O DRUŠTVU

KAJ JE ZAUPNI TELEFON

POSLANSTVO DRUŠTVA

ZAKAJ ZAUPNI TELEFON

KAKO POSTANEM ČLAN

MOTIVACIJA ZA ČLANSTVO

OBVEZNOSTI ČLANOV

BESEDE SAMARIJANOV

GLASILO DRUŠTVA

ETIČNE NORME

ZAUPNI TELEFONI PO SVETU

PREDAVANJA

ČLANKI

NOVOSTI NA STRANI

Glasilo Društva zaupni telefon Samarijan

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 1,
april 2010, letnik VIII

Samarijanove delavnice: Belokranjske pisanice

Na društvu smo se odločili, da bomo naše člane povabili na izdelovanje belokranjskih pisanic. Organizirali smo dve delavnici, eno v Ljubljani in eno v Mariboru. Tako sem dve soboti namenila našim članicam. Obe delavnici sta bili dobro obiskani. Samarijanka Magda je skrbela, da je delo potekalo nemoteno in vmes večkrat fotografirala.
Belokranjske pisanice imajo svojo posebnost: značilni geometrijski liki so narejeni v batik tehniki, z dvema barvama, črno in rdečo.

Za delo smo potrebovale jajce, pisač, čebelji vosek, svečo, nad katero smo topile vosek, rdečo in črno barvo ter nekaj ročne spretnosti. Dobre tri ure smo ustvarjale. V nas je bila rahla napetost: kaj sem naredila, joj ta črta ni dobra, sedaj se mi razlije še vosek na jajcu, tu se ne da nič popravit. Ko jim razložim, da je vsaka pisanica unikatna in da bo čudovita kljub spodrslaju, so se pomirile. Bolj boleče je bilo, ko se je pri odstranjevanju voska jajce skotalilo na tla in je počilo. No, na koncu sledi še pika na i. Pisanici smo dali še nekaj leska, namazali smo jo z maščobo in skozi luknjici napeljali rdeč cofek. Izdelke smo položile v pleteno košarico in jih seveda še fotografirale.

Želim povedati, da samarijanke niso samo na telefonu. Pri izdelovanju pisanic so se poglobile v delo z umirjenostjo, potrpežljivostjo in z vso ljubeznijo. Kljub temu, da je včasih prišlo tudi do nesreče in se je pisanica razbila, so hrabro prenesle. Hvala vam, da ste si vzele čas in ste prišle!

Vsem samarijankam in samarijanom želim vesele velikonočne praznike,

Nevenka

Naši vtisi o delavnici

Naša Nevenka je zdaj že priznana izdelovalka belokranjskih pisanic. Občudovali smo jih na razstavah v društvu in drugje. Končno pa smo jo prepričali, da je imela delavnice o izdelovanju pisanic tudi za samarijane v Ljubljani in Mariboru. In kako je bilo? Poglejte, preberite!

Presenetila sem samo sebe. Lep občutek.

Suzana, Maribor

.....

Ko misliš, da te v življenju nič več ne more presenetiti, se krepko motiš. Lepo mi je bilo.

Tamara, Maribor

.....

Današnja delavnica je prinesla nova znanja in izkušnje – uživala sem in veselim se in upam, da jo še kdaj ponovimo, saj se je izkazalo, da smo skriti talenti. Hvala Nevenki in Magdi!

brez podpisa

.....

Veliko lepih utrinkov s te delavnice. Izkušnja, ki jo je Nevenka podelila, me je razveselila. Sedaj bodo prazniki lepši!

brez podpisa

.....

Včasih je tudi lep sončen dan lepo preživeti ob delu.

nečitljiv podpis

.....

Meditacija v delu, čudovito in zanimivo. Hvala, da sta prišli in nam poklonili ta prelepi čas.

Melita

.....

Velika noč je lahko kadarkoli. Hvala!

brez podpisa

Slovo od našega supervizorja: Dr. Branislavu Cvetku v spomin

Jeseni 2009 je na Rašici umrl naš supervizor dr. Branislav Cvetko.

Vsak človek s svojim obstojem, osebnostnimi lastnostmi in delovanjem pušča za sabo sled. Kako široka je, je odvisno od razvejanosti njegovega delovanja in od števila njegovih življenjskih sopotnikov, ki jih je z njim povezoval skupni interes in cilj. Kako osupljiva je ta sled, pa je odvisno od izjemnosti njegove osebnosti in presežnosti njegovega delovanja. Ko se spominjamo delavca v vinogradu, imenovanem Društvo svetovalcev zaupni telefon Samarijan, dr. Branislava Cvetka, lahko mirno zapišem, da je pustil široko in osupljivo, občudovanja vredno sled.

Kot zdravnik, specialist nevrologije in psihiatrije, doktor znanosti je predvsem skrbel za duševno zdravje ljudi, bil pa je tudi direktor Bolnice za duševne bolezni Ljubljana Polje. Zanimivo je, da je na tem položaju podpisal sklep o ustanovitvi prvega zaupnega telefon v Sloveniji 'Klic v duševni stiski', ki v okviru Psihiatrične klinike – kot oblika prve psihiatrične pomoči ponoči, ko je ambulanta zaprta – deluje že osemindvajset let. Takrat pač ni mogel pomisliti, da se bo po končani redni zaposlitvi znova tesno povezal s še enim telefonom za klic v duševni stiski, s Samarijanom.

Ko je Samarijan 25. decembra 1996 začel z delom, so že od začetka za trajno izobraževanje svetovalcev skrbeli supervizorji. Za to nalogo so prišli v poštev čisto posebni ljudje: morali so biti strokovnjaki in morali so biti pripravljeni delati prostovoljno (brez nagrade, ker Samarijan ni premogel denarja za to). Že na začetku se je kot supervizor Samarijanu pridružil dr. Cvetko. Spričo dejstva, da so se med klicalci velikokrat pojavljali psihiatrični bolniki, ki so večinoma postali tudi redni (in utrujajoči) klicalci, je hitro uvidel potrebo po dodatnem šolanju svetovalcev v tej smeri. Prevzel je pobudo in za Samarijanove svetovalce v Bolnici za duševne bolezni v Begunjah organiziral celodnevni seminar o depresiji in shizofreniji, ki ga je vodil psihiater dr. Šmitek.

Člani Samarijana so se kar v lepem številu udeleževali Letnih srečanj Slovenskega združenja kriznih telefonov. Nekajkrat so Samarijanovi supervizorji na teh srečanjih tudi predavali – tudi dr. Cvetko – samo enkrat pa se je zgodilo, da je bil en dan na srečanju razen dr. Cvetka prisoten tudi Samarijanov supervizor. Nasprotno temu pa dr. Cvetko ni izostal na nobenem srečanju. Na teh srečanjih je vodil delavnice, debatiral, se s svetovalci pogovarjal in jih bogatil.

Najbolj številnim pa bo zagotovo ostal v spominu kot supervizor. Vsak mesec se je iz Velikih Lašč pripeljal v Ljubljano, ob uri stopil v sobo, sedel na svoj stol in z nasmeškom vprašal: »No, kako?« Vedno nas je presenečal z življenjskim pristopom, ki ga nikoli ni povsem prekrila široka strokovnost. Z izredno umirjenostjo je našel besede in način, na katerega jih je povedal, da je razrešil zaskrbljenost in povrnil dušni mir svetovalcu ob še tako zamotanem primeru.

Pogrešamo ga in pogrešali ga bomo. Za njegovo nesebično pomoč, za njegovo umirjenost in prijaznost mu bomo hranili topel spomin.

Marjan Žveglič

Samarijanov intervju: Doživetje je močnejše od bolečih nog

Zadnja leta je vodstvo samarijanskih gorskih izletov prevzel naš član Darko. Tisti, ki smo že bili z njim na katerem od izletov, vemo, kako prijetno in varno se počutimo pod njegovim vodstvom. V želji, da ga predstavimo tudi tistim, ki se še niste opogumili za izlet, pa objavljamo kratek potovor z njim.

Kako te je zaneslo v naše društvo, koliko časa si že naš član?

Vsakih toliko let človek naredi »bilanco« v svojem življenju. Po eni takih bilanc pred kakimi desetimi leti sem ugotovil, da na zunaj izgleda vse lepo, nekaj pa je vendarle manjkalo. V tistem času sem temeljito spremenil svoj sistem vrednot. Eno pomembnih spoznanj je bilo, da smo ljudje med sabo povezani dosti bolj kot si mislimo. Z ženo Darjo, ki je to vedela že precej pred mano, sva takrat iskala dejavnost, kjer bi lahko prispevala kaj dobrega. Darja je tudi »odkrila« društvo Samarijan in že po uvodnem pogovoru sva si rekla 'to je to' in upala, da naju bodo sprejeli. In so naju. Zdajle je ravno štiri leta, odkar sva tukaj.

Dežurstvo, ki ti je ostalo v spominu.

Dežurstvo samo po sebi ni kaj takega, da bi ostalo v spominu. Vedno se ga veselim. Klicalci pa so tisti, ki včasih zapišejo kaj trajnega v moj spomin. No, k sreči imam spomin vzgojen tako, da se slabi vtisi hitro zbrišejo, dobro pa ostane. Dejstvo je, da tudi nam klicalci veliko dajo. Še vedno se učim poslušati in še vedno kdaj odložim slušalko s solznimi očmi. Stiska nekaterih je resnično neizmerna.

Prvi koraki v gorah.

Kot osnovnošolca me je stric včasih vzel kam s sabo in med hojo navkreber sem si vedno obljubil, da nikoli več ne bom šel nikamor v gore, ker je prenaporno (take misli me še zdaj ob kakšnem gaženju po globokem snegu ali lomastenju po gostem ruševju občasno obidejo, haha). Vedno pa potem po povratku po nekaj dneh pozabim na obljubo. Doživetje je močnejše od bolečih nog, prask, strganih hlač in žuljev.

Doživetja sem hotel omogočiti tudi drugim, zato sem se dobrih deset let aktivno ukvarjal z vodenjem. Na mojih turah je bilo praviloma vedno treba kaj malega poplezati, zato nikoli nisem imel velikih skupin. Zahtevne ture terjajo dobro pripravo in pomenijo tudi večjo odgovornost. Vodnik je namreč za vodene v celoti odgovoren.

Kakšne vzpone imaš najrajši?

Nimam najljubše zvrsti gorništva, v vsem skušam biti zmeren. Če v kakšnem obdobju rad raziskujem in iščem kakšne res redko obiskane kraje, me potem nekaj časa »drži« plezarija. Seveda ima tudi rastlinstvo in živalstvo svoje mesto, ampak temu se bom bolj posvetil kasneje.

Kar smeje se mi, ko sledim kakšni že dolgo opuščeni stezi ali najdem nenavadno lahek prehod čez navidez neprehoden svet. Težko je z besedami opisati mir na kakšnem odmaknjenem kotičku. Pozimi so gore posebno lepe. Turno smučanje in zimski alpinizem je doživetje, vredno vsakega truda. Potrebno pa je vsak hip vedeti, da se še tako lepa tura lahko spremeni v svoje nasprotje. V mislih imam nesreče, ki jih je vsako leto več. Zato je tudi v gorah potrebno najprej znati in potem imeti izkušnje. In ne pretiravati. Še vedno je najlepši del vsake ture vrnitev domov.

Samarijanovi izleti – kako jih pripravljaš, kakšno je vodilo pri odločitvi, kam nas boš peljal ...

Tisto leto, ko sem prišel k Samarijanu, sem sklenil prenehati z vodenjem, zdaj pa kaže, da temu ne bo tako. No, zmanjšal pa sem zahtevnost tur. Na vsaki turi je na prvem mestu varnost.

Izbira ciljev je težji del, saj je nemogoče najti, nekaj kar bi večini ustrezalo. Zato sem zastavil tako, da je en izlet res lahek, primeren tudi za otroke (do zdaj jih še nihče ni pripeljal s sabo), druga dva pa bolj ali manj gorniška. Tudi če je vrh znan, je lepo priti nanj po kakšni nevsakdanji poti. Ali pa tam, kjer poti sploh ni. Trudim se povedati tudi kaj o krajih in ljudeh, tu pa Samarijani včasih vedo več kot jaz ...

Kaj načrtuješ za to leto?

1. Izlet : Vremščica, 1027m: nedelja,23. maja

2. Izlet: Ogradi, 2087m: nedelja, 25.julija

3. Izlet: Goli vrh, 1787m: nedelja 12. septembra

Upam, da vam bo všeč.

Pogovarjala se je Darja, Ljubljana

Novoletno srečanje samarijanov: Kjer te imajo radi takega, kot si

Letos smo se samarijani zbrali v COŠD Spuhlja pri Ptuju, da bi skupaj praznovali prihod novega leta. Kot ponavadi smo ob druženju imeli tudi zanimive delavnice, obiskali smo tipično panonsko hišo-muzej in se poveselili ob večernem zabavnem programu s plesom. Na novoletnem srečanju sem bila prvič, gotovo pa ne zadnjič!

Vedno znova sem presenečena, ko opazujem dogajanje okrog sebe na Samarijanovih srečanjih: ko se zberemo, se najprej malo opazujemo, nato spoznavamo, potem pa nemudoma začnemo tkati nevidne vezi, ki so na koncu prepletene v gosto mrežo, ki ustvarja enkratno vzdušje, značilno za Samarijana. Razidemo se kot veliki prijatelji, polni iskrenih misli, vtisov, ljubezni in v pričakovanju naslednjega srečanja.

Alenka, Ljubljana

Samarijanovo novoletno praznovanje, letos v prelepi naravi Štajerske, je bilo spet tisto 'tapravo'. Zbrani z vseh vetrov Slovenije smo takoj ob prihodu začutili vzdušje. Vzdušje, kakršno je tam, kjer te imajo radi takega, kot si.Težko je z besedami opisati naše navdušenje nad delavnicami, ki so nam marsikaj povedale o nas samih.Posebno poglavje je bil naš novoletni bife, ki je letos bil takoooo zelooo bogat. Seveda nismo zanemarili niti novoletnega sporeda in opolnoči zdravice z otroškim šampanjcem, katerega smo začuda vsi hvalili.Upam, da bodo fotke z letošnjega praznovanja dovolj prepričljive, da naslednje praznovanje ne bo minilo brez TEBE.

Irena, Maribor

Na srečanju sem se počutila zelo dobro. Všeč mi je bilo, da ni bilo tako natrpano s programom. Večerna zabava se mi je zdela super, saj sta nas mariborska voditelja, izkušen in umirjen Miran in njegova prikupna mlada sovoditeljica Lejla, neprisiljeno z igrami vodila skozi ves večer, tako da smo prav hitro priplesali do polnoči. Tudi predavanje Jožice v nedeljo me je z njenim ogromnim znanjem in izkušnjami navdušilo. Srečanje je nudilo dovolj priložnosti za sklepanje novih prijateljstev in zelo sem vesela, da sem spoznala Mojco iz Maribora, s katero si izmenjujeva maile in se hkrati bolje spoznavava. Hvala tudi patru Tomažu, ki s svojim toplim odnosom do ljudi naredi iz vsake maše nekaj posebnega in dragocenega. Domov sem prišla sproščena, polna miru in ljubezni in zdelo se mi je, da sem še nekaj časa plavala na oblakih in vsrkavala pozitivno energijo, s katero smo polnili drug drugega. Vse pohvale tudi delavcem doma, še posebej prijazni kuharici.

Milena, Kranj

Samarijan informira: Trpinčenje in nadlegovanje na delovnem mestu oziroma mobbing

Tako kot v Evropi se tudi v Sloveniji srečujemo s trpinčenjem na delovnem mestu oziroma mobbingom. Vzroki za slabe medčloveške odnose na delovnem mestu so lahko različni (pomanjkanje srčne kulture, nizke družbene vrednot ...), zato nam nikoli ne sme biti vseeno, kakšen odnos vzpostavimo v medsebojni komunikaciji. Vodilo ravnanja vseh nas bi moralo biti, da spoštujemo različnost posameznikov. Da vedno vsi ne ravnamo tako, nam sporočajo tisti, ki se pri svojem delu srečujejo z pojavi trpinčenja.

Trpinčenje oziroma mobbing poimenujemo z različnimi imeni (bullying, teroriziranje, viktimiziranje, trpinčenje, šikaniranje ...), za katerimi se skriva enak pomen: sitemetično slabo ravnaje z zaposlenimi in sodelavci, ki lahko, če se ponavlja ali poteka kontinuirano, povzroči žrtvam resne socialne, psihične in telesne zdravstvene težave.

Prvi je pojav definiral švedski raziskovalec nemškega rodu Heinz Leyman, ki pravi:

sovražna in neetična komunikacija do žrtve s strani ene ali več oseb;
pogostost/sistematičnost (statistična definicija: vsaj enkrat na teden);
pojavnost skozi daljše časovno obdobje (statistična definicija: vsaj šest mesecev).

HEINZ LEYMAN DELI TRPINČENJE NA PET RAZLIČNIH KATEGORIJ:

Ravnanje, ki vpliva na samoizražanje in na način komunikacije.
Omejevanje in preprečevanje družabnih žrtvinih stikov.
Kršitev žrtvinega ugleda.
Napadi na kakovost žrtvinega poklicnega in življenjskega položaja.
Neposredni napad na zdravje osebe.

Ločimo pet faz v procesu trpinčenja:

Konflikt (gre za kritičen dogodek).
Nasilna dejanja (skupaj s psihološkimi napadi sprožijo proces trpinčenja).
Vključenost vodstva.
Ožigosanje/etiketiranje žrtve.
Izključitev, izgon (travmatske posledice, psihosomatske bolezni, čustveni pretresi, ...)

ALI VSAK KONFLIKT PREIDE V TRPINČENJE?
Ne, večina konfliktov se uspešno razreši že na začetku. Pri tem da se konflikti ne razvijajo v trpinčenje, igra ključno vlogo vodstvo (morajo imeti znanja: sposobnost vodenja ljudi, konstruktivno reševanje konfliktov, ...).

MOŽNE OBLIKE NADLEGOVANJA IN TRPINČENJA

Verbalno ravnanje:

nedobrodošlo osvajanje,
predlogi v zvezi s spolnostjo ali siljenje k spolni dejavnosti,
ponavljajoči se predlogi za druženje in zmenke,
sugestivne pripombe, namigovanja in opazke,
opolzki komentarji, ki se nanašajo na oblačenje, telo ali videz sodelavke/sodelavca,
naslavljanje sodelavke/sodelavca s »punči, bejbika, srček, miška, cukrček, mucek« in podobno,
uporaba obscenega jezika ali gest (npr. žvižganje),
spreminjanje poslovnih tem v spolne,
zgodbe, šale ali sugestivni komentarji s spolno vsebino,
bahanje s spolnimi podvigi,
postavljanje osebnih vprašanj v zvezi z družabnim ali spolnim življenjem sodelavke/sodelavca,
pripovedovanje laži ali razširjanje govoric o spolnem življenju sodelavke/sodelavca itd.

Neverbalno ravnanje:

razpošiljanje elektronskih sporočil, pisem, telefaksov in drugih materialov s spolno vsebino,

kazanje pornografskih ali spolno sugestivnih slik ali besedil,

pohotni pogledi ali žaljivo spogledovanje,

spolno sugestivne geste ali strmenje v dele telesa sodelavke/sodelavca itd.

Fizično ravnanje:

neželeno dotikanje, trepljanje ali masiranje telesa, drgnjenje ob telo sodelavke ali sodelavca,
ščipanje,
objemanje, poljubljanje,
ponavljajoči se telesni stik po koncu razmerja, spolni napad ali vsiljeni spolni odnos itd.

Napadi na možnost komuniciranja:

omejevanje možnosti komuniciranja s strani nadrejenega,
večkratno prekinjanje govora in jemanje besed,
onemogočanje izražanja mnenja,
omejevanje možnosti oz. celo prepoved sodelavcem komunicirati z žrtvijo,
kričanje oz. glasno zmerjanje,
konstantno neutemeljeno kritiziranje dela z namenom žalitve,
konstantno kritiziranje osebnega življenja, videza ali obnašanja,
verbalne grožnje in žalitve,
pisne grožnje,
nadlegovanje po telefonu,
šikaniranje preko elektronskega medija itd.

Napadi na socialne stike:

obrekovanje,
lažno obtoževanje,
sodelavcem je prepovedano pogovarjati se s posamezno osebo,
druge oblike ustvarjanja popolne izoliranosti od okolja pri delu itd.

Napadi na kakovost delovne in življenjske situacije:

izključevanje iz vseh aktivnosti, ki potekajo na delovnem mestu in delovnem okolju,
dodeljevanje nalog, ki žalijo dostojanstvo,
»pošiljanje v pokoj« ali grožnje z odpustom itd.

Napadi na zdravje:

siljenje k opravljanju zdravju škodljivih nalog,
grožnje s fizičnim nasiljem,
uporaba lažjega fizičnega nasilja, da se nekoga »disciplinira«,
fizično zlorabljanje,
namerno povzročanje škode ali nepotrebnih stroškov posamezniku,
namerno povzročanje psihične škode itd.

Drugo na spolu temelječe ravnanje:

posmehovanje ali poniževanje,
zastraševanje,
fizična napadalnost,
sramotilno obrekovanje ali trpinčenje,
žaljenje zaradi njenega ali njegovega spola.

Konflikti so mogoče res naravna ali vsaj neizogibna sestavina človeškega stanja, ampak takšne so tudi bolezni, pa se družba vseeno zelo trudi, da bi jih preprečila ali lajšala, zato je potrebno, da delodajalci v največji meri poskrbijo za prijetna in človeku dostojna delovna okolja.

KAKŠNE SO MOŽNE POTI ZAPOSLENIH V PODJETJU PRI UGOTAVLJANJU TRPINČENJA IN NADLEGOVANJA NA DELOVNEM MESTU IN POSLEDIČNO SANKCIONIRANJE

1. faza: PREDPOSTOPEK

Oseba, ki meni, da je nadlegovana oz. trpinčena na delovnem mestu, naj poskuša problem rešiti v predpostopku na način, da sama zahteva od osebe, ki jo nadleguje oz. trpinči, naj s takim ravnanjem preneha.

V kolikor oseba, ki je nadlegovana, meni, da se nadlegovanje kljub njenemu opozorilu nadaljuje oz. meni, da pred postopek zanjo ni ustrezen, se je dolžna obrniti na pooblaščenca za sprejem prijav.

2 faza: POSTOPEK REŠEVANJA PRIJAV TRPINČENJA OZ. NADLEGOVANJA

POTEK POSTOPKA

Žrtev poda pisno prijavo pooblaščencu za sprejem prijav.

Pooblaščenec na podlagi pisne prijave obvesti vodstvo/upravo.

V roku 5 dni od prijave povabi sodelujoče na skupni razgovor.

NAMEN RAZGOVORA
Namen razgovora je, da se opravi notranja preiskava in čim bolj natančno razišče dejansko stanje; o razgovoru se zapiše zapisnik. Na podlagi izvedenega razgovora z domnevnim storilcem in žrtvijo pooblaščenec za izvedbo pravnih ukrepov in sankcij odloči, ali je do nadlegovanja oz. trpinčenja prišlo ter določi vrsto ukrepa, ki ga zoper storilca sprožil.

VRSTE UKREPOV
Pooblaščenec za izvedbo pravnih ukrepov in sankcij lahko uvede:

disciplinski postopek,

začne s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi (redna odpoved iz krivdnih razlogov, izredna odpoved).

DOLOČITEV UKREPA
Pooblaščenec za izvedbo pravnih ukrepov in sankcij je v roku 3 dni po izvedenem razgovoru dolžan domnevnega storilca in prijavitelja obvestiti, kakšen ukrep bo zoper domnevnega storilca sprožil.

SEZNANITEV PRIJAVITELJA O POTEKU POSTOPKA
Pooblaščenec za sprejem prijav je ves čas postopka dolžan obveščati prijavitelja o samem poteku postopka in o morebitnih ukrepih, ki jih je oz. jih bo pooblaščenec za izvedbo pravnih ukrepov in sankcij sprožil zoper domnevnega storilca.

VARSTVO ZASEBNOSTI
Vse osebe, udeležene v postopku ugotavljanja spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja so dolžne varovati zaupnost postopka. Pooblaščenec je dolžan skrbeti za to, da bo postopek ugotavljanja nadlegovanja oz. trpinčenja zaupne narave ter da bo v celoti varovano osebno dostojanstvo in zasebnost žrtve in domnevnega storilca.

PREPOVED POVRAČILNIH UKREPOV
Delavec z izkušnjo spolnega in drugega nadlegovanja ali trpinčenja ter delavci, ki temu delavcu pomagajo, ne smejo biti izpostavljeni neugodnim posledicam zaradi ukrepanja.

ZAKLJUČNA MISEL
Spoznanje, da imam moč odločanja, me je
prestrašilo.
Moj pristop je tisti, ki oblikuje vzdušje.
Moje vsakodnevno razpoloženje je tisto, ki ustvarja vreme.
Imam osupljivo moč, da si življenje zagrenim
ali pa ga spremenim v vir užitka.
Lahko sem vir trpljenja ali navdiha,
lahko ponižam ali zabavam, prizadenem ali zdravim.
V vsaki situacij je zgolj od mojega odziva odvisno
ali se bo stanje poslabšalo ali izboljšalo,
ali se bo človek ob meni počutil še bolj človeškega
ali zgolj kot …..
Goethe

Pripravila: Vlasta, Ljubljana

Saj ni res, pa je!

Pred kratkim sem pri sebi opazila najnovejšo bolezen, tako imenovano SSPPK, kar je »S starostjo pogojeno pomanjkanje koncentracije«.

Odločila sem se, da zalijem vrt in ko sem šla po kolut s cevjo, sem opazila, da tudi mojemu avtomobilu ne bi škodovala kakšna kaplja vode, ker je že precej umazan.
Odpravila sem se torej po ključe od avta, da bi ga zapeljala na prostor za umivanje. Ob tem sem opazila, da poleg ključev leži še neodprta pošta.
Pomislila sem, da bi bilo pametno pogledati, ali ni med njo kakšna položnica, ki bi jo bilo potrebno plačati.
Odložila sem torej ključe na mizico in začela pregledovati pošto.
Ob tej je bila tudi cela vrsta reklamnih letakov, ki je jih treba vreči v koš za papir, zato sem to takoj naredila.
Tedaj sem se zavedala, da so vse posode za smeti, se pravi, tista za plastiko, pa tudi tista za ostale odpadke, kakor tudi koš za papir polne in bi jih bilo treba odnesti v zabojnike.
Lahko bi vzela s sabo tudi pismo, ki sem ga sinoči napisala in ga vrgla v poštni nabiralnik, ki ni daleč od zabojnikov, sem pomislila.
Zraven pisma je bil lonček s kavo, ki sem jo prej pila, a se je že ohladila. Pomislim, da nič zato, saj si lahko skuham novo.
Vzamem torej lonček in se odpravim v kuhinjo, spotoma pa opazim, da v jedilnici v vazi na mizi venijo rože.
Odložim torej lonček na omarico in hočem vzeti vazo v roke, ko na omarici opazim očala, ki sem jih iskala vse jutro.
Nujno je, da jih odnesem na delovno mizo, da bom vedela, kje so. Ampak najprej so na vrsti rože, ki so res potrebne sveže vode.
Zdaj torej končno z vazo v roki grem v kuhinji k lijaku in natočim vodo. Ob tem pri moji nerodnosti poškropim kuhinjsko linijo, pa tudi po tleh steče kakšna kaplja.
Zato odložim vazo in grem v kurilnico, kjer imam viledo in druge pripomočke za brisanje linije in tal.
Vračam se torej v predsobo in razmišljam, kam sem se sploh napotila in kaj sem želela narediti ...
In rezultat: vrt ni zalit, avtomobil ni umit /pa tudi ključev ne najdem/, na omarici je lonček z mrzlo kavo,

Sem vsa začudena, da ni nič končano, čeprav se ves dan nisem niti ustavila in sem kar krepko utrujena. Najbolje, da grem pogledat, ali sem dobila kakšen e-mail ...

Ne se smejat, ker če takšnih situacij še niste doživeli, to ne pomeni, da ste od njih zelo oddaljeni, kajti vsakogar čaka nekaj podobnega.

avtorica je pozabila ime ...

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 3,
december 2009, letnik VII

19. letno srečanje STS

Organizator letošnjega, že 19. srečanja STS, je bilo naše društvo Samarijan. Naslov srečanja je bil Poti iz stiske in temu ustrezno smo izbrali tudi predavatelje in vodje delavnic. Za tiste, ki se dvodnevnega srečanja niste mogli udeležiti, smo zbrali povzetke predavanj in delavnic ter nekjaj misli – utrinkov – udeležencev srečanja.

19. letno srečanje STS: Anita Kejžar Škulj, delavnica Razumem sebe, pomagam drugim

Udeležencem delavnice je bil prikazan terapevtski pristop telesne psihoterapije, Core Evolution.

Ključ za razumevanje sebe je v pripravljenosti, da se srečamo tako s svojimi sončnimi in senčnimi platmi, kot tudi s svojo bolečino. Naša družbena vzgoja je večinoma usmerjena v razvijanje naše kapacitete intelektualnega in analitičnega reševanja težav, s katerimi se srečamo. Intelektualizacija problema, ki ga doživljamo v odnosih, je lahko le prehodna stopnja do rešitve. Da bi lahko razrešili čustvene težave, moramo uporabiti čustveno orodje.

Moj pristop do človeka v stiski izhaja iz spoznanja, da v nas bivajo štiri moči: telesna, umska, čustvena in duhovna moč. To, kar sem na delavnici skušala prikazati, je, da naloga terapevta ni v reševanju in intelektualizaciji problema, temveč v vodenju, ki je usmerjeno tako, da posameznik sam pride do rešitve. S telesno psihoterapijo lahko dosežemo prebuditev notranjih moči.

To je bil trening, 'biti prisoten' za drugega, še posebej ko so prisotna močna čustva. Nekateri udeleženci so med procesom doživljali občutke teže, pobega, drugi željo, da bi rešili njen problem.

Eno od udeleženk sem vodila v osebno izkušnjo. Videli smo povezavo med problemom, ki ga ima sedaj kot odrasla, in nezrelim delom psihe, tako imenovanim notranjim otrokom. Skozi vajo dveh stolov je bila sposobna jasno občutiti tako potrebe otroka kot zmožnosti odraslega, da otroka vidi, sliši, mu sedaj da to, kar potrebuje (tega v preteklosti ni dobil, zato je tukaj zastal v rasti). S tem, ko prihaja do komunikacije in jasnega izražanja, se hkrati odvija proces rasti in zdravljenja čustev. Del psihe pozori. To nam sedaj kot odraslemu omogoči, da v situaciji, kjer smo prej npr. reagirali nemočno, sedaj reagiramo bolj zrelo, prepoznamo rešitve in najdemo poti.

Terapevtova naloga je s tem opravljena. Prepozna, da je človek, ki je k njemu prišel po pomoč, sposobno bitje. Sporoča mu, da v sebi že nosi vse moči, ki jih potrebuje, da bo lahko kreativneje reševal svoje življenjske probleme.

Več podatkov na spletni strani: www.notranjamoc.com

19. letno srečanje STS: Sanja Rozman, STRATEGIJE V KRIZNIH SITUACIJAH

ČE IMAŠ PROBLEME, POMENI; DA NISI V REDU …

Ljudji brez problemov v resnici ni.
So samo taki, ki problemov nočejo videti …
ZANIKANJE problemov je problem!

VENDAR …

Niso vsi pristopi k reševanju problemov enako učinkoviti!

REŠITVE, KI POSTANEJO PROBLEM:

razni obrambni mehanizmi, ki nas ovirajo pri razumevanju,
zanikanje,
kompartmentalizacija,
projekcija,
življenjski scenariji,
nevrotska struktura osebnosti,
začarani krog: zasvojenosti raznih vrst.

ZASVOJENOSTI
Zasvojenost prizadene vsa področja človekovega življenja.

Zasvojenost ne pomeni samo telesne odvisnosti od nekega kemičnega sredstva, ki deluje na zavest.

ravnanje, o katerem zasvojenec sam prav dobro ve, da je škodljivo,
vedenje ponavlja in ga ne more opustiti,
bi sicer doživel abstinenčno odtegnitveno reakcijo,
že večkrat poskusil opustiti škodljivo vedenje,
kronična bolezen,
kompleksno vedenje zasvojenega človeka.

Na nastanek, trajanje in razvoj zasvojenosti vplivajo številni dejavniki, ponavljajoča se zloraba sredstva za omamljanje pa je le eden od njih.
Potrebno je več let ali celo desetletij, da se razvijejo vsi značilni znaki.
Kemična sredstva oziroma mamila in alkohol povzročajo telesno odvisnost, to pa pomeni, da se na poseben način vključijo v telesno presnovo in postanejo nujno potrebna.

je skupek motenj, ki se pojavijo po začetku abstinence: slabost, bruhanje, mišični krči, splošen nemir, potenje, epileptični napad, alkoholna halucinoza.

Pri nas daleč najpogostejša zasvojenost, zaradi katere trpi veliko število Slovencev (med 150 000 in 200 000).
Zaradi te bolezni pa ne trpijo samo zasvojeni, ampak tudi njihovi svojci.
Zaradi hudega škodljivega vpliva na družine in tudi širšo družbo upravičeno rečemo za alkoholizem, da je socialna bolezen.

Temeljni vzrok nastanka zasvojenosti od alkohola sta primarna (temeljna) in sekundarna (travmatična ali stresna) tesnoba.
Nevrotik, ki ne bo začel svoje tesnobe »utapljati« v alkoholu, ne bo NIKOLI postal alkoholik.
Namesto z alkoholom se da omamljati tudi z drugimi snovmi ali postopki, vendar je pri nas alkoholizem kulturno najbolj sprejeta zasvojenost.

Vsi ljudje imamo v svojem živčevju vgrajen sistem za omamljanje, ki v določenih okoliščinah sproži izločanje morfiju podobnih snovi – endorfinov. Te snovi povzročajo otopitev telesne in duševne bolečine ter omamo.
Vsaka snov in vsak postopek, ki lahko zmanjša bolečine, lahko postaneta podlaga za zasvojenost.

Začetna oblika: potreba po alkoholu se čuti samo ob posebnih priložnostih, ob jedi, pri praznovanjih.
Potreba po alkoholu se čuti v raznih obremenilnih situacijah (pozitivni ali negativni stres).
Pri izraziti zasvojenosti človek pije alkohol tudi takrat, ko to sploh ni primerno.

Pri abstiniranju po določenem času nastane odtegnitvena reakcija. Človek izgubi nadzor nad svojim vedenjem.
Pojav tolerance: za doseganje omamnega učinka je potrebna vedno večja doza alkohola.
Alkoholna izguba spomina: v poznejših fazah zasvojenosti se alkoholiki »dan potem« ne spominjajo dogodkov prejšnjega dne. Gre za okvare možganov, ki postajajo vedno bolj trajne.

Med seboj se najbolj razlikujejo po radikalnosti (nizkopražni in visokopražni programi).
Problem odvisnosti pa še zdaleč ni rešen, ko pacient premaga psihično in telesno odvisnost, kajti na vrsto pride tedaj urejanje komaj rešljivih problemov partnerske, seksualne, profesionalne, socialne in duhovne narave.

Za več informacij spletni naslov: www.spremembavsrcu.si

19. letno srečanje STS: Alenka Tančič, Samomor – senčna plat sončne strani Alp

1. Česa o samomoru ne vemo?

Ker se teme samomora bojimo in se o njej malo pogovarjamo/ izobražujemo, so se močno uveljavila zmotna prepričanja – miti o samomoru, ki nas ovirajo pri njegovi preventivi.

Kratek opis treh najpogostejših:

MIT 1
Spraševati o samomoru je nevarno, saj lahko posameznika napelje k dejanju. Vprašanje o samomoru ne bo nikogar, ki o tem še ni razmišljal, napeljalo k takšni odločitvi. Nekdo, ki o tem ne razmišlja, bo to tudi povedal. Nasprotno pa bo za nekoga, ki je o prekinitvi življenja že kdaj razmišljal ali celo razmišlja ta trenutek, pogovor o tem lahko predstavljal olajšanje in priložnost, da s svojimi težavami ne ostaja sam, ampak jih začne tudi razreševati.

MIT 2
Tisti, ki grozijo s samomorom, ga ne bodo zares naredili. Nevarno je, če grožnje s samomorom razumemo samo kot izsiljevanje in ne verjamemo, da ga bo posameznik dejansko izpeljal. Večina oseb, ki naredijo samomor, namreč svojo namero na nek način nakaže ali o njej celo govori. Zato je potrebno vse grožnje s samomorom in načrte, kako ga nekdo namerava izpeljati, vedno vzeti resno in se o njih temeljito pogovoriti.

MIT 3
Nekomu, ki je odločen, da bo naredil samomor, se tega ne da preprečiti. Pogosto začnejo posamezniki razmišljati o samomoru zato, ker ne vidijo druge rešitve za svojo stisko. Če jim prisluhnemo, izrazimo svojo naklonjenost in pripravljenost za pogovor, jim lahko pomagamo, da začnejo morda razmišljati tudi o drugih možnostih.

2. Kaj o samomoru vemo?

Vemo, da je samomor proces, ki se začne z negativnimi mislimi, ko se posameznik znajde v stiski in iz nje ne najde rešitve. Negativne misli se lahko preko samomorilnih misli, ko začne posameznik razmišljati o samomoru kot rešitvi za svojo stisko, stopnjujejo v samomorilni namen, ko se posameznik odloči, da bo končal svoj življenje. Naslednja stopnja je samomorilni načrt, ko posameznik določi čas in način prekinitve svojega življenja. Le-tega lahko realizira v samomorilnem poskusu, ki ima dva možna zaključka. Samomorilni poskus se lahko konča tragično – z uspešno izvedenim samomorom, ali pa posameznik poskus preživi. Potem se lahko znova vrne v samomorilni proces (mnogi poskuse ponavljajo) ali pa ga ne ponovi nikoli več (katarzično doživetje). S pogovorom lahko ugotovimo, na kateri stopnji je posameznik – kako visoko je tveganje, da bo končal svoje življenje.
Vemo, da nekateri dejavniki povečujejo tveganje za samomor:
duševne motnje (predvsem depresija) in kronične telesne bolezni

osamljenost

zloraba alkohola/ drog (dezinhibitorji)

impulzivnost in nizka samopodoba

brezposelnost

višja starost

moški spol (moški storijo samomor približno 4-krat pogosteje)

nekateri družinski dejavniki (samomorilno vedenje v družini)

travmatični situacijski dejavniki (izguba ljubljene osebe, finančni zlom …)

Vemo, da moramo biti pozorni na opozorilne znake:
vedenjske z. (sprememba vedenja, nakup orožja/ tablet, urejanje oporoke …)

prikrite verbalne z. (''Nihče me ne potrebuje.'', ''Ne vidim več smisla.'', ''Dovolj imam vsega.'')

direktne verbalne z.

3. Samomor in telefon za pomoč v stiski

Raziskava, v kateri so sodelovali sodelavci telefona Samarijan, je pokazala:

da se svetovalci čutijo srednje kompetentni za pogovor s samomorilnim klicalcem, da so srednje obremenjeni z občutkom odgovornosti za življenje samomorilnega klicalca in da so tudi svoje zadovoljstvo po takem klicu ocenjevali s srednjimi vrednostmi;

doživljanje zadovoljstva je bilo tesno povezano z občutkom kompetentnosti – tisti, ki so se doživljali kot bolj kompetentne, so doživljali tudi več zadovoljstva

občutek kompetentnosti se je povečeval s številom izkušenj s samomorilnimi klici in stališčem, da je samomor možno preprečiti.

4. Kaj lahko torej svetovalci na telefonu naredimo, da se bomo čutili bolj kompetentne za pogovor s samomorilnimi klicalci, s tem bolj zadovoljne, kar pa bo posledično vodilo tudi k našemu boljšemu delu?

1. korak/
Verjeti moramo, da lahko tudi mi pomagamo preprečiti samomor. (Vendar je poudarek na pomagamo; mi lahko storimo vse, kar je v naši moči, odločitev o življenju pa bo še vedno v rokah klicalca.)

2. korak/
Zavedati se moramo, da klicalcu pomagamo že s tem, ko:

poslušamo njegovo stisko in jo vzamemo resno,

vprašamo o samomorilnih misli,

ga ob tem ne obsojamo in ne podcenjujemo.

3. korak/
Vedeti moramo, kaj še lahko storimo poleg poslušanja:

s svojim spraševanjem, zrcaljenjem, parafraziranjem … pomagamo k drugačnemu in bolj odprtemu pogledu na situacijo / stisko,

na različne načine poskušamo vzbuditi upanje,

klicalca usmerimo na strokovno pomoč in mu posredujemo ustrezne kontakte,

vprašamo in ponudimo, če lahko mi pokličemo pomoč zanj,

poskusimo spodbuditi, da nam da ‘’obljubo za življenje’’ (da nam obljubi, da si do naslednjega klica, dne, obiska … ne bo ničesar naredil).

4. korak/
Poskrbeti moramo zase z:

zavedanjem lastnih čustvenih odzivov, ki nas lahko ovirajo pri pogovoru,

iskanjem opore in pomoči pri drugih (supervizija),

stalno rastjo in izobraževanje.

19. letno srečanje STS: Darja Butina, Starši in otroci – bitka ali premirje?
(Predstavitev metode dela v okviru Familylaba)

Familylab International® je mednarodna organizacija, ki ima svoje podružnice v 7 državah, in sicer v Sloveniji, Avstriji in Nemčiji, na Hrvaškem, Danskem, Norveškem, Švedskem. Razvija pa se tudi v Italiji in Angliji. Naslov slovenske spletne strani: www.familylab.si

Familylab je zasnoval Jesper Juul, ki pravi: »Ne verjamem v metode, ki obljubljajo "kako v petih korakih ukrotiti najstnika", verjamem pa, da lahko staršem svetujemo in jim ponudimo dragocen navdih, in sicer tako, da jim pomagamo spoznati, kdo so in kaj si želijo v zvezi s svojo družino in s konflikti, s katerimi morajo živeti. Zato sem izbral oznako "družinski laboratorij". To torej ni šola, temveč neke vrste laboratorij, kjer lahko starši iščejo, (ponovno) odkrivajo in eksperimentirajo s svojim pogledom na razvoj družine.«

Jesper JUUL je:
danski družinski terapevt, predavatelj in avtor,

soustanovitelj Kemplerjevega inštituta, ki ga je vodil med leti 1997 – 2004,

poučuje predvsem v Skandinaviji, Nemčiji, Avstriji, Italiji, na Hrvaškem in pri nas,

svetuje nevladnim ustanovam,

je delal z begunci na Hrvaškem in v BiH.

Familylab proučuje spremembe v življenju družine in njenih različnih pojavnosti:
tradicionalna družina: oče, mama, otroci,

sodobna družina:

oče, mama, otroci,

mama samohranilka/oče samohranilec, otroci,

sestavljena družina: moji, tvoji in najini otroci,

enospolni pari z otroki,

družine s posvojenimi otroki,

rejniške družine ...

Družina danes:
ni več družbena ali moralna nujnost, ampak
osebna izbira (čustvena in bivanjska)

Tudi odločitev za otroka je naša osebna IZBIRA – premalo otrok, spodbujanje rodnosti z denarjem, ugodnimi porodniškimi dopusti za matere in očete ...

Zgodila se je tudi korenita sprememba sistema vrednot:
včasih skupne vrednote, ki so določale, kaj je prav, kaj ne, kaj se sme, česa ne, kaj je družbeno sprejemljivo.

danes ni več jasnega družbenega soglasja glede tega, kaj je prav in kaj narobe

Problem debelosti otrok:
»Mama/očka, lačen sem! Hočem, da greva na hamburger v McDonalds!«
Možni odgovori – katerega bi izbrali vi?
»Niti slučajno! Jedel si pred eno uro in ne moreš biti že spet lačen!«
»Skoraj ne morem verjeti! Saj smo pravkar jedli. Si res lačen?«
»Si vprašal svoj želodček? Je res rekel, da je lačen? Vprašaj ga še enkrat.«

Potrebno je reči NE, ki:
postavi meje,
izhaja iz notranjega prepričanja in našega sistema vrednot.

Jezik nesprejemanja /učitelj – učenec/:

Ukazovanje: »Nehaj se pritoževati, raje se spravi k delu.«

Opozarjanje, grožnje: »Če hočeš imeti na koncu dobro oceno, je bolje, da začneš delati malo drugače.«

Moraliziranje: »Sam veš, da je šola zato, da se tukaj učiš. S svojimi problemi se lepo ukvarjaj doma, tukaj ni mesta zanje.«

Svetovanje, sugeriranje: »Narediti si moraš boljši časovni razpored. Potem boš pa lahko naredil to, kar moraš.«

Poučevanje, navajanje logičnih argumentov: »Kar poglej dejstva. Do konca pouka je le še 34 dni, v tem času bi moral vse tole znati.«

Ocenjevanje, kritiziranje, sramotenje: »Si le neskončno let ali pa velik mazač.»

Dajanje imen, etiketiranje: »Obnašaš se kot štiriletnik, ne pa kot nekdo, ki že hodi v šolo.«

Interpretiranje, analiziranje, diagnosticiranje: »Le svoji obveznosti se poskušaš izogniti.«

Priznavanje vrednosti: »Ti si sposoben učenec. Prepričan sem, da boš na nek način le naredil vse vredu.«

Ohrabrevanje, simpatiziranje, podpora: »No, saj ti nisi prvi, ki se mu je kaj takega zgodilo. Tudi jaz sem se že tako počutil. Boš videl, da sploh ni tako težko, le začni delati.«

Spraševanje, navzkrižno zasliševanje: »Se ti zdi, da je naloga pretežka? Koliko časa si jo pa do sedaj sploh že delal. Zakaj si čakal tako dolgo, da si prišel prosit za pomoč?«

Umik, sarkazem, humor: »No, no, pogovarjajva se raje kaj bolj prijetnega.«

»Sedaj ni časa za to. Vrnimo se k bistvu.«
»No, kaže, da je nekdo danes vstal z napačno nogo.«

19. letno srečanje STS: Pika Rajnar, Metoda EFT

Ste si kdaj zaželeli, da bi si lahko pomagali sami, kadarkoli, kjerkoli, ko se pojavi močna bolečina, ko vas v želodcu zvije od panike, ko se vam roke potijo od treme, ko se vam kolena tresejo od strahu pred vrati zobozdravniške ordinacije, ko najraje ne bi šli na nedeljsko družinsko kosilo, saj vse predobro veste, kako se bo odvijalo - v takih trenutkih smo sami in nihče nam ne more pomagati. Vse knjige, ki smo jih prebrali, vsa pamet, ki smo si jo nabrali v letih življenja, vse izkušnje nam v nekaterih trenutkih prav nič ne pomagajo. In za novo leto smo si spet obljubili, kako bomo prenehali z odlašanjem in končno že opravili tiste telefonske klice, napisali pisma, šli na obisk k ljudem, ki si jih želimo obiskati, shujšali za 5 kg, prenehali kaditi, si privoščili več časa zase, ampak.... nekako....tega ne uspemo storiti.... Z metodo EFT je to končno mogoče. In vse lahko naredite sami, in to celo presenetljivo hitro.

Se sliši predobro, da bi bilo res? Tudi meni se je zdelo. Po izobrazbi sem učiteljica matematike in zlepa česa ne verjamem, dokler ne preizkusim, da pa sploh preizkusim, mora informacija o tem priti iz zanesljivega vira, sicer se mi preizkušanje zdi zgolj potrata časa.

Metoda EFT je prišla iz takega zanesljivega vira in izpolnjuje vse obljube, ki jih da, in to TAKOJ, ne čez pet ali deset let. Končno se lahko znebimo vse navlake bolečih spominov, ki jih nosimo s seboj in jih ne upamo niti pogledati, saj ne vemo, kaj naj potem z njimi. Jaz sedaj vem, izveste pa lahko tudi vi.

Metoda EFT (Emotional Freedom Techniques) - Tehnike doseganja čustvene svobode združuje spoznanja vzhodne (energijski meridiani telesa) in zahodne (čustvene težave vplivajo na telesno zdravje) medicine. Med izvajanjem metode s konicami prstov tapkamo končne točke energijskih meridianov telesa, medtem ko smo uglašeni s svojo težavo – in s tem dosežemo čustveno razbremenitev, ki zelo pogosto posledično prinese tudi telesno zdravje.

Metoda je bila prvič preizkušena pri veteranih Vietnamske vojne, ki še po desetletjih živo podoživljajo slike in zvoke grozot, ki so jim bili priča, in ne najdejo miru kljub velikim količinam pomirjeval. Bila je zelo uspešna, posnetke teh tretmajev si je mogoče pogledati v sklopu 8-ih DVD-jev, ki so dopolnilo EFT priročnika.

Metoda je uporabna pri VSEH negativnih čustvih.

O metodi EFT najdete več na spletni strani:

http://eft-slovenija.tk

19. letno srečanje STS: Milena Mlakar, Zapor Uma

Za pomoč v stiski se že tretje leto usposabljam na Inštitutu Byron Katie iz ZDA in z malimi koraki delujem v Sloveniji. Študij bom zaključila naslednje leto spomladi. Letos sem v programu usposabljanja opravila pribl. 200 prostovoljnih ur (večino teh po Skypu na angleško govorečih področjih, četrtino pa z ljudmi v Sloveniji in Srbiji . Pri tem uporabljam Metodo "The Work of Byron Katie", ki jo mnogi primerjajo z metodo "sokratovega dialoga".
Prevedla in samozaložila sem tudi njeno knjigo z naslovom "Izprašaj svoje misli, spremeni svet", podnaslovila DVD z naslovom "Zapor Uma"

Člane STS sem osebno nagovorila in pozvala k naslednjim vprašanjem in razmišljanju ( ki predstavljajo le del vsebinea mojega usposabljanja):

ALI znam zares SLIŠATI ?

Ko res SLIŠIM, se ne poistovetim s težavami drugih, ampak ohranjam svojo psihično moč in jim tako lahko zvesto, iznajdljivo in srčno stojim ob strani ter verjamem v njihovo lastno modrost (pa naj bo še tako skromna v trenutni situaciji).

ALI pasivno poslušanje "žalostnih zgodb" prinaša spremembe ?

ALI pasivno poslušanje zares pomaga ?

KAKO zaupati v človekovo notranjo modrost in svobodno izbiro, ne glede na to, kako ogrožen se zdi na nivoju osebnosti.

ALI imam pravico dajati nasvete, če nisem vprašana – samo zato, ker je človek v stiski (načelo nevmešavanja)?

KAKO kreativno (in neustrašno) zastavljam vprašanja, da v posamezniku vzbudim bolj živahno odzivanje in interes, da prevzame odgovornost za spremembe (tudi najmanjše; (načela NVC - nenasilne komunikacije).

ALI globoko v sebi Jaz še vedno obsojam samomorilce, odvisnike, istospolno partnerje, zapornike itd. (medtem ko sem morda sama deloholik, ali pa sem ujeta v zapor predsodkov in demagogije).

ALI se Jaz še vedno bojim in izogibam določenim življenjskim temam, kot na primer duševna bolezen in smrt?

ALI se oklepam stališč, prepričanj, predsodkov, ki mi preprečujejo, da bi zares nevtralno in sočutno poslušala enkaovredno človeško bitje.

ALI lahko zares sama sebe "vidim" na drugi strani linije, tudi če nimam konkretne izkušnje? Star indijanski pregovor pravi: "Ne sodi človeka, če nisi vsaj 3 dni hodil v njegovih mokasinih."

Zaključek

Moje področje dela je sicer Um in raziskovanje uma .Pa vendar imam zelo enostaven in čustven pristop do človeka (ne glede na njegov status in položaj v socialnem okolju).
Čeprav uradno nisem psiholog, si štejem v čast, da imam tisti pravi občutek, tisto pravo mero čustvene inteligence in vpogled v "dušo", da mi ljudje dovolijo vstopiti v njihov svet in so večkrat kot odprta knjiga in ko jih zares poslušam, lahko tako "knjigo" berem med vrsticami ali onkraj besed ...

SKLEPNA misel je pravzaprav moja Želja:
Da me bo nekega dne za vse, kar sem investirala v svojo lastno transformacijo krize (15 let študija holistične psihologije in terapevskih pristopov in kar nekajkrat 10.000$) ogromno količino prostovoljne brezplačne podpore drugim ljudem (na delovnem mestu, doma, po privatnem telefonu, prijateljicam, znancem, hčeram) Življenje ustrezno tudi finančno nagradilo, poleg tega notranjega zadovoljstva in občutka izpolnejnosti, ki ima neprecenljivo vrednost.

Na svoji poti sem med drugim spoznala , da je včasih lahko tudi altruizem le "maska", za katero sem se včasih poskušala skrivati v želji, da bi si pridobila odobravanje, spoštovanje in ugled v svojem okolju takrat, ko ga nisem iskreno zaznavala v Sebi oz. takrat, ko se nisem zavedala dejstva , da je vsak človek Unikat.

Hvala, ker ste prisluhnili, Milena (ljubljanski "sokrat")

Posnetek Metode Dela Byron Katie (lahko poteka po telefonu) na: http://www.youtube.com/watch?v=fpbKmAIC16s

Njena spletna stran, ki sem jo prevedla v slovenski jezik in na tak način "plačala" prvo stopnjo izobraževanja: http://www.thework.com/slovene/

Moja spletna stran: http://www.thework.com/slovene/

19. letno srečanje STS: Renata Ažman, Terapevtsko pisanje

V procesu zdravljenja manične depresije sem od leta 1992, ko sem zbolela, poleg številnih medikamentov in psihoterapije preizkusila mnogo stvari, ki so mi bolj ali manj pomagale lajšati simptome moje bolezni. Po zadnji hospitalizaciji leta 2003 sem se lotila pisanja in napisala sem fikcijsko biografijo Japajade (Tuma, 2005), ki odslikava sliko moje tedanje manične realnosti. Ugotovila sem, da mi pisanje pomaga zlepiti razpršene delčke življenja ter da mi prinaša neke vrste olajšanje, če o svojih občutkih pišem. Tako je nastala Depra (Mohorjeva družba, 2007), dnevnik moje zadnje daljše depresije, ki je ob svojem izidu februarja 2007 vzbudila kar precej zanimanja javnosti. Dobila sem veliko pisem, v katerih se mi bralci zahvaljujejo, ker so v knjigi našli pogum, ki so ga potrebovali za premagovanje lastne depresije. Prevedena je bila tudi v angleščino in ob predstavitvi v Veliki Britaniji so me povabili v Center of Excellency in Interdisciplinary Mental Health Univerze v Birminghamu, kjer naj bi na srečanju z uporabniki psihiatrije govorila o svojih izkušnjah s pisanjem kot terapijo. Poglobila sem se v tematiko in tako je pod mentorstvom prof. Ann Davis, direktorice CEIMH in profesorice na Univerzi v Birminghamu, leta 2008 nastal program delavnic terapevtskega pisanja, ki ga uspešno izvajam. Program traja pet dni in zajema tri nivoje komunikacije: 1) komunikacijo s samim seboj, 2) komunikacijo s pomembnimi drugimi in 3) komunikacijo z javnostjo.

Komunikacija s samim seboj je temeljna komunikacija in od nje je odvisen naš pogled na svet, naš odnos do samega sebe in do okolice in tudi komunikacija z drugimi ljudmi. Na tej ravni nam lahko pomaga pisanje in ponovno branje dnevnika ali zgodbe. Ob pisanju čutimo olajšanje, do materije zavzamemo distanco, ob ponovnem branju pa lahko analiziramo sami sebe. Komunikacija s samim sabo poteka kot dialog z notranjim otrokom in je naše temeljno orodje v procesu resocializacije, ki je potrebna, če smo v procesu primarne socializacije v primarni družini ponotranjili nam škodljive vzorce (nisem dovolj dober, nihče me ne mara, nič ne naredim prav itd.). Z vztrajnostjo je mogoče te vzorce spremeniti, pisanje pa nam pri tem lahko zelo pomaga.

Komunikacija s pomembnimi drugimi je pomembna za našo umestitev v socialno mrežo in za refleksijo oziroma feedback, ki ga dobimo od drugih in na ta način vrednotimo sami sebe. Drug drugemu smo ogledalo, zato je pomembno, da nas ljudje, ki so pomembni za nas, sprejmejo. Da bi nas lahko sprejeli, nas morajo poznati in to lahko dosežemo na več načinov. Lahko s pogovorom, lahko pa osebi napišemo tudi pismo ali pa ji damo v branje zgodbo o travmatičnem dogodku. Če nas odnos z neko osebo obremenjuje, ga lahko deloma razrešimo tudi z verižnim pisanjem pisem, ki jih ne odpošljemo, ampak jih čez nekaj dni preberemo in vedno znova napišemo novega. To delamo toliko časa, dokler ne čutimo olajšanja v odnosu. Pismo seveda lahko tudi odpošljemo, vendar je priporočljivo, da ne prve verzije.

Komunikacija z javnostjo pomeni javno objavo zgodbe in odkrito govorjenje o duševni bolezni ali motnji in je terapevtska tako za avtorja zgodbe, ki z objavo pridobi še večjo distanco do svojih lastnih travm, kot tudi za bralca s podobnimi težavami, ki na ta način spozna, da se duševna bolezen ne dogaja samo njemu, kar je pogosto prepričanje. Posebej pomembno pa je javno pogovarjanje o duševnih boleznih zato, ker se na ta način zmanjšuje stigma, ki spremlja duševne bolezni že od pradavnine. Če so nekoč duševne bolnike zapirali za zidove psihiatričnih ustanov, jih danes družba šikanira in diskriminira na drugačne načine. S tem zdravi posamezniki v bistvu izražajo samo svoj strah pred lastno norostjo, projicirajo pa ga potem v ljudi, ki imajo diagnosticirano to ali ono duševno motnjo. Menim, da s tem, ko podiramo zid molka, družbi omogočamo, da nekoč v prihodnosti duševne bolezni in motnje sprejme kot del normalnosti, kar bi najbolj pomagalo ravno tistim, ki zbolijo, da bi se lahko bolj posvetili simptomom in se manj ukvarjali s sramoto in krivdo, ki ju prinaša stigma.

Terapevtsko pisanje je izjemno uporabna in učinkovita oblika samozdravljenja, ki v sodobni družbi postaja vse bolj pomembno, saj skrb za sebe in za svoje (tudi duševno) zdravje predstavlja temelj družbene odgovornosti 21. stoletja.

Zgodbe, ki jih med ostalim pišemo na delavnicah terapevtskega pisanja, so objavljene na www.depra.si.

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 2,
avgust 2009, letnik VII

NAVODILA ZA DOPUST, POČITNICE…

Spi, dokler moreš.

Beri knjige, ob katerih uživaš.
Igraj se – spusti ven svojega otroka.

Naredi, kar hočeš in kadar hočeš.

Prosi za malo nežnosti, ko jo potrebuješ.

Pozabi na dieto.

Zamenjaj svoj »look«.

Vzemi si čas za razvedrilo in občudovanje narave.

Odpri vrata srca vsem, ki bi radi vstopili.

Nadvse pa bodi srečen, neodvisen od problemov.

O Mravljici v podjetju

Nekoč je živela srečna in pridna Mravljica, ki je dan za dnem prihajala zgodaj na delo. Ves delovni dan je bila vesela in dobre volje in si je včasih celo požvižgavala vesele pesmice. Bila je srečna, da je lahko delala in njeni rezultati so bili odlični, toda glej ga, zlomka, delala je brez usmeritev, saj sploh ni imela nadrejenega vodje.

Zato je gospod Sršen, direktor podjetja, odločil, da taka situacija ne more trajati in je takoj zaposlil Pikapolonico, ki je imela veliko izkušenj z vodenjem. Prva skrb Pikapolonice je bila organizirati spremljanje prihodov Mravljice na delo in odhodov z dela. Vzpostavila je tudi sistem povzetkov in spremljevalnih listov. Zato je bilo potrebno zaposliti tajnico za pomoč pri pripravi dosjejev in poročil. Pajkovka, ki so jo v ta namen zaposlili, je kmalu vzpostavila sistem arhiviranja in postala tudi odgovorna za prevzemanje telefonskih klicev. Medtem je srečna in pridna Mravljica še naprej delala, delala in delala. Direktor gospod Sršen je bil navdušen nad poročili, ki jih je dobival od Pikapolonice in kmalu je začel zahtevati tudi primerjalne študije z grafikoni, pokazatelji in analizo trenda razvoja. Zato je bilo treba zaposliti Ščurka za pomoč direktorju in kupiti nov računalnik s tiskalnikom.

Kaj kmalu je začela srečna in pridna Mravljica pešati v svojem ritmu in se pritoževati nad vso papirnato vojsko, s katero se je morala po novem ukvarjati. Direktor je takoj uvidel, da je potrebno hitro ukrepati. Kreiral je torej novo delovno mesto šefa službe, ki bo poslej nadziral srečno in pridno Mravljico. Na novo delovno mesto so zaposlili Črička, ki je najprej zamenjal vse pohištvo v svoji pisarni ter zahteval nov ergonomski stol in nov računalnik z ravnim ekranom. Seveda je bilo za več računalnikov potrebno namestiti mrežni strežnik. Novi vodja službe je kajpak potreboval tudi namestnika (ki je bil, mimogrede, njegov pomočnik v prejšnjem podjetju) za pripravo strateškega načrta vodenja kot tudi proračuna nove službe. Medtem je postajala Mravljica vse manj srečna in vse manj pridna.

Morali bomo naročiti izdelavo študije o socialnem vzdušju in zadovoljstvu zaposlenih v podjetju, je strokovno ugotovil Čriček. Ko je nekega dne gospod Sršen, direktor podjetja, pregledoval številke, je ugotovil, da služba, v kateri dela srečna in pridna Mravljica, ni več tako rentabilna kot prej. Zato je torej prosil za pomoč najelitnejšo svetovalko, gospo Sovo, ki naj naredi diagnostiko in predlaga rešitve za izboljšanje stanja. Gospa Sova je po trimesečnem analiziranju razmer v podjetju podala naslednjo ugotovitev: "V podjetju je preveč zaposlenih!?" Direktor je ubogal priporočila in takoj odpustil Mravljico.

Se vam zgodba morda zdi znana?

Meditacija – vesele skrivnosti mojega življenja

Naslov smo si sposodili v enem od zapisov zadovoljnih samarijanov, ki so se udeležili zdaj že kar tradicionalnega vikenda v Ilirski Bistrici. Tokrat je meditacijo spremljala knjiga Gilberta le Mouëla » BOG V METROJU«.

..................................................

OKUS BETANIJE: Meditativni vikend v Ilirski Bistrici je zame vedno znova nepozabno doživetje, kjer si naberem novih moči in se naužijem globokega notranjega Miru. Prvič sem ta vikend preživela s samarijani in je zares nepozabno; ne samo, da sem bila tam z Njim in sama s sabo, ampak smo se tudi zelo povezali med sabo in za to priložnost sem zelo hvaležna.

Alenka iz Kranja

..................................................

Meditacija – vesele skrivnosti mojega življenja.

Poslušam zunanje zvoke, jih zaznavam in se umirjam. Pred mano se vrstijo slike lepih, veselih trenutkov mojega življenja. Joj, koliko jih je! Podoživljam te odnose, občutke, izkušnje. Blagodejno je vračanje v vesele skrivnosti mojega življenja. Doživljam brezpogojno Božjo ljubezen in utrjuje se mi samospoštovanje. Oboje mi je dragoceno.

Majda iz Ljubljane

..................................................

Veselje nad Življenjem in življenjem.

Občutek, da je dobro, varno, lepo biti v povezanosti.

Nežno zaupanje v Tistega, ki hodi z metrojem od postaje do postaje in je dobrohoten do vseh.

Dotik Lepote v dragocenih, enkratnih, "normalnih" ljudeh.

Pristne, čiste zgodbe, ki dvigajo pogled in pogrejejo srce.

Krisztina iz Ljubljane

..................................................

Lepo je bilo potovati z metrojem in srečati toliko zanimivih sopotnikov, ki si, vem, spet kmalu želijo potovati skupaj v kakšnem drugem vozilu, a z istim voznikom.

Helena in Bojan iz Ljubljane

..................................................

Letos je bilo še bolj sproščeno, kot po navadi ... koristno ... doživeto ... in zelo lepo!!!

Marija iz Kopra

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 1,
april 2009, letnik VII

Obletnica v Mariboru: 10 let dela in spominov

Bilo je drugega februarja leta 1999, ko je v Mariboru ob 11.05 prvič pozvonilo. Prostovoljka Marija se je oglasila: »Zaupni telefon, Samarijan, prosim.« Podružnica Društva zaupni telefon Samarijan je pričela z delom. Poleteli smo v nov dan, ko se je negotovost prenašala z radostjo in veseljem. Seme, ki sta ga posejala zakonca Žveglič s pomočjo Marije iz Selnice, je vzklilo in obrodilo sadove. Vstopati smo pričeli v domove, pred nami so se odpirali človeški svetovi.

V prostorih Karitasa na Strossmayerjevi 15 so se pričela prva šolanja, nadaljevala pa na različnih mestih. Prvo leto sta bili predsednici Marija in Anja, potem je prišla vrsta name, sedaj pa na Elizabeto.

Na začetku nas je bilo 29 in smo dežurali 8 ur, kmalu smo podaljšali na 12, 1. marca 2001 pa smo prešli na 24 ur, vse dni in noči v letu. Sedaj nas je 114, a še premalo, da bi prisluhnili vsem, ki potrebujejo uho za svojo osamljenost, stisko, strah, žalost, bolečino. Prostori, v katerih smo začeli, so bili kmalu pretesni in s pomočjo občine, ki nam je bila zelo naklonjena, smo se ob 3. obletnici podružnice preselili v primernejše. Leta 2005 je pričela delati tudi izpostava na Ptuju.

Naši prostovoljci prihajajo iz različnih krajev severovzhodne Slovenije. Vstajajo ob tretji uri zjutraj, da se pravočasno pripeljejo na dežurstvo in to vse na svoje stroške. Še več: za to plačujejo tudi članarino. Tako ta dobrodelna dejavnost dobiva svojo polno vrednost, saj temelji na ljubezni do drugega, deluje tiho in ne išče popularnosti. Doslej smo opravili več kot 130.000 pogovorov. To kaže, da so včasih zabrisane vse poti, nedosegljiva vsa srečanja in prijateljstva. Mi pa dajemo na voljo del tistega, kar potrebujejo drugi.

10 let dela in spominov je za nami. Spoznavali smo nitke življenja, veselja in gorja. Da smo vse to zmogli, smo potrebovali nadaljnja izobraževanja, supervizije in sprostitve. Bilo je obdobje plodnega druženja: pohodi, pikniki, ustvarjalne delavnice, čajanke s pogovori o knjigah za nego duše, poslušali smo pravljice, plesali, se učili jezikov in imeli skupino za samopomoč. Decembra smo se zbrali v Dominikovem domu na izobraževalno-razvedrilnih srečanjih. Pri organizaciji in pomoči so prizadevno sodelovali tudi drugi prostovoljci. Naj omenim le nekatere: Majdo, Mirana, Ervina ... Z druženji nadaljujemo tudi sedaj, saj so to najlepši trenutki, ko se zberemo v večjem številu, ko izmerimo »nebo in dalj«, ko zagori v naših dušah svetel plamen zaupanja, kar je za člane društva še kako pomembno.

Dežurstva pa nam odpirajo vrata v še neraziskane razsežnosti človeka. Tako podarjamo drugim to, kar si želimo tudi zase. Želimo prinašati ljubezen tja, kjer je sovraštvo, luč, kjer je tema in radost, kjer je žalost.

Naj zaključim s pesmijo naše prostovoljke:

Tam si. In tu. Sam. In z menoj. Povezana sva. Ko pripoveduješ, tvoja bolečina postaja manjša, ker jo znam deliti s teboj. Tvoji strahovi, nemoč in samota skozi besede izgubljajo moč. Slišim te in tolažim. Bolečino, strah, osamljenost – vse to poznam, ker je vse to že nekoč bilo moje.

Hvala.

Brigita iz Maribora

.....

Naše življenje, kot mozaik, je sestavljeno iz pomembnih in manj pomembnih utrinkov. Čas in minevanje izmerita vrednost posameznih dogodkov.

Zdi se mi, kot bi bilo včeraj. A vendar je preteklo deset let od dneva, ko sem prvič sedla k telefonu, da bi prisluhnila sočloveku v stiski. Če danes pomislim nazaj, me preveva prijeten občutek. Četudi je bilo kdaj naporno in sem že razmišljala, da bi z delom ob telefonu prenehala, sem vesela in ponosna, da sem vztrajala. V soboto, 14. februarja, na naši svečani proslavi, so bili moji občutki še posebej topli in prijetni.

Naj sklenem z mislijo: ljudje prihajamo in odhajamo, se menjavamo, Samarijan pa bo, kot rdeča nit, vedno obstajal.

Liljana iz Maribora

.....

Na sončen Valentinov dan smo se zbrali, da proslavimo 10. obletnico delovanja podružnice Samarijana v Mariboru.

Samski ljudje ta praznik pogosto imenujejo »dan zavedanja samskosti«. Sama sem se na ta dan, obdarovana z vrtnico, v družbi starih in novih obrazov, počutila srečno.

Bogat kulturni program in klepet ob kulinaričnih dobrotah se mi je pokazal kot primerna zahvala za moje desetletno letno delo na telefonu.

Miranda iz Maribora

.....

V mesecu februarju smo se skupaj spomnili tistega davnega leta 1999, ko je luč sveta ugledala mariborska podružnica zaupnega telefona Samarijan.

Bilo je nekega oblačnega dne, a v naših srcih je žarelo stotero sonc. Tudi na štajerskem koncu je posijal žarek upanja za vse tiste, ki v svojem življenju niso poznali topline ljubezni, ki je njihova srca okoval led … Kdo bi mogel zares prešteti, kolikokrat se je od tedaj tudi s štajerskega konca že zaslišalo: »Zaupni telefon Samarijan, prosim …«

Najprej smo jubilej obeležili z odprtjem slikarske razstave naše mariborske Samarijanke Milene. Milena se že dalj časa slikarsko udejstvuje in za njo je že vrsta uspešnih razstav. Njene slike so resnično vredne ogleda, saj pritegnejo tako s slikarsko tehniko kot tudi s slikarskim motivom. Preko slik moremo začutiti avtoričino mehko in toplo dušo. Spregovori o veličini presežnega …V kratkem kulturnem programu nam je sodelavka Ksenija tenkočutno interpretirala pesem Kajetana Koviča. Z njo se pesnik pokloni mestu pod Pohorjem, »… na severu te majhne domovine«, v katerem je bil, je in bo vedno dom njegovega srca. Program sta obogatili naša sodelavka Karmen na kitari s prijateljico violinistko. S svojim izvajanjem sta nas popeljali v neizmerljive višave duha. Razstava je postavljena v prostorih Samarijana 2.

Pozneje smo se nekateri zbrali še v cerkvi sv. Magdalene, da se tudi na ta način zahvalimo za vse, kar smo v teh letih prejeli, s prošnjo, da bi tudi v bodoče mogli biti trdna opora njim na drugi strani telefonske žice …

Srce praznovanja je bilo v soboto, 14. februarja. Naključje? Izbor dneva morda na prvi pogled izgleda naključen, vendar ni naključje, da smo praznovali prav na dan ljubezni, saj smo je Samarijani, ki smo zaljubljeni v življenje, v vseh teh letih preko pogovorov veliko prelili v srca klicalcev, katera mnoga so umirala na obroke. Glavni govornik je bil predsednik Franci, ki je v svojem kratkem, a toliko bogatejšem nastopu zaobjel bistvo obstoja Samarijanovega telefona. S posebnimi priznanji in zahvalo smo se spomnili tistih Samarijanov, ki so dejavni že vseh deset let od ustanovitve podružnice. V kulturnem programu je najprej nastopil dramski igralec Vlado Novak z odlomkom iz monodrame Govor malemu človeku. Program so obogatile še ljudske pevke iz Jakoba, dijaki škofijske gimnazije Antona Martina Slomška z recitalom, ter slušateljica prvega letnika glasbene šole – oddelek solopetja, ki deluje v okviru iste šole. Za zaključek sta prevzeli besedo še nekdanja predsednica Brigita, ki je orisala deset let delovanja, ter Elizabeta, ki nam je podala spodbudo in vizijo za naprej. Program sta dovršeno in skoraj igrivo vodila Alen in Cvetka. Sledila je krajša pogostitev, pri kateri ni manjkala niti slastna tort izpod spretnih rok naše sodelavke Danice. V sproščenem klepetu smo obudili mnoge že skoraj pozabljene spomine in še utrdili zavest o pripadnosti veliki družini samarijanov.

Ksenija iz Maribora

Novoletno praznovanje: Bleščeči sneg in topli ljudje

Obletnica v Mariboru: 10 let dela in spominov
Pričakal nas je bel sneg, obsijan s soncem. Lesketal se je kot biseri z dna morja. Daleč naokoli je bilo vse tiho. Pokrajina je počivala pod snežno odejo.

Priznam, da sem kar nestrpno pričakovala dan, ko naj bi se samarijani dobili na novoletnem srečanju. Že samo ime kraja, Medvedje Brdo, je bilo zame novo in me je pritegnilo. Spraševala sem se: "Le kje je to?" Kaj kmalu sem na zemljevidu odkrila skrivnost. Vesela sem, da ni predaleč.

Z otroško radovednostjo sem se v soboto zjutraj podala na pot. Pridružil se mi je še Alen in že sva krenila. Vožnja je bila prijetna, tudi zato, ker sva z Alenom klepetala. Ker se že dolgo nisva srečala, sva si imela veliko povedati.

Prvi postanek je bil v Postojni. Čutiti je bilo, da je zima tu doma z vsemi svojimi atributi. Zame je pravo doživetje, ko se dataknem snega, ko zavonjam mrzel severni zrak, ko je vse belo naokoli... in že se mi v spomin prikrade moje otroštvo. Vozim naprej, pa sva že v Logatcu. Še kratek postanek, nekaj informacij in vožnja po dolini, po dolgi ravni cesti, nakar se mi pogled ustavi na majhni cerkvici, ki stoji na vrhu hriba, vsa obsijana s soncem in kot da čaka le še na naju.

Najrajši bi se ustavila, izstopila iz avta in na ves glas izražala srečo, veselje, zadovoljstvo, da sem danes tu. Zavem se, da še ni pravi čas, zato vozim dalje, v klanec po ozki strmi cesti do Doma. Večina članov je že tam. Pozdravimo se in kmalu začnemo z delom.

Sobota je bila zanimiva, pestra, zabavna, bogata, prijetno doooolgaaa... Ponoči mrzla: -18 stopinj C.

Nedeljo smo začeli zgodaj. Še preden sem se dodobra prebudila, sem pogledala skozi okno in uzrla čudovito jutranjo zarjo. SOnce je pravkar začelo vzhajati. To je nekaj, kar se ne da kupiti. Nam narava kar zastonj ponuja. Dobimo se pri zajtrku, nato še nekaj aktivnosti, nekaj novosti in kosilo. Po kosilu odhod domov, čas slovesa.

Ni se mi hotelo domov, najrajši bi ostala tu, zato se odločim, da še nekaj trenutkov postanem in tiho, brez besed opazujem pokrajino. Sonce se je počasi začelo poslavljati, odhajalo je po opravljeni nalogi za ta dan.

Tako kot mi, pridni samarijani. Opravili smo svoje obveznosti...

Spomin na zasneženo pokrajino, na lesketajoče biserne zvezdice, na jutranjo zarjo, na čudovite ljudi, bo ostal še dolgo, zelo dolgo v meni in mi lepšal moj vsakdan.

Marija iz Kopra

.....

Skrbelo me je, ko sem izvedela, da je "silvestrovanje" v januarju, ko decembrska mrzlica dokončno izgine. Bala sem se, kako bodo ljudje to sprejeli in sem bila navdušena, da ima vikend tako veliko resne vsebine, da se je lahko zanj odločil prav vsakdo - malo dela, malo muzike, malo druženja - čudovit program! Pozneje sem se strinjala z mnenjem tistih, ki so rekli, da je bilo premalo časa za druženje in pogovor - vendar nobene točke letošnjega programa ne bi želela opustiti. Vse je bilo super.

Tudi nastanitev na Medvedjem Brdu je bila zame popolno presenečenje: mir, lepota in prijeten dom - res hvala tistim, ki ste vse to pripravili.

Eno samo vprašanje mi roji po glavi: ker je bilo premalo časa za pogovore in ker smo se tako težko razšli, bi morda prihodnja srečanja podaljšali, recimo tako od petka popoldne do nedelje popoldne... Več ljudi več ve, pa bi o tem vprašala še druge, kaj menijo.

Za letošnje srečanje pa: hvala, bilo je nepozabno in škoda za vsakogar, ki se ga ni mogel udeležiti.

Mira iz Ljubljane

.....

Novo leto z zamudo - tako sem poimenovala praznovanje samarijanov na Medvedjem Brdu. To pa ne pomeni, da smo kaj zamudili, prav nasprotno, za veliko prijetnih trenutkov ste bili prikrajšani tisti, ki se niste povzpeli na to prelepo planoto. Če tu domujejo tudi medvedi, ne vem. Nas pa je medved pozdravil (stoječ na zadnjih nogah) v dvorani, kjer smo imeli resnejši del srečanja. Naj kar na glas povem, da sem bila ves čas bolj naravnana na veselje kot na resnost, zato sem se tudi takrat, ko so predavatelji dali vse od sebe, prav prijetno imela. Da ne govorim o resnosti delavnic. Bojan je presenečen spoznal, da smo pravi mojstri v poslikavanju kozarcev za vlaganje. Iz njih so nastali zares pravljični lončki za lučke. Lučke smo bili tudi vsi drug drugemu, saj smo svetili pozno v noč, peli in plesali, kot se ob novem letu spodobi. Nič zato, če je bilo to NOVO LETO Z ZAMUDO.

Hvala Jasna, hvala Darja, hvala Bojan! Vem, da ste bili utrujeni, ampak ne brez uspeha.

Minka iz Ljubljane

.....

Izredno sem bila zadovoljna in vesela sem, da spadam k takšnemu društvu, kjer se lahko maksimalno sprostim, zaupam (morda preveč) in uživam v vsaki minutki.

Z največjim veseljem povem vsakemu, kako krasno in čudovito je bilo, tako organizacija kot tudi vreme in narava.

Mojca

.....

Vedno, ko se srečam s samarijani, se počutim čudovito, nimam nobenih zadržkov, vedno se kaj novega naučim za življenje, predvsem mi pa dosti pomeni, da sem lahko to, kar sem: jaz brez maske. Odkrito lahko prosim za nasvet ali kakršno koli pomoč, pogovarjam se lahko o stvareh, ki se jih v svoji okolici velikokrat ne morem. No, pa saj veste, kaj mislim. Tako sem se počutila tudi na novoletnem srečanju, ki je bilo povrh vsega še zelo poučno in seveda genialno organizirano!

Lejla iz Maribora

.....

Vedno znova ugotavljam, kako hitro smo lahko iz mrzle ljubljanske sivine v pravi zimski idili.

Sonce, sneg, modro nebo in pogled, ki zaplava nad vsemi težavami, ki smo jih pustili v dolini. Tako je bilo tudi na Medvedjem Brdu. Dobro pripravljen program - prav je, da smo včasih spet "učenci" in da se nas opozori na napake, da bomo bolj pozorni pri poslušanju naših klicalcev. Najbolj pa se me je dotaklnil uvod v mašo. Bilo je prijetno in nasvidenje čez leto dni!

Marija iz Ljubljane

.....

Moje prvo novoletno srečanje samarijanov. Včasih ti uspe v življenju spoznati posebne ljudi. Nekoga, ki ti spremeni življenje že s tem, da je postal del tvojega življenja... Nekoga, ki ti zna zbuditi občutek, da na tem svetu obstaja še dobrota. Nekoga, ki te zna prepričati, da obstajajo vedno nova vrata, ko se stara zaprejo in samo čakajo, da jih odpreš.

Samarijani so na tak in drugačen način vstopili v moje življenje in mi ga polepšali. Hvaležna sem tudi sama sebi za odločitev, stopiti na pot čudovitega in plemenitega dela.

Udeležiti se novoletnega srečanja samarijanov? To ni vprašanje, seveda!

Po napornem prvem januarskem delovnem tednu smo se v soboto zjutraj skupaj s Klaudio in Mileno podale na pot proti Medvedjemu Brdu. Ob prijetnem klepetanju je čas hitro minil in že smo se pričele vzpenjati proti cilju. Prekrasno sončno jutro, lesketajoča se belina snega sta nas spremljala do Doma Medved.

Že takoj ob prihodu sem začutila, da bo bivanje v domu prijetno. Hitro smo se razporedili in namestili v lepo urejene sobe in se spoznali z drugimi udeleženci.

Z nekaterimi sem se že srečala, večina pa so bili novi obrazi in takoj sem dobila občutek sprejetosti v veliko samarijansko družino. Resnično prijeten občutek.

Sledile so delavnice o poslušanju, sprejemanju, empatiji in pristnosti, s katerimi smo obnovili znanje iz našega izobraževanja. Za popestritev in obilico smeha sta poskrbela samarijana, ki sta na omenjene teme odigrala zanimive in hudomušne skeče.

Po okusnem kosilu je v lepem sončnem popoldnevu prijal kratek sprehod. Pot nas je pripeljala do turistične kmetije, kjer smo se ogrele s kuhanim vinom in pot nazaj je bila veliko lažja.

Pozno popoldne smo nadaljevali s pripravami na novoletno rajanje. Potrebno je bilo pripraviti hrano za lačne želodčke, ki smo jo prinesli s seboj, okrasiti prostore in smrekico.

V večerni toaleti smo se zbrali ob bogato obloženi mizi; ob okusni hrani in pijači smo se vrteli ob prijetnih zvokih našega "samarijanskega muzikanta", ki je z nami vztrajal vse do jutranjih ur.

Prijetno utrujeni smo legli k počitku. Zjutraj nas je pozdravil prekrasen sončni vzhod. Po jutranji telovadbi in pozdravu soncu smo se udeležili svete maše, ki je bila v bližnji cerkvici in me je zelo prevzela. Mašo so sooblikovali samarijani, bilo je zelo prijetno.

Po zajtrku je sledila še delavnica Tudi prostovoljec je samo človek. Pridružila se nam je psihoterapevtka Anita Kejžar Škulj, ki je poskrbela, da smo izkusili delo na sebi, ki ne utruja. Vaje z Anito so bile nekaj posebnega, tako kot sta bila posebna dneva našega druženja, ki sta se počasi bližala koncu.

Stiski rok, prijateljski objemi, tople besede... to je bilo naše slovo, vendar ne za dolgo, dobimo se v Mariboru na praznovanju 10. obletnice.

Med vožnjo proti domu, na Štajersko, smo se z velikim navdušenjem in prijetnimi občutki spominjale preteklih dogodkov in se veselile naslednjih.

K svoji družini sem se vrnila bogatejša za nove izkušnje, nova znanja, nova prijateljstva in za spoznanje, da je biti samarijanka moja prava pot. Prostovoljno delo me bogati in krepi moj osebnostni razvoj. Daje mi tiste posebne, drobne občutke zadovoljstva, ponosa in uspeha. Občutek, da zmoreš v odnosu do klicalca razviti občutek zaupanja, tudi prijateljstva, je neprecenljiv.

Majda iz Maribora

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 3,
december 2008, letnik VI

Novinci med nami: Kaj mi govoriš?

Z letošnjo pomladjo sem se včlanila v naše društvo. Udeležila sem se izobraževanja – usposabljanja za katerega lahko povem, da sem prav uživala tako v družbi vodij – mentorjev, kot tudi z ostalimi, takrat še bodočimi samarijani. Skozi teme, ki smo se jih dotaknili, smo se skušali približati – med drugim tudi tistemu nevidnemu, nezavednemu v nas – prikritim osebnim vzorcem, ki so nas v določenih, takratnih igranih situacijah, znova in znova opominjali, kako globoko so zasidrani v našo bit in koliko omejenosti nam povzročajo ter v nepotrebnih težavnih situacijah kličejo v naš vsakdan. Da, prav groteskno je bilo gledati in zazreti se vase, ko misliš, da ravnaš 'pravilno' in v skladu s seboj, kar pa se seveda ne odraža in ne izkaže vedno za dobro ali 'pravilno', do drugega – drugih.

Ko sem pričela s praktičnim delom na telefonu, se spominjam začetne zmedenosti in zdelo se je, kot da ne slišim, kaj mi sogovornik govori – tako zelo sem bila v tem, kaj bom rekla in pod pritiskom, ki sem si ga bila naredila v svoji glavi, da se ne 'osmešim' pred mentorjem, ki je bil prisoten ob mojem delu.

Pa sem imela srečo, saj je sogovornik, s katerim sem govorila, potreboval zgolj družbo za lahkoten pogovor in pozitiven pristop še nekoga drugega. In spet srečo, ker sem kaj kmalu ugotovila, da mentor, ki je ob meni, sploh ne daje vtisa, da me nadzoruje! Ko mi je uspelo v nekaj minutah napraviti odklop v svoji glavi, da me še nekdo posluša, je pogovor stekel v sproščen dialog.
Prav spomnim se, kako sem se še nekaj časa zahvaljevala 'bogu' za prvi klic, ki je bil istočasno tudi moja pozitivna izkušnja.

Seveda pa niso vsi klici prijetni in takšni, ki bi stekli. Znova in znova se opominjam, kako pomembno je poslušanje, še bolj pa, da sogovornika slišim – razumem in da sem pri tem tudi empatična. Danes vem, da me ravno tisti klici, ki so najzahtevnejši, ki me puščajo v dilemi in ko se dejansko tudi sama počutim popolnoma nemočno, oblikujejo in pomagajo pri osebni rasti. Kako pomembni so dejavniki, kot so smiselno zastavljena vprašanja, molčečnost, tišina, in potrpežljivost! Vzeti si čas in pustiti čas tudi drugemu, da se izrazi na svoj način. Na način, ki je njemu blizu, ki ga sam tudi najbolje razume. Skratka, sposobnost, uglasiti se s sogovornikom, kar je pri delu na zaupnem telefonu izrednega pomena, in da sogovornika vzpodbudimo k pogovoru, ne pa da ga izgubimo, četudi izražamo svojo nemoč.

Hvaležna sem za izkušnje, tako dobre, ko mi skozi feedback sporočajo, da zmorem, kot tudi manj dobre, ko mi kažejo in odpirajo vrata v druge, še neraziskane razsežnosti mene same.

Petra

Novinci med nami: Radost in negotovost

Moje celotno kratko "druženje" s Samarijanom je povezano s čustvi. Ko mi je Jasna omenila, da bi moje občutke podelila z drugimi, sem začela razmišljati, ali hočem svoja čustva podeliti. Hkrati sem se začudila, le zakaj me je Jasna nagovorila, saj sem si vzela že po nekaj mesecih "odmor". Sredi tehtanja
BI – NE BI, je misel, da lahko s tem razmišljanjem naredim sintezo dogajanj v meni in občutkov med dežurstvi, tehtnico nagnila na stran BI.

Začetno izobraževnaje – radost in veselje, pomešano z negotovostjo pred novimi začetki. Prvo dežuranje z izkušeno kolegico, metuljčki v trebuhu ob misli, da bi se sama javila na klic. In končno odločitev, da prevzamem klic – povišan adrenalin, suha usta, povečan srčni utrip, vznemirjenost, pa tudi strah zaradi neizkušenosti in neznanja, strah pred napakami, veselje in vznesenost ob koncu pogovora. Posamezne pogovore sem hitro pozabila, ponavadi že ob naslednjem klicu, najkasneje pa ob koncu dežurstava. Vedno pa se mi je eden od klicev vtisnil v spomin in me spremljal še kar nekaj časa. Seveda je bil po pravilu to pogovor, ki je v meni odprl že zdavnaj zaključene teme in ponovno odprl vprašanja, ob katerih sem morala prevetriti svoja stališča. Ponavadi so bili to pogovori o temah, za katere sem menila, da imam jasna mnenja in razščiščeno sliko. Pa se je izkazalo, da ni tako. To so bila osnovna vprašanja, vprašanja soočanja s smrtjo, odnosa do staršev, odnosa do bolezni. Skozi pogovor s klicalcem sem prihajala do novih spoznanj, moja stališča so se poglobila ali pa spremenila. Rada sem imela take pogovore, še posebej sem imela rada zaključke, ko sva s klicalcem odložila slušalko bolj pomirjena, včasih celo vesela in optimistična. Zase bi rekla, da celo vznesena, čeprav se to sliši kar nekam sladkobno in morda narcisoidno.

Potem pa se je zvrstil niz klicev, po katerih se je v meni razraščal občutek praznine in nemoči. Zdelo se mi je kakor, da sem vodnjak, kamor se zliva vedno znova vedno ista ploha besed. Ploha, ki nima namena razrešitve. Zazdelo se mi je, da ni namen klica in gostobesednja vsaj olajšanje klicalca. Po koncu takih dežurstev nisem bila jezna, bolj otopela in nesposobna komuniciranja s svojo okolico. In, kot vedno, je prišla pomoč. V obliki kolega, ki je dežural v sosednji sobi. Skozi pogovor sem se zavedla, da me je pomanjkanje izkušenj in napačno razlaganje empatičnega poslušanja pripeljalo v pozicijo pasivnega poslušalca, ki nima pravice zaščititi svoje lastne osebe s prekinitvijo pogovora. Pustila sem se vplesti v igro, ki jo je igral klicalec. In potrebovala sem samo dovoljenje, ki mi ga je dal sodelavec. Hvala.

Bila sem tudi jezna. Jezna ob klicalcih, ki so izkoriščali telefon za pogovore, ki sodijo na druge številke. V začetniški vnemi sem seveda spregeldala jasno razpoznavne iztočnice. Šele po daljšem razgovoru sem ugotovila, da klicalec pravzaprav pelje pogovor na področje seksualnosti. Na koncu takih pogovorov se je jeza pomešala z nasmehom nad lastno naivnostjo.

Zaporedje pogovorov, kjer sem se pustila vplesti v igro klicalca, me je peljalo k odločitvi, da potrebujem "odmor". Hkrati pa mi je to zaporedje klicev pokazalo, kako zelo pomembno je, da postavljam meje, da ostanem cela.

Dežurstva so bila in bodo zame čustven intenziv, skozi katerega sem in si bom košček za koščkom razkrivala svojo osebo.

Urša

Ob razstavi: Ob dolini reke Krke ali "Zeleno, ki te ljubim zeleno"

Življenje je kot reka. Včasih teče spokojno in mirno, drugič neustavljivo hiti, spet drugič teče živahno, veselo. A vedno teče. Brez prestanka teče.

Ali se znamo ustaviti v tem ritmu življenja? Mu znamo prisluhniti, ko nam govori – o lepoti, o enkratnosti, dragocenosti, včasih tudi o bolečini? Ali zmoremo razbrati sporočilo, ki ga skriva pod površino dogodkov? Ali sploh opazimo?

Karlovo pozorno oko je opazilo – kako se valovi igrajo v reki, kako sonce poljublja gladino, kako lep in mogočen je padec slapov, kako se dve reki združita v eno … Njegova spretna roka je enkratnost trenutkov ujela v objektiv, njegovo dobro srce pa je želelo bogastvo in lepoto reke – življenja deliti z nami. V petek, 21. novembra, nas je s svojimi slikami – fotografijami popeljal v dolino reke Krke in nam jo predstavil v vsej njeni razgibanosti in v vseh njenih barvnih odtenkih – modri, temno modri, sivi, temno zeleni, modrozeleni, zeleni …

Ko smo tako opazovali, smo imeli v mislih, kako je res potrebno, da imamo v življenju odprte oči, vsekakor pa pride prav tudi nekaj spretnosti (še zlasti v plezanju), ki pa je Karlu očitno ne manjka (saj v vodo pa le ni padel, kot je pripomnila naša Marija).

Še nekaj smo lahko opazili, kar je za nas Samarijane še posebej zanimivo in pomenljivo. Videli smo, kako vodna gladina lepo odseva resničnost sveta. Vse zrcali tako, kot je. Resnično in lepo. In to naj bi bilo tudi naše delo – odsevati klicalcem resničnost, kakršna je. Pri tem pa naj ne bi pozabili, kako pomembno je – odkrivati, odsevati, v sebi in drugih prepoznavati tudi lepe stvari. Hvala, Karel, za lepoto, ki jo deliš z nami!

Urška

Lepa beseda: Talisman

topla beseda
se usede vame
in me objame
kot vrvica
talismana
za vedno ostane
z mano
v njej se skriva
milina za mojo dušo
obraz za pogovor
in oči kadar
v temi nikogar ni

odkar se moj
obraz vidi
v tvojih očeh
se mi nasmiha
dragocen talisman
podaril si mi
sebe
misel nate
mi nariše
sončno nebo
noč se z zvezdami
obda
in jutro se razcvita
s poljubi

sneg v
krošnjah dreves
zimski talisman

Helena

Ob razstavi: Dolenjska lepotica

Velikokrat sem nemo hodil
ob njej in za njo,
jo opazoval, se z njo pogovarjal,
se napajal ob njeni lepoti
in si želel, da me takrat nihče ne moti.

Tedaj nisem mislil le nase,
ampak tudi na vas,
ki prav tako radi vidite
in doživite kaj lepega.

Vedno sem jo občudoval in spremljal
ter s spoštovanjem do nje –
ki me vedno znova privlači,
ko živahno pleše po kaskadah,
in se spokojno sprehaja med našimi polji,
mi je govorila in šepetala
svojo neizpeto, razgibano pesem –
sem jo takšno želel tudi ujeti v »camero obscuro«.

Dolenjsko modro-zeleno lepotico,
vedno polno presenečenj,
izzivalno, iz veka v vek tekočo,
v svoji razgibani strugi pojočo,
vam z veseljem predstavljam
njo, ki ji na obrazu modrine
piše
K r k a.

Karel

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 2,
oktober 2008, letnik VI

Odzivi naših klicalcev

Da si polepšaš dan,
kliči na Samarijan,
tam dobiš vse,
kar želelo je srce.

Če hočeš še lepši dan,
spet kliči na Samarijan.
Pogovor sprosti dušo in srce
in težave ti odnese vse.

Damjan

Moje »hribolazenje« po Pokljuški soteski

Darko nam je v vabilu obetal osvežujoč sprehod skozi sotesko v poletni julijski vročini, mi pa smo se zjutraj spraševali, če nismo poletja kar prespali. Gledali smo namreč v temno nebo, iz katerega je malce pršelo in le »smo al' nismo« zavest ter nekaj telefonskih klicev vzpodbude nas je pripeljalo na parkirišče v vasi Krnica.

Skupaj smo se odpeljali naprej in pršenje se je očitno ustrašilo naše dobre volje in – prenehalo. Vzpenjali smo se počasi, prijetno, skozi gozd, pozorni smo bili na vlažne korenine, obenem pa se nismo mogli nagledati dreves v prekrasnih zelenih listnatih oblačilih Hitro mi postane vroče, zaustavim se, da slečem majico, dohitevam ostale, ki stojijo okrog Karla in se čudim, kaj vse ve povedati. Pridem bliže – dobro jutro, Jasna! – Karel bere s table, kjer je vse lepo napisano…

Odpravimo se dalje, Darko nas pripelje pod steno in Jožica nam zelo lepo in preprosto razloži vzroke za raznolikost poraščenosti tal. Nato nas odpelje pod naravni obok, od koder je lep razgled na ostanke lesenih mostičkov – galerij. Pogled na vso to lepoto vzpodbudi Jožico, da nas nauči prelepo pesmico:

Ljubim sonce tako zelo,
ljubim sonce tako zelo,
ljubim sonce tako zelo,
tako zelo, tako zelo, tako zelo…

Odpravimo se naprej in prav tekmujemo v tem, kaj vse še ljubimo (seveda pa ne pozabimo na »ljubim sebe…«).

Povzpnemo se do nove votline in Karel ne bi bil Karel, če se ne bi podal na najbolj nevarne poti in preizkušal svoje sposobnosti plezanja in… Sem že navajena teh njegovih vragolij in me zanj ne skrbi, nam pa z njimi prinaša obilo smeha. Kot kasneje, ko na poti odkrije res lepega, velikega polža in ga želi fotografirati na prav poseben način. Mi smo že daleč naprej, on pa se še kar ukvarja z njim…

Strumno preplezamo ograjo (bravo mi!) in si na prijetni jasi privoščimo prigrizek. Nato nam Jožica pokaže štor, ki objema podmladek – mlado smrečico, kot bi ji govoril: »upam, da boš imela več sreče kot jaz…«. Mi pa imamo srečo, da sta z nami kar dva poznavalca in tako si z Darkom v razlagah kar podajata roki.

Izlet se počasi končuje, bližamo se avtom, samo še streljaj do njim imamo, ko začnejo padati prve kaplje. Pohitimo, sedemo vanje in ULIJE se kot iz škafa! Kasneje izvemo, da je bilo čisto blizu spet eno od letošnjih neurij, ki je odkrivalo strehe.

Na srečo je nam le pošteno opralo avte, ki so nas pripeljali na Bled, kjer smo izgubljene kalorije hiteli nadoknaditi z božansko dobro blejsko grmado. Razen našega Darka, ki je odhitel poslušati klicalce.

Naj na koncu napišem svoje občutke, ki so z menoj še dobre tri mesece po veselem druženju: izlet je lep, z veseljem pridem spet!

Jasna

Iz Samarijanove kuhinje: Višnjeva torta

Posebnost te torte je, da je ni potrebno peči.

Priprava:

25 dag keksov zdrobimo in jim primešamo 13 dag masla (kar s čistimi rokami). Vse skupaj potlačimo v model.

Zmešamo 30 dag skute (najboljša je pusta, ki jo odcedimo) in 3 jedilne žlice sladkorja v prahu. To naložimo na kekse.

Na skuto naložimo na lističe narezane mandlje (ni nujno, je pa dobro).

V 0,5 l sladke smetane zmešamo 1 kremfix (trdilec za smetano), 2 čajni žlički sladkorja v prahu in 1 zavitek vanili sladkorja. To naložimo na mandlje ali na skuto.

Na smetano naložimo izkoščičena višnje (iz kompota). V vodo od kompota zakuhamo 1 žele (lahko rdeč ali pa brezbarven) in ves čas mešamo. Ko zavre, odstavimo, počakamo 1 – 2 minuti in počasi polijemo po višnjah.

Torto damo v hladilnik za 24 ur.

Dober tek!

Samarijanovi izleti: Tolsti goli vrh - TOSC (2275 m), 28.9.2008

Vreme: sončno-oblačno, zgoraj – 2 stopinji, na Bledu 10 stopinj celzija

Planinci: vodnik Darko, Martina, Veronika, Matjaž in Ljuba

Pot: Iz Ljubljane smo startali ob 10 do šestih, Darko pa iz Žirovnice malo malo kasneje, avtomobile smo parkirali pod planino Konjščico, malo naprej od Rudnega polja, ob 7.30 smo odkorakali.

Martina nas je takoj zjutraj pogostila z odličnim domačim kruhom, ki ga je spekla prejšnji večer. Matjaž je povedal, da je moka bio in je njegov pridelek.

Med potjo navzgor smo srečali zelo malo planincev, kljub temu, da je pot proti Studorskem prevalu tudi pot proti Kredarici in Triglavu. Ob poti so nas pozdravljale bodeče neže, gorski arman in planike, čisto na vrhu Tosca pa ledene travnate ikebane. Živalski svet je bil tudi zanimiv, saj nas je takoj zjutraj prestrašil iz grmovja sokol ali morda kanja, pod vrhom smo videli jerebice in vrane, ki so nam jedle skoraj iz roke. Snega je bilo za vzorec nove zime.

Pogovori: med spoznavanjem smo najprej obdelali Samarijana in se pritoževali, kako je bilo obljubljeno lepo vreme, sedaj je pa oblačno, potem smo še rekli da Jasna ni naročila sonca, a kmalu za tem je sonček posijal izza oblakov in bili smo srečni. Pot je bila res srednje težka, sopihali smo navzgor in za pogovor je zmanjkovalo sape. Uživali smo ob prelepih pogledih.

Višinska razlika in čas hoje: rezlike je za 1000 m, vsega skupaj smo hodili 7 ur s postanki in malicami vred. Ob pol treh smo bili pri avtu in ob štirih v Ljubljani.

Okoliški hribi: Mali Draški vrh, Veliki Draški vrh, Viševnik, Ablanca, na vrhu Tosca smo občudovali pogled na Triglavsko pogorje s kočo na Kredarici in Planiki, v daljavi pogorje od Vogla do Ratitovca, Blegoša in Porezna in proti severu se je lepo videla soteska Krma.

Ljuba

Otrok in njegovi vzorniki

Motiv o vzorih, predvsem motiv o iskanju dobrega vzora, ni nov. Odkar se človek zaveda sebe, čuti in išče potrditev in odsev v drugem človeškem bitju. Pravimo, da človek ne (z)more (pre)živeti sam zase. Za svoj obstoj in razvoj potrebuje prisotnost Drugega.V ospredje človekovega doživljanja in odzivanja tako vstopa odnos. Šele v odnosnem doživljanju dobi naše življenje smisel. In to tudi tedaj, ali predvsem tedaj, ko gre za iskanje dobrega vzora.

Ker je evropska kultura nastala kot posledica prevzemanja idej, zbranih na grških temeljih, velja na tem mestu omeniti, da so Stari Grki svoje vzornike iskali v bogovih in polbogovih. Kasneje so se ljudje zatekali po »dober vzor« k puščavnikom in svetnikom. Med slednjimi gotovo zavzemata častitljivo mesto sv.Terezija iz Lisieuxa in sv. Frančišek Asiški.

Danes ljudje iščemo dobre vzornike v športnikih, v estradnih umetnikih in pomembnežih iz javnega življenja. Na povsem osebni ravni pa ostajajo naši vzorniki ljudje, ki so nas, s svojo držo (posnemanja vredno notranjo močjo) in ravnanjem, v povsem konkretnih življenjskih okoliščinah, prepričali in navdušili. Ko smo v njihovi prisotnosti začutili nenavadno (do tedaj osebno nepoznano) gotovost in željo: postati (n)jim podoben/ podobna in hkrati razvijati svojo enkratnost. In ko smo si, morda, prav tako v njihovi prisotnosti, postavili vprašanje, kje ima zgodba o dobrem vzoru in vzorniku svoj začetek…?

Novorojeno človeško bitje se porodi popolnoma nebogljeno. Posledično potrebuje dolgo obdobje nege in ljubeče pozornosti, da se »učloveči« do mere, ko preživi v svojem socialno -kulturnem okolju. Otrokova mati oziroma oseba, ki prva neguje novorojenca, je porok za otrokov zdrav psihični in fizični razvoj. Otroku predstavlja vir informacij, stimulacij in orientacij. Otrok preko matere in po njenem vzoru, vstopi v kontakt z zunanjim svetom.

V svoji nebogljenosti se otrok oklene materinega obraza in tako rekoč zrcali vse njeno doživljanje; veselje, navdušenje, strah, krivdo… Občutek, da je »na svetu na varnem in preskrbljen«, otroka v prvih tednih in mesecih vodi na pot postopnega samozaupanja in mu v življenju služi kot zvezda vodnica.

Gotovo je mama prva pomembna oseba, ki s svojo pristnostjo, z neposrednim telesnim kontaktom, razvija in krepi otrokov občutek sprejetosti in pripadnosti, vendar očetova vloga pri tem ni nič manjša. Nasprotno, oče s svojo prisotnostjo da otroku priložnost, da ta sprejme zunanja pravila in jih ponotranji.

Prve vzore otrok prejme v družini, v prvotni skupnosti, v kateri se opremi z vzorci sprejemljivega vedenja. Za majhnega otroka je to, kar izkusi in doživi pri starših, edino sprejemljivo, mogoče in pravilno. Zato ne gre pozabiti, da se otrok, kot najšibkejši člen v sklenjeni družinski verigi, žal, tudi najbolj občutljivo odziva na manj prijetna sporočila (zavračanje, nezdrava agresivnost ipd.), ki si jih družinski člani morebiti izmenjujejo med seboj.

Opremljen s prvimi vzori, dobrimi in manj dobrimi, otrok v šestem, sedmem letu »zakoraka v svet, ki se mu reče šola« in v katerem sreča drugega pomembnega vzornika – učitelja.

Učiteljeva vloga kot posredovalca znanja, danes, v dobi informativne družbe, ni več toliko pomembna kot pred sto, dvesto leti. Je pa še vedno, morda celo bolj kot kdaj prej, pomembna učiteljeva vloga kot vloga vzgojitelja. Ko vzgojitelj s svojim pedagoškim erosom stoji za izrečenimi besedami in skuša s potrpežljivostjo, pravičnostjo, doslednostjo in vztrajnostjo izdolbsti iz posameznega otroka najboljše kar v njem je. Saj, če kdo, potem je otrok neizprosen in precizen opazovalec, ocenjevalec in posnemovalec svojega vzornika.

In kako odločilna so za posameznikov osebnostni razvoj prva srečanja z učiteljem, pričajo številne in raznotere zgodbe ljudi, ko jih ti podoživljajo še daleč v odraslo dobo…

Otrok išče in najde svoje vzori tudi v družbi vrstnikov. V modernem času, ko ni več ti. razširjene družine, se prenekateri malček sreča z vrsniško skupino že v vrtcu. Otroci pridobijo vrstnike na dvorišču pred blokom, v soseski, na igrišču, v različnih neformalnih skupinah…

Otrok ob srečanju z vrstniki pridobi novo izkušnjo, ki bogato prispeva k razvoju njegove zrelosti. V vrstniški skupini se otrok nauči delovati brez zaščite odraslih, razvija in krepi določen interes, preizkuša lastno izvirnost, prodornost in prilagodljivost, izmenjuje stališča in krepi čustveni razvoj. In nenazadnje, a ne nepomembno, v vrstniški skupini se oblikujejo prvi intimni odnosi, ki so podlaga, nekakšna »predvaja« za odraslo intimnost.

V zvezi z vrstniškimi skupinami velja zapisati, da smo starši nemalokrat krivični, ko le-te ocenjujemo z nezaupanjem in bolj ali manj prikrito izražamo svojo bojazen za »dobro« naših otrok. Morda v naši skrbi nezavedno izražamo celo svoje ljubosumje, ker se otrok na nam nedostopen, a zanesljiv način, oddaljuje od nas in nakazuje, da njegova pota niso naša…?

Ko razmišljamo o otroku in njegovih vzornikih, velja na tem mestu omeniti tudi otrokov domišljijski svet. Vanj otrok vstopa preko poslušanja in prebiranja bogatih literarnih vsebin. S pomočjo palčkov, dobrih vil, prijaznih čarovnic in vitezov, postane tedaj njegova vsakdanja realnost manj trda. Preko namišljenih vzorov začne otrok realni svet doživljati globlje in intenzivneje. Z domišljijo opremljen majhen otrok krepi spoznanje, da dobro premaga zlo. In ko zunanje okoliščine, iz različnih vzrokov, ne nudijo dovolj varnega in sprejemljivega odzivanja, predstavljajo prav pravljični junaki otrokovo »preživetveno strategijo«. Osebe, ki so v otroštvu aktivno posegle po pravljičnih vsebinah, se kasneje, v odrasli dobi, v zahtevnih življenjskih okoliščinah, nemalokrat odzovejo z bolj domiselnimi rešitvami kot one druge, ki v otroštvu niso okusile moč pričarane lepote.

Starejšim otrokom in mladostnikom pravljični junaki seveda niso več dovolj. Hrepenijo in hočejo povsem zemeljske heroje. Njihovi vzorniki stojijo na odru, v konkretni podobi, obsijani s paleto neonskih luči. S svojo »celostno podobo« ponujajo mlademu človeku blišč svetlobe, ki osvaja. Fikcija na tem mestu prehiteva resničnost. Vendar se mladi v resnici nikoli ne želijo srečati z »vzorniki izpod žarometov«, kajti čudežna alkimija navdušenja deluje le v umetno osvetljenih prostorih in v fantaziji.

Kakorkoli razmišljamo o otroku in njegovih vzornikih, smemo na koncu zapisati: Otrok potrebuje vzor dovolj dobrih staršev, učiteljev, vrstnikov, resničnih in namišljenih literarnih junakov… Kajti svet, tudi otroški, stoji in se vrti, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi vred, prav zavoljo dovolj dobrih vzornikov.

In ko se zrel človek ozira na svojo prehojeno življenjsko pot, spoznava pomen in milost dobrih vzorov, ki jih je srečal na poti bodisi kot otrok bodisi kot odrasel… Spoznava, da dobri vzori, povsem konkretna srečanja z ljudmi, vselej bogatijo. Da je dobre izkušnje vredno ponotranjiti in kot dobro seme ponesti na vse strani neba, one druge, manj dobre, pa zavestno ovreči. In da smo samo ljudje, z vsemi človeškimi slabostmi navkljub, vendarle tudi, ali predvsem, iskalci smisla, torej tiste temeljne človekove kategorije, ki nam odstira namen našega bivanja.

Celjani, člani zaupnega telefon Sopotnik, so z letošnjim dvodnevnim srečanjem na Rogli, 20. in 21. septembra, z izbrano temo Pomen dobrega vzora, zaobjeli in zadeli široko, bogato in prepotrebno tematiko. In zato jim veljajo vse čestitke.
Milena Križnik Golavšek

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 1, junij 2008, letnik VI

Vtisi novih članov

Izpostavila bi pozitiven odnos mentorjev in udeležencev.

Najbolj mi je bilo všeč, da sem se prvič v življenju srečala s toliko podobno željnimi ljudmi, da smo bili pripravljeni govoriti o sebi, o svojih najbolj skritih občutkih in čustvih.

Najbolj mi je bilo všeč, da sem bila zelo sprejeta.

Najbolj sta se me dotaknili prijaznost in potrpežljivost.

Zelo mi je všeč, da se poudarja kultura dialoga in, da ima prav vsak možnost in dolžnost »povedati«.

Všeč mi je bilo, ker smo si vzeli čas za pogovor, ker je bilo ozračje zaupno in pristno, ker bom veliko odnesla za življenje, ker sem spoznala veliko prijetnih ljudi.

Všeč mi je bil entuziazem, strokovnost in pristnost ljudi, ki so vodili delavnice. - Pristnost in toplina je tisto dobro.

Način dela mi je bil zelo všeč.

Naučila sem se ogromno novih stvari.

Všeč mi je bilo, da je bilo zelo sproščeno.

Dobra vsebina programa in dober, pozitiven odnos in vodenje mentorjev.

Večer pri sv. Jožefu ali kako sem »pristala« pri Samarijanu

Že nekaj časa me je nagovarjala misel, da bi postala prostovoljka. Po internetu in časopisih sem iskala nekaj, kar bi lahko delala. Lahko delala pomeni, da bi poleg družinskih, osebnih in službenih obveznosti in radosti počela še kaj, kar ni plačano, kar je drugačno, povsem novo, nekaj, kar je za drugega, mojega bližnjega. V stiski. Kot sem bila, sem ali bom tudi sama. Nekaj za življenje, za boljši svet … Kar velike besede, kaj?

Da pa ni ostalo samo pri velikih besedah, ampak se počasi spreminja tudi v mala dejanja, je kriv neki običajen večer v februarju, pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani. Po sv. maši sem slišala povabilo, da se lahko udeležim predstavitve dela zaupnega telefona Samarijan. Kot naročeno, to pa me res zanima.
Kar veliko se nas je zbralo v sobi poleg cerkve – resda ne vem, koliko je bilo »starih mačkov« in novih muc, pa vendar sem srčno upala, da predstavitev ne bo kako dolgovezno in utrujajoče teoretično predstavljanje … in upanje je bilo izpolnjeno! Predstavitev mi je bila všeč. Všeč pa zato, ker je kar nekaj prostovoljk in prostovoljcev, ki že nekaj časa ali pa že zelo dolgo delajo na zaupnem telefonu Samarijan podalo lastno pričevanje o izkušnji dela na tem telefonu. Tako kot je. Brez leporečenja. Seveda, če izpustim prekrasno pesem, s katero nas je obogatila ena izmed njih in je vsekakor bila leporečna! Vsak je povedal na svoj način, iskreno, iskrivo, duhovito in tudi omenil tisto, kar je zanj boleče ter težavno. Vsekakor iz srca. In to je štelo in še šteje.

Zato sem danes tu. Med vami in po »hudem ukazu« Jasne se kot novinka nikakor ne upiram in izpolnjujem svojo samarijansko dolžnost v obliki tega kratkega prispevka. Vesela, da lahko in v upanju, da bom skupaj z vami samarijanka drugemu tudi jaz.

Topel objem,

Veronika

O801113

Sobica. Lučka na mizi.
Topel radiator in zaprta vrata.
Listki na steni, navodila, misli.
Na polici sveto pismo.
Literatura.
Rože v kotu. Police s knjigami.

Na telefonu pavza.
Zadnja moja misel: začenjam,
pomagaj mi, bodi z menoj….
In zazvoni.
V sobi mir, le jaz in ti,
ki sva se našla na 0801113.

Pozdravim, se predstavim.
Na drugi strani glas,
obupan, žalosten, trpeč…
Poslušam, kimam v telefon,
spoznavam glas,
ga v anonimnosti razkrivam,
izklopim simpatijo,
vključim empatijo,
poslušam, teče čas…

Oddahnem si, zapišem vse.
Pri sebi iščem potrditev,
v mislih zanj, za njo rešitev.
Potegnem diagonale,
si misli uredim,
počakam, da se vse v meni umiri.
Spet telefon zvoni….

Ester

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 3,
oktober 2007, letnik V

Na koncu vseh poti
dom,
na koncu vseh neurij
pristanišče,
na koncu vseh noči
zarja,
na koncu vseh sovraštev
ljubezen,
na koncu vseh obupov
upanje,
na koncu vseh smrti
življenje...

To misel br. Bernarda si napišem na listek vsako noč, ki jo preživim v dežurni sobi. Z željo, da bi znala res prisluhniti vsakomur, ki je v tej noči sam in potrebuje drugega človeka.
Posebno v tem jesenskem času, ko vse okoli nas nastaja velika tišina in so v njej skrita velika vprašanja življenja …
Na koncu vseh poti dom! Vsako človeško srce bi se umirilo v njem!

Zato želim sebi in vsem samarijanom, da bi zmogli vsaj za tisto uro pogovora klicalcu ustvariti dom v svojem srcu. Da bi se lahko vsaj malo pogrel, preden zakoraka v nov dan iskanja poti …

Mira

Utrinki Mariborčanke

Ženski radovednosti ni konca in tako sem skombinirala, uskladila, si organizirala življenje, da sem prisostvovala izobraževanju in čudovitemu srečanju. Hvala Beti in Samarijanu.

Pred peto uro zjutraj v soboto me je zbudila budilka in pognala sem se v akcijo urejanja, kuhanja kave in oblačenja. V nahrbtnik sem položila še vodo, kuhan in olupljen kostanj ter jabolčno pito. Pome se je pripeljala Beti z Dašo in Tamaro. Na Aljaževi ulici smo pričakale avtobus, srebajoč vročo in dehtečo kavico ter se veselile prihajajočih dogajanj. Med vožnjo smo prijetno klepetale, se smejale, dremale, poskusile jabolčno pito in opazovale črno nebo ter jesenski dež. V Postojno smo prispele ob 8.20 uri, se prijavile na recepciji, se namestile v sobe, popile drugo jutranjo kavico in sprejele čaj dobrodošlice z lepo mislijo ter programom dogajanja in harmonikaškim ansamblom, s katerim so nas sprejele gostiteljice. Dopoldan so bila tri predavanja, eno boljše od drugega ter priložnost za vpis na delavnico. Mikale so me vse, tako kot običajno - nič novega!

Med odmorom smo bili bogato pogoščeni z izbrano hrano in napitki. Hvala. Ta pogostitev nas je držala pokoncu do konca predavanj in kosila. Po kosilu smo poiskali topla oblačila in se po delavnicah odpravili na ogled jame Pivke in Črne jame. Bilo je božansko lepo, občudovanju naravnih stvaritev - umetnin kar ni bilo konca.

Pred večerjo smo našli čas za stilsko preobrazbo in se z otroško radovednostjo podali v jedilnico, kjer smo bili deležni večerje, srečolova in plesne glasbe. Zabavali, veselili in plesali smo do polnoči. Utrujeni, a zadovoljni smo se odpravili k počitku.

Nedeljsko jutro je bilo megleno, prikrivalo je pogled na lepoto dneva, ki se je obetal. Po jutranji negi in obilnem zajtrku se je prilegla še dišeča kava ter razprave, diskusije in izmenjava mnenj. Tudi dopoldan nam je naklonil predavatelje z obiljem znanja in izkušenj s področja etike, zakonodaje in vsakdanje realnosti. V odmoru sem si privoščila kratek sprehod na toplem sončku in Vida mi je pokazala čudovite skulpture živali iz mahu ob Pivki. Fascinantno in božansko lepo. Hvala tudi za to. Nato smo izpraznili hotelske sobe in prenesli prtljajo na avtobus. Predsednica STS Cvijeta Pahljina nam je predstavila še utrinke z Ifotes-a v juliju 2007 in njene vtise s tega srečanja ter nam priporočila udeležbo na Dunaju, kjer bo prihodnje srečanje. Predlagala je od 30-45 udeležencev iz Slovenije.

Irena

Komunikacija z odvisniki

V soboto dopoldne smo poslušali izredno zanimivo predavanje o komunikaciji z odvisniki. Predavatelj Miha Kravli dela z odvisniki v ambulanti, zato nam je iz svoje prakse podal kar nekaj izhodiščnih točk za naše osebno razmišljanje in s tem tudi za delo na telefonu.

Zasvojenost je bolezen, ki prizadane človekovo telo, odnose z ljudmi in sposobnost za produktivno življenje. Pri telesni odvisnosti govorimo o tem, da so droge in druga kemična sredstva vključena v telesno presnovo in tako postanejo za telo nujno potrebna. O psihični odvisnosti pa govorimo takrat, ko človek z omamljanjem obvladuje svoje čustveno življenje in odnose z ljudmi (odvisnost od računalnika, iger na srečo ...). Vse zasvojenosti sčasoma pripeljejo do enakih sprememb v možganih. Biti zasvojen več kot eno leto pomeni malo možnosti za popolno ozdravitev. Po tem obdobju lahko govorimo le o vzdrževanju abstinence.

Kdo je nagnjen k zasvojenosti?

Kdor ima dolgo časa občutek, da ni dovolj dober ter dolgo ne prejema pohval ali priznanj (npr. droge).

Kdor veliko sanjari (kaj vse bi imel) in ni pripravljen vložiti svojih moči v to, da bi v življenju kaj dosegel (npr. igre na srečo).

Kdor nosi globoko v sebi duševno bolečino, ki je ni sposoben deliti z drugimi (npr. tablete, delo).

Kdor se v odnosih z drugimi ni sposoben odzvati iz svojega bistva, saj ga ne čuti, ali pa ga skriva, ker se sramuje. V svojem življenju razvije sistem vlog in mask (npr. nakupovanje).

Pri zasvojenosti pride postopoma do: izgube družine, pojava hladnokrvnosti, izgube premoženja, zapadanja v kazniva dejanja.

Po končanih predavanjih smo se razvrstili v delavnice pri posameznih predavateljih. V delavnici pri g. Kravliju smo naredili nekaj praktičnih preizkusov. Eden izmed nas je predstavljal zasvojenca in je pokleknil na tla. Nekaj nas je stopilo okoli njega. Vsak izmed nas je predstavljal eno vrsto droge. Vsak je tistemu na tleh položil roko na hrbet, potem pa mu je voditelj naročil, naj vstane. Tega seveda ni mogel storiti. Vprašanje, ki nam ga je voditelj postavil, je bilo na prvi pogled zelo enostavno: Ta oseba vas je v svoji stiski poklicala, kaj ji boste rekli, kako se boste z njo pogovarjali? Kaj lahko mi kot svetovalci na telefonu naredimo? Skozi pogovor začutimo, kako velika je stiska klicalca in ga usmerimo, da si poišče pomoč.

Pri odvisnosti ni v stiski le odvisnik, temveč tudi tisti, ki ga obkrožajo. Mlad odvisnik pritiska na svoje prijatelje, od njih želi pomoč v denarju, prenočišče, zavezništvo ... Kaj se zgodi z odvisnikom, ki mu prijatelji zavzeto pomagajo? Ali je to zanj res pomoč? Kaj se zgodi z njim, če mu vsi obrnejo hrbet (tudi to situacijo smo v skupini zaigrali)? Marsikdaj je bolje, da odvisnik ostane sam in prej ko slej pade v težave z zakonom. Če se to kmalu zgodi, mu je še mogoče pomagati.

Na delavnici smo govorili tudi o metodah zdravljenja:

metadon – način nadzora odvisnosti – izvaja se v ambulantah, kjer se trudijo, da bi te osebe dobile tudi neko redno zaposlitev (za to je potrebno dobro sodelovanje ambulante z delodajalci):

komune – vprašanje, ki se poraja ob tej pomoči je, kaj se dogaja z osebo, ki po določenem času zapusti varno komuno in se mora vrniti v svoje prejšnje okolje;

ambulante – psihosocialna pomoč.

Največ bi se morali posvečati preventivi, ki se jo izvaja z različnimi delavnicami na šolah in s srečanji in predavanji za starše. Preventiva ima zelo dobre rezultate, ki pridejo do izraza predvsem pri večjih stiskah mladih, kot je npr. prehod iz osnovne v srednjo šolo. Pri preventivnem delovanju je potrebno biti predvsem vztrajen.

Preventiva je tudi dobra vzgoja v družini:

znati je treba ukazati, da otrok na-redi stvari, ki so zanj uresničljive;

potrebno je imeti nadzor, vendar ne s pozicije moči, ampak s pozicije sodelovanja – otrok dela ob meni in jaz z njim – pomagati mu, da si zastavi lastne cilje;
starša morata biti med seboj miselno naravnana (ne tekmujeta med seboj v izkazovanju ljubezni do otroka in eden drugemu ne izpodbijata avtoritete), saj le tako otrok ne bo mogel manipulirati z njima, onadva pa bosta zagotavljala, da bodo konflikte reševali sproti;

otrok ne sme biti »bog« v družini, kar pomeni, da je nedopustno, da vsa družina dela za otroka in se vrti okoli njega oz. vlaga vanj vso čustveno energijo.

Ob vsem navedenem se vprašamo, kakšna je odgovornost družbe in kakšna je naša osebna odgovornost? Začnimo delovati že s tem, da se nehamo pretvarjati, da problem odvisnosti v naši družbi ni pereč, predvsem pa s tem, da spremenimo osebno prepričanje, da se to nam ne more zgoditi. Odprimo oči in z besedo ter zgledom pokažimo prijateljem, otrokom, vnukom, nečakom ... kakšen je svet, v katerem živimo in kako naj v njem preživijo brez odvisnosti, s pravo voljo do svojega življenja in odgovornostijo do življenja drugih.

Mihaela

V ritmu dihanja

Vera in Vojko poskrbita, da se občasno povzpnemo na kakšno višino, p. Silvo in s. Martina pa sta nam zadnje dni marca omogočila sestop v nič manj čarobni svet naših lastnih globin. V samostanu Šolskih sester v Ilirski Bistrici se nas je zbralo kar okrog 30 samarijanov in še peščica mladih iz skupine Samuel, da bi ob meditacijah umirili telo in duha. Hvaležni smo našemu supervizorju, p. Silvu, da si je kljub zaposlenosti vzel čas za nas. Res pa je, da si je vso stvar zakuhal čisto sam in sicer s tem, da nas je z meditacijami okužil na supervizijah. Saj se spomnite, kako smo se šli biti tukaj, v tem trenutku, na stolu, ki me drži … Za logistiko je poskrbela s. Martina in sicer tako učinkovito, da to najbolje izrazijo Jasnine besede: «Tako neopazno je poskrbela za vse in vsakogar, da je nisi ne videl, ne slišal, pa je vse teklo kot namazano.« (Ko bi le lahko kaj takega rekli za naše politike! op.p.) Sobe so bile prijazne kot v nobenem hotelu in s hrano so nas sestre notredamke razvajale po dolgem in počez.

V ritmu dihanja smo se počasi umirjali in si tipaje utirali pot vsak v svoj notranji svet. Meditacije so bile
V ritmu dihanja krščansko obarvane, vendar nikoli tako, da ne bi tudi tisti manj verni mogli doživljati njihovih vsebin. Ob Kristusu in njegovem križu smo se vsi lahko srečali s svojo bolečino in svojim hrepenenjem, vsak s svojo življenjsko zgodbo. In še nekaj dragocenega se je dogajalo: čeprav je vsaka meditacija pravzaprav solo podvig, smo vsi ču tiliglobokomedsebojnopovezanost. Ni bili več starih in mladih, levih in desnih, takih in drugačnih. Vsi smo bili ena družina. Delili smo si svoja doživetja, prepevali in se imeli radi.
Pravijo, da je v današnjem svetu toliko osamljenosti, depresivnosti in samomorilnosti, ker smo družba brez korenin. Vse se dogaja na površini, vse je naravnano na videz, na storilnost, na pridobitništvo, skratka na imeti bolj kot na biti. Zato je toliko bolj pomembno, da se mi, ki delamo z ljudmi v duševni stiski, znamo kdaj ustaviti in prisluhniti sebi, da bomo sposobni prisluhniti še drugemu; najprej je potrebno začutiti sebe, da lahko začutimo tudi drugega in potem se v razgovoru zgodi tisto srečanje jaz – ti, ki je odločujoče in se ga iz knjig ne moremo naučiti.

Posebno doživetje so bile tudi maše, ki jih je p. Silvo znal oblikovati tako tenkočutno, da smo začutili, kako se njihov blagoslov razliva v naše življenje. Spominjam se zadnje maše na Cvetno nedeljo. Nekaj tega je bilo, kar se je učencem zgodilo na gori Tabor in ob koncu mi je čisto spontano prišla na jezik ista misel kot Petru: «Dobro je, da smo tukaj. Postavimo … šotore …« Nakar je p. Silvo izstrelil: «Kakšne šotore neki! Na vrt, pa kopat.« Njegov odgovor ni bil kaj dosti drugačen od Jezusovega: Dol z gore in na delo! Nabrali smo si nove energije za sebe, svoje bližnje in za tiste, ki nas kličejo. Ko smo se poslavljali, smo si obljubili, da bomo tako delavnico še ponovili.

Mojca

Na Vertovčevi poti

Letošnji prvi spomladanski samarijanski izlet v nedeljo,6.maja 2007, je bil namenjen spoznavanju Vipavske doline in njenih lepot. Odločili smo se, da obiščemo kraje strokovnjaka, ki je prvi pisal o vinogradništvu, vinarstvu in kletarstvu v slovenskem jeziku. Matija Vertovec se je rodil 1784 v zaselku Jakulini pri Šmarjah na Vipavskem. V duhovnika je bil posvečen leta 1807 v Gorici, kasneje pa je služboval v Vipavi, na Planini in v Podnanosu. Matija Vertovec je bil eden najpomebnejših slovenskih strokovnih piscev 19. stoletja. Napisal je knjigo o uporabni kemiji, (Kmetijska kemija, 1847), o astronomiji (Zvezoslovje, 1847) in o splošni svetovni zgodovini (Obča povestnica). Dal je pobudo za izdelavo Zemljevida slovenskih dežel, nekateri slovenski zgodovinarji pa domnevajo, da je Prešernu dal pobudo za Zdravljico. Odločili smo se, da obiščemo kraj njegovega rojstva in kraje njegovega službovanja, torej šli smo po Vertovčevi poti.
Zbrali smo se na Ustjah, pri hrastu, ki nudi senco prebivalcem in obiskovalcem že več kot dve stoletji. Ker smo bili optimistično razpoloženi, nas oblaki na nebu niso motili. Razveselili smo se vsakokrat, ko je sonce posijalo in nas pogrelo. Pot nas je vodila čez travnike v vasico Dolenje. Tu bi ob poti lahko občudovali nahajališče fosilov iz oceana, a smo pohiteli proti cerkvici sv. Marjete, ki je bila zgrajena v daljnem 17. stoletju. Nato nas je steza vodila navkreber in marsikateremu samarijanu je kapnil znoj s čela. Pri Nabojsu smo se ustavili in občudovali Trnovsko planoto,Čaven, Mali in Veliki Golak in na vzhodni strani planoto Nanos. Ko smo zapustili gozd, so nas pozdravili sadovnjaki cvetočih češenj in naznanili, da smo že na Planini. Ta kraj je dom vinske trte, dobrega grozdja in vina. Tu najbolj uspeva domača
sorta pinela, ki ima kraljevski okus. Občudovali smo pridne Planinke, ki so imele na oknih in v vrtovih polno cvetočih rož. Ker je pot mimo Marcev potekala po ravnini, smo ta čas izkoristili za spoznavanje rastlin, ki uspevajo na tem področju. Ivan je bil neutrudljiv botanik, včasih mu je priskočila na pomoč tudi Marija.

Točno opoldne smo prispeli na najvišji vrh našega pohoda, Ojstri vrh (422 m). Naše razpoloženje se je zelo dobro ujemalo z glasbo zvonov, ki je prihajala iz zvonikov cerkva iz Gabrij, Šmarij in Planine. Bil je tudi pravi čas za malico in počitek. Pecivo, ki ga je pripravila Marjanca, je dobro teknilo. Ker smo bili napolnjeni z energijo in veseljem, smo želeli čim prej priti do rojstnega kraja Matije Vertovca. Šli smo po neoznačeni poti in prišli v Vrtovče in ne v Jakuline. Tu je Vera pogledala na uro in v soglasju s pohodniki odločila, da pot nadaljujemo proti izhodiščni točki. Pot v dolino nas je vodila mimo Tevč in zaselka Uhanje, ki leži tik ob reki Vipavi. Ljudsko izročilo pravi, da so se po reki Vipavi vračali v domovino grški vojaki z ladjo Argo in so prav tu doživeli najhujšo preizkušnjo, saj so jim domačini pripravili zasedo. Dobro razpoložene nas je pri cervici sv. Janeza na Ustjah pričakal akademski slikar Silvo Fakuč in nas seznanil z zgodovino cerkvice in vasi. Čas slovesa so blagoslovile deževne kaplje.

Vekoslava

Zdrav duh v zdravem telesu

Ali Samarijani dovolj razumemo pomen tega pregovora? Ponovno sem se ob njem zamislila, ko sem nedavno tega prebrala zapis ob stoletnici rojstva Mihe Potočnika. On in njegov prijatelj Joža Čop, oba Jeseničana, sta znana alpinista, plezalca in gorska reševalca. Podobno kot mnogi planinci sta mnenja, da gorništvo dviguje človekovega duha, ga naredi odpornega in vztrajnega za premagovanje težav, odprtega za pomoč drugemu, vedrega in sproščenega. Sama sem Jeseničanka in se še dobro spomnim Joža Čopa, ki je s svojimi veselimi dovtipi vedno širil okrog sebe smeh in dobro voljo.

Samarijani večinoma nismo planinci, vsi pa vemo, da lahko svojega duha plemenitimo in poživljamo tudi s hojo v hribe ali s sprehodi v naravo, vsak po svojih zmožnostih. Vedno znova ugotavljamo, da pri pogovorih s klicalci v stiski potrebujemo veliko zdravega in vedrega duha, ki jim bo vlival veselje do življenja in življenjski pogum.

Za telesno in tako tudi duhovno osvežitev Samarijanov neumorno skrbita naša navdušena planinca Vera in Vojko. V soboto, 9. junija, sta nas povabila na Slivnico (1.114 m) nad Cerknico.

Dobili smo se na parkirišču pri Brestu v Cerknici. Samarijana Ivan in Marjanca sta bila tako prijazna, da sta me pripeljala do tja. V čudovito lepem junijskem jutru se nas je peterica (res samo peterica), mi trije ter Vera in Vojko, pričela vzpenjati. Midve z Marjanco sva si dajali poguma: jaz astmatičarka in obremenjena še z drugimi težavami pri hoji, Marjanca s podobnimi. Obema je bil že pred nekaj leti naložen šesti križ. Vera in Vojko sta uvidevno ravnala svoj korak z nami tremi upokojenci.

Med hojo po gozdu nam je Ivan, gozdarski inženir, poimenoval posamezna drevesa, razlagal razlike med vrstami borov in kazal zdravilna zelišča. Z Marjanco bi jih nabrali še več, če Ivan ne bi opomnil žene, da že s temi, ki jih ima doma, ne ve kaj početi.

Pod vrhom se gozd razredči, le tu pa tam so posamezne bukve, nenavadne in nižje zaradi vetrov. Za vse so bile presenečenje posebne vrste travniških bitij, ki so značilnost Slivnice, ker rastejo le še na Primorskem. Vera se ni mogla načuditi čredi konj in žrebičkov pod vrhom – skorajda bi hrzala skupaj z njimi – mladostni Vojko pa je navdušeno skakljal z enega mesta na drugega, da je lahko s fotografskim aparatom čim bolje ovekovečil zdaj konje, zdaj žrebička, pa spet cvetočo grmovnico in pobočje z lilijami.

Vera je v vabilu na izlet želela dežja, da bi se z vrha Slivnice pokazalo Cerkniško jezero v vsej svoji krasoti. Pomlad je bila sušna in jezero se je pokazalo v svoji drugačni krasoti: globoko pod nami se je razprostrla živo zelena ravnina, nežna in svetlejša od temačno zelenih gozdov Javornika, Snežnika, Nanosa ...

Hvala Veri in Vojku, da sem se lahko prvikrat v življenju povzpela na Slivnico in občudovala lepoto okrog sebe in pod seboj!

Da ne bi napasli le oči in nasitili duše, smo si s hrano in pijačo iz popotne torbe, dušo še “privezali”. Da bi bila dovolj močno “privezana”, sta si Vera in Marjanca naročili še znamenito slivniško palačinko s sladoledom, smetano in jagodami. Še coprnice, ki gledajo planinca s stropa in sten doma, so jima bili nevoščljive.

Ob slovesu pri avtu je Vera že imela pripravljen načrt za jesenski izlet: septembra bi šli na Krim, oktobra na Pokljuko, na Debelo peč, kjer bomo občudovali zlato rumene macesne.

V sušnem mesecu po poletnem dopustu sem si kupila pohodne čevlje in povsem osušila denarnico. Toda izlet na Krim je v mojo veliko žalost – odpadel. Prijavila se je samo moja malenkost!

Močno upam, da se ob jesenskih macesnih naužije lepote čim več samarijanov. Vsak izlet v prirodo nas lahko – podobno kot predavanja in supervizija – duhovno očiščuje in krepi.

Vanja

Veseli mariborski piknik

Neko majsko soboto smo se zbrali v gozdičku ob lovski koči v Račah. Prišli smo, da bi pokramljali, da bi se spoznali, zbližali in obogatili.

Bilo nas je več kot 30, nekaj tudi iz Ljubljane. Beseda je dala besedo in tako vse do večera, ko nas je odgnala bližajoča se nevihta. Vmes pa so prizadevni organizatorji poskrbeli za slastne dobrote z žara, ki smo jih poplaknili s štajersko kapljico, po želji tudi s sokovi.
Vzeli smo si čas za sprehod čez polje in skozi gozd. Kako je vse dišalo po pomladi! Pred nami je vijugala pot, ki je spominjala na tiste, ki jih iščemo s klicalci.
Bil pa je tudi čas za šale in kulturniprogram. Pozorno smo prisluhnili predstavitvi. Z vrvjo smo preizkusili svojo moč. Končno pa smo spoznali tudi dve pevki, Majdo in Karmen, ki sta sprožili pevski maraton. Iz pozabe so privrele narodne in nam ogrele srca. Vzdušje je bilo na višku. To je bil dan, ko so v nas oživele pravljice.program. Pozorno smo prisluhnili predstavitvi. Z vrvjo smo preizkusili svojo moč. Končno pa smo spoznali tudi dve pevki, Majdo in Karmen, ki sta sprožili pevski maraton. Iz pozabe so privrele narodne in nam ogrele srca. Vzdušje je bilo na višku. To je bil dan, ko so v nas oživele pravljice.

Le kakšno bi bilo življenje brez belih kamnov, peščenih steza, zvezdnatega neba ... in srečanj!

Brigita

Datum zadnje osvežitve strani: 15. julij 2010
© Društvo Samarijan, vse pravice pridržane
Število obiskovalcev od 1.1.2010: 25700

Glasilo Društva zaupni telefon Samarijan

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 1, april 2010, letnik VIII

Samarijanove delavnice: Belokranjske pisanice

Naši vtisi o delavnici

Slovo od našega supervizorja: Dr. Branislavu Cvetku v spomin

Samarijanov intervju: Doživetje je močnejše od bolečih nog

Novoletno srečanje samarijanov: Kjer te imajo radi takega, kot si

Samarijan informira: Trpinčenje in nadlegovanje na delovnem mestu oziroma mobbing

Saj ni res, pa je!

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 3, december 2009, letnik VII

19. letno srečanje STS

19. letno srečanje STS: Anita Kejžar Škulj, delavnica Razumem sebe, pomagam drugim

19. letno srečanje STS: Sanja Rozman, STRATEGIJE V KRIZNIH SITUACIJAH

19. letno srečanje STS: Alenka Tančič, Samomor – senčna plat sončne strani Alp

19. letno srečanje STS: Darja Butina, Starši in otroci – bitka ali premirje?

19. letno srečanje STS: Pika Rajnar, Metoda EFT

19. letno srečanje STS: Milena Mlakar, Zapor Uma

19. letno srečanje STS: Renata Ažman, Terapevtsko pisanje

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 2, avgust 2009, letnik VII

NAVODILA ZA DOPUST, POČITNICE…

O Mravljici v podjetju

Meditacija – vesele skrivnosti mojega življenja

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 1, april 2009, letnik VII

Obletnica v Mariboru: 10 let dela in spominov

Novoletno praznovanje: Bleščeči sneg in topli ljudje

Obletnica v Mariboru: 10 let dela in spominov

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 3, december 2008, letnik VI

Novinci med nami: Kaj mi govoriš?

Novinci med nami: Radost in negotovost

Ob razstavi: Ob dolini reke Krke ali "Zeleno, ki te ljubim zeleno"

Lepa beseda: Talisman

Ob razstavi: Dolenjska lepotica

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 2, oktober 2008, letnik VI

Odzivi naših klicalcev

Moje »hribolazenje« po Pokljuški soteski

Iz Samarijanove kuhinje: Višnjeva torta

Samarijanovi izleti: Tolsti goli vrh - TOSC (2275 m), 28.9.2008

Otrok in njegovi vzorniki

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 1, junij 2008, letnik VI

Vtisi novih članov

Večer pri sv. Jožefu ali kako sem »pristala« pri Samarijanu

O801113

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 3, oktober 2007, letnik V

Utrinki Mariborčanke

Komunikacija z odvisniki

V ritmu dihanja

Na Vertovčevi poti

Zdrav duh v zdravem telesu

Veseli mariborski piknik

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 1,
april 2010, letnik VIII

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 3,
december 2009, letnik VII

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 2,
avgust 2009, letnik VII

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 1,
april 2009, letnik VII

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 3,
december 2008, letnik VI

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 2,
oktober 2008, letnik VI

Izbor člankov iz glasila Samarijan številka 3,
oktober 2007, letnik V