Članki o društvu SAMARIJAN
Deset let zaupnega telefona Samarijan na brezplačni številki 080 11 13
Tekst: Renata Ažman
Objem po telefonu
Črna gluha noč je bila. V prsih me je žgalo od bolečine, iz minute v minuto se mi je bolj zdelo, da padam nekam globoko v samoto in brezup. Bila sem v depresiji in želela sem si slišati človeški glas. Živo bitje, da mi pove, da bo tudi te noči enkrat konec in da bo že jutri zjutraj morda vse dobro. Nisem hotela nikogar buditi, pa sem poklicala številko, na kateri sem vedela, da se bo nekdo oglasil. »Zaupni telefon Samarijan. Prosim?« sem zaslišala reči prijazen ženski glas ob petnajst minut čez tri zjutraj. Povedala sem, zakaj sem poklicala, kaj me teži. Poslušala me je. Se pogovarjala z mano. Prijazno, nežno, razumevajoče. In po dvajsetih minutah pogovora sem pomirjena zaspala. Nikoli po tistem nisem več poklicala. A če bo treba, bom spet.
Hvala! Hvala, ker ste.
Biti tam
Prvi slovenski telefon, ki je deloval neprekinjeno 24 ur na dan, podnevi in ponoči, ob praznikih in nedeljah, ob vsakem vremenu in ne glede na vse, je bil prav Samarijan. Pred desetimi leti so se na številki 080 11 13 začeli oglašati prostovoljci, ki so imeli za sabo temeljito strokovno usposabljanje in oglašajo se še danes. Takrat, pred desetimi leti, jih je bilo skoraj sto, zdaj jih je 377. Biti Samarijan pomeni biti dober človek. Pomeni prostovoljno osemurno dežuranje vsak mesec, brez plačila in brez vprašanj. Pomeni nenehno izobraževanje, spoznavanje človeških usod in stisk, tudi takšnih, ki se te dotaknejo. Predvsem takšnih. Pomeni poslušati o samomoru, nasilju, zlorabah, stiskah, samoti, žalosti, brezupu. Pomeni … biti tam. Za nekoga, ki te morda ta trenutek zelo potrebuje. Tvojo tolažbo, tvojo roko in ramo, na kateri je dovoljeno jokati. Pomagajo vsakemu, ki pokliče. Ne sprašujejo za starost, poklic, bogastvo ali ime. Nikogar ne obsojajo, nikomur ne solijo pameti ali ga celo v kaj prepričujejo. Samo so.
Predno se ubiješ, pokliči!
Zanje je pomembno samo to, da si človek v stiski, človek, ki mu je treba pomagati. In ta občutek, pravijo prostovoljci pri Samarijanu, je neprecenljiv. Občutek, da si bil ob pravem času za nekoga tam. Za nekoga, ki te je potreboval. Ki je potreboval tvoj objem, pa čeprav samo po telefonu. Do zdaj so zabeležili preko četrt milijona pogovorov, še dvakrat več pa klicev, ko je bila linija zasedena. Telefon seveda nenehno zvoni, pogovori trajajo od nekaj minut pa do šestih ur, kolikor je doslej trajal najdaljši pogovor. Nekaj jih je, ki pokličejo vsak dan, večkrat na dan. Prostovoljci jih že poznajo. Postali so prijatelji, čeprav ne taki pravi, ampak telefonski. Pravih imen prostovoljcev ne boste nikoli izvedeli, tudi jaz jih nisem. To so ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo z drugimi in drugačnimi stvarmi, imajo svoja življenja, svoje družine, svoje ljudi. Delček sebe pa podarjajo tistim, ki to pomoč najbolj potrebujejo. Žalostnim in osamljenim, trpečim in ubogim.
»Prvi tak telefon na svetu je davnega leta 1953 v Londonu ustanovil anglikanski duhovnik Chad Warach,« mi pove Jasna Semibratov, strokovni vodja društva Samarijan. Pastor Chad Warach je nekega dne dobil pismo fanta, ki se je nekaj dni prej vrgel v reko in utonil. »Če se mi bo na poti do reke samo eden nasmehnil, se ne bom ubil,« je pisalo v pismu.
Vase zaprti Slovenci
Prav takšno, kot se je malo manj kot pol stoletja kasneje rodilo v Ljubljani. Dolgo ga je vodil glavni pobudnik in ustanovitelj Marjan Žveglič, lansko pomlad pa ga je na tem mestu zamenjal Franc Suhadolnik, prostovoljec in upokojeni direktor. »Postati Samarijan je pika na i v tvojem notranjem dogajanju, ko se enkrat odločiš, da boš pomagal ljudem. Življenje je pač sestavljeno iz uspehov in neuspehov in v tem primeru včasih potrebujemo pogovor s prijazno osebo, roko pomoči v obliki toplega, prijaznega glasu in pozornega poslušalca,« pravi Franc Suhadolnik, ki je zelo ponosen na to, da je predsednik Samarijana. Prostovoljci iz društva so med sabo zelo povezani, delujejo kot ena velika družina. Občutek pripadnosti je pomemben za kvalitetno in iskreno delo, kar dežuranje pri zaupnem telefonu vsekakor je.
Slovenci smo, pravijo prostovoljci, zelo vase zaprti. Za štirimi stenami naših stanovanj se dogajajo zelo težke in hude stvari, ki pa jih navzven nekako uspemo prikriti, kar nas veliko stane. Težko prebolimo napake in padce. Nepripravljeni smo na udarce usode, ker življenje jemljemo preveč površinsko. Ob najmanjšem problemu se nam zdi, da bo konec sveta in temu je krivo, ugotavljajo, kronično pomanjkanje samozavesti. Najbolj pa nas pestita depresija in osamljenost. Zaskrbljujoče je to, da kliče veliko mladih. Preveč. In še eno slabo lastnost imamo Slovenci in Slovenke: za naše težave je vedno kriv nekdo drug. Odgovore bi morali iskati bolj v sebi, pravijo prostovoljci, ki se redno izpopolnjujejo in izobražujejo na področjih psihoterapije, redno pa sodelujejo tudi s strokovnjaki, psihiatri, psihologi, psihoterapevti, socialnimi delavci.
Deluje!
»Mi smo tukaj zato, da poslušamo in tolažimo in ne zato, da bi reševali njihove probleme,« pravi Jasna Semibratov. »Zato praviloma ne svetujemo, ampak le nastavljamo ogledalo. Včasih pa ga kateri od klicalcev nastavi tudi nam. Z vsakim, ki pokliče, poskušamo vzpostaviti dialog in za kaj takega je potrebna obojestranska iskrenost. Zato je to delo zelo naporno, čeprav te napolni z veliko pozitivne energije, ko veš, da si komu pomagal. Ljudem skušamo po svojih najboljših močeh osvetliti več plati problema in stiske, skupaj z njimi poiskati možne poti iz nje, jih spomniti na stvari, zaradi katerih je vredno živeti in zaradi katerih je življenje lepo. Odločitev pa mora sprejeti vsakdo sam.« »Slovenci bi vsekakor potrebovali več takšnih telefonov, zdaj nas je premalo,« pravi Franc Suhadolnik. »In stvari se še poslabšujejo. Pomoči potrebnih je vedno več.« In poslanstvo? »Biti tam.«
Pogovarjala sem se z nekaj prostovoljci društva Samarijan. Vsi so mi povedali isto: ko so začeli delati na Samarijanu, so tudi na svoje življenje začeli gledati drugače, z druge plati. Dežuranje na telefonu jim ogromno daje in nadaljevali bodo svoje delo. Svoje dobro delo. Kajti tisti ženski glas ob petnajst minut čez tri tisto noč mi je takrat povedal nekaj pomembnega. Da namreč ne smeš nikoli obupati. Da se je vredno boriti. Da se splača počakati na jutro in potem … tiste besede sem si dobro zapomnila. Jutro je bilo res lepše kot noč. Delovalo je. Deluje!