BESEDE SAMARIJANOV

Besede samarijanov

Samarijanka sem postala leta 1999, ko se je v Mariboru ustanovila podružnica. Hvaležna sem sodelavki, ki me je nagovorila, da sem storila korak ter se priključila prvi skupini prostovoljcev, ki so se izobraževali v Mariboru. Bila je zima, v prostorih je bilo mrzlo in zeblo nas je. Ogreli smo se ob Marjanovih besedah in enkratnem Pavlinem čaju s krofi. Imela sem občutek, da sem postala član velike družine in se prvič zavedala, kaj pomeni beseda prostovoljec. Kasneje sem spoznala, da prostovoljstvo ni samo dajanje. Delo na telefonu bogati in lepega dne spoznaš, da dobiš več, kot si dal. Sedaj že nekaj mesecev ne dežuram. “Dopust” mi je omogočil pogled z razdalje na moje delo. Vesela sem, da sem postala samarijanka. Hvala vam!

Slavica – izpostava Ptuj

Ko sem se pripravljala na odhod s svojega delovnega mesta, sem veliko premišljevala, kako bi še naprej delala za dobro sočloveka in s tem ostajala med ljudmi. Ob ustanovitvi Samarijana sem takoj začutila, da je to tisto, kar iščem. Na Samarijanu delam z veseljem, čeprav se pogosto, ko poslušam klicalce, počutim zelo nemočno. Še vedno nosim s seboj obupan klic 32-letne matere treh otrok. Klicala je ob enih ponoči z neke samotne gorske kmetije. Njen pijan mož – lovec ji je grozil z nabito puško.

Marija – izpostava Kranj

Začetki mojega dela pri Samarijanu segajo tja v leto 1998, ko sem se na povabilo Marjana udeležila jesenskega izobraževanja. Vabilo za sodelovanje je prišlo na župnijsko Karitas, kjer sem takrat delala. Dela pri telefonu do takrat nisem kaj dosti poznala, sem si pa želela pridobiti predvsem znanje, ki bi mi koristilo pri reševanju stisk ljudi, ki so vsakodnevno prihajali na Karitas. V času šolanja sem bila zelo navdušena nad načinom dela oz. izobraževanja. Vedno bolj sem ugotavljala, da je prav to znanje tisto, kar sem pri svojem poklicnem delu z ljudmi pogrešala. A do misli, da bi delala pri telefonu, sem bila vse do konca zelo v dvomih in strahu. Vendar sta nas Pavla in Marjan spodbujala in navduševala za poslanstvo. Tudi hospitacije sem opravila pri dveh zelo prijaznih, samozavestnih in zaupanja vrednih samarijankah. In – začela sem dežurati. Še danes mi ni žal, čeprav sem že večkrat imela tudi krizo – iz različnih vzrokov. Ampak vedno sem začela znova, čeprav sem se odločila prenehati.

Danes, po vseh teh letih pa skoraj z gotovostjo lahko rečem, da samarijanka nisem zgolj po naključju. To je prav gotovo posebno obdobje v mojem življenju. Koliko znanja in izkušenj sem pridobila na predavanjih, seminarjih, supervizijah. Koliko izkušenj in bogastva sem prejela prav od klicalcev, s katerimi sem delila njihovo stisko in trpljenje, pa tudi srečo in veselje. Ob njih sem spoznala, da je dajanje samega sebe bližnjemu res največ, kar mu lahko podariš.

Samarijani pa smo “samarijani” tudi drug drugemu. Številna prijateljstva, ki so se stkala pri našem delu, pričajo, da tudi mi lahko drug drugemu prisluhnemo. Lepo je, če tudi nas kdo posluša na drugi strani; če smo tudi mi klicalci, ne na številki 080 11 13, ampak kako drugače; če vemo, da nas oni drugi sprejme in deli z nami srečo, pa tudi žalost. Tudi to je osrečujoče.

Najljubši dogodek – to mi pomeni vsaka, še tako skromna zahvala klicalca na drugi strani, da sem mu vsaj malo polepšala minute, vlila pogum v prihodnost, predvsem pa dala vedeti, da smo mu ob vsakem času na razpolago.

Novim sodelavcem želim veliko poguma, vztrajnosti in zavedanja, da bodo mogoče več dobili kot pa dajali.

Marjana – izpostava Trbovlje

Odločitev, da sem pri Samarijanu, je bila odvisna od odločitve, da želim rešiti svet. Že od malih nog nisem maral krivice, zanimivo da predvsem, če se je dogajala drugim. Poskušal sem jo odpravljati, večkrat tudi na svojo škodo. Vedno in res vedno se je, četudi leta pozneje, izkazalo, da sem na račun male škode sam pridobil. Z leti sem spoznaval tudi različne vrste ljubezni, ki pa koreninijo v enem. Ljubezen do mame, ljubezen do sebe, ljubezen do žene, ljubezen do otroka… Zagovarjam tezo, da bi morali imeti za vsako vrsto ljubezni svojo besedo. Tako kot imajo Eskimi za sneg skoraj sto izrazov. Tudi to bi pomagalo, da bi spoznali, kako pomembno je to čustvo. S prostovoljstvom na Samarijanu dobivam jaz sam velikokrat več, kot dajem. To mi pomaga loviti ravnotežje med mojo manj izraženo naravo čustev in izrazito tehniško naravnanostjo. O reševanju sveta pa tole: navaden človek je nekoč šel k največjemu modrecu po nasvet, kako naj začne reševati svet. Ta mu je odgovoril, naj doma neha loputati z vrati.

Matjaž – Maribor

Bilo je nekoč pred desetimi leti…Lahko bi se začelo kot pravljica, a zame je bila takrat realnost – zaključek nekega aktivnega obdobja in iskanje nečesa novega, kar bi mi obogatilo življenje. Kot bi nekdo vedel, se je pojavil Samarijan. Bili so dvomi v meni: ali je to tisto pravo, ali bom našla to, kar iščem. Očitno se je to zgodilo. Še vedno sem tu, našla sem zase bogastvo v dobrih ljudeh, ki jih srečujem ob zanimivih predavanjih, na supervizijah, pa tudi na prijetnih srečanjih. Ne smem pozabiti na klicalce, ki so me naučili, da gledam na življenje širše in bolj tolerantno.

Po desetih letih lahko rečem, da se je res zgodila pravljica, ki jo je začel Marjan, seveda s pomočjo svoje sopotnice, da je združil toliko ljudi; potrebnih je res veliko ljudi.

Rečem lahko le še to: Rada te imam, Samarijan.

Rozi – Ljubljana

Bila je zgodnja ura. Dežurala sem šele drugič pri telefonu. Veke sem imela rahlo priprte. Nisem bila popolnoma budna. Pozvonil je telefon in na drugi strani se je oglasil moški, ki je odločno povedal, da se bo ustrelil. Naj si nikar ne mislim, da govori prazne besede, kajti pri sebi ima puško in bo naredil konec trpljenju, ki ga je doletelo. Zapustila ga je žena in odpeljala s sabo dva majhna otroka, na katera je zelo navezan. Zapravil je posestvo in to jutro se je le težko zbudil po celodnevnem popivanju.

Poizkušala sem se spomniti, kaj smo se naučili na šolanju. Tolažba, da bo še vse dobro, ni pomagala. Stiska je bila na obeh straneh telefona vse večja. Po daljšem pogovoru sva se dogovorila, da bo z mojo pomočjo napisal ženi čestitko za rojstni dan, ki bi morda pomagala, da bi se vrnila domov. Ta moški je naš klicalec že deseto leto.

Za delo na telefonu sem se odločila potem, ko me je prijateljica vprašala, kako bom preživljala čas, ki ga bom imela na voljo po upokojitvi. Povabila me je, naj se ji pridružim pri šolanju za to delo. Dvomila sem, da sem oseba, ki bi to delo opravljala. Prijateljica me je vzpodbujala, da sem si zagotovo nabrala izkušenj in potrpežljivosti pri delu z bolnimi ljudmi in naj se kar odločim.

Stiske naših klicalcev so me še bolj naučile sočutja do ljudi in sprejemanja raznovrstnosti življenja. Zadovoljna sem, če sem komu vsaj za nekaj časa pomagala iz težav.

Tinka – Ljubljana

V vseh letih dežuranja na Samarijanu se je nabralo kar precej sprejetih klicev. V spominu mi najbolj ostajajo tisti, ki so se zgodili na začetku mojega dežuranja.

Med prvimi je bil klic dekleta blizu tridesetih, katero je prevaral partner, ki ga je, kot je dejala, iskreno ljubila. V trenutku, ko je izvedela za njegovo prevaro, se ji je podrl svet. Bila je tako jezna, da bi najraje šla na konec sveta in ga za vedno pozabila, hkrati pa ga je ljubila in si ga ni želela izgubiti. Med pogovorom je dejala, da je Samarijana poklicala le nekaj minut po dogodku, z željo, da ji rešimo problem, saj ga sama takrat ni bila zmožna rešiti. Odgovor na vprašanje pa je želela imeti takoj. Svetoval sem ji, naj si vzame čas (teden, dva…) in razmisli o “plusih” in “minusih” v tem odnosu, naj poišče tiste stvari, ki so pozitive in tiste, ki so negativne in naj si jih zapisuje. Mogoče ji bo to pomagalo pri njeni odločitvi.

Čez dober mesec je zopet poklicala in povedala svojo odločitev. Hvaležna je bila za nasvet, naj o vseh možnostih dobro premisli in se šele nato odloči o naslednjih korakih.

Bojan – Ljubljana

Bilo je v decembrskih dneh, ko je zame zasvetila luč samarijanskega izobraževanja. Prišla sem iz gole radovednosti in ostala od prvega trenutka.

Pri svojem delu spoznavam, kako v besede vnašam svoj pomen, kako s poslušanjem in pogovarjanjem gradim mostove do drugih, kako enostavno lahko podarim veliko lepega, če prisluhnem srcu: otroško veselje, mir in zaupanje. Toliko poti vodi do modrosti in srca: na samarijanski sem jaz. V tem vidim največje bogastvo, to me radosti. Vedno imam več, potem ko nekomu nekaj dam. Če prines