nenavadno (do tedaj osebno nepoznano) gotovost in željo: postati (n)jim podoben/ podobna in hkrati razvijati svojo enkratnost. In ko smo si, morda, prav tako v njihovi prisotnosti, postavili vprašanje, kje ima zgodba o dobrem vzoru in vzorniku svoj začetek…?

    Novorojeno človeško bitje se porodi popolnoma nebogljeno. Posledično potrebuje dolgo obdobje nege in ljubeče pozornosti, da se »učloveči« do mere, ko preživi v svojem socialno -kulturnem okolju. Otrokova mati oziroma oseba, ki prva neguje novorojenca, je porok za otrokov zdrav psihični in fizični razvoj. Otroku predstavlja vir informacij, stimulacij in orientacij. Otrok preko matere in po njenem vzoru, vstopi v kontakt z zunanjim svetom.

    V svoji nebogljenosti se otrok oklene materinega obraza in tako rekoč zrcali vse njeno doživljanje; veselje, navdušenje, strah, krivdo… Občutek, da je »na svetu na varnem in preskrbljen«, otroka v prvih tednih in mesecih vodi na pot postopnega samozaupanja in mu v življenju služi kot zvezda vodnica.

    Gotovo je mama prva pomembna oseba, ki s svojo pristnostjo, z neposrednim telesnim kontaktom, razvija in krepi otrokov občutek sprejetosti in pripadnosti, vendar očetova vloga pri tem ni nič manjša. Nasprotno, oče s svojo prisotnostjo da otroku priložnost, da ta sprejme zunanja pravila in jih ponotranji.

    Prve vzore otrok prejme v družini, v prvotni skupnosti, v kateri se opremi z vzorci sprejemljivega vedenja. Za majhnega otroka je to, kar izkusi in doživi pri starših, edino sprejemljivo, mogoče in pravilno. Zato ne gre pozabiti, da se otrok, kot najšibkejši člen v sklenjeni družinski verigi, žal, tudi najbolj občutljivo odziva na manj prijetna sporočila (zavračanje, nezdrava agresivnost ipd.), ki si jih družinski člani morebiti izmenjujejo med seboj.

    Opremljen s prvimi vzori, dobrimi in manj dobrimi, otrok v šestem, sedmem letu »zakoraka v svet, ki se mu reče šola« in v katerem sreča drugega pomembnega vzornika – učitelja.

    Učiteljeva vloga kot posredovalca znanja, danes, v dobi informativne družbe, ni več toliko pomembna kot pred sto, dvesto leti. Je pa še vedno, morda celo bolj kot kdaj prej, pomembna učiteljeva vloga kot vloga vzgojitelja. Ko vzgojitelj s svojim pedagoškim erosom stoji za izrečenimi besedami in skuša s potrpežljivostjo, pravičnostjo, doslednostjo in vztrajnostjo izdolbsti iz posameznega otroka najboljše kar v njem je. Saj, če kdo, potem je otrok neizprosen in precizen opazovalec, ocenjevalec in posnemovalec svojega vzornika.

    In kako odločilna so za posameznikov osebnostni razvoj prva srečanja z učiteljem, pričajo številne in raznotere zgodbe ljudi, ko jih ti podoživljajo še daleč v odraslo dobo…

    Otrok išče in najde svoje vzori tudi v družbi vrstnikov. V modernem času, ko ni več ti. razširjene družine, se prenekateri malček sreča z vrsniško skupino že v vrtcu. Otroci pridobijo vrstnike na dvorišču pred blokom, v soseski, na igrišču, v različnih neformalnih skupinah…

    Otrok ob srečanju z vrstniki pridobi novo izkušnjo, ki bogato prispeva k razvoju njegove zrelosti. V vrstniški skupini se otrok nauči delovati brez zaščite odraslih, razvija in krepi določen interes, preizkuša lastno izvirnost, prodornost in prilagodljivost, izmenjuje stališča in krepi čustveni razvoj. In nenazadnje, a ne nepomembno, v vrstniški skupini se oblikujejo prvi intimni odnosi, ki so podlaga, nekakšna »predvaja« za odraslo intimnost.

    V zvezi z vrstniškimi skupinami velja zapisati, da smo starši nemalokrat krivični, ko le-te ocenjujemo z nezaupanjem in bolj ali manj prikrito izražamo svojo bojazen za »dobro« naših otrok. Morda v naši skrbi nezavedno izražamo celo svoje ljubosumje, ker se otrok na nam nedostopen, a zanesljiv način, oddaljuje od nas in nakazuje, da njegova pota niso naša…?

    Ko razmišljamo o otroku in njegovih vzornikih, velja na tem mestu omeniti tudi otrokov domišljijski svet. Vanj otrok vstopa preko poslušanja in prebiranja bogatih literarnih vsebin. S pomočjo palčkov, dobrih vil, prijaznih čarovnic in vitezov, postane tedaj njegova vsakdanja realnost manj trda. Preko namišljenih vzorov začne otrok realni svet doživljati globlje in intenzivneje. Z domišljijo opremljen majhen otrok krepi spoznanje, da dobro premaga zlo. In ko zunanje okoliščine, iz različnih vzrokov, ne nudijo dovolj varnega in sprejemljivega odzivanja, predstavljajo prav pravljični junaki otrokovo »preživetveno strategijo«. Osebe, ki so v otroštvu aktivno posegle po pravljičnih vsebinah, se kasneje, v odrasli dobi, v zahtevnih življenjskih okoliščinah, nemalokrat odzovejo z bolj domiselnimi rešitvami kot one druge, ki v otroštvu niso okusile moč pričarane lepote.

    Starejšim otrokom in mladostnikom pravljični junaki seveda niso več dovolj. Hrepenijo in hočejo povsem zemeljske heroje. Njihovi vzorniki stojijo na odru, v konkretni podobi, obsijani s paleto neonskih luči. S svojo »celostno podobo« ponujajo mlademu človeku blišč svetlobe, ki osvaja. Fikcija na tem mestu prehiteva resničnost. Vendar se mladi v resnici nikoli ne želijo srečati z »vzorniki izpod žarometov«, kajti čudežna alkimija navdušenja deluje le v umetno osvetljenih prostorih in v fantaziji.

    Kakorkoli razmišljamo o otroku in njegovih vzornikih, smemo na koncu zapisati: Otrok potrebuje vzor dovolj dobrih staršev, učiteljev, vrstnikov, resničnih in namišljenih literarnih junakov… Kajti svet, tudi otroški, stoji in se vrti, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi vred, prav zavoljo dovolj dobrih vzornikov.

    In ko se zrel človek ozira na svojo prehojeno življenjsko pot, spoznava pomen in milost dobrih vzorov, ki jih je srečal na poti bodisi kot otrok bodisi kot odrasel… Spoznava, da dobri vzori, povsem konkretna srečanja z ljudmi, vselej bogatijo. Da je dobre izkušnje vredno ponotranjiti in kot dobro seme ponesti na vse strani neba, one druge, manj dobre, pa zavestno ovreči. In da smo samo ljudje, z vsemi človeškimi slabostmi navkljub, vendarle tudi, ali predvsem, iskalci smisla, torej tiste temeljne človekove kategorije, ki nam odstira namen našega bivanja.

    Celjani, člani zaupnega telefon Sopotnik, so z letošnjim dvodnevnim srečanjem na Rogli, 20. in 21. septembra, z izbrano temo Pomen dobrega vzora, zaobjeli in zadeli široko, bogato in prepotrebno tematiko. In zato jim veljajo vse čestitke.

    Milena Križnik Golavšek

    Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 1, junij 2008, letnik VI

    Nazaj na kazalo

    Vtisi novih članov

    • Izpostavila bi pozitiven odnos mentorjev in udeležencev.
    • Najbolj mi je bilo všeč, da sem se prvič v življenju srečala s toliko podobno željnimi ljudmi, da smo bili pripravljeni govoriti o sebi, o svojih najbolj skritih občutkih in čustvih.
    • Najbolj mi je bilo všeč, da sem bila zelo sprejeta.
    • Najbolj sta se me dotaknili prijaznost in potrpežljivost.
    • Zelo mi je všeč, da se poudarja kultura dialoga in, da ima prav vsak možnost in dolžnost »povedati«.
    • Všeč mi je bilo, ker smo si vzeli čas za pogovor, ker je bilo ozračje zaupno in pristno, ker bom veliko odnesla za življenje, ker sem spoznala veliko prijetnih ljudi.
    • Všeč mi je bil entuziazem, strokovnost in pristnost ljudi, ki so vodili delavnice. - Pristnost in toplina je tisto dobro.
    • Način dela mi je bil zelo všeč.
    • Naučila sem se ogromno novih stvari.
    • Všeč mi je bilo, da je bilo zelo sproščeno.
    • Dobra vsebina programa in dober, pozitiven odnos in vodenje mentorjev.

    Večer pri sv. Jožefu ali kako sem »pristala« pri Samarijanu

    Že nekaj časa me je nagovarjala misel, da bi postala prostovoljka. Po internetu in časopisih sem iskala nekaj, kar bi lahko delala. Lahko delala pomeni, da bi poleg družinskih, osebnih in službenih obveznosti in radosti počela še kaj, kar ni plačano, kar je drugačno, povsem novo, nekaj, kar je za drugega, mojega bližnjega. V stiski. Kot sem bila, sem ali bom tudi sama. Nekaj za življenje, za boljši svet … Kar velike besede, kaj?

    Da pa ni ostalo samo pri velikih besedah, ampak se počasi spreminja tudi v mala dejanja, je kriv neki običajen večer v februarju, pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani. Po sv. maši sem slišala povabilo, da se lahko udeležim predstavitve dela zaupnega telefona Samarijan. Kot naročeno, to pa me res zanima.

    Kar veliko se nas je zbralo v sobi poleg cerkve – resda ne vem, koliko je bilo »starih mačkov« in novih muc, pa vendar sem srčno upala, da predstavitev ne bo kako dolgovezno in utrujajoče teoretično predstavljanje … in upanje je bilo izpolnjeno! Predstavitev mi je bila všeč. Všeč pa zato, ker je kar nekaj prostovoljk in prostovoljcev, ki že nekaj časa ali pa že zelo dolgo delajo na zaupnem telefonu Samarijan podalo lastno pričevanje o izkušnji dela na tem telefonu. Tako kot je. Brez leporečenja. Seveda, če izpustim prekrasno pesem, s katero nas je obogatila ena izmed njih in je vsekakor bila leporečna! Vsak je povedal na svoj način, iskreno, iskrivo, duhovito in tudi omenil tisto, kar je zanj boleče ter težavno. Vsekakor iz srca. In to je štelo in še šteje.

    Zato sem danes tu. Med vami in po »hudem ukazu« Jasne se kot novinka nikakor ne upiram in izpolnjujem svojo samarijansko dolžnost v obliki tega kratkega prispevka. Vesela, da lahko in v upanju, da bom skupaj z vami samarijanka drugemu tudi jaz.

    Topel objem,

    Veronika

    O801113


    Sobica. Lučka na mizi.
    Topel radiator in zaprta vrata.
    Listki na steni, navodila, misli.
    Na polici sveto pismo.
    Literatura.
    Rože v kotu. Police s knjigami.


    Na telefonu pavza.
    Zadnja moja misel: začenjam,
    pomagaj mi, bodi z menoj….
    In zazvoni.
    V sobi mir, le jaz in ti,
    ki sva se našla na 0801113.


    Pozdravim, se predstavim.
    Na drugi strani glas,
    obupan, žalosten, trpeč…
    Poslušam, kimam v telefon,
    spoznavam glas,
    ga v anonimnosti razkrivam,
    izklopim simpatijo,
    vključim empatijo,
    poslušam, teče čas…


    Oddahnem si, zapišem vse.
    Pri sebi iščem potrditev,
    v mislih zanj, za njo rešitev.
    Potegnem diagonale,
    si misli uredim,
    počakam, da se vse v meni umiri.
    Spet telefon zvoni….

    Ester

    Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 3, oktober 2007, letnik V

    Nazaj na kazalo

    Misel



    Na koncu vseh poti
    dom,
    na koncu vseh neurij
    pristanišče,
    na koncu vseh noči
    zarja,
    na koncu vseh sovraštev
    ljubezen,
    na koncu vseh obupov
    upanje,
    na koncu vseh smrti
    življenje...


    To misel br. Bernarda si napišem na listek vsako noč, ki jo preživim v dežurni sobi. Z željo, da bi znala res prisluhniti vsakomur, ki je v tej noči sam in potrebuje drugega človeka.
    Posebno v tem jesenskem času, ko vse okoli nas nastaja velika tišina in so v njej skrita velika vprašanja življenja …
    Na koncu vseh poti dom! Vsako človeško srce bi se umirilo v njem!

    Zato želim sebi in vsem samarijanom, da bi zmogli vsaj za tisto uro pogovora klicalcu ustvariti dom v svojem srcu. Da bi se lahko vsaj malo pogrel, preden zakoraka v nov dan iskanja poti …

    Mira

    Utrinki Mariborčanke

    Ženski radovednosti ni konca in tako sem skombinirala, uskladila, si organizirala življenje, da sem prisostvovala izobraževanju in čudovitemu srečanju. Hvala Beti in Samarijanu.

    Pred peto uro zjutraj v soboto me je zbudila budilka in pognala sem se v akcijo urejanja, kuhanja kave in oblačenja. V nahrbtnik sem položila še vodo, kuhan in olupljen kostanj ter jabolčno pito. Pome se je pripeljala Beti z Dašo in Tamaro. Na Aljaževi ulici smo pričakale avtobus, srebajoč vročo in dehtečo kavico ter se veselile prihajajočih dogajanj. Med vožnjo smo prijetno klepetale, se smejale, dremale, poskusile jabolčno pito in opazovale črno nebo ter jesenski dež. V Postojno smo prispele ob 8.20 uri, se prijavile na recepciji, se namestile v sobe, popile drugo jutranjo kavico in sprejele čaj dobrodošlice z lepo mislijo ter programom dogajanja in harmonikaškim ansamblom, s katerim so nas sprejele gostiteljice. Dopoldan so bila tri predavanja, eno boljše od drugega ter priložnost za vpis na delavnico. Mikale so me vse, tako kot običajno - nič novega!

    Med odmorom smo bili bogato pogoščeni z izbrano hrano in napitki. Hvala. Ta pogostitev nas je držala pokoncu do konca predavanj in kosila. Po kosilu smo poiskali topla oblačila in se po delavnicah odpravili na ogled jame Pivke in Črne jame. Bilo je božansko lepo, občudovanju naravnih stvaritev - umetnin kar ni bilo konca.

    Pred večerjo smo našli čas za stilsko preobrazbo in se z otroško radovednostjo podali v jedilnico, kjer smo bili deležni večerje, srečolova in plesne glasbe. Zabavali, veselili in plesali smo do polnoči. Utrujeni, a zadovoljni smo se odpravili k počitku.

    Nedeljsko jutro je bilo megleno, prikrivalo je pogled na lepoto dneva, ki se je obetal. Po jutranji negi in obilnem zajtrku se je prilegla še dišeča kava ter razprave, diskusije in izmenjava mnenj. Tudi dopoldan nam je naklonil predavatelje z obiljem znanja in izkušenj s področja etike, zakonodaje in vsakdanje realnosti. V odmoru sem si privoščila kratek sprehod na toplem sončku in Vida mi je pokazala čudovite skulpture živali iz mahu ob Pivki. Fascinantno in božansko lepo. Hvala tudi za to. Nato smo izpraznili hotelske sobe in prenesli prtljajo na avtobus. Predsednica STS Cvijeta Pahljina nam je predstavila še utrinke z Ifotes-a v juliju 2007 in njene vtise s tega srečanja ter nam priporočila udeležbo na Dunaju, kjer bo prihodnje srečanje. Predlagala je od 30-45 udeležencev iz Slovenije.

    Irena

    Komunikacija z odvisniki

    V soboto dopoldne smo poslušali izredno zanimivo predavanje o komunikaciji z odvisniki. Predavatelj Miha Kravli dela z odvisniki v ambulanti, zato nam je iz svoje prakse podal kar nekaj izhodiščnih točk za naše osebno razmišljanje in s tem tudi za delo na telefonu.

    Zasvojenost je bolezen, ki prizadane človekovo telo, odnose z ljudmi in sposobnost za produktivno življenje. Pri telesni odvisnosti govorimo o tem, da so droge in druga kemična sredstva vključena v telesno presnovo in tako postanejo za telo nujno potrebna. O psihični odvisnosti pa govorimo takrat, ko človek z omamljanjem obvladuje svoje čustveno življenje in odnose z ljudmi (odvisnost od računalnika, iger na srečo ...). Vse zasvojenosti sčasoma pripeljejo do enakih sprememb v možganih. Biti zasvojen več kot eno leto pomeni malo možnosti za popolno ozdravitev. Po tem obdobju lahko govorimo le o vzdrževanju abstinence.

    Kdo je nagnjen k zasvojenosti?

    • Kdor ima dolgo časa občutek, da ni dovolj dober ter dolgo ne prejema pohval ali priznanj (npr. droge).
    • Kdor veliko sanjari (kaj vse bi imel) in ni pripravljen vložiti svojih moči v to, da bi v življenju kaj dosegel (npr. igre na srečo).
    • Kdor nosi globoko v sebi duševno bolečino, ki je ni sposoben deliti z drugimi (npr. tablete, delo).
    • Kdor se v odnosih z drugimi ni sposoben odzvati iz svojega bistva, saj ga ne čuti, ali pa ga skriva, ker se sramuje. V svojem življenju razvije sistem vlog in mask (npr. nakupovanje).

    Pri zasvojenosti pride postopoma do: izgube družine, pojava hladnokrvnosti, izgube premoženja, zapadanja v kazniva dejanja.

    Po končanih predavanjih smo se razvrstili v delavnice pri posameznih predavateljih. V delavnici pri g. Kravliju smo naredili nekaj praktičnih preizkusov. Eden izmed nas je predstavljal zasvojenca in je pokleknil na tla. Nekaj nas je stopilo okoli njega. Vsak izmed nas je predstavljal eno vrsto droge. Vsak je tistemu na tleh položil roko na hrbet, potem pa mu je voditelj naročil, naj vstane. Tega seveda ni mogel storiti. Vprašanje, ki nam ga je voditelj postavil, je bilo na prvi pogled zelo enostavno: Ta oseba vas je v svoji stiski poklicala, kaj ji boste rekli, kako se boste z njo pogovarjali? Kaj lahko mi kot svetovalci na telefonu naredimo? Skozi pogovor začutimo, kako velika je stiska klicalca in ga usmerimo, da si poišče pomoč.

    Pri odvisnosti ni v stiski le odvisnik, temveč tudi tisti, ki ga obkrožajo. Mlad odvisnik pritiska na svoje prijatelje, od njih želi pomoč v denarju, prenočišče, zavezništvo ... Kaj se zgodi z odvisnikom, ki mu prijatelji zavzeto pomagajo? Ali je to zanj res pomoč? Kaj se zgodi z njim, če mu vsi obrnejo hrbet (tudi to situacijo smo v skupini zaigrali)? Marsikdaj je bolje, da odvisnik ostane sam in prej ko slej pade v težave z zakonom. Če se to kmalu zgodi, mu je še mogoče pomagati.

    Na delavnici smo govorili tudi o metodah zdravljenja:
    • metadon – način nadzora odvisnosti – izvaja se v ambulantah, kjer se trudijo, da bi te osebe dobile tudi neko redno zaposlitev (za to je potrebno dobro sodelovanje ambulante z delodajalci):
    • komune – vprašanje, ki se poraja ob tej pomoči je, kaj se dogaja z osebo, ki po določenem času zapusti varno komuno in se mora vrniti v svoje prejšnje okolje;
    • ambulante – psihosocialna pomoč.

    Največ bi se morali posvečati preventivi, ki se jo izvaja z različnimi delavnicami na šolah in s srečanji in predavanji za starše. Preventiva ima zelo dobre rezultate, ki pridejo do izraza predvsem pri večjih stiskah mladih, kot je npr. prehod iz osnovne v srednjo šolo. Pri preventivnem delovanju je potrebno biti predvsem vztrajen.

    Preventiva je tudi dobra vzgoja v družini:
    • znati je treba ukazati, da otrok na-redi stvari, ki so zanj uresničljive;
    • potrebno je imeti nadzor, vendar ne s pozicije moči, ampak s pozicije sodelovanja – otrok dela ob meni in jaz z njim – pomagati mu, da si zastavi lastne cilje;
    • starša morata biti med seboj miselno naravnana (ne tekmujeta med seboj v izkazovanju ljubezni do otroka in eden drugemu ne izpodbijata avtoritete), saj le tako otrok ne bo mogel manipulirati z njima, onadva pa bosta zagotavljala, da bodo konflikte reševali sproti;
    • otrok ne sme biti »bog« v družini, kar pomeni, da je nedopustno, da vsa družina dela za otroka in se vrti okoli njega oz. vlaga vanj vso čustveno energijo.

    Ob vsem navedenem se vprašamo, kakšna je odgovornost družbe in kakšna je naša osebna odgovornost? Začnimo delovati že s tem, da se nehamo pretvarjati, da problem odvisnosti v naši družbi ni pereč, predvsem pa s tem, da spremenimo osebno prepričanje, da se to nam ne more zgoditi. Odprimo oči in z besedo ter zgledom pokažimo prijateljem, otrokom, vnukom, nečakom ... kakšen je svet, v katerem živimo in kako naj v njem preživijo brez odvisnosti, s pravo voljo do svojega življenja in odgovornostijo do življenja drugih.

    Mihaela

    V ritmu dihanja

    Vera in Vojko poskrbita, da se občasno povzpnemo na kakšno višino, p. Silvo in s. Martina pa sta nam zadnje dni marca omogočila sestop v nič manj čarobni svet naših lastnih globin. V samostanu Šolskih sester v Ilirski Bistrici se nas je zbralo kar okrog 30 samarijanov in še peščica mladih iz skupine Samuel, da bi ob meditacijah umirili telo in duha. Hvaležni smo našemu supervizorju, p. Silvu, da si je kljub zaposlenosti vzel čas za nas. Res pa je, da si je vso stvar zakuhal čisto sam in sicer s tem, da nas je z meditacijami okužil na supervizijah. Saj se spomnite, kako smo se šli biti tukaj, v tem trenutku, na stolu, ki me drži … Za logistiko je poskrbela s. Martina in sicer tako učinkovito, da to najbolje izrazijo Jasnine besede: «Tako neopazno je poskrbela za vse in vsakogar, da je nisi ne videl, ne slišal, pa je vse teklo kot namazano.« (Ko bi le lahko kaj takega rekli za naše politike! op.p.) Sobe so bile prijazne kot v nobenem hotelu in s hrano so nas sestre notredamke razvajale po dolgem in počez.

    V ritmu dihanja smo se počasi umirjali in si tipaje utirali pot vsak v svoj notranji svet. Meditacije so bile
    V ritmu dihanja krščansko obarvane, vendar nikoli tako, da ne bi tudi tisti manj verni mogli doživljati njihovih vsebin. Ob Kristusu in njegovem križu smo se vsi lahko srečali s svojo bolečino in svojim hrepenenjem, vsak s svojo življenjsko zgodbo. In še nekaj dragocenega se je dogajalo: čeprav je vsaka meditacija pravzaprav solo podvig, smo vsi ču tiliglobokomedsebojnopovezanost. Ni bili več starih in mladih, levih in desnih, takih in drugačnih. Vsi smo bili ena družina. Delili smo si svoja doživetja, prepevali in se imeli radi.
    Pravijo, da je v današnjem svetu toliko osamljenosti, depresivnosti in samomorilnosti, ker smo družba brez korenin. Vse se dogaja na površini, vse je naravnano na videz, na storilnost, na pridobitništvo, skratka na imeti bolj kot na biti. Zato je toliko bolj pomembno, da se mi, ki delamo z ljudmi v duševni stiski, znamo kdaj ustaviti in prisluhniti sebi, da bomo sposobni prisluhniti še drugemu; najprej je potrebno začutiti sebe, da lahko začutimo tudi drugega in potem se v razgovoru zgodi tisto srečanje jaz – ti, ki je odločujoče in se ga iz knjig ne moremo naučiti.

    Posebno doživetje so bile tudi maše, ki jih je p. Silvo znal oblikovati tako tenkočutno, da smo začutili, kako se njihov blagoslov razliva v naše življenje. Spominjam se zadnje maše na Cvetno nedeljo. Nekaj tega je bilo, kar se je učencem zgodilo na gori Tabor in ob koncu mi je čisto spontano prišla na jezik ista misel kot Petru: «Dobro je, da smo tukaj. Postavimo … šotore …« Nakar je p. Silvo izstrelil: «Kakšne šotore neki! Na vrt, pa kopat.« Njegov odgovor ni bil kaj dosti drugačen od Jezusovega: Dol z gore in na delo! Nabrali smo si nove energije za sebe, svoje bližnje in za tiste, ki nas kličejo. Ko smo se poslavljali, smo si obljubili, da bomo tako delavnico še ponovili.

    Mojca

    Na Vertovčevi poti


    Letošnji prvi spomladanski samarijanski izlet v nedeljo,6.maja 2007, je bil namenjen spoznavanju Vipavske doline in njenih lepot. Odločili smo se, da obiščemo kraje strokovnjaka, ki je prvi pisal o vinogradništvu, vinarstvu in kletarstvu v slovenskem jeziku. Matija Vertovec se je rodil 1784 v zaselku Jakulini pri Šmarjah na Vipavskem. V duhovnika je bil posvečen leta 1807 v Gorici, kasneje pa je služboval v Vipavi, na Planini in v Podnanosu. Matija Vertovec je bil eden najpomebnejših slovenskih strokovnih piscev 19. stoletja. Napisal je knjigo o uporabni kemiji, (Kmetijska kemija, 1847), o astronomiji (Zvezoslovje, 1847) in o splošni svetovni zgodovini (Obča povestnica). Dal je pobudo za izdelavo Zemljevida slovenskih dežel, nekateri slovenski zgodovinarji pa domnevajo, da je Prešernu dal pobudo za Zdravljico. Odločili smo se, da obiščemo kraj njegovega rojstva in kraje njegovega službovanja, torej šli smo po Vertovčevi poti.
    Zbrali smo se na Ustjah, pri hrastu, ki nudi senco prebivalcem in obiskovalcem že več kot dve stoletji. Ker smo bili optimistično razpoloženi, nas oblaki na nebu niso motili. Razveselili smo se vsakokrat, ko je sonce posijalo in nas pogrelo. Pot nas je vodila čez travnike v vasico Dolenje. Tu bi ob poti lahko občudovali nahajališče fosilov iz oceana, a smo pohiteli proti cerkvici sv. Marjete, ki je bila zgrajena v daljnem 17. stoletju. Nato nas je steza vodila navkreber in marsikateremu samarijanu je kapnil znoj s čela. Pri Nabojsu smo se ustavili in občudovali Trnovsko planoto,Čaven, Mali in Veliki Golak in na vzhodni strani planoto Nanos. Ko smo zapustili gozd, so nas pozdravili sadovnjaki cvetočih češenj in naznanili, da smo že na Planini. Ta kraj je dom vinske trte, dobrega grozdja in vina. Tu najbolj uspeva domača
    sorta pinela, ki ima kraljevski okus. Občudovali smo pridne Planinke, ki so imele na oknih in v vrtovih polno cvetočih rož. Ker je pot mimo Marcev potekala po ravnini, smo ta čas izkoristili za spoznavanje rastlin, ki uspevajo na tem področju. Ivan je bil neutrudljiv botanik, včasih mu je priskočila na pomoč tudi Marija.

    Točno opoldne smo prispeli na najvišji vrh našega pohoda, Ojstri vrh (422 m). Naše razpoloženje se je zelo dobro ujemalo z glasbo zvonov, ki je prihajala iz zvonikov cerkva iz Gabrij, Šmarij in Planine. Bil je tudi pravi čas za malico in počitek. Pecivo, ki ga je pripravila Marjanca, je dobro teknilo. Ker smo bili napolnjeni z energijo in veseljem, smo želeli čim prej priti do rojstnega kraja Matije Vertovca. Šli smo po neoznačeni poti in prišli v Vrtovče in ne v Jakuline. Tu je Vera pogledala na uro in v soglasju s pohodniki odločila, da pot nadaljujemo proti izhodiščni točki. Pot v dolino nas je vodila mimo Tevč in zaselka Uhanje, ki leži tik ob reki Vipavi. Ljudsko izročilo pravi, da so se po reki Vipavi vračali v domovino grški vojaki z ladjo Argo in so prav tu doživeli najhujšo preizkušnjo, saj so jim domačini pripravili zasedo. Dobro razpoložene nas je pri cervici sv. Janeza na Ustjah pričakal akademski slikar Silvo Fakuč in nas seznanil z zgodovino cerkvice in vasi. Čas slovesa so blagoslovile deževne kaplje.

    Vekoslava

    Zdrav duh v zdravem telesu


    Ali Samarijani dovolj razumemo pomen tega pregovora? Ponovno sem se ob njem zamislila, ko sem nedavno tega prebrala zapis ob stoletnici rojstva Mihe Potočnika. On in njegov prijatelj Joža Čop, oba Jeseničana, sta znana alpinista, plezalca in gorska reševalca. Podobno kot mnogi planinci sta mnenja, da gorništvo dviguje človekovega duha, ga naredi odpornega in vztrajnega za premagovanje težav, odprtega za pomoč drugemu, vedrega in sproščenega. Sama sem Jeseničanka in se še dobro spomnim Joža Čopa, ki je s svojimi veselimi dovtipi vedno širil okrog sebe smeh in dobro voljo.

    Samarijani večinoma nismo planinci, vsi pa vemo, da lahko svojega duha plemenitimo in poživljamo tudi s hojo v hribe ali s sprehodi v naravo, vsak po svojih zmožnostih. Vedno znova ugotavljamo, da pri pogovorih s klicalci v stiski potrebujemo veliko zdravega in vedrega duha, ki jim bo vlival veselje do življenja in življenjski pogum.

    Za telesno in tako tudi duhovno osvežitev Samarijanov neumorno skrbita naša navdušena planinca Vera in Vojko. V soboto, 9. junija, sta nas povabila na Slivnico (1.114 m) nad Cerknico.


    Dobili smo se na parkirišču pri Brestu v Cerknici. Samarijana Ivan in Marjanca sta bila tako prijazna, da sta me pripeljala do tja. V čudovito lepem junijskem jutru se nas je peterica (res samo peterica), mi trije ter Vera in Vojko, pričela vzpenjati. Midve z Marjanco sva si dajali poguma: jaz astmatičarka in obremenjena še z drugimi težavami pri hoji, Marjanca s podobnimi. Obema je bil že pred nekaj leti naložen šesti križ. Vera in Vojko sta uvidevno ravnala svoj korak z nami tremi upokojenci.

    Med hojo po gozdu nam je Ivan, gozdarski inženir, poimenoval posamezna drevesa, razlagal razlike med vrstami borov in kazal zdravilna zelišča. Z Marjanco bi jih nabrali še več, če Ivan ne bi opomnil žene, da že s temi, ki jih ima doma, ne ve kaj početi.

    Pod vrhom se gozd razredči, le tu pa tam so posamezne bukve, nenavadne in nižje zaradi vetrov. Za vse so bile presenečenje posebne vrste travniških bitij, ki so značilnost Slivnice, ker rastejo le še na Primorskem. Vera se ni mogla načuditi čredi konj in žrebičkov pod vrhom – skorajda bi hrzala skupaj z njimi – mladostni Vojko pa je navdušeno skakljal z enega mesta na drugega, da je lahko s fotografskim aparatom čim bolje ovekovečil zdaj konje, zdaj žrebička, pa spet cvetočo grmovnico in pobočje z lilijami.

    Vera je v vabilu na izlet želela dežja, da bi se z vrha Slivnice pokazalo Cerkniško jezero v vsej svoji krasoti. Pomlad je bila sušna in jezero se je pokazalo v svoji drugačni krasoti: globoko pod nami se je razprostrla živo zelena ravnina, nežna in svetlejša od temačno zelenih gozdov Javornika, Snežnika, Nanosa ...

    Hvala Veri in Vojku, da sem se lahko prvikrat v življenju povzpela na Slivnico in občudovala lepoto okrog sebe in pod seboj!

    Da ne bi napasli le oči in nasitili duše, smo si s hrano in pijačo iz popotne torbe, dušo še “privezali”. Da bi bila dovolj močno “privezana”, sta si Vera in Marjanca naročili še znamenito slivniško palačinko s sladoledom, smetano in jagodami. Še coprnice, ki gledajo planinca s stropa in sten doma, so jima bili nevoščljive.

    Ob slovesu pri avtu je Vera že imela pripravljen načrt za jesenski izlet: septembra bi šli na Krim, oktobra na Pokljuko, na Debelo peč, kjer bomo občudovali zlato rumene macesne.

    V sušnem mesecu po poletnem dopustu sem si kupila pohodne čevlje in povsem osušila denarnico. Toda izlet na Krim je v mojo veliko žalost – odpadel. Prijavila se je samo moja malenkost!

    Močno upam, da se ob jesenskih macesnih naužije lepote čim več samarijanov. Vsak izlet v prirodo nas lahko – podobno kot predavanja in supervizija – duhovno očiščuje in krepi.

    Vanja

    Veseli mariborski piknik


    Neko majsko soboto smo se zbrali v gozdičku ob lovski koči v Račah. Prišli smo, da bi pokramljali, da bi se spoznali, zbližali in obogatili.



    Bilo nas je več kot 30, nekaj tudi iz Ljubljane. Beseda je dala besedo in tako vse do večera, ko nas je odgnala bližajoča se nevihta. Vmes pa so prizadevni organizatorji poskrbeli za slastne dobrote z žara, ki smo jih poplaknili s štajersko kapljico, po želji tudi s sokovi.

    Vzeli smo si čas za sprehod čez polje in skozi gozd. Kako je vse dišalo po pomladi! Pred nami je vijugala pot, ki je spominjala na tiste, ki jih iščemo s klicalci.

    Bil pa je tudi čas za šale in kulturniprogram. Pozorno smo prisluhnili predstavitvi. Z vrvjo smo preizkusili svojo moč. Končno pa smo spoznali tudi dve pevki, Majdo in Karmen, ki sta sprožili pevski maraton. Iz pozabe so privrele narodne in nam ogrele srca. Vzdušje je bilo na višku. To je bil dan, ko so v nas oživele pravljice.program. Pozorno smo prisluhnili predstavitvi. Z vrvjo smo preizkusili svojo moč. Končno pa smo spoznali tudi dve pevki, Majdo in Karmen, ki sta sprožili pevski maraton. Iz pozabe so privrele narodne in nam ogrele srca. Vzdušje je bilo na višku. To je bil dan, ko so v nas oživele pravljice.

    Le kakšno bi bilo življenje brez belih kamnov, peščenih steza, zvezdnatega neba ... in srečanj!


    Brigita

    Nazaj na kazalo

    		     
           
          Datum zadnje osvežitve strani: 31. marec 2013
    © Društvo Samarijan, uporaba objavljenega gradiva je dovoljena le s pisnim privoljenjem.
    Število obiskovalcev od 1.1.2012: 3308