Marjan Žveglič: Sprejemanje
Po zelo lepi samarijanski zahvalni sv. maši, ki jo je za samarijane ob 19-letnici obstoja in delovanja daroval p. Silvo Šinkovec v Marijini kapeli cerkve sv. Jožefa na Poljanah, smo se preselili v veliko predavalnico Medicinske fakultete v Ljubljani. Prava predavalnica, takšna “s stoli navzgor v nadstropje”, me je silno razveselila. Že kakih 40 let nisem sedela v podobni, od konca študentskih let. Razveselila me je tudi slika na velikem platnu: mavrica čez cel ekran, pod njo zelen travnik in drevo ter pot, ki pelje v daljavo … Kam? Kdo ve.
Naš predavatelj, Marjan Žveglič oziroma naš Marjan, ustanovitelj in začetnik Samarijana, prijazen in dobro ohranjen 83-letni gospod, je stal pred nami. Pozdravil nas je z iskrenimi besedami v svojem imenu in imenu žene Pavle, ki je ostala doma, da bi čuvala vnuka: “Danes je osmi dan v novem letu in v osmini še veljajo voščila. Želim vam, da bi se odprla nebesa in da bi blagoslov deževal na vse vas in na vse, ki so vam dragi!” Povedal je, da na samarijane misli vsak dan. Vsak večer s Pavlo molita rožni venec in kličeta blagoslov nad vse samarijane in nad vse klicalce. Lepo. Hvala, Marjan!
Mavrica se je prikazala na nebu tudi po vesoljnem potopu (zgodba iz Sv. pisma Stare zaveze) kot “prva izjava brezpogojne Božje ljubezni”.
Marjan se je pred začetkom predavanja opravičil tudi vsem tistim, ki niso verni. Rekel je, da je prepričan, da so že Njegovi, ker delajo dobro. “Če delate dobro, ste pač Njegovi,” je zaključil svoj uvod.
SPREJEMANJE – KOGA ALI ČESA?
Obdelali bomo tri sklope sprejemanja, in sicer:
- SPREJEMANJE SEBE,
- SPREJEMANJE DRUGIH LJUDI,
- SPREJEMANJE OTROK IN POSLEDICE, ČE NISO SPREJETI.
Zakaj tako? Zato ker moramo najprej sprejeti sebe, če hočemo kdaj sprejeti tudi soljudi. O sprejetosti otrok v rani mladosti pa zato, ker v času od rojstva do šestega, sedmega leta starosti otroci pogosto doživljajo nesprejetost in jih to zaznamuje za vse življenje.
1. SPREJEMANJE SEBE
Ko govorimo o sprejemanju, velja močno poudariti, da gre za sprejemanje sebe in soljudi takšnih, kakršni smo, ne pa za pogojno sprejemanje, potem ko se bomo “poboljšali”.
Sprejeti sebe pomeni dvoje: najprej videti se takšnega, kakršen sem, in potem sprijazniti se s tem. To je pomembno zato, ker preprosto ne moremo rasti in se spreminjati, dokler ta dva pogoja nista izpolnjena. Da ne more biti drugače, bo očitno takoj, ko uporabimo primerjavo. Zamislimo si popotnika, ki je zgrešil pot. Ali je kaj upanja, da bo spremenil smer, če se tega sploh ne zaveda? Seveda ne. Zato je tako pomembno zagledati resnico o sebi in si jo priznati. To pa nikakor ni preprosto. Najprej zato, ker utegne biti resnica grozljiva, ali pa zato, ker nismo pripravljeni vložiti potrebnega truda, da bi se spremenili. Na težavnost samozavedanja (avtorefleksije) opozarja že Johan Wolfgang von Goethe, ko ugotavlja: “Samo tisti, ki je sposoben sebe videti kot storilca najnizkotnejšega zločina, sme upati, da bo spoznal sebe.” Kar zadeva trud, pa velja, da sta zavedanje jaza in bolečina neločljivo prepleteni. Tu bi nam lahko bili zgled anonimni alkoholiki, ki višjo silo prosijo, naj spoznajo sebe, naj ugotovijo, kaj lahko spremenijo in česa ne morejo, in da končno tisto, kar je v njihovi moči, spremenijo, kar pa ni, pa sprejmejo.
Kakšne posledice ima nesprejemanje sebe?
- brezvoljnost,
- depresijo,
- trajno nezadovoljstvo,
- strah,
- razne psihosomatske težave.
In kakšni so sadovi sprejemanja sebe?
Najpomembnejši sad je MIR. Nič več ni skritega. Nobena tempirana bomba več ne grozi. Tisti, ki veruje v Boga, ljubečega in usmiljenega Očeta, prejme dar brezmejnega zaupanja. K Njemu se lahko zatečemo vsak trenutek. Nikdar ne bomo sami.
2. SPREJEMANJE DRUGIH LJUDI
“Za to, da lahko človek živi, se razvija in raste v svobodi, človek potrebuje neko drugo osebo, za katero je edinstven in ki ga spodbuja k rasti in k temu, da postane on sam. Brez tega se zapira, brani in dokazuje.” Nešteto je primerov, kako se je pri našem delu, na primer pri izobraževanju, izoblikovala skupnost, živa, povezana, pripadna skupnost ljudi. Nekdo je spregovoril, dal sebe drugim, za njim še drugi in tretji itd. Nastalo je občestvo ljudi, ki so se medsebojno sprejeli. Drug drugemu so izkazali ljubezen. John Powell zatrjuje: “Resnični dar ljubezni je odkrivanje sebe. Dokler nismo dali tega, nismo dali ničesar.”
Osebne prepreke za doseganje pristne skupnosti so:
- potreba, da bi navzven delovali pametno,
- strah pred neobvladanostjo,
- potreba po urejanju stvari,
- ohranjanje razdalje do drugih,
- neiskrenost; dokler nismo popolnoma iskreni, nobena skupnost ne more zaživeti,
- predsodki,
- presojanje drugih; vnaprejšnje sodbe.
Ovire za gradnjo pravega občestva so:
- grdi individualizem,
- poklicanost, da bi postali neodvisni posamezniki,
- neodvisnost in samostojnost,
- želja, da stojimo na lastnih nogah,
- želja, da sami krmarimo svojo ladjo,
- želimo biti sami gospodarji svoje usode.
Kaj zahteva občestvo od svojih članov?
- pošteno in odkrito komunikacijo,
- nobenih laži,
- tveganje intimnosti,
- priznanje za skupnost pomembnega,
- razkrivanje prikritega, če to koristi,
- da govorijo takrat, ko so spodbujeni k temu, in ne govorijo, ko niso; govorimo takrat, ko imamo res nekaj povedati!
Kaj se zgodi, če medsebojno sprejemanje uspe?
- udeleženci presežejo svoj narcisizem (pri hudi napaki narcizma je potrebno sodelovanje s strokovnjakom),
- začnejo se medsebojno sprejemati,
- cenijo medsebojne razlike; razlike nas bogatijo, če jih znamo sprejemati,
- prikrite zamere pridejo na dan in se razrešijo,
- sovražniki se pobotajo.
Kako poteka komunikacija v skupini, ki se sprejema?
- vsak udeleženec ima občutek, da lahko izrazi svoje mnenje,
- vsi ga pazljivo poslušajo,
- nihče nikogar ne podcenjuje, ampak ceni njegovo mnenje, kakršno koli je = enakovreden položaj,
- vsi člani imajo enako moč.
Kakšno je nepravo občestvo?
- udeleženci prikrivajo medsebojne razlike,
- ni prave iskrenosti,
- izogibajo se bolečim temam,
- drug drugega spreobračajo,
- težijo k hitrim zaključkom, slabo se odločajo.
3. SPREJEMANJE OTROK
Od spočetja (NE od rojstva!) otrok najbolj potrebuje sprejetost. Če ga mati ne sprejema, otrok že v maternici trpi. Če ni sprejet, utrpi trajne poškodbe.
Vsi se rodimo eno leto prezgodaj, saj nismo sposobni samostojnega življenja (kot denimo teliček, kozliček …). Za samostojnost mora otrok imeti stalno materino podporo. Mama ga nahrani, pokrije, umije, mama mu da varnost, mama mu je vedno na voljo. Kdor ni bil sprejet že od prvega trenutka življenja, ga to negativno zaznamuje za celotno življenje.
Kaj se zgodi, če otrok ni sprejet?
Otrok tega preprosto ne more preživeti, zato se brani na način, ki ga zmore:
- se zapre pred ogrožajočim svetom (čepi v kotu in kriči, da bi se mu nihče ne približal),
- se umakne v svoj umišljeni svet (sanjari o pravljičnem svetu, kjer je vse lepo),
- na vprašanje, ki si ga pogosto zastavlja: “Zakaj me zavračajo?”, si odgovori s prepričanjem, da je slab in sam vzrok zavračanju,
- ali pa začuti jezo in potrebo, da bi tudi on ranil, se maščeval, zato začne delati zlo, da bi tudi drugi trpeli,
- agresivnost se utegne obrniti proti njemu samemu.
Na temelju sprejemanja otrok lahko zraste v zrelo osebnost. Otrok tudi ne smemo podcenjevati. Marjan je povedal primer svojega dveletnega vnučka, ki je v trgovini izsiljeval, jokal in vreščal, da bi mu kupili neko igračko. Ko so ga odvlekli ven, je resno rekel: ”Ni mi uspelo!”
Vsako odstopanje od sprejemanja otroka v odraslosti lahko vodi tudi v hude oblike psihičnih bolezni, na primer shizofrenijo, ko človek želi prestopiti v neko drugo osebnost, da je lahko sprejet.
In za konec še misel moralnega teologa Bernharda Häringa: ”Odrešenja si ne smemo predstavljati kot dobroimetje v banki; pridemo in si ga vzamemo, ampak kot vse življenje trajajoče zdravljenje.”
Ob koncu se je razvil zanimiv pogovor, v katerem je Marjan povedal, kako sprejema svojo starost, svojih 83 let.
Tudi sprejemanje starosti z vsem, kar prinaša, je sprejemanje sebe. Vsak dan si starejši in vedno hitreje gre čas.
Na vprašanje, zakaj ime SAMARIJAN, je povedal “Priliko o usmiljenem Samarijanu” iz Svetega pisma (Lk 10, 25-37), ki pravi takole:
Neki učitelj postave je vprašal Jezusa: “Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?”
Jezus ga je vprašal, če ve, kaj je pisano v postavi, in ta mu je odgovoril: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.”
Jezus mu je rekel: “Prav si odgovoril. To delaj in boš živel.”
Pa je učitelj spet vprašal Jezusa: “In kdo je moj bližnji?”
Jezus mu je odgovoril: “Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj.
Naslednji dan je vzel dva denarja, ju dal gostilničarju in rekel: “Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.”
“Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?” je vprašal Jezus.
Oni je dejal: “Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.”
In Jezus mu je rekel: “Pojdi in ti delaj prav tako!” (Opomba: levit je tempeljski služabnik, Samarijan pa prebivalec Samarije, judom osovraženi brezverec, s katerim niti govorili niso).
In kako je začel delovati zaupni telefon?
Po veliko zapletih, administrativnih in finančnih, po številnih razgovorih, dobrodelnih koncertih njegovih prijateljev iz seksteta, po dokazovanju ministrstvu, da je nekaj takega nujno potrebno, po iskanjih pomoči prek poznanstev in osebnih stikov … je 24. decembra 1996 poslal številnim župnikom obvestilo, naj pri polnočnici oznanijo, da telefon dela. In kmalu po polnoči je nekdo poklical, da bi preveril, ali to drži. Začelo se je in traja že 19 let …
Povsem za konec smo z Marjanom, ki se mu je že mudilo na pevske vaje, zapeli pesem Glej zvezdice božje, migljajo lepo. Marjan je odšel, nas pa je čakala prijazna pogostitev. Zunaj je bil že večer in deževalo je …
Ester, LJ
Izbor glasila v formatu pdf si lahko ogledate tule.