All posts by admin

15Nov/16
SamarijanFilm1

Film Slišim tvojo stisko

Društvo Zaupni telefon Samarijan predstavlja film, s katerim želi spodbuditi, da si v stiski poiščemo pomoč. Prostovoljci Zaupnega telefona Samarijan so posamezniku v stiski za pogovor na voljo na brezplačni telefonski številki 116 123: 24 ur na dan, vse dni v letu, anonimno, zaupno in brezplačno.

Poglejte si kratki film:

Poglejte si napovednik:

09Aug/16

Izbor glasila Samarijan številka 1, april 2015, letnik XIII

Zmago Godina: Zakonitosti osebnostne rasti

»V življenju gre več kot le za dosego ciljev. Kot posamezniki in skupnost moramo uresničiti svoj potencial. Nič drugega ni dovolj dobro.« (Max De Pree)

»Od vseh žalostnih besed, kar so jih izrekla usta ali napisalo pero, so najbolj žalostne: Lahko bi bilo.« ( John G. Whittier)

Bistvo življenja je, da uresničimo svoj polni potencial.Nekdo je dejal, da imamo v življenju dva cilja, ki ju moramo izpolniti. Prvi se izpolni z našim rojstvom, drugi se izpolni s spoznanjem, zakaj smo se rodili.

Želimo si več kot le preživeti življenje. Življenjuželimo dodajati vrednost, polnost. V nas obstaja željapo osebnostni rasti, vendar zanjo ni hitrega recepta. Zanjo so značilne tri temeljne zakonitosti: načrtnost, zavedanje, okolje.

1. Zakonitost načrtnosti

  • Doseganje ciljev ne zagotavlja rasti, čeprav je doseganje ciljev pomembno.
  • Z osredotočenjem na rast bomo cilje zagotovo dosegli, korak za korakom, po etapah.
  • Aktivnost ni rast! Aktivnost je pomembna v našem življenju, saj nas ohranja, vendar sama po sebi ne zagotavlja rasti.

1.1 Pasti, vezane na načrtnost:

  • Rast je samodejna. Ne! Za osebnostno rast je potrebna načrtna aktivnost.
  • Kje naj začnem?! Ne vem, kako naj rastem?! Pričakovanje, da nam bo osebnostna rast prišla naproti, je napačno. Za vredne stvari se je treba potruditi. Potreben je načrt, pa čeprav vsebuje napake. Rast je tudi učenje na napakah. Rast je trajnostno učenje.
  • Ni pravi čas, da bi začel …, bom jutri. Pravi odgovor je: »Danes.« Za svoje želje in načrte si je treba vzeti čas.
  • Bojim se, da bom naredil kaj narobe. Napake nam odkrivajo nova spoznanja na poti osebnostne rasti.
  • Preden začnem, moram najti najboljši način. Ne oklevajmo z začetkom. Postopno bomo odkrili najprimernejši način.
  • Nimam pravega navdiha. Treba je narediti prvi korak, da se stvari začnejo odvijati, odpirati nova spoznanja …
  • Drugi so boljši. Pri osebnostni rasti ne gre za druge, temveč zame. Postajam boljši od samega sebe. Če že tekmujemo, tekmujmo sami s seboj.
  • Mislil sem, da bo lažje. Včasih nas osebnostna rast zapelje iz »cone udobja«. Takrat dejansko rastemo. Pri osebnostni rasti gre za izziv, ki je vreden svoje cene.

1.2 Koraki do načrtne rasti:

  • Kako daleč lahko grem? In ne, kako dolgo bo trajalo. Z osredotočanjem na čas spremenimo perspektivo.
  • Začnimo zdaj!
  • Soočimo se s strahom!
  • Preklopimo z naključne na načrtno rast.

2. Zakonitost zavedanja

Ljudi lahko razdelimo, na tiste:

  • ki ne vedo, kaj hočejo (takšnih je največ),
  • ki vedo, kaj hočejo, a tega ne naredijo (v njih je prisotna stalna frustracija),
  • ki vedo, kaj hočejo, in to tudi naredijo (teh je najmanj in le pri njih je možna osebnostna rast).

2.1 Kako spoznati svoj potencial?

  • Odkrijmo svojo strast! Vprašajmo se, kaj je tisto, kar nas napolnjuje z energijo, zadovoljstvom. Ne moremo osebnostno rasti, če opravljamo delo, ki nam ni všeč. Takšno delo ne smemo opravljati dolgo.

2.2 Kako odkriti svojo strast?

Ali nam je všeč to, kar počnemo zdaj? Če je odgovor negativen, se vprašajmo, zakaj to še vedno počnemo.

Kaj bi radi počeli?

Je to dosegljivo? Pomembno se je zavedati, da ne moremo postati, kar se spomnimo. Dosegljivo mora biti v skladu z našimi sposobnostmi, sanje in iluzije nas
ne bodo privedle do želenega.

  • Zakaj si to želimo? Denar ne sme biti edini motiv. Pravi odgovor je; ker si želim postati boljši jaz, s tem pa prispevam k boljšemu svetu.
  • Kaj je treba narediti, da bi to dosegli? Potreben je načrten pristop.
  • Poznam koga, ki to že počne? Od uspešnih se lahko veliko naučimo in svoja spoznanja bodo radi delili z nami.
  • Smo pripravljeni plačati ceno? Se bomo odpovedali trenutnemu udobju?
  • Kdaj lahko začnem? Danes!
  • Kako bo, ko bomo končno počeli to, kar želimo? Zagotovo bo drugače, kot smo pričakovali. Boljše, a težje. Vendar bo vredno!

3 .Zakonitosti okolja

  • Na osebnostno rast pomembno vpliva naše okolje, predvsem ljudje, ki nas obdajajo.
  • Rast JE sprememba. Sprememba NI rast. V vsakem okolju se ne da rasti.
  • Ocenimo ljudi, s katerimi smo v stiku. To je naše okolje, to je naša referenčna skupina.
  • Spremenimo sebe in okolje. Začnimo iskati ljudi, ki nas bodo spodbujali in usmerjali.
  • Spremenimo, s kom preživljamo čas.
  • Postavimo si izziv v novem okolju.
  • Osredotočimo se na trenutek. Sprememba se ne bo zgodila čez noč, saj tudi sedanja situacija, s katero nismo zadovoljni, ni nastala prek noči. Če danes delamo prave stvari, bo jutri bolje.
  • Vztrajajmo kljub kritiki.

Za osebnostno rast je pomembno, da smo odprti za spremembe, za situacije, ki nam pridejo naproti. Sprejemanje statusa quo vodi do nezadovoljstva. Odprtost za spremembe se začne pri nas, predstavlja možnost za spremembo, pot do pomembnosti in predstavlja življenjski slog.

1. polčas življenja je med 40. in 50. letom in je namenjen proizvajanju, dokazovanju, uspehu.

2. polčas je od 50. leta naprej in je namenjen stvarem, ki so zares pomembne. Ne vemo, kdaj bo konec drugega polčasa.

Katja, LJ

09Aug/16

Izbor glasila Samarijan številka 1, april 2016, letnik XIV

Marjan Žveglič: Sprejemanje

Po zelo lepi samarijanski zahvalni sv. maši, ki jo je za samarijane ob 19-letnici obstoja in delovanja daroval p. Silvo Šinkovec v Marijini kapeli cerkve sv. Jožefa na Poljanah, smo se preselili v veliko predavalnico Medicinske fakultete v Ljubljani. Prava predavalnica, takšna “s stoli navzgor v nadstropje”, me je silno razveselila. Že kakih 40 let nisem sedela v podobni, od konca študentskih let. Razveselila me je tudi slika na velikem platnu: mavrica čez cel ekran, pod njo zelen travnik in drevo ter pot, ki pelje v daljavo … Kam? Kdo ve.

Naš predavatelj, Marjan Žveglič oziroma naš Marjan, ustanovitelj in začetnik Samarijana, prijazen in dobro ohranjen 83-letni gospod, je stal pred nami. Pozdravil nas je z iskrenimi besedami v svojem imenu in imenu žene Pavle, ki je ostala doma, da bi čuvala vnuka: “Danes je osmi dan v novem letu in v osmini še veljajo voščila. Želim vam, da bi se odprla nebesa in da bi blagoslov deževal na vse vas in na vse, ki so vam dragi!” Povedal je, da na samarijane misli vsak dan. Vsak večer s Pavlo molita rožni venec in kličeta blagoslov nad vse samarijane in nad vse klicalce. Lepo. Hvala, Marjan!

Mavrica se je prikazala na nebu tudi po vesoljnem potopu (zgodba iz Sv. pisma Stare zaveze) kot “prva izjava brezpogojne Božje ljubezni”.

Marjan se je pred začetkom predavanja opravičil tudi vsem tistim, ki niso verni. Rekel je, da je prepričan, da so že Njegovi, ker delajo dobro. “Če delate dobro, ste pač Njegovi,” je zaključil svoj uvod.

SPREJEMANJE – KOGA ALI ČESA?

Obdelali bomo tri sklope sprejemanja, in sicer:

  1. SPREJEMANJE SEBE,
  2. SPREJEMANJE DRUGIH LJUDI,
  3. SPREJEMANJE  OTROK  IN  POSLEDICE,  ČE  NISO SPREJETI.

Zakaj tako? Zato ker moramo najprej sprejeti sebe, če hočemo kdaj sprejeti tudi soljudi. O sprejetosti otrok v rani mladosti pa zato, ker v času od rojstva do šestega, sedmega leta starosti otroci pogosto doživljajo nesprejetost in jih to zaznamuje za vse življenje.

1. SPREJEMANJE SEBE

Ko govorimo o sprejemanju, velja močno poudariti, da gre za sprejemanje sebe in soljudi takšnih, kakršni smo, ne pa za pogojno sprejemanje, potem ko se bomo “poboljšali”.

Sprejeti sebe pomeni dvoje: najprej videti se takšnega, kakršen sem, in potem sprijazniti se s tem. To je pomembno zato, ker preprosto ne moremo rasti in se spreminjati, dokler ta dva pogoja nista izpolnjena. Da ne more biti drugače, bo očitno takoj, ko uporabimo primerjavo. Zamislimo si popotnika, ki je zgrešil pot. Ali je kaj upanja, da bo spremenil smer, če se tega sploh ne zaveda? Seveda ne. Zato je tako pomembno zagledati resnico o sebi in si jo priznati. To pa nikakor ni preprosto. Najprej zato, ker utegne biti resnica grozljiva, ali pa zato, ker nismo pripravljeni vložiti potrebnega truda, da bi se spremenili. Na težavnost samozavedanja (avtorefleksije) opozarja že Johan Wolfgang von Goethe, ko ugotavlja: “Samo tisti, ki je sposoben sebe videti kot storilca najnizkotnejšega zločina, sme upati, da bo spoznal sebe.” Kar zadeva trud, pa velja, da sta zavedanje jaza in bolečina neločljivo prepleteni. Tu bi nam lahko bili zgled anonimni alkoholiki, ki višjo silo prosijo, naj spoznajo sebe, naj ugotovijo, kaj lahko spremenijo in česa ne morejo, in da končno tisto, kar je v njihovi moči, spremenijo, kar pa ni, pa sprejmejo.

Kakšne posledice ima nesprejemanje sebe?

  • brezvoljnost,
  • depresijo,
  • trajno nezadovoljstvo,
  • strah,
  • razne psihosomatske težave.

In kakšni so sadovi sprejemanja sebe?

Najpomembnejši sad je MIR. Nič več ni skritega. Nobena tempirana bomba več ne grozi. Tisti, ki veruje v Boga, ljubečega in usmiljenega Očeta, prejme dar brezmejnega zaupanja. K Njemu se lahko zatečemo vsak trenutek. Nikdar ne bomo sami.

2. SPREJEMANJE DRUGIH LJUDI

“Za to, da lahko človek živi, se razvija in raste v svobodi, človek potrebuje neko drugo osebo, za katero je edinstven in ki ga spodbuja k rasti in k temu, da postane on sam. Brez tega se zapira, brani in dokazuje.” Nešteto je primerov, kako se je pri našem delu, na primer pri izobraževanju, izoblikovala skupnost, živa, povezana, pripadna skupnost ljudi. Nekdo je spregovoril, dal sebe drugim, za njim še drugi in tretji itd. Nastalo je občestvo ljudi, ki so se medsebojno sprejeli. Drug drugemu so izkazali ljubezen. John Powell zatrjuje: “Resnični dar ljubezni je odkrivanje sebe. Dokler nismo dali tega, nismo dali ničesar.”

Osebne prepreke za doseganje pristne skupnosti so:

  • potreba, da bi navzven delovali pametno,
  • strah pred neobvladanostjo,
  • potreba po urejanju stvari,
  • ohranjanje razdalje do drugih,
  • neiskrenost; dokler nismo popolnoma iskreni, nobena skupnost ne more zaživeti,
  • predsodki,
  • presojanje drugih; vnaprejšnje sodbe.

Ovire za gradnjo pravega občestva so:

  • grdi individualizem,
  • poklicanost, da bi postali neodvisni posamezniki,
  • neodvisnost in samostojnost,
  • želja, da stojimo na lastnih nogah,
  • želja, da sami krmarimo svojo ladjo,
  • želimo biti sami gospodarji svoje usode.

Kaj zahteva občestvo od svojih članov?

  • pošteno in odkrito komunikacijo,
  • nobenih laži,
  • tveganje intimnosti,
  • priznanje za skupnost pomembnega,
  • razkrivanje prikritega, če to koristi,
  • da govorijo takrat, ko so spodbujeni k temu, in ne govorijo, ko niso; govorimo takrat, ko imamo res nekaj povedati!

Kaj se zgodi, če medsebojno sprejemanje uspe?

  • udeleženci presežejo svoj narcisizem (pri hudi napaki narcizma je potrebno sodelovanje s strokovnjakom),
  • začnejo se medsebojno sprejemati,
  • cenijo medsebojne razlike; razlike nas bogatijo, če jih znamo sprejemati,
  • prikrite zamere pridejo na dan in se razrešijo,
  • sovražniki se pobotajo.

Kako poteka komunikacija v skupini, ki se sprejema?

  • vsak udeleženec ima občutek, da lahko izrazi svoje mnenje,
  • vsi ga pazljivo poslušajo,
  • nihče nikogar ne podcenjuje, ampak ceni njegovo mnenje, kakršno koli je = enakovreden položaj,
  • vsi člani imajo enako moč.

Kakšno je nepravo občestvo?

  • udeleženci prikrivajo medsebojne razlike,
  • ni prave iskrenosti,
  • izogibajo se bolečim temam,
  • drug drugega spreobračajo,
  • težijo k hitrim zaključkom, slabo se odločajo.

3. SPREJEMANJE OTROK

Od spočetja (NE od rojstva!) otrok najbolj potrebuje sprejetost. Če ga mati ne sprejema, otrok že v maternici trpi. Če ni sprejet, utrpi trajne poškodbe.

Vsi se rodimo eno leto prezgodaj, saj nismo sposobni samostojnega življenja (kot denimo teliček, kozliček …). Za samostojnost mora otrok imeti stalno materino podporo. Mama ga nahrani, pokrije, umije, mama mu da varnost, mama mu je vedno na voljo. Kdor ni bil sprejet že od prvega trenutka življenja, ga to negativno zaznamuje za celotno življenje.

Kaj se zgodi, če otrok ni sprejet?

Otrok tega preprosto ne more preživeti, zato se brani na način, ki ga zmore:

  • se zapre pred ogrožajočim svetom (čepi v kotu in kriči, da bi se mu nihče ne približal),
  • se umakne v svoj umišljeni svet (sanjari o pravljičnem svetu, kjer je vse lepo),
  • na vprašanje, ki si ga pogosto zastavlja: “Zakaj me zavračajo?”, si odgovori s prepričanjem, da je slab in sam vzrok zavračanju,
  • ali pa začuti jezo in potrebo, da bi tudi on ranil, se maščeval, zato začne delati zlo, da bi tudi drugi trpeli,
  • agresivnost se utegne obrniti proti njemu samemu.

Na temelju sprejemanja otrok lahko zraste v zrelo osebnost. Otrok tudi ne smemo podcenjevati. Marjan je povedal primer svojega dveletnega vnučka, ki je v trgovini izsiljeval, jokal in vreščal, da bi mu kupili neko igračko. Ko so ga odvlekli ven, je resno rekel: ”Ni mi uspelo!”

Vsako odstopanje od sprejemanja otroka v odraslosti lahko vodi tudi v hude oblike psihičnih bolezni, na primer shizofrenijo, ko človek želi prestopiti v neko drugo osebnost, da je lahko sprejet.

In za konec še misel moralnega teologa Bernharda Häringa: ”Odrešenja si ne smemo predstavljati kot dobroimetje v banki; pridemo in si ga vzamemo, ampak kot vse življenje trajajoče zdravljenje.”

Ob koncu se je razvil zanimiv pogovor, v katerem je Marjan povedal, kako sprejema svojo starost, svojih 83 let.

Tudi sprejemanje starosti z vsem, kar prinaša, je sprejemanje sebe. Vsak dan si starejši in vedno hitreje gre čas.

Na vprašanje, zakaj ime SAMARIJAN, je povedal “Priliko o usmiljenem Samarijanu” iz Svetega pisma (Lk 10, 25-37), ki pravi takole:

Neki učitelj postave je vprašal Jezusa: “Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?”

Jezus ga je vprašal, če ve, kaj je pisano v postavi, in ta mu je odgovoril: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.”

Jezus mu je rekel: “Prav si odgovoril. To delaj in boš živel.”

Pa je učitelj spet vprašal Jezusa: “In kdo je moj bližnji?”

Jezus mu je odgovoril: “Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj.

Naslednji dan je vzel dva denarja, ju dal gostilničarju in rekel: “Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.”

“Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?” je vprašal Jezus.

Oni je dejal: “Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.”

In Jezus mu je rekel: “Pojdi in ti delaj prav tako!” (Opomba: levit je tempeljski služabnik, Samarijan pa prebivalec Samarije, judom osovraženi brezverec, s katerim niti govorili niso).

In kako je začel delovati zaupni telefon?

Po veliko zapletih, administrativnih in finančnih, po številnih razgovorih, dobrodelnih koncertih njegovih prijateljev iz seksteta, po dokazovanju ministrstvu, da je nekaj takega nujno potrebno, po iskanjih pomoči prek poznanstev in osebnih stikov … je 24. decembra 1996 poslal številnim župnikom obvestilo, naj pri polnočnici oznanijo, da telefon dela. In kmalu po polnoči je nekdo poklical, da bi preveril, ali to drži. Začelo se je in traja že 19 let …

Povsem za konec smo z Marjanom, ki se mu je že mudilo na pevske vaje, zapeli pesem Glej zvezdice božje, migljajo lepo. Marjan je odšel, nas pa je čakala prijazna pogostitev. Zunaj je bil že večer in deževalo je …

Ester, LJ

Izbor glasila v formatu pdf si lahko ogledate tule.

SI V STISKI

SI V STISKI?

Vsak izmed nas se je že srečal z bremenom, ki ga prinaša stiska.  Stiska lahko boli in ohromi naše življenje, če pravočasno ne poiščemo ustrezne podpore. Včasih pomaga, da o njej spregovorimo s svojci, prijatelji, včasih je treba poiskati pomoč strokovnjaka. Pomembno je, da aktivno pristopimo k reševanju stiske in si poiščemo primerno pomoč.

Zaupni telefon Samarijan je v slovenskem prostoru prisoten od leta 1996. Posameznikom v stiski omogoča brezplačen pogovor z usposobljenim prostovoljcem za pogovor prek brezplačne telefonske številke 116 123. Prostovoljci smo posameznikom v stiski na voljo 24 ur na dan, vse dni v letu.

Continue reading “SI V STISKI?” »

ZELIS POSTATI PROSTOVOLJEC

ŽELIŠ POSTATI PROSTOVOLJEC?

Prostovoljno delo na Zaupnem telefonu Samarijan – telefonu za klic v duševni stiski je pomembno poslanstvo, ki prinaša določene odgovornosti in številne prednosti.

Usposobljen prostovoljec Zaupnega telefona Samarijan lahko postaneš, potem ko uspešno opraviš uvodno usposabljanje.

Pogoji za vključitev v uvodno usposabljanje so:

  • da imaš končano najmanj V. stopnjo izobrazbe;
  • da si star med 20 in 70 let;
  • da si oseba z občutkom za človeka v stiski;
  • da si pripravljen delo opravljati prostovoljno, brez finančnih povračil.

Uvodno usposabljanje traja tri mesece in je sestavljeno iz teoretičnega in praktičnega dela. Na usposabljanju se boš seznanil z Rogersovo metodo nedirektivnega svetovanja, osnovnimi načeli društva ter ravnanji v posebnih primerih.

Ob zaključku uvodnega usposabljanja podpišeš dogovor o prostovoljnem delu in se seznaniš s pravicami in dolžnostmi prostovoljnega dela v Društvu Zaupni telefon Samarijan.

Uvodno usposabljanje poteka v različnih krajih po Sloveniji. Če se nam želiš pridružiti, se prijavi prek e-naslova samarijan@gmail.com ali na telefonski številki 01 2391 673.

Obveznosti usposobljenega prostovoljca:

  • spoštovanje osnovnih načel društva;
  • mesečno prostovoljno delo na telefonu za klic v duševni stiski: osem (8) ur (oziroma 2-krat po 4 ure);
  • redno obiskovanje supervizij in predavanj, organiziranih v okviru društva;
  • plačilo letne članarine.

Kaj usposobljeni prostovoljec pridobi:

  • priložnost za osebno rast prek številnih kakovostnih predavanj in supervizij, organiziranih v okviru društva;
  • brezplačno naročnino na interno glasilo;
  • priložnost, da prispeva k boljši in solidarnejši družbi.

Besede prostovoljke

»V vseh letih prostovoljnega dela na zaupnem telefonu se nikoli nisem spraševala, zakaj to počnem in kakšen smisel ima to moje početje. Od trenutka, ko sem v neki tuji seriji videla primer iz življenja mladostnice, ki je bila v stiski in je poklicala na tamkajšnji telefon, sem vedela, da si želim delati prav to. Priložnost je prišla in od takrat sem del čudovite skupine ljudi, ki darujejo svoj čas in pozorno uho za stisko bližnjega.

Ne sprašujem se, kaj lahko dam, ampak preprosto sem. V času dežurstva poskušam pustiti svoje skrbi pred vrati in biti na voljo drugim. Na šolanju smo se učili veliko stvari, ki nam pridejo zelo prav. Zame najpomembnejše je poslušanje. Tega se učim še danes. V vsem tem času pa sem vse bolj hvaležna za vse, kar sem na telefonu prejela. Klicalci ogromno dajo, čeprav si predstavljamo, da dajemo samo mi. Oni iščejo pomoč ali pa samo poslušalca in so pripravljeni razgaliti svojo stisko, pokazati svoja čustva, ubesediti tisto, kar jih boli … Oni so pogumni, čeprav velikokrat čisto obupani, jezni, prestrašeni, bolni, pa vendar preživijo in gredo naprej. Težko, pa vendar. Z vsemi svojimi težavami se lažje soočam, saj vem, da je moja preizkušnja tako majhna proti nekaterim drugim. Moje bližnje lažje sprejemam, saj se zavedam, da ima vsak globoko v sebi svojo zgodbo in živi v svoji resničnosti. Skozi pogovore prečiščujem sebe, svoja občutja, doživljanja in odzive. Delo na zaupnem telefonu je del moje osebne rasti, saj lažje sprejemam sebe z vsemi svojimi napakami in slabostmi in sprejemam drugega, ne glede na to, kdo je, kakšen je in kaj je storil.

Prostovoljno delo ni samo trenutni navdih ali modna muha, ampak je odgovornost do vseh, ki so vključeni v to. Zato poleg rednega dežuranja obiskujem tudi predavanja in supervizije.

Od prvega dne pri Samarijanu sem se čutila sprejeta taka, kot sem. Zaradi vsega tega ostajam in vztrajam.«

Mihaela

Samarijani

SAMARIJANI

Zavedamo se svoje odgovornosti do vsakega posameznika, ki se je odločil, da pokliče na Zaupni telefon Samarijan. Čeprav izhajamo iz različnih okolij in življenjskih okoliščin, nas delo na zaupnem telefonu združuje v enotnem cilju – biti na voljo posamezniku v stiski in s tem prispevati svoj kamenček pri soustvarjanju skupnega dobrega. V duhu za dobro drugega se redno strokovno izpopolnjujemo in smo odprti za učenje o sebi prek rednih obiskov supervizij in predavanj. Medsebojno se povezujemo prek različnih srečanj in internega glasila.

DONIRATI

ŽELIŠ DAROVATI?

Delovanje Zaupnega telefona Samarijan lahko podprete z vašim darom. Omejeni viri sofinanciranja nam ne zadoščajo za nemoteno izvajanje programa, zato donacije pomenijo pomemben in dragocen vir, da program nemoteno deluje.

Vaša podpora je za nas zelo dragocena. Namenite nam jo lahko v obliki:

  • donacije z nakazilom na transakcijski račun s številko: SI56 0214 0001 4463 474, odprt pri NLB, d. d.
  • donacije v obliki namenitve dela dohodnine (obrazec si lahko natisnete tukaj)
    Slovenska dohodninska zakonodaja omogoča, da namesto v državni proračun zavezanci svobodno usmerjamo  0,5 % delež svojega dohodninskega davka upravičencem po lastni presoji. Zaradi svojega humanitarnega poslanstva sodi med upravičene prejemnike tega dela dohodninskih sredstev tudi društvo. Zato vas iskreno nagovarjamo k temu, da bi 0,5 % dohodnine namesto državnemu proračunu namenili delovanju Zaupnega telefona Samarijan, ki z izvajanjem poslanstva pomaga vsem, ki se soočajo s težkim bremenom stiske.
    Natisnjen in izpolnjen obrazec je treba poslati na donatorjev pristojni davčni urad.

Hvala, ker s svojim prispevkom omogočate,  da je Zaupni telefon Samarijan lahko na voljo ljudem v stiski 24 ur na dan in vse dni v letu.